Včasih se ta dva pojma zdita eno in isto ali vsaj tesno povezana, vendar to ni nujno res. Oba sta vitalna za svobodno in demokratično družbo, kot je tudi duh kompromisa. Oba sta tudi ključna za svobodni trg, saj prinašata poštenje in učinkovitost.

Izbiranje zaposlenih ni samo zaposlovanje nekoga, ki ga maraš ali mu delaš uslugo, temveč je izbiranje najboljšega človeka, ki ga potrebuješ, da bo podjetje uspešno. To pa pomeni, da mora biti izbira pristna. Lahko priporočiš znanca ali znanko za položaj, če misliš, da ima potrebne sposobnosti, vendar mora biti ta osebna konkurenčna ostalim kandidatom. Po mojih izkušnjih se v Sloveniji prepogosto dogaja, da službe dobivajo "prijatelji". S tem ni nič narobe, če je delodajalec zasebni lastnik podjetja, kajti konec koncev gre za njegov denar. Ni pa to dobro, če gre za javno podjetje ali državno organizacijo.

Kot vsi vemo, da je pomembno, da se kolegi dobro razumejo med seboj, vemo tudi to, da je pri rekrutiranju kadrov v Sloveniji preveč nepotizma. To ima na dolgi rok negativni učinek na delovanje gospodarstva.

Potem sta tu še nepotizem in pogodbeno favoriziranje pri izbiri dobaviteljev. Včasih je to, kot beremo v medijih, koruptivno, toda pogosto je to bolj izbiranje po prijateljski liniji kot pa svobodna in poštena izbira. Pravila in regulativa na tem področju obstajajo, vendar se jih često obide. Najbolj pogost tip pogodbe, ki se zlorablja, je t.i. svetovalna pogodba. Takšno prakso lahko prepreči le popolna transparentnost, in dejstvo je, da do zlorab prihaja največkrat takrat, ko s svetovalnimi pogodbami "nagrajujejo" tisti, ki sami sploh niso osebni lastniki podjetij. Kajti slednji so mnogo bolj previdni pri tem, saj gre za njihov denar.

Praksa v Sloveniji na tem področju izvira direktno iz komunistične ere, ko so starejšim zaposlenim dajali konzultantske pogodbe še leta po tistem, ko so se formalno upokojili. Med njimi so bili brez dvoma tudi dobri svetovalci, vendar pa mnogi niso bili in so do pogodbe prišli mimo prave izbire in korektne odločitve.

Najbolj napredni sistemi korporativnega upravljanja (corporate governance) poznajo kodeks obnašanja ali etični kodeks, ki vedno vključuje tudi sistem žvižgačev, tj. whiste-blowing. To je običajno anonimni proces. Vseeno ne bi smel postati proces, ki ga poganjajo govorice, kot se včasih zdi, temveč mora biti to resen proces, ki izpostavlja in preprečuje zlorabo in goljufijo. Anonimnost je lahko nujna za varovanje vira, a lahko pelje tudi do lažnih obtoževanj, čeprav je res, da mora biti vsak primer obravnavan z vso resnostjo.

Organizacija Transparency International objavlja tabele o teh vprašanjih in ne smete biti presenečeni, če imajo ekonomsko najuspešnejše dežele najmanj nepotizma.

Morda pa bi nam morali bralci pisati in nam sporočati o fiktivnih svetovalnih pogodbah ali pogodbah z visokimi provizijami? Kajti na koncu preplačani prijatelji kot konzultanti pomenijo manj denarja za delavce in delničarje, kar v primeru državne porabe pomeni tudi višje davke.