Poante včerašnjega referenduma o februarja letos spremenjenem in dopolnjenem Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ne bi mogel bolje zadeti anonimni spletni komentator na portalu MMC Televizije Slovenije. Češ, hvala vam, vlada, skrajna levica in anarholiberalci, ker ste omogočili sprejem zakona, ki ga je ljudstvo v nedeljo odločno zavrnilo na referendumu...

Seveda posledice ne bodo nedolžne. Zaradi lažnive in manipulativne predreferendumske kampanje, ki je hinavsko zamolčala, da pri spornem zakonu ne gre toliko za pravico homoseksualcev do sklenitve zakonske zveze, kot gre za pravico homoseksualnega zakonskega para, da lahko skupaj posvoji otroka, je propadla celotna novela. Na kaj so mislili predlagatelji iz Združene levice, ki so februarja ob nekritični podpori celotne vladne koalicije in danes propadlega Zavezništva Alenke Bratušek suvereno izglasovali novelo ZZZDR, ni povsem jasno. Če bi vsaj malo razmišljali, potem bi jim bilo jasno, da gre v tako konservativni in specifično zatohli družbi, kakršna je slovenska, v tem primeru za dve povsem različni vprašanji.

Prvo je pravica homoseksualcev do sklenitve zakonske zveze. Načeloma temu nihče ne nasprotuje, razen morda najbolj zahojenih desničarjev in cerkvenih ultrakonservativcev, pri čemer tovrstnim porokam definitivno ni naklonjena Pravoslavna cerkev v Sloveniji. Še manj pa Islamska skupnost! Toda načeloma velja, da bi spremembo ZZZDR, s katero bi v imenu enakosti pred zakonom (14. člen ustave) končno izenačili homoseksualne pare s heteroseksualnimi, na referendumu podprla velika večina volivcev. Tudi če bi temu sočasno sledila uskladitev več deset zakonov, s katerimi bi uveljavili načelo nediskriminacije in homoseksualne zakonce izenačili s heteroseksualnimi na področju pravic iz socialnega in zdravstvenega zavarovanja, dedovanja itd., temu ne bi nihče zares nasprotoval. Vsi tisti redki, ki bi, bi izpadli predmoderno, zadrto in predvsem nedemokratično.

Drugo vprašanje pa je bolj kompleksno. Zaradi njega je referendum za vladno koalicijo in njena opozicijska "satelita" v nedeljo klavrno propadel. Ključ za razumevanje se skriva v podlem prikrivanju dejstva, da je februarja dopolnjeni in spremenjeni ZZZDR skozi zadnja vrata in potiho uzakonjal tudi pravico istospolnega zakonskega para, da skupaj posvoji otroka, kar so predlagatelji vseskozi poskušali prikriti. Nič manj problematična ni bila predreferendumska publikacija, poslana na slovenska gospodinjstva, v kateri so s pomočjo fotografij lažno predstavljali glas ZA kot glas za heteroseksualne družine. Brošura, v kateri so nas gledali prijazni obrazi heteroseksualnih (zakonskih) parov, je ustvarjala vtis, da na referendumu glasujemo za vse drugo, le za pravico gejevskih in lezbičnih parov, da skupaj (kot zakonski pari) posvajajo otroke, ne.

Takšna "politika" se je v nedeljo izkazala za zgrešeno, kar je sam po sebi pokazal rezultat, saj je skoraj dve tretjini volivcev glasovalo PROTI. Pri tem ni odveč dodati, da je bila volilna udeležba za referendum nadpovprečno visoka, zato bodo tudi morebitni očitki o nelegitimnosti odločitve brezpredmetni. Dejstvo ostaja, da slovenska družba za razliko od nekaterih, sicer redkih držav, ki dovoljujejo istospolnim zakonskim parom posvojitve otrok, v tem trenutku še ni pripravljena na takšno "revolucijo".

Zaradi takšnih izpadov so proti nestrpnosti "levičarjev" glasovali tudi tisti, ki sicer ne hodijo na referendume.

Interpretacije, češ da je referendumski rezultat zmaga desnice in hud poraz levice (še posebej naj bi šlo za nezaupnico vladajoči koaliciji), so prav tako zgrešene in ne zadanejo bistva. To pa z ideologijo nima veliko skupnega; večina volivcev - izjema je volilni okraj Ljubljana Center - namreč (zaenkrat) zavrača možnost, da bi bili istospolni (zakonski) pari absolutno izenačeni s heteroseksualnimi pri tako kočljivem vprašanju, kot je posvojitev otrok. Tudi velika večina priseljencev (pravoslavni verujoči državljani, muslimani itd.) nima prav dosti posluha do tega, zato je levica naredila strateško napako, ko je računala, da jo bodo avtomatično podprli.

Prav v tem oziru pa je nedeljski referendum za poražence lahko poučen, saj dokazuje, da tisti del tradicionalnih volivcev levice, ki je priseljenskih korenin, glede družine in družinskih vrednot razmišlja vsaj tako konservativno kot staroselci. Pri muslimanski populaciji pa je ta odnos še bistveno bolj radikalen; suniti namreč zavračajo celo idejo homoseksualnosti kot družbeno sprejemljive norme, kaj šele možnosti posvojitve otrok.

Če je levica v nedeljo kaj dosegla, potem je to fenomen Aleša Primca, ki zdaj razmišlja celo o aktivnem vstopu v politiko in celo ustanovitvi svoje (desno konservativne) stranke. Za slovensko demokracijo je to lahko samo dobro, za levico pa izkušnja, da prevelika samozavest in prepričanje v svoj prav včasih pripeljeta do grenkega poraza, laganje, manipulacije in primitivno hujskaštvo na socialnih omrežjih pa se na koncu vedno slabo končajo...