Te dni obeležujemo 20 let od podpisa Daytonskega mirovnega sporazuma, ki je zaustavil tri in pol let trajajočo vojno v Bosni in Hercegovini (1992-1995). Gre za listino, ki ima 11 aneksov. Četrti aneks je ustava Bosne in Hercegovine. Cilj Daytona je bila zamrznitev vojaškega konflikta in vzpostavitev ustavne razmejitve na črti, na kateri je bila prej vzpostavljena vojaška razmejitev.

Daytonski sporazum je nastal kot posledica številnih kompromisov, prinesel pa je nedelovanje institucij države Bosne in Hercegovine in od začetka povzroča številne frustracije, ki ustvarjajo vzdušje za različne oblike napetosti predvsem na etnični ravni. Prav ta sporazum je uzakonil etnične demokracije in teokracije, ker so politične elite praviloma podprte s strani verskih pa tudi kriminalnih elit. Torej, pisan je za nacionalne in nacionalistične elite, poudarek je na etnični pripadnosti, ne pa na državljanstvu. Zaradi tega so pravice zasnovane na pripadnosti t.i. konstitutivnim ljudstvom, to pa so v BiH Bošnjaki, Srbi in Hrvati.

Tisti, ki ne sodijo v konstitutivne narode, recimo ne morejo kandidirati in biti izvoljeni v Predsedstvo BiH, v katerem je eno mesto predvideno za enega Bošnjaka, Srba in Hrvata. Tudi v (drugem) Domu narodov so mesta predvidena le za konstitutivne narode. Zaradi tega je pred leti Evropsko sodišče za človekove pravice razsodilo v zadevi Sejdić-Finci[1], ki zahteva od oblasti v BiH, da spremenijo zakonodajo in omogočijo tudi nekonstitutivnim narodom, da lahko kandidirajo ali so izvoljeni na najvišje funkcije v državi. Pri implementaciji razsodbe je prišlo do obstrukcije skoraj celotnega političnega establišmenta, saj bi sodba dejansko spremenila že vzpostavljeno etnično in politično (ne)ravnovesje in razdelitev oblasti med političnimi strukturami treh konstitutivnih narodov. Hkrati je pri nastanku države vzpostavljena tesna povezava med politiki in kriminalnimi strukturami, kar je privedlo do pojava politizacije kriminala in kriminalizacije politike. Ta pojav je značilen za skoraj vse novonastale države na območju nekdanje SFRJ.

Tako je uzakonjena notranja ureditev države, ki jo sestavljata dve entiteti - Federacija Bosne in Hercegovine in Republika Srbska ter Brčko Distrikt kot zasebno administrativno območje, ki ima svojo skupščino, vlado in župana, ki hkrati predseduje vladi Distrikta. Federacija BiH pa je razdeljena še na deset kantonov.

Daytonski sporazum je zagotovil zunanjo suverenost, ne pa notranje suverenosti, kar pomeni, da država Bosna in Hercegovina lahko obstaja kot del mednarodnopravne ureditve, ne more pa funkcionirati in se razvijati kot vsaka druga država. Ta sporazum je del mednarodnopravne ureditve, ki več kot očitno potrebuje posodobitev. Nihče ni zadovoljen z obstoječo ureditvijo. Notranja suverenost bi se lahko ponovno uredila na podlagi novega sporazuma, ki bi anuliral obstoječi Daytonski sporazum. Ampak za takšen sporazum je potrebno zagotoviti notranjo spravo in soglasje v Bosni in Hercegovini. Spet smo v začaranem krogu.

Kje je tu mednarodna skupnost? Zagotovo je največji delež odgovornosti na političnih strukturah znotraj Bosne in Hercegovine. Ampak tukaj mednarodna skupnost ni nedolžna, še posebej EU. Dvajset let po končani vojni je ekonomska situacija bistveno slabša kot pred razpadom nekdanje skupne države, čeprav so pogoji za ekonomsko obnovo Bosne in Hercegovine bistveno boljši kot so bili v Evropi po letu 1945. Kdo blokira ekonomski razvoj in obnovo? Očitno, da znotraj EU delujejo politične sile, ki imajo cilj, da regijo Zahodnega Balkana podredijo vplivu transnacionalnih korporacij, pri tem pa je za njih pomembno le to, da je mir.

EU ni povezava, ki se pretirano drži svojih principov in pogojev. To se je najbolj pokazalo pri sprejemu Bolgarije in Romunije v članstvo EU, pa tudi Hrvaške. Sprejem Bosne in Hercegovine v NATO in EU po privilegiranem postopku, bi lahko bila ena od rešitev za to državo. Večina držav, ki so postale članice EU, so imele notranjepolitične težave, da del suverenosti prenesejo na EU. Daytonska Bosna in Hercegovina kot država brez notranje suverenosti te težave zagotovo ne bi imela. Lahko bi enostavno funkcionirala kot upravna enota pod neposredno oblastjo Bruslja. Ključno vlogo pri Daytonskem sporazumu so imele ZDA. Zato tudi pri redefiniranju Daytonskega sporazuma ne bo šlo brez aktivne vloge ZDA.

V zadnjem času se omenja referendum o delu tožilstva in sodišča na ravni Bosne in Hercegovine. Torej, nižja raven bi odločala o pristojnosti na višji oziroma drugi ravni. Takšen referendum ne bi imel pravnega učinka, ker v Daytonski ustavi ni predvideno, da enititete funkcionirajo kot federalne enote in v zvezi s tem nimajo pravice do zahtev, ki bi pripeljale do razdruževanja institucij Republike Srbske v odnosu do institucij na ravni države Bosne in Hercegovine.

Napoved referenduma ne uresničuje pravnih, temveč politične cilje in ustvarja vzdušje, ki bo pripeljalo do paraliziranja institucij države BiH. Pravno gledano se niti Republike Srbska niti Federacija BiH ne moreta odcepiti od Bosne in Hercegovine. Takšno politično delovanje je namenjeno doseganju političnih ciljev, pomenilo pa bi razpad BiH.

Največji paradoks Daytonskega sporazuma je, da dovoljuje entitetam, da vstopajo v vzporedne vezi s sosedno državo. Tako ima Republika Srbska vzporedne vezi s Srbijo, Republika Hrvaška pa se je že takoj na začetku odpovedala vzpostaviti vzporednih vezi z Federacijo BIH. Prvi korak k normalizaciji Bosne in Hercegovine je ukinitev kakršnih koli specialnih povezav posameznih entitet z drugo državo. To je svetovni unikum, takšno početje je nevzdržno glede zagotavljanja trajnega miru in dolgoročne stabilnosti. Ta oblika specialnih vezi s sosedno državo je odlična podlaga za manipulacije s prebivalci s strani političnih elit, ki tako spodbujajo hrepenenje, da bo entiteta v prihodnje sestavni del sosedne države kot ena država. Zaradi tega pogosto prevlada mnenje, da gre dejansko za Daytonski (ne)sporazum.

dr. Zijad Bećirović je direktor Mednarodnega inštituta za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES), Ljubljana.