Država poje! Nič ni surovejšega od opernega hrupa. Zato so bile Opere sploh zgrajene v središčih mest, da je lahko država v njih uradovala in proizvajala red. Že zdavnaj jih je zapustila in se preselila na televizije, opere pa prepustila same v svojem lastnemu hrupu. Nad mestom se sliši učinkovitost vsega. Nad mestom istočasno biva z opernim hrupom glasba visokofrekvenčne elektrike. Anarhisti in umetniki v zvočnih klubih urejajo ritmična zaporedja. Ogromno hrupa in lepote je v urejenih visokotehnoloških ritmizacijah elektrikčnih mest!

V mestih istočasno bivajo vsi tisti, ki jih bomo kasneje imenovali zgodovina. Mislec zapiše: zgodovina sveta je zgodovina mest. Tako je in nič drugače. Več je mesta, več je mišljenja. Več je opere in klubov, več je mesta, več je mestnega hrupa. Več je lepote sveta!

Pred tremi leti, ko smo z družino bivali v Berlinu, smo se odpravili z Dunjo in sinom Aljošo v Deutsche Oper, na predavanje osemdesetletnega operenga režiserja Hansa Jürgena Sybeberga, ki je v svoji umetnosti med drugim tematiziral tudi veliko nemško opero. V avli se je po projekciji njegovega štiriurnega opernega filma Parsifal zbrala velika množica ljudi. Za temo komentarja je pomebno dejstvo, da sem takrat sedemnajstletnega Aljošo vprašal o njegovem vtisu dogodka. Njegov odovor je bil mladostniško kratek in jedernat: Lovsko!

Teden dni po padcu Berlinskega zidu sem priletel v Evropo, čez dva tedna sem že bil na Kurfürstendamm Strasse v Berlinu. Potem mimo arhiva Bauhausa, čez zajčji koridor do Brandeburških vrat. Deset korakov čez Brandeburška vrata in že sem bil na drugi strani v vzhodnem Berlinu. Nemogoče, fantastično, svobodno, edino razumljivo, vse drugo je blazno in neposredno zlo! Znašel sem se v popolnoma drugačnem Berlinu. Še nedolgo tega sem moral prehajati iz enega dela v drugi del mesta kot nekdo, ki je vnaprej osumljen vsega najslabšega in to samo zato, ker sem si želel ogledati Brechtove gledališke režije v "Berliner ensemblu".

Mann ist Mann!

Na nadzorni mejni točki sem se pustil nadzirati možem, podrejati njihovi uniformni moškosti, dovolil sem se pregledovati in popisovati. Vse to samo zaradi velike žeje po umetnosti. Naj poudarim, da nisem nikoli ampak nikoli pripadal Brechtovi gledališki poetiki, toda rotirajoč rdeči neon nad "Berliner ensemblom" je bil tiste dni tako obsesiven, da sem razumel vse smeri Brechtovih naslednikov. Predvsem Heinerja Müllerja, genija! Kakšna madostniška vznesenost je bilo sedeti z Müllerjem in ga poslušati in ga skoraj nič razumeti.

Hamlet stroj, Stroj Ofelija!

V našem življenju smo priče obratov, smo priče obrata obratov, smo pričevalci moških nesmislov. To je vedno bilo najbolj očitno v mestu simptom, v mestu Berlin. V Berlinu simptomi plešejo! Država poje!

Heiner Müller je bil v času padca Berlinskega zidu predsednik vzhodnonemške akademije umetnosti. Na akademiji je v tistih dneh prvič pokazal vzhodnoberlinski javnosti sedemurni film Hansa Jürgena Sybeberga "Hitler: Film iz Nemčije", v katerem Hitlerjev oproda v več kot deset minutni sekvenci velikemu vodji lika hlače na rob. Natančno, do popolnosti, brez vsake gube! V dvorani so bili posamezniki, ki kljub radosti novega časa, niso bili prav nič zadovoljni z Sybebergovo filmsko poetiko. Susan Sontag in Klaus Theweleit pa sta jo v dvorani odločno podpirala. To je bila prva velika umetnina, ki je zastopala svobodni svet v Novi Evropi. Na tem mestu bi pozdravil tovariša Dejana Kršiča, umetnika, ki je sredi osemdesetih let zastopal umetniško gibanje imenovano Nova Evropa.

Gremo naprej proti koncu!

Ne znam si predstavljati nekoga v XXI. stoletju, ki lahko opravičuje obstoj Berlinskega zidu. Nekoga, ki bi oglaševal v črnem marketingu lepoto funkcije Berlinskega zidu, nekoga, ki pozdravlja ostrino britvice, ki prereže prebežnikovo kožo med begom iz vzhodnega Berlina v zahodni Berlin. Kdo je lahko ta revizionist, ki oglašuje lepoto morilskosti Berlinskega zidu? Kdo je ta, ki bi hotel iz nas iztisniti še zadnjo kaplijico naše neobčutljivosti? Kdo je ta, ki od nas zahteva našo neomajnost pri ubijanju tistih, ki skačejo čez Berlinski zid v svobodo, stran od subordinacijskih obredov? Kdo je ta vrač na vrhu obredja, ki vodi ta nehigienični ritual in vpije kot blazen: "Za varnost gre!"?

Checkpoint Charlie!

Iztisniti svoj smisel Charlie! Priča smo globoko nehigieničnemu obratu in obredju. Vau, kakšne kupe argumentov nam nalagajo za ponovno gradnjo  Berlinskega zidu. Berlinski zid ne more biti lep, če pa je grd!

Berlinski zid je težko razložljiv dogodek z lahko opisljivo funkcijo. Toda tisti trenutek, ko je bil postavljen, je bila že naslednji hip natančno razvidna  potreba po rušenju. Zakaj ga potem sploh graditi? Zakaj? Grd je! Pika! Basta! Zato je vreden prezira. Vsi na tem svetu smo videli, kakšna radost je vladala tistega večera na Berlinskem zidu, ko je bil porušen.

To je poročilo s preprostim smislom. Tudi zato, da bi se lahko spomnili zaveze, ki je bila dana tisto noč na Berlinskem zidu. Po zidu, ki ga čez nekaj dni ne bo več, so plesali od sreče otroci nacistov, otroci največjega pokola v z zgodovini človeštva. Utrujen sem od ideje, od morbidne statistične verjetnosti, da so na zidu res plesali otroci nacistov. Toda njihova želja je bila lepa! Lepa! Vsaka stilna formacija mora imeti zavest o vseh predhodnih formacijah. Otroci ne nosijo krivde svojih roditeljev. To je pojav iz vidno razdeljenega sveta na dva kosa.

Oglaševcalci črnega marketniga, tukaj ni paradoksa! Oglašujete zločin! To je bil zločin nad otroci nacistov. Funkcije in limiti zgodovinske zavesti nas mučijo in nas do golega racionalizirajo z nerzumnimi mučilnimi orodji. Vi ste zločinci, ker oblikujete grdo!

Želim poznati ime alkemične operacije, priimek in ime črnomašnika, tistega, ki je ukazal in tistega, ki je izrisal načrt zidu, da mu postavim spominsko ploščo na Deustche Oper Berlin. To je ta operni hrup, ta generativna sila, ko nam kultura zborov zapoje takoj za tenorji svoje strinjanje, ko izkriči svojo kolektivno patološkost.

Teh imen se je vredno spominjati! To je bil čas oblasti, ko ni bilo ne pozicije ne opozicije, temveč samo ena taka velikanska surovost, ki je bila pripravljena braniti svoje drobcene privilegije za svoj skupek navad, s katerimi so se odzivali na svoj strah pred smrtjo. Bojijo se je! Berlinski zid je gnus in sluz in vreden vsega prezira.

Hans Jürgen Sybeberg je leta 1974 posnel film drugi del "Nemške trilogije" z naslovom Karl May. Nemška kinematografija je pred kratkim blizu kraja Fužine na Hrvaškem posnela nov film Vinetu. Naslovno vlogo v filmu igra Nik Xhelilaj.