Ena najbolj pomembnih tradicij demokratičnih držav (v Evropi in Ameriki) je tradicija kritičnega premišljevanja o preteklosti. Aktualne demokratičnosti evropskih in ameriške družbe ne ocenjujemo le po sposobnosti zavračanja aktualnih, ampak tudi preteklih nedemokratičnih pojavov. Demokratičnost današnje Nemčije ocenjujemo po njenem zavračanju nacizma, demokratičnost vzhodnoevropskih držav ocenjujemo po njihovem zavračanju komunizma, pri Američanih cenimo njihovo energično odklanjanje makartizma. V ameriški kulturi je odklanjanje makartizma vstopnica za spodobno družbo. Ameriška javnost, da ne govorimo o zgodovinarjih in drugi komentatorjih, zaničuje privržence makartizma, včasih se iz njih norčuje. Makartizem v ZDA nima privržencev.

Leta 1938 je ameriški Predstavniški dom ustanovil Odbor za neameriške dejavnosti, t.i. HUAC, ki naj bi preiskoval komunistične in fašistične organizacije, ki so delovale v ZDA v času gospodarske krize. Leta 1947 je bil objavljen  t.i. hollywoodski črni seznam filmskih umetnikov, ki so bili obtoženi simpatiziranja s komunizmom in niso hoteli pričati pred Odborom. Ta seznam se je širil in povzročil izobčenje mnogih znamenitih igralcev, režiserjev in scenaristov. Uvrstitev na seznam je pomenila izgubo dela in službe, izbris imena, morda nastopanje pod psevdonimom...  Med borci proti HUAC so bili npr. Humphrey Bogart, James Cagney, Orson Welles, Lillian Hellman, Dashiell Hammett, Katharine Hepburn, Melvyn Douglas in Fredric March.

HUAC je bil leta 1950 model za preganjalsko kampanjo ameriškega senatorja Josepha McCarthyja, ki se je končala leta 1954. McCarthy je trdil, da so so se komunisti pretihotapili celo v ameriško zunanje ministrstvo. Predvsem je ustrahoval levičarske in liberalne intelektualce. V 60. letih je avtoriteta HUAC, čeprav je kdajpakdaj zasliševal t.i. subverzivne skupine in posameznike, zagovornike svobode govora, akademike in levo usmerjene novinarje, opešala, dokler ga niso leta 1975, v letu Helsinške sklepne listine, preprosto ukinili. Panika in histerija glede komunizma sta popustili, delovanje odborov, kot je bil HUAC, in makartizem sta bila zavržena, pogosto tudi osmešena. Čas velikega protikomunističnega čiščenja (lustracija) je trajal štiri, morda sedem let. Demokratična in kultura varovanja človekovih pravic je čiščenje zaustavila.

To, kar je za Američane makartizem, bi bili za resne slovenske komentatorje (npr. za kritične zgodovinarje) slovenski stalinistični (t.i. montirani) procesi po II. svetovni vojni; lustracijski, policijski in sodni obračuni z oporečniki od Sirca, Kocbeka, Zupana, Torkarja in Pučnika do Staneta Kavčiča; od prepovedanih učiteljev na ljubljanski univerzi, cenzurnih posegov in udbovskega nadzora pri revijah, od vojaškega procesa JBTZ, restavracije "socialističnega samoupravljanja" v času, ko je bil predsednik republike Danilo Türk; vse do afere Patria. Türk je v slovensko diplomacijo enako kot McCarthy v ameriško uvedel merilo moralno-politične primernosti in nekaterim nekdanjim kolegom onemogočil opravljanje poklica.

Medtem ko je ameriški Odbor za neameriške dejavnosti preganjal fašistične in komunistične aktiviste, jih je - fašiste in komuniste - slovenska Protiimperialistična fronta spomladi 1941 - po zaslugi pakta Molotov-Ribbentrop - branila. Pozneje sta Osvobodilna fronta in njena naslednica Socialistična zveza ravnali podobno kot HUAC in McCarthy. Seveda so njuni odbori za nejugoslovanske dejavnosti, katerih udarne pesti so bile VOS, OZNA in UDBA, namesto komunistov preganjali protikomuniste (ali pač preprosto državljane, ki niso imeli primernih moralno-političnih lastnosti). Skoraj vse je bilo enako: preganjanci so bili ob dobro ime, delo, službo in - pogosto - prostost. Nekakšna zrcalna slika ameriškega odbora, miselnost pa je bila bolj ali manj enaka, čeprav je bila v našem primeru bolj trdoživa in dolgotrajna!

Pred 25 leti naj bi prišlo do preloma s to miselnostjo. Prelomu se je - vse do plebiscita - upiral del komunistične nomenklature, ki ji je pripadal tudi Danilo Türk. Pred plebiscitom je v Delu objavil znani članek, v katerem je zanikal mednarodnopravni učinek plebiscita. Demosova vlada iz različnih razlogov ni izvajala političnega čiščenja, ampak je Türka leta 1991 poslala za veleposlanika v New York, kjer je leta 2000 zapustil slovensko službo in se zaposlil kot eden pomočnikov generalnega sekretarja OZN. Leta 1998 je posegel v slovensko zunanjo politiko in Slovenijo včlanil v protinatovsko New Agenda Coalition, iz katere je država - glede na to, da je vendar želela postati članica NATO - jeseni tega leta tudi izstopila.

Slovenija je v novejši zgodovini doživela dva zvezdna trenutka: plebiscit o samostojnosti leta 1990 in referendum o vključitvi v EU in NATO leta 2003. V obeh primerih je bil Danilo Türk nasprotnik. Ko je leta 2007 po volji slovenskega novega in novejšega vladajočega razreda postal predsednik republike, se je proslavil z brezbrižnostjo glede povojnih zunajsodnih pobojev (Huda jama); z državnim odlikovanjem nekdanjemu vodji slovenske komunistične tajne policije; v nasprotju z ustavo pa je spremenil seznam kandidatov za veleposlanike. Nanj je uvrstil svoje politične privržence, s čimer je dosegel kontinuiteto z režimom oz. s politiko, ki je na Slovenskem vladala po letu 1941. Kot da si Slovenci medtem ne bi bili ustanovili svoje države!

S tem, da je leta 2015 potrdila Türkovo kandidaturo za generalnega sekretarja OZN, je slovenska vlada pritrdila politiki, ki je leta 1990 nasprotovala samostojnosti Slovenije, leta 1998 pa včlanitvi v NATO; da o lustraciji sploh ne govorimo. Aktualna moralizirajoča vlada bi se morala zamisliti glede podpore makartističnemu kandidatu za generalnega sekretarja OZN še iz dveh drugih razlogov.

Prvič zato, ker se je Türk - podobno kot Alenka Bratušek - za visoko mednarodno funkcijo predlagal sam, drugič pa zaradi neprepričljivih izgovorov ob odstopu iz administracije generalnega sekretarja OZN Kofija Anana leta 2005. Türk je odstopil zaradi užaljenosti, ker ga Anan ni bil povišal na zaželeni položaj, nakar se je razširila govorica, da je Türk odstopil iz protesta zaradi domnevne korupcije v Ananovi družini.

Navsezadnje se bodo zaradi teh dogodkov in ob slovenskem oživljanju makartizma gotovo zamislili Američani, lahko pa bi se tudi Rusi.