Kljub drugačnim pričakovanjem so poslanci včeraj zvečer pohiteli in še pred polnočjo tajno izglasovali trojico slovenskih kandidatov za prihodnjega slovenskega sodnika na Evropskem sodišču za človekove pravice. In če sodimo po glasovih, ki so jih dobili, in če se spomnimo tudi predhodnih napovedi, potem posebnih presenečenj ni bilo: vladna koalicija je skoraj soglasno podprla Marka Bošnjaka (dobil je 58 glasov), Nino Betetto (glas manj) in Nino Peršak (55 glasov), medtem ko je Klemen Jaklič zaradi svoje "politične neprimernosti" dobil le 37 glasov.
Smo mar leta 1947? Ne. Kaj pa morda 1955? Ne, niti to ne. Nekaj drugega se dogaja. Politična kontaminacija strankam ne omogoča, da bi bile sposobne pogledati onkraj svojih ozkih mentalnih okvirov, zaradi česar so pri odločanju postale docela predvidljive. Tudi pri glasovanju o treh kandidatih za prihodnjega sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice iz Slovenije ni bilo nič drugače. Zakaj bi pa moralo biti?
Toda sredino nočno tajno glasovanje o nasledniku sedanjega slovenskega sodnika Boštjana M. Zupančiča vseeno ne bo ostalo neopaženo. K temu se bomo še vrnili. Najprej pa nekaj besed o kandidacijskem postopku: sodniku Zupančiču mandat v Strasbourgu seveda še ni potekel, saj ostaja na položaju do izvolitve novega sodnika iz Slovenije, česar slovenski mediji očitno niso sposobni ugotoviti. Kdaj se bo to zgodilo, je težko napovedovati. Najverjetneje spomladi prihodnje leto, ko bo Parlamentarna skupščina Sveta Evrope glasovala o najprimernejšem kandidatu izmed treh, ki jih je sinoči izbral slovenski državni zbor. Toda prav tu bo skoraj zagotovo prišlo do zapletov, kajti postopek ocenjevanja treh kandidatov iz Slovenije, ki se bo pričel v prihodnjih tednih, je strog, celovit in bo brez dvoma moral preveriti tudi razmere, v katerih je slovenski parlament v Strasbourg poslal tri imena. Z drugimi besedami, do neba vpijoča politična kuhinja – in zanjo je, da se razumemo, daleč najbolj odgovorna vladajoča stranka SMC – ne bo ostala prikrita mednarodnim uradnikom, ki v imenu Sveta Evrope preverjajo postopek, skozi katerega gredo posamezni kandidati v državah članicah.
O tem, kako na psu je slovenski ugled v evropskih institucijah, verjetno nima smisla govoriti, čeprav t.i. mainstream mediji o tem le redko poročajo, saj so bolj kot četrta veja oblasti in psi čuvaji demokracije postali vladni lakaji, prilizovalci, njihovi uredniki pa notorični oportunisti. Toda vse to je dobro znano. Manj znano pa je to, da lahko tri slovenske kandidate, ki jih je sinoči izbral državni zbor, Parlamentarna skupščina Sveta Evrope tudi zavrne, če ugotovi, da niso primerni oziroma da je bil postopek njihove izvolitve problematičen, sporen ali na kakršen koli način kontaminiran.
Formalno poteka proces v treh stopnjah: najprej se sestane t.i. predhodni komite v Strasbourgu, temu sledi zaslišanje kandidatov na odboru v Parizu in šele potem, v tretji fazi odločanje Parlamentarne skupščine Sveta Evrope, do česar naj bi prišlo predvidoma aprila 2016. Ključna je druga faza, torej odbor, ki med drugim tudi zasliši kandidate in podrobno preveri širše razmere v državi članici, s posebnim poudarkom na morebitnih političnih manipulacijah, pritiskih ali drugih oblikah vplivanja na proces kandidiranja in volitev predlaganih kandidatov za sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice.
Brez dvoma bo v tej fazi bolj kot šibke strokovne reference Nine Betetto, predvsem pa pomanjkanje njenega ugleda in avtoritete kot podpredsednice vrhovnega sodišča, ki že dolgo ne uživa več zaupanja državljanov (dejansko je med tremi izvoljenimi kandidati daleč najšibkejši člen), pomemben politični kontekst celotne zgodbe. Zanjo pa seveda že od daleč vidimo, da je bila pripravljena tako, da je po ideološko-politični liniji favorizirala vrhovno sodnico, ki je nenazadnje tudi generacijsko pripadnica prejšnje elite. Da bo Nina Betetto na koncu "prva" na seznamu, ni dvomil nihče, ki ima vsaj malo vpogleda v zakulisno dogajanje.
Igra je bila torej jasna že od začetka, skozi kandidacijski postopek pa je bila usmerjena proti tistemu edinemu kandidatu, ki je močno pozitivno izstopal, saj je imel eno usodno napako: ni bil "naš". Z drugimi besedami, politična lustracija pravnega strokovnjaka je prevladala nad vsemi drugimi argumenti. Prvi, ki je na takšno sprevrženo igro pristal, je bil predsednik republike Borut Pahor, na katerega je očitno vplivala nekdanja prijateljica in sodelavka Simona Dimic, ki je danes poslovna sekretarka odvetniške pisarne Čeferin – ja, prav tiste pisarne, katere odvetnik in član upravnega odbora je kandidat Marko Bošnjak.
Tretje ime v tej sramotni zgodbi, pod kateri se je formalno podpisala vladna koalicija v državnem zboru, je Nina Peršak, ki na univerzi v Gentu predava sociologijo prava, na njeno veliko nesrečo pa so jo v spletko potegnili samo zato, da bi lahko elegantno iz tekme izločili Miodraga Đorđevića, prav tako vrhovnega sodnika in nekdanjega zakonskega partnerja Nine Betetto. Peršakova je bila torej četrta kandidatka – na seznam, poslan predsedniško palačo, so jo vključili na vladi – in obenem kot ženska tudi idealna zamenjava za Betettovo, vendar res le za naivne. Nihče ni verjel, da bi parlamentarni buldožer na Šubičevi pod taktirsko palico podpredsednice SMC in vodje parlamentarne večine Simone Kustec Lipicer glasoval kako drugače.
Vendar takšna zloraba prava ne bi bila mogoča, če bi svojo vlogo pošteno in korektno odigral predsednik republike Borut Pahor, ki mu ZPKSMS (Zakon o predlaganju kandidatov iz Republike Slovenije za sodnike mednarodnih sodišč) nalaga, da po pridobitvi mnenj sodnega sveta in vlade posreduje državnemu zbiru predloge potrebnega števila kandidatov. Lahko jih predlaga tudi več, kot je potrebno, vendar mora takšno odločitev obrazložiti.
Parlamentarna skupščina Sveta Evrope bo odločala o treh kandidatih iz Slovenije, torej bi lahko Pahor vsem olajšal delo in v državni zbor dejansko poslal tri najboljša imena – o tem smo na Portalu PLUS že pisali in izpostavili (po abecednem redu) Bošnjaka, Jakliča in Peršakovo. Seveda bi lahko predsednik zakonodajalcem poslal tudi kandidature Betettove, Bošnjaka in še tretje(ga), ampak prav v tem grmu tiči zajec.
Predsednik Pahor namreč ni tako neumen, da bi Jakliča arbitrarno izločil že na začetku, saj je vedel, da bo to – če bo v državni zbor poslal štiri imena, med njimi seveda tudi Klemna Jakliča – umazano delo tam opravila vladna večina namesto njega. Torej tudi največja stranka SMC, ki ji lahko očitamo sramotno, podlo in hinavsko obnašanje, saj nadaljuje s politiko, nad katero smo bili razočarani in prav zaradi nje na volitvah dali priložnost "stranki Mira Cerarja".
A namesto da bi bila boljša od predhodnic, ki so redno zlorabljale oblast in kadrovale zgolj in samo po političnih, nikoli pa strokovnih kriterijih, je tudi SMC zašla na tragično pot samouničenja in propada. Vse skupaj je še toliko bolj žalostno, ker se je premier Miro Cerar osebnostno lepo izoblikoval in dobiva kvalitete pokojnega Drnovška, obenem pa mu ne primanjkuje odločnosti, ko ljudje od njega to pričakujejo. Očitno pa je – podobno kot nekoč Drnovšek – tudi premier Cerar ujetnik stranke, v kateri so prevladali neki povsem drugi, ideološki in nedemokratični interesi, ne pa tista politika, ki jo je pred volitvami predstavljal njen ustanovitelj. Zato je včerajšnje glasovanje SMC (ob asistiranju hendikepiranih socialnih demokratov in večno sluzaste stranke upokojencev) sramotno in nevredno nekoga, ki se razglaša za liberalno stranko.
Škandalozna politična lustracija kandidata z najboljšimi referencami bo, kot je to lucidno pred dnevi v svojem komentarju na Siolu napovedal že profesor Boštjan M. Zupančič, prerasla v "zaslužen mednarodni škandal". Kar naj, Slovenija si drugega niti ne zasluži, saj je ujetnica vladavine skorumpirane elite. Vladni koaliciji v državnem zboru, ki je sinoči ponovno začela uvajati "buldožer demokracijo", s katero večina brezobzirno in primitivno zmelje moč argumenta, bomo odslej pozorneje gledali pod prste. Še posebej Simoni Kustec Lipicer in poslanski skupini SMC, ki je naše največje razočaranje.
Bodite prepričani, da bomo neusmiljeni in da jim ne bomo dali miru...