Visoki predstavnik ruske oblasti je 4. novembra 2015 v "Manežni galeriji" v Moskvi, ob odprtju razstave sovjetskega slikarstva z naslovom "Romantični realizem 1925-1945", v svojem nagovoru avditoriju sprevrnil z visokocinično piarovsko natančnostjo socrealizem v romantični realizem. Sprožil mi je asociacijo na nelagodje, ki smo ga pred desetletji mlajši premišljevalci umetnosti doživljali v konfliktu med optimalno projekcijo avantgarde in utopijo boljševiške ideologije in idolatrije. S historično skovanko socrealizem nismo bili zadovoljni, saj smo menili, da je bolj natančna socidelaizem. Problem je bil neposredno povezan s konfliktom med figurativnim in abstrakcionizmom. Seveda smo mladostniki stali na pozicijah abstrakcije.

Vse to se je zgodilo pred tednom v Manežni galeriji ob dnevu "narodne enotnosti".

"Socialistični realizem" je v tridesetih XX. stoletja poskušal nadomestiti v Sovjetski zvezi religijo. V resničnosti je hotel ustvariti vzporedno verovanje v novo mitologijo proletarskega svetništva. Stilno-formativni "socrealizem" z realizmom kot brutizmom dnevnega in socialnega studa ni imel nič opraviti. Tako kot ni imel nič skupnega z umetniki, kot so Isaak  Izrailevič Brodski, Kuzma Petrov Vodkin in Aleksander Aleksandrovič Dejneka.

Predvsem naj bi oblastnikova turbo besedna zveza "romantični realizem" vrnila dostojanstvo socrealistični umetnosti in istočasno "razbila obstoječe klišeje, ki nam hočejo dopovedati, da v socrealistični umetnosti ni umetniške kvalitete".

Seveda je. Ta del operacije je dosežen in prav je tako!

Toda ena od osrednjih nalog umetnosti je, da vedno znova v vsakem času izumi razvojno strategijo morfemov, skozi njih pa sproža estezije, estetske procese, ki se seštejejo v estetiki.

Večinski propagandistični kič socrealizma je bil realiziran s pasatistično slikarsko tehnologijo ter enostavnim trikom, ki nas je hotel prepričati, da je to "enkraten poizkus v zgodovini umetnosti, ki naj nas dobesedno z nadomestitvijo motivov religijoznih ikon, tako egipčanskih kot krščanskih, privede do komunistične ikonografije" ter naj ta v množici proizvede efekt nereligioznega verovanja v sekularno skupnost.

Seveda ta ideja spodrsne v ideolškem "zasuku kamere" proti sebi. Tak kader imenujemo posnetek "vojnega zločina". Nič na tem svetu ne more opravičiti brutalnosti takega posnetka. Motiv vse razgali do prozornega bloka gobaste kostnine!

Umetnost pa je onstran dobrega in zla! Tudi Brodski, Vodkin, Dejneka so onstran resničnosti.

Tako smo prišli točno do točke, kjer se začne "nelinerana stilno formativna vojna".

To je bila ta podvojena naloga ruskega novoveškega oblastnika, antikomunista: kako izrabiti stilnoformativno situacijo, ter jo zlorabiti za piarovske namene trenutne oblasti. Kako se nam kaže oblastnikov premislek: "socrealizem smo preimenovali" očitno s kustosom - za potrebe razstave pozor! v "romantični realizem". Kot bi nam hotel pribiti: "v umetninah je še vedno delujoč, tudi moj ideal, tudi jaz v slikah vidim lepo, toda slike imajo žal neugoden označevalec"!

Seveda! Preimenujmo ga! Bomo lažje gledali nelagodje. Mesto Dimitrovgrad preimenujmo v mesto - Dimitrovgrad: samo, da je prvi Dimitovgrad poimenovan po Georgiju Dimitrovu, tistemu komunistu, ki je bil po krivem obsojen pred drugo svetovno vojno, ker naj bi požgal berlinski Reichstag, drugi pa je krščanski svetnik, sveti Dimitrij, varuh svetih knjig.

Prekrstitev je opravljena ravno na "dan narodne enotnosti".

Kako zmagovalec zmaga? Tako da vse premagane pobije?

Moja identifikcija je bila vedno na strani anarhistične pobude, proti manjševiškem in boljševiškem enoumju, proti sakralizaciji razsvetljenskega, pa tudi družinska naracija je vsebovala prav posebne vrste humor očetovega dvoma: "Borijo se, borijo, u keks se pretvorijo, heroj naš Josip Kraš!", ko sem kot otrok sedel ob morju v naročju direktorice tovarne sladkarij Kraš.

Moja mladostniška umetniška evforija se je vedno zavzemala za kompleksnost metafizičnega, anarho-kozmističnega in brez zadržkov sprejela akademsko naučeno držo: supremacija in konstrukcija XX. stoletja proti tisočletni kompoziciji, tudi socrealizma. Tako so nas učili na začetku osemdesetih let v Sloveniji in Jugoslaviji. Drugače kot v Moskvi.

Boljševiki so se v celoti izživeli v svoji protonaivni ideji o umetnosti in svetu, v kompozicijah herojskih drž in njihovih malikovanj v amaterskih umetniških združenjih. Boljševiški kadri so se intenzivno izživeli in izživljali nad umetniki t.i. avantgardisti! Tudi v Sloveniji in Jugoslaviji. V čigavem imenu? Tudi v imenu "romantičnih realistov"!

Pred letom in pol, meseca maja leta 2014, sem bil na povabilo Olesje Turkine, umetnostne zgodovinarke iz Sankt Peterburga, povabljen v točno iste prostore Manežne galerije v Moskvi, da manifestativno nastopim na otvoritveni tiskovni konferenci za razstavo "Zlati vek ruske avantgarde" ter ob odprtju video instalicije Petra Greenawaya. Tako se je tudi zgodilo.

Povabljen sem bil kot razvojni nadaljevalec metodologij historične avantgarde. Na tiskovno konferenco, ki je vsebovala dva dela, sem pripotoval iz centra za usposabljanje kozmonavtov Jurija Gagarina, ki se nahaja v neposredni bližini Moskve. V prvem delu konference je nastopil hiperinteligent, postmodernist, londonski videast, vizualni umetnik Greenaway, v drugem delu pa pet kustosov, ki so zgradili to več kot mesec dni trajajočo manifestacijo ter moj prispevek.

V dvorani je sedela množica zainteresirane javnosti. Več kot stotina jih je bila ter desetina kamer. To je vsekakor predolog uvod k tistemu, kar se je zgodilo: že prvo vprašanje medijev je proizvedlo v meni nelagodje najvišje magnitude. Uradniško urejen moški poznih srednji let, ki ni imel nobenega predznaka, da bo načrtno kvaril dramaturgijo dogodka, je postavil pred Greenawaya najprej hipotezo, takoj zatem pa vprašanje. S postavljenim vprašanjem se je zgodila re-vizja nemoči, ter nasilja resničnosti nad umetnostjo.

Po spominu rekonstruirano vprašanje uradniško urejenega moškega poznih srednjih let:

"Gospod Greenaway, ne glede na vaš nadvse medel uvodni nastop, iz katerega ni razvidna umetnina, ki ste jo postavili v Manežni galeriji in katere otvoritev bo jutri, je več kot jasno, da bomo v črnem volumnu videli glorifikacijo najmanj štirinajstih sovjetskih t.i. avantgardnih umetnikov in umetnic iz dvajsetih let prejšnjega stoletja. Ne vem, če se zavedate, da je to slavljenje in povzdigovanje 'vojnih zločincev', zaradi katerih je bilo posredno pobitih miljone naših državljanov. Moje vprašanje za vas se glasi: Ali se tega zavedate?"

Takoj zatem se je sprožil velik aplavz v dvorani zastavljenemu vprašanju. Stanje, ki sem ga sam doživel, pa je bilo skoraj metanoetično, množica občutkov naenkrat, najbolj med vsemi občutki pa je prevladoval sram. Ugrezal sem od sramu, ne da bi vedel, zakaj, zaradi koga, mogoče zaradi tistih, ki so tej hipotezi ploskali, ali zaradi nečesa, kar ne bom mogel nikoli dojeti. Ali pač! Sram me je bilo kot nikoli prej v življenju. Greenaway, ki je imel v resnici nenavadno medel začetni nastop, se je v hipu restavriral in se v celoti več kot natančno formuliral. Po spominu:

"Tako kot niso vrhovi boljševistične oblasti nikoli razumeli projekcije avantgardističnih naporov tako, da je večina avantgaristov in avantgardistk doživela od boljševiškega aparata totalen pogrom, tako tudi vi tukaj danes iz popolnoma drugih pozicij nič ne razumete, kar je še bolj boleče."

Prepustil je besedo svoji asistentki, obmolknil in predčasno zapustil dvorano. Po pavzi je zapustila dvorano tudi več kot polovica prisotnih. Naj povem, ne da bi opisoval svoj nastop, da sem med besednim dvobojem bednika zalil s surovim sramom tako, da je izpuhtel iz dvorane kot karbidova kafra. Ko se je razplinil iz dvorane ven, sem doživel v avditoriju aplavz najvišje stopnje. Tako, da po svojem nastopu nisem več vedel, kdo so bili tisti, ki so bedniku pol ure pred tem frenetično ploskali.

Peter Greenaway je v tem letu in pol posnel film z nalovom "Eisenstein v Mehiki". Film lahko ta teden vidite v ljubljanskih kinematofrafih.

Sergej Eisenstein je bil homoseksualec.

Peter Greenaway je homoseksualec.

Za umetnost in svobodo gre!

Ni in nikoli ne bo dneva "narodne enotnosti!"

Dragan Živadinov je umetnik, gledališki režiser, soustanovitelj Neue Slowenische Kunst in idejni oče Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij v Vitanju. Obljubil je, da bo odslej redno pisal kolumne za Portal PLUS.