Anonimno pismo, v katerem neznani junak(i) grozi(jo), da bo(do) v javnost spravil(i) posnetke "pedrskega onegavljanja z mladimi fantki", je bilo naslovljeno na odgovornega urednika Portala PLUS, torej name neposredno. Česa tako psihopatskega v vsej svoji medijski karieri še nisem doživel. V času, ko sem bil odgovorni urednik Žurnala (2003-2007) sem sicer vsake toliko dobival izlive jeze in kletvic po elektronski ali klasični pošti, enkrat ali dvakrat so me nacionalisti zaradi neslovenskega priimka podili nazaj čez Karavanke, toda to je bilo pa tudi vse. S psihopati pa doslej nisem imel opravka.

V tem konkretnem primeru sta v ozadju zgolj in samo obup ter nemoč. Kajti kaj pa je takšna prazna grožnja drugega kot posledica popolne nemoči? Če storilec ne bi bil strahopetec in duševno motena osebnost, bi se zoprnega medija, ki noče in noče odnehati z razkrivanjem slovenske tranzicijske greznice, ali njegovega odgovornega urednika lotil na konkreten način. Tako kot se to dela. V eksotičnih okoljih s pištolo ali bombo pod avtom (to so svoj čas počeli na Hrvaškem), v specifični slovenski kloaki pa na malce bolj sofisticiran način. Kdor pozna delovanje tranzicijske paradržave, ve, kako se "urejuje zadeve".

Ker Portal PLUS ni odvisen od oglasov, nas lobisti, politični ali gospodarski klani ne morejo elegantno utišati s tem, da bi enostavno umaknili oglase. Ne gre. Zaradi tega so bili junaki, ki nastopajo na naših straneh, doslej že nekajkrat živčno iskali druge načine, da bi vplivali na uredništvo. Predvsem name. Ker na "poslovna kosila" ali "kavice" z neznanci ne hodim, se je seznam "rešitev" drastično skrčil. Ostali sta pravzaprav samo še dve legalni in legitimni metodi: vplivanje na odgovornega urednika prek posrednikov na eni ter sodna pot na drugi strani. V prvem primeru, glede tega ne želim ničesar prikrivati, sem se enkrat ali dvakrat dejansko s kom, ki ga je pisanje našega medija strašno prizadelo, pogovarjal in poslušal njegove argumente. In če sem imel občutek, da bi želel tudi on javno pojasniti svoja stališča, sem mu brez težav ponudil prostor za to. V enem primeru se je to tudi zgodilo; zaradi tega se je rodila plodovita polemika v več nadaljevanjih o TEŠ6.

Tisti, ki jih je pisanje Portala PLUS tako prizadelo, da so se odločili za tožbo, ne sodijo v to kategorijo. V zadnjem mesecu smo v razmaku le nekaj dni prejeli zasebno kazensko tožbo Ane Jager iz UKC Ljubljana in odškodninsko tožbo Simona Vrhunca, prav tako iz UKC Ljubljana. In da bo ironija večja, je prva v zahtevku za pričo predlagala nikogar drugega kot - Simona Vrhunca. Gospa Jager se čuti razžaljeno, ker je nastopila v članku Nadaljujemo z okostnjaki ljubljanskega Kliničnega centra: njihov sindikar je posebna zgodba, objavljenem 3. avgusta, ki je nastal v pretežni meri na podlagi insiderskega pričevanja zaposlenega v UKCL, kar smo v prispevku tudi izrecno navedli. Njegove trditve smo zaradi tega jasno označili in jih postavili v navednice. Gospa Jager, ki bi me rada za pol leta poslala v zapor, se na to ni nikoli odzvala. Nikoli ni v skladu z Zakonom o medijih zahtevala objavo popravka. Namesto tega se je po skoraj štirih mesecih odločila za zasebno kazensko tožbo.

Na podoben način se nas je kot medija lotil tudi bivši vršilec dolžnosti generalnega direktorja UKC Ljubljana Simon Vrhunec. Njega je prizadelo pet člankov (trije so bili, kot je razvidno že iz naslovov, sicer namenjeni njegovemu nasledniku Andreju Baričiču, ki je danes že prav tako bivši v.d. generalnega direktorja), zaradi katerih je gospod Vrhunec utrpel duševne bolečine. Toži pa nas zaradi domnevnih kršitev osebnostnih pravic in povrnitve nepremoženjske škode. Zlasti ga je zabolelo, ker naj bi namigovali, da naj bi bil kot v.d. generalnega direktorja UKCL nesposoben, zmotilo pa ga je tudi to, da naj bi ga na položaj nastavil t.i. krog Janeza Zemljariča.

Odločitev za tožbo je Vrhunčeva legitimna pravica. Tudi nesramno pismo njegove soproge Alenke Vrhunec Magister, naslovljeno odgovornemu uredniku Portala PLUS pred nekaj meseci, je bila njena legitimna odločitev. V tej zgodbi je lahko problematično nekaj drugega - in ravno to morebiti kaže na (ne)poštene namene. Na pismo gospe Magister Vrhunec sem se kot urednik odzval in ji odpisal. Po mojem mnenju zelo korektno in umirjeno (glede na njene tone). Zanimivo pa je, da se v vseh mesecih, ko naj bi Portal PLUS po trditvah Simona Vrhunca "senzacionalistično, lažnivo in nemoralno" pisal o njem, on sam nikoli ni odzval na nobeno trditev. Kot v.d. direktorja UKCL je ves čas molčal. Tako kot Služba za odnose z javnostmi UKC Ljubljana. V pol leta so nam poslali vsega en odgovor oziroma pojasnilo, članek o plesnivih blejskih paradižnikih, za katerega močno sumimo, da ga je napisal Vrhunčev naslednik Andrej Baričič, ter nam zavrnili odgovore na kar nekaj vprašanj, ki smo jih naslovili na UKC.

Obe tožbi razumemo v istem kontekstu, saj izhajata iz ene in iste zgodbe. Iz Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, ki je danes v še večjem blatu, kot je bil pred nekaj meseci. Kljub razkritemu škandalu o smrtno nevarnem programu otroške srčne kirurgije se doslej ni zgodilo nič, kar nas utrjuje v prepričanju, da gre za sistemsko zlorabo in problem, s katerim bi se morala spopasti izvršilna oblast, saj je jasno, da v tem segmentu javnega zdravstva deluje paradržava.

In prav to paradržavo, to mafijsko omrežje, ki se napaja z desetinami milijoni davkoplačevalskega denarja letno, smo dregnili z večkratnim pisanjem o najbolj notoričnih anomalijah v zdravstvu, še posebej Kliničnem centru. Zaradi tega je živčnost na vrhuncu, brez kakršnih koli namigovanj. A kot rečeno, kazensko in odškodninsko tožbo bomo preživeli, saj upamo, da nam bo sodstvo omogočilo pošteno sojenje v razumnem roku in upoštevalo najvišje demokratične in pravne standarde. Naše nelagodje izvira kvečjemu iz dejstva, da je lahko medij, ki kritično poroča o delovanju pravosodnega sistema in sodstva, prav zaradi tega v neenakopravnem položaju, če o sporu razsoja sodnik ali sodnica, ki ji takšna kritična stališča pač niso povšeči.

Na pritiske moramo biti vsi, ki se ukvarjamo s preiskovalnim novinarstvom, pripravljeni. Morda je kdo še naiven in misli, da je Slovenija normalna država, v kateri vladajo enaki standardi kot na Zahodu. Ni in kot vse kaže, še zlepa ne bo. Pritiski, grožnje in tožbe, za katerimi se utegne skrivati čisto navadno zastraševanje, so del vsakdana. Dokler se ta država ne bo spravila v red, bo pač tako. Na Portalu PLUS bomo še naprej preiskovali slovensko tranzicijsko greznico in izpostavljali konkretna imena in priimke. Če nas bodo pri tem še bolj ovirali, bomo prilagodili tudi svoje delovanje.

Naj končam z zgodbo preiskovalnega novinarja iz Gane, ki mu je ime Anas Aremeyaw Anas. Morda je to njegovo pravo ime, morda ni. Kdo ve. Anas, letnik 1978, je eno najbolj slavnih imen v Afriki, saj v zavetju anonimnosti že več let razkriva zlorabe človekovih pravic in korupcije v Gani in Podsaharski Afriki. Njegovi prispevki so tako odmevni, da ga je leta 2009 med obiskom Gane posebej izpostavil celo ameriški predsednik Obama.

Kaj je torej tisto, zaradi česar je Anas Aremeyaw Anas takšna blagovna znamka med afriškimi novinarji? Odgovor je zakrit obraz. Pa ne muslimanski nikab oziroma burka, temveč pajčolan oziroma šal, s katerim si Anas zakriva obraz, da v strahu pred maščevanjem politične mafije ohranja svojo anonimnost in s tem tudi življenje.

Zgodbe iz Gane, ki je sama po sebi preveč simbolična, najbrž ni treba prevajati v kontekst preiskovalnega novinarstva v Sloveniji.