Pred časom je slovenske medije vznemirila novica o domnevno spornih početjih Zorana Jankovića. Za slovensko javnost je bila novica vroča predvsem zaradi očitka, da naj bi ljubljanski župan za zagotovitev delovnega mesta zahteval spolne usluge, kar je bila noviteta ob siceršnjih navedbah o županovih finančnih podvigih. Reakcija župana Jankovića je bila predvidljiva, ne posebno zanimiva. Zato pa je bil precej bolj zanimiv odziv enega najzvestejših županovih podpornikov, ki so javnosti ostali v trajnem spominu iz Magistrata, iz časa pred volitvami leta 2011. Večina Jankovićevih priprošnjikov se je tako ali tako že davno potuhnila, kar je v nastali situaciji pravzaprav povsem racionalna strategija.

Rajko Kenda je zvest svojemu krogu.

Toda Rajko Kenda je očitno drugačen. Ne samo da ne mara Janše - in to rad pove tudi na Youtube -, temveč spada tudi med tiste redke Jankovićeve podpornike, ki vedno znova prilezejo iz mišje luknje. V javnosti v zadnjih letih nastopa predvsem v dveh vlogah: kot neutruden aktivist tistega dela slovenske levice, ki verjame v lik in delo Zorana Jankovića, in kot strokovni direktor Pediatrične klinike v Ljubljani. Pri čemer ni vedno povsem jasno, kdaj nastopa v eni in kdaj v drugi vlogi (tale tekst pomeni očitno zlorabo javnega zdravstva za politične namene). Tako je denimo pred časom podal izjavo v zvezi z domnevnimi Jankovićevimi nepravilnostmi za eno od slovenskih televizij kar v pisarni strokovnega direktorja Pediatrične klinike, v zdravniški uniformi UKC Ljubljana.

Janković in otroška srca

Je torej Kenda v tem primeru izrazil svoje zasebno mnenje ali je šlo za mnenje strokovnega direktorja Pediatrične klinike? Ali pa je pri njem meja med zasebnim in javnim, med političnim aktivizmom in strokovno funkcijo zabrisana? Se torej lahko zgodi, da pri Kendi zasebni interes celo prevlada nad javnim? V kolikšni meri gospod Kenda svojo funkcijo sploh dojema in opravlja kot strokovno in ne kot politično?

Glede na pomen, ki jo ima funkcija strokovnega direktorja Pediatrične klinike v slovenskem prostoru, odgovori na ta vprašanja niso zgolj akademske narave. Posebno to velja v primeru človeka, ki je bil eden ključnih akterjev v otroškem kardiokirurškem programu, ki je v UKCL potekal med leti 2007 in 2014. Natančneje si bomo Kendo zato ogledali v dveh primerih, ki sta javnosti dobro znana, saj javnost obremenjujeta že vrsto let: v otroškem kardiokirurškem programu in v "primeru Janković".

Naj na kratko povzamemo prvi primer. Program, ki je v UKCL potekal od 2007 dalje, je mednarodna komisija v Poročilu, objavljenem v juliju 2015, označila za škandaloznega. V poročilu je posebna pozornost namenjena Kendi kot strokovnemu direktorju Pediatrične klinike. Kenda je bil s strani komisije razpoznan kot ena od ključnih oseb, ki je odgovorna za katastrofalne posledice programa. Objavljamo tri poudarke mednarodnega Poročila, kjer se doktor Kenda pojavlja v precej problematični vlogi:

Na 62 in 63 strani Poročila je Rajko Kenda svojo odgovornost valil na druge.

Zaključek Poročila glede dr. Rajka Kende kritičen:

Izmikanje odgovornosti in valjenje krivde

Javnost je bila po objavi poročila zgrožena, saj so odgovorni v UKCL, vključno s Kendo, vrsto let javno zagotavljali, da je program odličen. Ob tem odgovornih niso motile niti ugotovitve strokovnih nadzorov niti interna in javna opozorila zdravnikov, ki so bili primorani v takšnem programu sodelovati. Od nosilcev ključnih funkcij je bil ob objavi poročila v juliju 2015 na odgovornem mestu v UKCL samo še Kenda - in je na takšnem položaju še danes. Javnost je zahtevala, da nosilci funkcij prevzamejo odgovornost. Kenda se je javno odzval s trditvijo, da je otroški kardiokirurški program potekal na Kirurški kliniki in ne na Pediatrični kliniki, zato zanj ne more biti odgovoren in ne bo odstopil.

Uprava UKCL se je po objavi Poročila sprva potuhnila oziroma je kasneje hitela pojasnjevati, da so praktično vse nepravilnosti iz Poročila stvar daljne preteklosti. Podobno kot uprava UKCL sta glavi v pesek potisnili tudi Zdravniška zbornica Slovenije in Ministrstvo za zdravje, ki sta kot instituciji prav tako odgovorni za dogajanje v programu. Vse je kazalo, da bo čas opravil svoje in se bo pozornost javnosti preusmerila drugam, ko je kot strela iz jasnega udarila vest, da so kriminalisti vložili kazensko ovadbo proti kardiokirurgu Robertu Blumauerju.

Kriminalisti Blumauerju očitajo malomarno zdravljenje, ki naj bi prispevalo k smrti štirih otrok v letu 2012, ki ga je Poročilo mednarodne komisije natančneje obravnavalo. Javnost se je ponovno prebudila in zahtevala odgovornost tistih, ki so ohranjali nevaren program in ponovno se je pozornost usmerila na Kendo. Uprava UKCL se je tokrat v sporočilu za javnost odzvala s trditvijo, da nobena od oseb, ki so bile odgovorne za program, v UKCL ne zaseda več nobene od pomembnih funkcij. Skratka, uprava UKCL je v javnost posredovala trditve Kende, da za posledice programa strokovni direktor Pediatrične klinike ne more biti odgovoren. Ukrepov proti preostalim odgovornim osebam, ki so vse še vedno zaposlene v UKCL (Borut Geršak, Simon Vrhunec, Brigita Drnovšek-Olup, Alojz Pleskovič) izjava za javnost ni navedla, saj teh ukrepov doslej ni sprejela.

Canossa na Magistratu

V "primeru Janković" je bil Kenda eden od članov slovenske postkomunistične elite, ki je leta 2011 romala na ljubljanski Magistrat in javno vzpodbudila ljubljanskega župana Zorana Jankovića, da je nastopil na državnozborskih volitvah. Del slovenske elite je Kenda postal prav na račun funkcije strokovnega direktorja Pediatrične klinike, ki jo je takrat že zasedal. Ob tem ni mogoče mimo tega, da je bil na svojo funkcijo imenovan brez strokovnih referenc. Strokovnemu delu se je Kenda namreč že vrsto let v širokem loku izogibal. Pri imenovanju Kende je bilo bržkone pomembnejše kot stroka botrstvo Boruta Miklavčiča, ki je bil v tistem času minister za zdravje.

Kenda je torej do svoje izrazito strokovne funkcije prišel po politični poti. Specifičen položaj strokovnega direktorja Pediatrične klinike je bil za Kendo izvrstno izhodišče za dostop do medijev in s tem do slovenske javnosti. V medijih se je pojavljal ob najrazličnejših priložnostih, v nekaterih primerih so bili nastopi v medijih celo v funkciji strokovnega direktorja klinike. Pomemben delež nastopov Rajka Kende v javnosti pa je šel na račun njegovega političnega aktivizma. Pri tem ga ni funkcija strokovnega direktorja Pediatrične klinike prav nič omejevala. Ustvaril se je celo vtis, da je svoj položaj strokovnega direktorja Pediatrične klinike brez pomislekov uporabljal (morda je primernejši izraz "zlorabljal"?) za svoj politični aktivizem.

Med drugim tudi za podporo Zoranu Jankoviću, kadar je ta tovariško podporo potreboval. In ta pomoč je Jankoviću v zadnjih letih vedno znova potrebna. Rajko Kenda bil in ostaja Jankovićev goreč vernik. Jankoviću slepo zaupa, obtožbe uradnih organov in inštitucij proti županu ga ne omajejo. V svojem odnosu do Jankovića je gospod Kenda vsaj na videz iracionalen.

Neprijetni dokument

Povsem drugega Kendo pa srečamo v otroškem kardiokirurškem programu. Naj na tem mestu strokovnemu direktorju Pediatrične klinike javno pojasnimo, da otroški kardiokirurški program poteka tako v okviru Kirurške klinike, kot tudi Pediatrične klinike. Vse faze zdravljenja otrok s prirojenimi srčnimi napakami so namreč med seboj tako tesno prepletene, da jih je med seboj praktično nemogoče razmejiti. Za varno in kvalitetno izvajanje programa je torej tako vsebinsko kot tudi formalno strokovni direktor Pediatrične klinike še kako odgovoren. Ob tem pustimo ob strani, da je odgovornost strokovnega direktorja Pediatrične klinike še precej širša in pomembnejša od zgolj formalne. Tudi Kenda se je ves čas dobro zavedal svoje odgovornosti v tem programu in je bil zato eden ključnih akterjev programa. Tako kot drugi odgovorni v UKCL je tudi gospod Kenda zelo dobro vedel, da je program neustrezen in nevaren. Rezultat tega spoznanja je bil dokument, ki je bil v UKCL po dolgotrajnih usklajevanjih s strani stroke soglasno sprejet 1. marca 2012 in katerega prvopodpisani je bil prav Kenda.

In sicer sledeče sklepe:

Iz dokumenta je razvidno, da se bo neustrezen in nevaren program kontrolirano preoblikoval v varen, kvaliteten in perspektiven program. Na žalost tega ključnega dokumenta UKCL nikoli ni realiziral, torej je na prelomni točki v programu zasebni interes prevladal nad interesom stroke in s tem interesi otrok. Kljub jasnemu zavedanju o stanju v programu in zavezujočemu dokumentu Kenda kot strokovni direktor Pediatrične klinike interesov otrok ni zaščitil. V kolikor je bil direktor Kenda v svojih prizadevanjih znotraj UKCL neuspešen, bi moral o svojih pomislekih v zvezi s programom seznaniti slovensko javnost. Dostop do medijev zanj ni bil problem, saj si je v vlogi strokovnega direktorja Pediatrične klinike zgradil odlične odnose z novinarji.

Prepričani smo, da bi javno izražen dvom strokovnega direktorja Pediatrične klinike prispeval k uveljavitvi strokovnih argumentov in k realizaciji sprejetega dokumenta. Zgodilo pa se je prav nasprotno. Kenda se je zavlekel v varno okrilje uprave UKCL, ki je oživila star program, javnost pa še naprej zavajala s trditvami, da je vse v najlepšem redu. Pri tem je kot strokovni direktor Pediatrične klinike aktivno sodeloval. V resnici pa je bilo stanje v programu katastrofalno. Vsi štirje otroci, zaradi katerih je bila podana kazenska ovadba zoper Roberta Blumauerja, so namreč umrli po ponovni oživitvi starega programa, potem ko so se odgovorni v UKCL, vključno s Kendo, v polni meri zavedali nevarnosti programa. Po dolgotrajnih peripetijah, ki so se v precejšnji meri odvijale tudi pred očmi slovenske javnosti, je bil program zaustavljen, vendar šele zaradi ugovora vesti desetih zdravnikov, ki v takšnem programu niso več želeli sodelovati. Koliko otrok je še umrlo ali utrpelo trajne okvare zaradi obravnave v neustreznem in nevarnem programu?

Dvojna merila Rajka Kende

Kenda se je torej vsakokrat pripravljen javno izpostaviti in zagovarjati ljubljanskega župana Zorana Jankovića, medtem ko tega doslej ni zmogel v interesu otrok v otroškem kardiokirurškem programu. Nasprotno - s svojimi nastopi v javnosti je na tiskovnih konferencah uprave UKCL prispeval k prikrivanju težav v programu, torej k zavajanju javnosti in s tem podaljševanju nevarnega programa.

Malce zakriti Rajko Kenda med avantgardo, ki je nesrečnega Jankovića porinila v politiko.

Pri zagovarjanju ljubljanskega župana Kendo vodi apriorno zaupanje, saj svoje podpore ne utemelji z argumenti. Pri svoji podpori vztraja tudi v času, ko je večina podpornikov do ljubljanskega župana zavzela skeptično držo. Je torej Kenda v svojem odnosu do ljubljanskega župana res tako iracionalen? Ali pa lahko morebiti sklepamo, da mora Kenda vračati usluge tistim, ki so mu tako ali drugače pomagali priti do položaja strokovnega direktorja Pediatrične klinike, mimo strokovnih referenc?

V primeru otroškega kardiokirurškega programa so bili - za razliko od "primera Janković"- argumenti in dokumenti zelo jasni. Kaj je torej Kendo zadržalo, da se ni izpostavil za interese otrok, takrat ko je bilo to najbolj potrebno? Zakaj je deloval celo v popolnem nasprotju s temi interesi. Ali se gospod Kenda odgovornosti povezane s funkcijo strokovnega direktorja Pediatrične klinike sploh zaveda? Ali pa morda svojo funkcijo dojema kot politično, saj ga je očitno bolj kot stroka ustoličila politika?