Zakaj se je Baričič v času, ko je prvič (preklicno) odstopil kot v.d. generalnega direktorja UKC Ljubljana, sploh odločil sprejeti tako nerazumen sklep? Se je želel maščevati vsem, ki niso ravnali tako, kot je pričakoval?! Kajti 19. novembra je bilo že jasno, da je njegove kratke kariere v tej "univerzitetni" inštituciji konec.

Sklep o razveljavitvi pravilnika je zelo problematičen. Najprej že zato, ker razveljavljenemu pravilniku ni sledilo sprejetje novega. Andrej Baričič je torej odpravil nekaj, česar ni nadomestil z novim pravnim aktom, pri čemer je na področju varovanja pacientovih in s tem tudi človekovih pravic nastal položaj, ki je v nasprotju s slovenskim pravnim redom. Najbolj očitna je kršitev 58. člena Zakona o pacientovih pravicah, ki govori o obveznih objavah, razveljavitev pravilnika pa krši vse tri alineje tega člena, kar UKC Ljubljana spravlja v prekršek, katerega definira 87. člen tega zakona. Obenem pa to pomeni, da je Andrej Baričič kot odgovorna oseba UKCL kriv za morebitno globo, ki jo bo inšpektor naložil Kliničnemu centru zaradi kršitve Zakona o pacientovih pravicah. Formalno bi ga lahko zaradi tega sankcionirali tudi interno, saj po 27. členu Statuta UKC Ljubljana generalni direktor odgovarja za zakonitost poslovanja tega javnega zavoda - in kršitev zakonitosti poslovanja je lahko tudi razlog za razrešitev iz krivdnih razlogov.

Zakaj bi nekdo, ki je takorekoč že odstopil, v zadnjih urah svojega v.d.-jevstva sprejemal tako iracionalne sklepe in to celo na najbolj občutljivem področju, tj. varstvu pravic pacientov. Odgovor na to pozna le Andrej Baričič, ki je v zadnjih dneh ponovno dvigoval veliko prahu in pozornosti javnosti. Upamo, da zadnjič, kajti na Portalu PLUS imamo še precej drugih, pomembnejših zgodb s področja javnega zdravstva, ki bi se jim želeli posvetiti. Zato resnično upamo, da nam o Baričiču ne bo treba več pisati, kajti dogajanje v zvezi s vodenjem Kliničnega centra je prestopilo vse meje zdrave pameti in se približalo sferi shizofrenije.

Kdo vse nas ima za norce? Prvi na seznamu je vsekakor blejski pridelovalec paradižnikov Andrej Baričič. Kdor je videl njegov zadnji intelektualni izdelek, namenjen Svetu UKC, se je prijel za glavo:

"Sporočamo vam, da je dne 5. 11. 2015 na svoji 327. redni seji zasedala Vlada Družine Baričič. Prisotni so bili vsi štirje ministri Vlade. Pod točko št. 3 dnevnega reda seje, je Vlada obravnavala izdajo soglasja k imenovanju dr. Andrej Baričiča za generalnega direktorja UKC Ljubljana. Prepis sklepa Vlade k točki št. 3 dnevnega reda 327 seje Vlade: 'Vlada Družine Baričič dr. Andreju Baričiču ne izdaja soglasja za imenovanje in opravljanje funkcije generalnega direktorja UKC Ljubljana.' V skladu s sklepom št. 3 dnevnega reda 327. seje Vlade je bilo dr. Andreju Baričiču tudi naloženo, da nemudoma oz. najkasneje v skladu z določili veljavne pogodbe o zaposlitvi v UKC Ljubljana prekine opravljanje funkcije vršilca dolžnosti generalnega direktorja UKC Ljubljana.« Pripis ob koncu: »Kot veste, je leto 2015 leto izkoreninjanja organiziranega kriminala, širjenja poguma in poštenja. Zato upoštevajte in sledite našemu geslu: Imeti jajca na pravem mestu, ne v eni košari ali pa celo živeti brez njih!"

Ali lahko podvomimo v duševno zdravje zdaj že bivšega v.d. generalnega direktorja UKC Andreja Baričiča? Vrsta argumentov nam pritrjuje. Eden izmed njih je tudi naša osebna izkušnja z njim. Če se morda spomnite, smo 1. septembra pod naslovom Vrhunske bučke iz UKCL: Baričičeva osebna izpoved, kako mu je plesen uničila blejski paradižnik objavili njegovo "kolumno", ob tem pa so se prvič ustrašili, da je z njegovim zdravjem morda nekaj narobe. Iz besedila, ki ga je napisal v očitno svojem slogu, poslala pa nam ga je PR služba UKC Ljubljana, smo razbrali, da je Baričiču zaradi obilice dela lansko sezono plesen uničila paradižnik na njegovem blejskem vrtu.

Takrat smo se prvič vprašali, ali je to res človek, ki naj bi vodil univerzitetno bolnišnico. Pa nismo iz muhe delali slona, ker smo menili, da je bilo v tistih poznopoletnih dneh le nekoliko prevroče, še posebej v UKC Ljubljana, kjer klimatske naprave, čeprav mastno preplačane, ne delujejo ustrezno.

Pa smo se ušteli. Baričičevi plesnivi paradižniki so se spremenili v bučke in kar vrstili. Najprej je Simona Vrhunca, svojega prijatelja in soseda z Bleda imenoval v skladu s pogodbo, izobrazbo in izkušnjami za pooblaščenca za informacijsko varnost UKC Ljubljana. Skoraj smo padli vznak od takšne predrznosti. Potem je imenoval za vodjo gradnje ljubljanske urgence Slavka Marolta, tistega slavčka, ki je ustrezno poskrbel, da se je škodljiv posel s katastrofalno preplačanimi operacijskimi mizami pred leti ustrezno zaključil. Nadalje je novi v.d. direktorja želel protiustavno in prisilno poslati na obvezno cepljenje proti gripi ves Klinični center.

Da ne omenjamo njegovih javnih eskapad. Denimo tiste na seji parlamentarnega odbora za zdravstvo, kjer je poslance crkljal z besedami, da se zaveda, da ga imajo v resnici vsi zelo radi. Ko se je počutil že ustoličenega, se je naokrog hvalil, češ kaj mi pa morete, saj veste, kdo stoji za mano. In ko je prišla jesen, je v UKC Ljubljana, kjer je sicer vedno dovolj denarja za korupcijo, zmanjkalo evrov za grabljenje posušenega in odpadlega listja. Pa je Baričič poslal vabilo vsem zaposlenim, še posebej pa tistim, ki imajo vozniško dovoljenje za vožnjo traktorja, da priskočijo na pomoč pri čiščenju okolice.

Smešnic pa seveda še ni bilo konec. Andrej Baričič je naposled napovedal približen čas svojega odhoda. Ta naj bi bil povezan z vremenom; če bo vreme ugodno za turno smuko, bo odšel prej, če bo pa deževno, malo kasneje. Saj veste, varna plačka državnega uradnika je le varna plačka državnega uradnika.

Sledilo je presenečenje, ki smo ga ponovno pravilno nekaj dni prej napovedali na Portalu PLUS: Baričič je prejšnji ponedeljek odstopil. Iz PR službe UKC Ljubljana so poslali pismo medijem, da je 16. novembra Baričič nepreklicno odstopil z mesta v.d. direktorja in da je začel teči 15-dnevni odpovedni rok. Pa se je ta ponedeljek zgodil preobrat, ko smo izvedeli, da nepreklicno odstopljeni Baričič ni več tako zelo nepreklicno odstopil. Novica naj bi bila le novinarska raca. Vendar kot smo tudi tokrat pravilno napovedali, je bila manj kot 24 ur kasneje novinarska račka že dobro mrtva in spečena, saj so včeraj iz PR službe UKC Ljubljana ponovno sporočili, da je prejšnji teden nepreklicno odstopljeni Andrej Baričič včeraj ponovno nepreklicno odstopil in da je končno in ponovno začel teči 15-dnevni odpovedni rok, v katerem bo opravljal le še tekoče posle. Bo morda razveljavil še kak pravilnik ali drug interni pravni akt?

Kaj pa duševno zdravje tistih, ki so Andreju Baričiču omogočili, da je tri mesece zasedal ta položaj? Ali so ti ljudje normalni? Prva na seznamu Baričičevih podpornikov je (bila) brez dvoma ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc. To je tista gospa, ki se je, ko je Andreju začelo goreti pod nogami, pojavila v UKC Ljubljana in z njim poplesavala pred kamerami. S sodelavci, ki so z beležkami v stilu severnokorejskih uradnikov zapisovali vse, kar sta gostitelj in ministrica izrekla. Nikoli ne bomo pozabili prizora, ko ji Andrej ponudi roko, Milojka pa ga gleda z velikimi srnjimi očmi. Res sta izgledala kot dva srednješolca pred maturantskim plesom. Kot Romeo in Julija slovenskega zdravstva.

Kako je z duševnim zdravjem predsednika Sveta UKC Ljubljana Tomaža Glažarja? Se je njemu tudi "utrgalo", da je tako zaupal Baričiču in ga menda celo sam izbral in ustoličil kot generalnega direktorja, pa čeprav rahlo mimo Statuta UKC. Na začetku mu je celo tako zelo zaupal, da je izrazil veselje, da je gospod Baričič edini v vesoljni Sloveniji sploh pripravljen prevzeti vodenje tako "pomembne" funkcije za tako slabo plačo. In tudi upanje, da bo v kratkem postal kaj več kot le v.d. direktorja vrhunske in univerzitetne in največje bolnišnice v državi...

Nič manj legitimno ni vprašanje, ali so normalni tudi vsi tisti člani Sveta UKC, ki so na tajni lokaciji izvolili Baričiča za v.d. generalnega direktorja z večino glasov 8:3; torej z rezultatom, ki smo ga nekaj dni prej s 100% zanesljivostjo napovedali na Portalu PLUS. Kako nam je to uspelo, smo mar jasnovidni? Ne, seveda nismo. Rezultat smo napovedali, ker je celotna farsa prišla tako daleč, da je bila javna skrivnost, kateri svetnik je komu prodan oziroma nekaj dolžan. Rezultata ni bilo težko predvideti.

V kontekstu psihoze, ki je zavladala na Kliničnem centru, bomo zaključili z mislijo Salvadorja Dalija:

"Razlika med norcem in mano je samo v tem, da zase vem, da nisem nor."