Komentar

Otroci nacistov plešejo po Berlinskem zidu

To je bil čas oblasti, ko ni bilo ne pozicije ne opozicije, temveč samo ena taka velikanska surovost, ki je bila pripravljena braniti svoje drobcene privilegije za svoj skupek navad, s katerimi so se odzivali na svoj strah pred smrtjo. Bojijo se je! Berlinski zid je gnus in sluz in vreden vsega prezira.

10.01.2016 12:09
Piše: Dragan Živadinov
Ključne besede:   berlin   berlinski zid   nacizem   film   hans jurgen sybeberg

Berlinski zid je težko razložljiv dogodek z lahko opisljivo funkcijo. Toda tisti trenutek, ko je bil postavljen, je bila že naslednji hip natančno razvidna  potreba po rušenju. Zakaj ga potem sploh graditi? Zakaj? Grd je! Pika! Basta! Zato je vreden prezira. Vsi na tem svetu smo videli, kakšna radost je vladala tistega večera na Berlinskem zidu, ko je bil porušen.

Država poje! Nič ni surovejšega od opernega hrupa. Zato so bile Opere sploh zgrajene v središčih mest, da je lahko država v njih uradovala in proizvajala red. Že zdavnaj jih je zapustila in se preselila na televizije, opere pa prepustila same v svojem lastnemu hrupu. Nad mestom se sliši učinkovitost vsega. Nad mestom istočasno biva z opernim hrupom glasba visokofrekvenčne elektrike. Anarhisti in umetniki v zvočnih klubih urejajo ritmična zaporedja. Ogromno hrupa in lepote je v urejenih visokotehnoloških ritmizacijah elektrikčnih mest!

 

V mestih istočasno bivajo vsi tisti, ki jih bomo kasneje imenovali zgodovina. Mislec zapiše: zgodovina sveta je zgodovina mest. Tako je in nič drugače. Več je mesta, več je mišljenja. Več je opere in klubov, več je mesta, več je mestnega hrupa. Več je lepote sveta!

 

Pred tremi leti, ko smo z družino bivali v Berlinu, smo se odpravili z Dunjo in sinom Aljošo v Deutsche Oper, na predavanje osemdesetletnega operenga režiserja Hansa Jürgena Sybeberga, ki je v svoji umetnosti med drugim tematiziral tudi veliko nemško opero. V avli se je po projekciji njegovega štiriurnega opernega filma Parsifal zbrala velika množica ljudi. Za temo komentarja je pomebno dejstvo, da sem takrat sedemnajstletnega Aljošo vprašal o njegovem vtisu dogodka. Njegov odovor je bil mladostniško kratek in jedernat: Lovsko!

 

Teden dni po padcu Berlinskega zidu sem priletel v Evropo, čez dva tedna sem že bil na Kurfürstendamm Strasse v Berlinu. Potem mimo arhiva Bauhausa, čez zajčji koridor do Brandeburških vrat. Deset korakov čez Brandeburška vrata in že sem bil na drugi strani v vzhodnem Berlinu. Nemogoče, fantastično, svobodno, edino razumljivo, vse drugo je blazno in neposredno zlo! Znašel sem se v popolnoma drugačnem Berlinu. Še nedolgo tega sem moral prehajati iz enega dela v drugi del mesta kot nekdo, ki je vnaprej osumljen vsega najslabšega in to samo zato, ker sem si želel ogledati Brechtove gledališke režije v "Berliner ensemblu".

 

Mann ist Mann!

 

Na nadzorni mejni točki sem se pustil nadzirati možem, podrejati njihovi uniformni moškosti, dovolil sem se pregledovati in popisovati. Vse to samo zaradi velike žeje po umetnosti. Naj poudarim, da nisem nikoli ampak nikoli pripadal Brechtovi gledališki poetiki, toda rotirajoč rdeči neon nad "Berliner ensemblom" je bil tiste dni tako obsesiven, da sem razumel vse smeri Brechtovih naslednikov. Predvsem Heinerja Müllerja, genija! Kakšna madostniška vznesenost je bilo sedeti z Müllerjem in ga poslušati in ga skoraj nič razumeti.

 

Hamlet stroj, Stroj Ofelija!

 

V našem življenju smo priče obratov, smo priče obrata obratov, smo pričevalci moških nesmislov. To je vedno bilo najbolj očitno v mestu simptom, v mestu Berlin. V Berlinu simptomi plešejo! Država poje!

 

Heiner Müller je bil v času padca Berlinskega zidu predsednik vzhodnonemške akademije umetnosti. Na akademiji je v tistih dneh prvič pokazal vzhodnoberlinski javnosti sedemurni film Hansa Jürgena Sybeberga "Hitler: Film iz Nemčije", v katerem Hitlerjev oproda v več kot deset minutni sekvenci velikemu vodji lika hlače na rob. Natančno, do popolnosti, brez vsake gube! V dvorani so bili posamezniki, ki kljub radosti novega časa, niso bili prav nič zadovoljni z Sybebergovo filmsko poetiko. Susan Sontag in Klaus Theweleit pa sta jo v dvorani odločno podpirala. To je bila prva velika umetnina, ki je zastopala svobodni svet v Novi Evropi. Na tem mestu bi pozdravil tovariša Dejana Kršiča, umetnika, ki je sredi osemdesetih let zastopal umetniško gibanje imenovano Nova Evropa.

 

Gremo naprej proti koncu!

 

Ne znam si predstavljati nekoga v XXI. stoletju, ki lahko opravičuje obstoj Berlinskega zidu. Nekoga, ki bi oglaševal v črnem marketingu lepoto funkcije Berlinskega zidu, nekoga, ki pozdravlja ostrino britvice, ki prereže prebežnikovo kožo med begom iz vzhodnega Berlina v zahodni Berlin. Kdo je lahko ta revizionist, ki oglašuje lepoto morilskosti Berlinskega zidu? Kdo je ta, ki bi hotel iz nas iztisniti še zadnjo kaplijico naše neobčutljivosti? Kdo je ta, ki od nas zahteva našo neomajnost pri ubijanju tistih, ki skačejo čez Berlinski zid v svobodo, stran od subordinacijskih obredov? Kdo je ta vrač na vrhu obredja, ki vodi ta nehigienični ritual in vpije kot blazen: "Za varnost gre!"?

 

Checkpoint Charlie!

 

Iztisniti svoj smisel Charlie! Priča smo globoko nehigieničnemu obratu in obredju. Vau, kakšne kupe argumentov nam nalagajo za ponovno gradnjo  Berlinskega zidu. Berlinski zid ne more biti lep, če pa je grd!

 

Berlinski zid je težko razložljiv dogodek z lahko opisljivo funkcijo. Toda tisti trenutek, ko je bil postavljen, je bila že naslednji hip natančno razvidna  potreba po rušenju. Zakaj ga potem sploh graditi? Zakaj? Grd je! Pika! Basta! Zato je vreden prezira. Vsi na tem svetu smo videli, kakšna radost je vladala tistega večera na Berlinskem zidu, ko je bil porušen.

 

To je poročilo s preprostim smislom. Tudi zato, da bi se lahko spomnili zaveze, ki je bila dana tisto noč na Berlinskem zidu. Po zidu, ki ga čez nekaj dni ne bo več, so plesali od sreče otroci nacistov, otroci največjega pokola v z zgodovini človeštva. Utrujen sem od ideje, od morbidne statistične verjetnosti, da so na zidu res plesali otroci nacistov. Toda njihova želja je bila lepa! Lepa! Vsaka stilna formacija mora imeti zavest o vseh predhodnih formacijah. Otroci ne nosijo krivde svojih roditeljev. To je pojav iz vidno razdeljenega sveta na dva kosa.

 

Oglaševcalci črnega marketniga, tukaj ni paradoksa! Oglašujete zločin! To je bil zločin nad otroci nacistov. Funkcije in limiti zgodovinske zavesti nas mučijo in nas do golega racionalizirajo z nerzumnimi mučilnimi orodji. Vi ste zločinci, ker oblikujete grdo!

 

Želim poznati ime alkemične operacije, priimek in ime črnomašnika, tistega, ki je ukazal in tistega, ki je izrisal načrt zidu, da mu postavim spominsko ploščo na Deustche Oper BerlinTo je ta operni hrup, ta generativna sila, ko nam kultura zborov zapoje takoj za tenorji svoje strinjanje, ko izkriči svojo kolektivno patološkost.

 

Teh imen se je vredno spominjati! To je bil čas oblasti, ko ni bilo ne pozicije ne opozicije, temveč samo ena taka velikanska surovost, ki je bila pripravljena braniti svoje drobcene privilegije za svoj skupek navad, s katerimi so se odzivali na svoj strah pred smrtjo. Bojijo se je! Berlinski zid je gnus in sluz in vreden vsega prezira.

 

Hans Jürgen Sybeberg je leta 1974 posnel film drugi del "Nemške trilogije" z naslovom Karl May. Nemška kinematografija je pred kratkim blizu kraja Fužine na Hrvaškem posnela nov film Vinetu. Naslovno vlogo v filmu igra Nik Xhelilaj.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
6
Dolgo zamolčevana ukrajinska zgodba o ekonomskem kolapsu, ki jo lahko Rusija izkoristi namesto vojaškega konflikta
11
23.01.2022 23:30
Zastavlja se vprašanje, ali bo Rusija napadla Ukrajino, si vzela svoje z nekaj zelo malega uporabe sile, kajti Ukrajina se ji ne ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Pandemija enoumja v znanosti in družbi
23
23.01.2022 11:00
Ni presenetljivo, da v svetu, v katerem povprečje ploska in razume le še športnike in kuharje, postane predstavnik herojskega ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Lajos Kassák, umetniški aktivist in človek XX. stoletja
0
23.01.2022 05:18
Lajos Kassak je sledil matrici: umetnost, tehnologija, komunizem vse do konca svojih dni. Idealna kombinacija za popoln poraz. ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Dediščina komunizma: Vzhodna Evropa in Slovenija plačujeta visoko ceno zaradi nezaupanja javnosti v cepljenje
15
22.01.2022 02:00
Pogled na evropski cepilni zemljevid skoraj s kirurško natančnostjo odslikava nekdanjo Železno zaveso, ki je Evropo delila na ... Več.
Piše: Milan Krek
Težko je živeti v kletki. V mestu Gogi. Biti ves čas talec ene in iste ideologije.
14
20.01.2022 00:00
Iz glasbe kot univerzalne lepote sem z nerazumevanjem gledal na ta ideološki svet ozkosti. Kot so me razburjali tisti, ki so me ... Več.
Piše: Pavle Okorn
Novak Đoković je igral na karto "budi pametan i pravi se glup", a je izpadel samo glup
28
17.01.2022 01:02
Srbi, ki slovijo po konstantnem opevanju lastnega trpljenja, so tudi v Đokovićevem primeru iz muhe naredili slona in za nov kult ... Več.
Piše: Ana Jud
Ne film ne drama, ampak vmesno stanje. Biti na nobeni strani. Biti na svoji zemlji.
10
16.01.2022 01:00
Pier Paolo Pasolini je po mojem mnenju eden ključnih velikanov italjanske umetnosti nasploh. Pesnik, dramatik, gigant filmske ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Ljudje pa nič. Ostajajo doma in čakajo. Na kaj, vas prosim? Na rešilca, ki jih bo odpeljal v bolnišnico?
21
14.01.2022 04:45
Nenehoma se sprašujem, zakaj mora ta narod zaradi popolne neumnosti umirati, ob tem, ko bi se lahko v letu 2021 v celoti ... Več.
Piše: Milan Krek
Ne glejte v zrak! Na Zemlji bodo komedijanti sneli rokavice, maltretirali nepokorne državljane in razkazovali napihnjene mišice
13
09.01.2022 11:00
Tragikomedija Don't Look Up izpostavi ključni in sveto preprosti zgodovinski problem človeštva. Problem so skrajno neumni in ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Razstava: Jože Brumen, modernistični oblikovalec in umetniški erudit
4
08.01.2022 21:56
Takšne vrste razstave zahtevajo veliko več kot posameznikovo satisfakcijo; dolžne so kanonizirati in etično interpretirati ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Kaj ko bi anticepilci odgovarjali za to, kar so storili? Kaj ko bi končno priznali svojo zmoto in se vsaj opravičili?
24
06.01.2022 19:00
Leto 2022 se je začelo natanko tam kjer se je končalo leto 2021. In naša nacionalna televizija je ostala natanko na istem tiru, ... Več.
Piše: Milan Krek
Predlogi k novi ustavi: Slovenija ni Švica, bi pa lahko to postala vsaj na ravni ustave
9
05.01.2022 22:45
Ob osamosvojitvi Slovenije so nam politiki obljubljali, da bomo zaživeli v novi in samostojni državi po švicarskem vzoru. Če bi ... Več.
Piše: Janez Černač
Bolgarske depresije: Ni vse čisto zlato, kar prihaja iz Evropske unije ali Amerike
12
03.01.2022 20:00
Če drži, da je Slovenija do sedaj profitirala s članstvom v EU, je vendarle potrebna zvrhana mera pazljivosti in zadržkov ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
"Človeštvo ima le tri velike sovražnike: vročino, lakoto in vojno. Od teh je daleč najstrašnejša vročina."
8
02.01.2022 20:02
Pandemija se je končala, vendar so njene posledice vidne povsod. Ambrose Bierce je leta 1906 zapisal, da je epidemija bolezen, ... Več.
Piše: Luis Rubio
Evropska kulturna prestolnica 2022: Opera je čutna senzacija ideologije, njen transcendentalni ideal
7
01.01.2022 22:53
Ne more biti resne operne produkcije brez razvite države. Opera nastane vzporedno z nastankom pojma moderna država. Opera je ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Gotova negotovost: V letu 2022 najverjetneje še ne bo "vrnitve v normalnost"
9
01.01.2022 00:00
Omikron je vse postavil na glavo. Če smo bili pred njim že nekoliko optimistični, da bomo zaživeli vsaj del predvirusnega ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Slovenija potrebuje slehernika. Brez izključevanj. Potrebuje velikane. Ne le izjemne, ampak zares velike ljudi.
19
30.12.2021 21:22
Osamosvojili smo se z inovacijo. Slovenci zgodovinsko nismo nikomur nič dolžni. Ne sosedom, ne Evropi in ne svetu. Vse, kar smo ... Več.
Piše: Janez Janša
Demokracija in mi: Dobro je, da v katerem koli odnosu postaviš Kontrolorja svojemu egu
18
29.12.2021 21:00
Aktivni državljan je osrednje geslo razmišljanj Mihe Burgerja na našem portalu v zadnjih šestih letih. Aktivni državljan je zato ... Več.
Piše: Miha Burger
Izkoriščeni, razžaljeni, ponižani, zasmehovani in nazadnje še pozabljeni
18
27.12.2021 20:00
Te dni mi je na portalu+ najbolj v oči padel zapis kolegice Simone Rebolj, ki je opisala realno stanje življenjskega standarda v ... Več.
Piše: Ana Jud
V kakšni državi živim, ko mi premier ne more poslati pisma z dobrim namenom, lahko pa mi pišejo ljudje, ki mi grozijo in me žalijo?
18
26.12.2021 22:00
Veliko manj bi lahko bilo mrtvih to jesen, če bi me poslušali, pa so me raje obtoževali v medijih. Veliko manj bi bilo ... Več.
Piše: Milan Krek
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Zapomnite si ta imena: Poslanke in poslanci, ki so glasovali za status quo glede prirejenih javnih razpisov in korupcije v zdravstvu!
Uredništvo
Ogledov: 2.205
02/
Novak Đoković je igral na karto "budi pametan i pravi se glup", a je izpadel samo glup
Ana Jud
Ogledov: 2.254
03/
Pandemija enoumja v znanosti in družbi
Simona Rebolj
Ogledov: 1.821
04/
Ruska invazija na Ukrajino je morda le še vprašanje dni, razen če bo Putin v zadnjem hipu presenetil z mirovnim predlogom
Božo Cerar
Ogledov: 1.532
05/
Težko je živeti v kletki. V mestu Gogi. Biti ves čas talec ene in iste ideologije.
Pavle Okorn
Ogledov: 1.300
06/
Dediščina komunizma: Vzhodna Evropa in Slovenija plačujeta visoko ceno zaradi nezaupanja javnosti v cepljenje
Milan Krek
Ogledov: 1.366
07/
China’s Belt and Road Initiative: A win-win or a debt trap? The Case of African States
Valerio Fabbri
Ogledov: 957
08/
Ljudje pa nič. Ostajajo doma in čakajo. Na kaj, vas prosim? Na rešilca, ki jih bo odpeljal v bolnišnico?
Milan Krek
Ogledov: 1.965
09/
Ne film ne drama, ampak vmesno stanje. Biti na nobeni strani. Biti na svoji zemlji.
Dragan Živadinov
Ogledov: 721
10/
Dolgo zamolčevana ukrajinska zgodba o ekonomskem kolapsu, ki jo lahko Rusija izkoristi namesto vojaškega konflikta
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 365