Komentar

Ponovno odkriti komentar: Lažgoše so nesmrtne, neumnost pa neskončna

Gromovniški govori v Dražgošah sodijo med najhujše primere političnega prevarantstva, namenjeni pa so ohranjanju latentnega stanja državljanske vojne, v kateri je nomenklatura Slovence razdelila na dva tabora, da bi jim lahko mirno vladala in jih ekonomsko še naprej izkoriščala.

11.01.2016 00:00
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   dražgoše   lažgoše   danilo türk   bernard nežmah   milan kučan   justin kruger   david dunning

Foto: Bobo

Lažgoše so mitologija in svojevrstni indikator nenormalnosti slovenskega družbenega mainstreama. S starostjo se ta proces samo še stopnjuje v svoji domišljiji in mitološki glomaznosti... vsako leto je huje, slavnostni govorci pa v svojih pretiravanjih odtavajo vedno dlje v labirint te nenormalnosti.

V prvem mesecu novega leta se ponavlja en in isti simptom. Že več let zapored, kot da bi šlo za nekakšen letni cikel, ki se manifestira januarja in ki spominja na kačo, ki žre svoj lastni rep. Starodavna simbolika, stari Grki so tej kači dejali uroboros in Platon jo je v Timaju opisal kot prvo živo bitje: ciklično in samo sebe ustvarjajoče. Egipčani in Indijci so uroboros povezovali z verskim in mitološkim simbolizmom, pri čemer je ideja pravzaprav podobna Platonovi: gre za fenomen, ki pomeni večno vračanje na začetek, nekaj nesmrtnega torej.

 

V Jungovi psihoanalizi je uroboros za človeško psiho zato arhetipski, saj predstavlja neskončnost in celost: uroboros je dramatični simbol za integracijo in asimilacijo nasprotnega (tj. opozicije), torej se v enem združujeta dve nasprotji - čemur bi ustrezal taoistični prinicp jin-jang - in to po Jungu sestavlja skrivnost t.i. primae materiae, kar nedvomno izvira in človekovega nezavednega.

 

Zdaj iz metafizičnega polja prehajamo na realna tla, ki jih simbolično definirata dražgoško blato in tamkajšnji monumentalni betonski spomenik. Oboje je le literarni sopotnik nekega simptoma, s katerim se slovenska družba v zadnjih letih še posebej nerada ukvarja, kajti apatična večina ga zmotno prepoznava kot irelevantnega ali celo ideološkega. Človek lahko tako sumljiv simptom seveda tudi ignorira, vendar s tem ne bo povzročil, da bi kronično obolenje naslednje leto izginilo.

 

Mislim, da sem na temo Dražgoš doslej napisal že tri komentarje, zato bom tokrat ta resnično težko razložljivi fenomen, ki bi ga lahko umestili v poglavje politične mitologije, osvetlil z druge plati. Lažgoše, kakor sem ta mythos pred leti preimenoval, so namreč svojevrstni indikator nenormalnosti slovenskega družbenega mainstreama. In kar je najhuje, s starostjo se ta proces samo še stopnjuje v svoji domišljiji in mitološki glomaznosti. Kot da bi se s starostjo obletnice - predvsem pa slavnostnih govornikov - stopnjevala tudi iracionalnost mita o tej gorenjski vasici, ki so jo zaradi partizanske neumnosti požgali nacistični okupatorji, njene prebivalce pa pobili. Očitno je res vsako leto huje, slavnostni govorci pa v svojih pretiravanjih odtavajo vedno dlje v labirint te nenormalnosti. Včerajšnji zato ni mogel biti nobena izjema; Saša Vuga je dejal, da so bile "Dražgoše največji dogodek v evropskem odporniškem gibanju", dokaz skrajnega junaštva in domoljubne požrtvovalnosti. Potem je dražgoško bitko primerjal s tisto pri Termopilah in nihče se ni smejal.

 

Smeh bi bil še najbolj zdrava, predvsem pa spontana reakcija na takšno interpretacijo Lažgoš, ki jih je pred štirimi leti v svoji kolumni v Mladini izvrstno razkrinkal kolega Bernard Nežmah, ko je tamkajšnje politične govore prepoznal kot najvišjo obliko političnega prevarantstva. Ugotovil je, da gre izključno za politični marketing in da so imel pred četrt stoletja, torej pred osamosvojitvijo Slovenije, Lažgoše precej drugačen pomen kot danes. Nežmah se je ozrl v leto 1989, ko bi pričakovali, da sta bili tam slavnostni govorci Janez Stanovnik, Miran Potrč ali Milan Kučan, se pravi vrh tedanje partijske elite. Pa ni bil nihče od njih. Leta 1989 je v Dražgošah govoril Andrej Verlič, širši javnosti skorajda neznani sekretar ZSMS, mediji pa sploh niso poročali, da bi se svečanosti udeležil kdo iz slovenskega vrha. Takole je lažgoško "slavo" razkrinkal Nežmah:

 

"Pred tem je bila leta 1988 tako minorna proslava, da jo je Dnevnik objavil na tretji strani celo brez fotke; govoril je le Tone Anderlič, takrat predsednik ZSMS, nobenih drugih imen politike ni zabeležil časnik. Partija je nato ob pričakovanju prvih volitev popolnoma pozabila na dražgoški upor, saj je l. 1990 časnik Dnevnik poročal o tekmovanjih v Dražgošah samo na športni strani. Med leti 1988 in 1990, ko je bil predsednik Slovenije, gospod Stanovnik še ni čutil potrebe, da bi grmel iz Dražgoš. A še slabša slika gre Milanu Kučanu. Če bi danes koga vprašali, katera asociacija mu pade na misel, ko zasliši Dražgoše, bi večina izstrelila Kučan! Kdaj pa je Kučan odkril srčiko odpora proti okupatorju? Med leti 1978 in 1986 časopisi med gosti ne navajajo njegovega imena... prvič je spregovoril kot novopečeni šef slovenske partije leta 1987, o čemer priča celostranski govor, posvečen v največji meri aktualnim političnim dogodkom. In potem ga ne najdemo na proslavi vse do leta 1992, ko v legendarnem govoru skupščinski predsednik France Bučar zapoje hvalo uporu, a obsodi zlorabo partijske prilastitve oblasti. Šele naslednje leto po padcu Demosove vlade odkrije Kučan svojo neuklonjeno ljubezen do Dražgoš."

 

Kaj je torej tisti odločilni momentum, ki je iz neke napol pozabljene, za nomenklaturo pravzaprav obskurne proslave pod Ratitovcem v zadnjih letih napravil mojstrovino političnega, predvsem pa zgodovinskega prevarantstva, primerljivo s klasično totalitarno državo 20. stoletja? Za dialektiko permanentne revolucije in državljanske vojne, brez katere bi Slovenci v trenutku odšli na ulice in obračunali z roparsko tranzicijsko elito, ki je demokracijo zlorabila za lastno bogatenje, je namreč ohranjanje napetosti ključnega pomena. Dražgoše oziroma Lažgoše so bili strategi nove slovenske "države" po letu 1990 prisiljeni reinterpretirali ter mitološko Bičkovo skalo spremeniti v Scilo in Karibdo slovenske demokracije, kajti kaj je lepšega za oblast kot "divide et impera". Sprite ljudstvo med seboj, po možnosti zaradi 75 let starih travm, pa boste mirno vladali in gledali, kako se partizani in domobranci, komunisti in klerikalci, rdeči in beli, levi in desni neusmiljeno tolčejo med seboj.

 

Prvič sem zares postal pozoren na Dražgoše šele leta 2012, ko me je tuj diplomat začudeno spraševal, kako lahko sredi Evropske unije več tisoč ljudi, bržkone povprečno inteligentnih in razgledanih državljanov aplavdira protiameriškim in protievropskim floskulam, ki jih je takrat iz rokava stresal stari Janez Stanovnik iz Zveze borcev. V psihologiji mi je na pomoč priskočila raziskava, ki sta jo pred 17 leti na univerzi Cornell izvedla ameriška psihologa Justin Kruger in David Dunning pod naslovom "Kako težave v spoznavanju lastne nesposobnosti vodijo k napihnjenemu samoocenjevanju". Bistvo t.i. Dunning-Krugerjevega efekta predstavlja kognitivna nagnjenost nesposobnih ljudi k slabim odločitvam in zmotnim zaključkom, vendar jim prav njihova lastna nesposobnost preprečuje, da bi spoznali svoje napake.

 

Z drugimi besedami, nesposobneži trpijo za kompleksom navidezne večvrednosti in svoje sposobnosti ocenjujejo kot nadpovprečne, torej precej višje kot v resnici so, medtem ko na drugi strani zelo sposobni in kompetentni ljudje svoje sposobnosti praviloma podcenjujejo. Vas to na kaj spominja? Slovenska inačica negativne selekcije?! Analogija je še bolj indikativna v medicini: oseba z določeno telesno okvaro zaradi možganske poškodbe te okvare ni sposobna zaznati ali jo racionalno zanika, kar v določenih primerih pripelje v takšno skrajnost, da človek ne zaznava celo paralize ali delne slepote.

 

Prislovična nagnjenost k zanikanju lastne nesposobnosti mutatis mutandis pomeni, da človek ni sposoben priznati drugemu vsega tistega, česar sam ne premore. Stanovnikovo rohnenje proti Američanom v Lažgošah pred štirimi leti, ki ga je kot eden prisotnih najvišjih državnih funkcionarjev z rahlo zadrego na obrazu poslušal tudi takratni predsednik republike Danilo Türk, je bil seveda diplomatski škandal, o katerem se pri nas ni veliko govorilo, račun z obrestmi pa bo prišel letos, ko bo nekdanji predsednik Türk po vsem svetu in na vse kriplje iskal zaveznike za svojo kandidaturo za Generalnega sekretarja Organizacije združenih narodov. Američani mu bodo z veseljem pokazali sredinca. V spomin na Lažgoše.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
36
Dolgo zamolčevana ukrajinska zgodba o ekonomskem kolapsu, ki jo lahko Rusija izkoristi namesto vojaškega konflikta
15
23.01.2022 23:30
Zastavlja se vprašanje, ali bo Rusija napadla Ukrajino, si vzela svoje z nekaj zelo malega uporabe sile, kajti Ukrajina se ji ne ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Pandemija enoumja v znanosti in družbi
23
23.01.2022 11:00
Ni presenetljivo, da v svetu, v katerem povprečje ploska in razume le še športnike in kuharje, postane predstavnik herojskega ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Lajos Kassák, umetniški aktivist in človek XX. stoletja
0
23.01.2022 05:18
Lajos Kassak je sledil matrici: umetnost, tehnologija, komunizem vse do konca svojih dni. Idealna kombinacija za popoln poraz. ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Dediščina komunizma: Vzhodna Evropa in Slovenija plačujeta visoko ceno zaradi nezaupanja javnosti v cepljenje
15
22.01.2022 02:00
Pogled na evropski cepilni zemljevid skoraj s kirurško natančnostjo odslikava nekdanjo Železno zaveso, ki je Evropo delila na ... Več.
Piše: Milan Krek
Težko je živeti v kletki. V mestu Gogi. Biti ves čas talec ene in iste ideologije.
14
20.01.2022 00:00
Iz glasbe kot univerzalne lepote sem z nerazumevanjem gledal na ta ideološki svet ozkosti. Kot so me razburjali tisti, ki so me ... Več.
Piše: Pavle Okorn
Novak Đoković je igral na karto "budi pametan i pravi se glup", a je izpadel samo glup
28
17.01.2022 01:02
Srbi, ki slovijo po konstantnem opevanju lastnega trpljenja, so tudi v Đokovićevem primeru iz muhe naredili slona in za nov kult ... Več.
Piše: Ana Jud
Ne film ne drama, ampak vmesno stanje. Biti na nobeni strani. Biti na svoji zemlji.
10
16.01.2022 01:00
Pier Paolo Pasolini je po mojem mnenju eden ključnih velikanov italjanske umetnosti nasploh. Pesnik, dramatik, gigant filmske ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Ljudje pa nič. Ostajajo doma in čakajo. Na kaj, vas prosim? Na rešilca, ki jih bo odpeljal v bolnišnico?
21
14.01.2022 04:45
Nenehoma se sprašujem, zakaj mora ta narod zaradi popolne neumnosti umirati, ob tem, ko bi se lahko v letu 2021 v celoti ... Več.
Piše: Milan Krek
Ne glejte v zrak! Na Zemlji bodo komedijanti sneli rokavice, maltretirali nepokorne državljane in razkazovali napihnjene mišice
13
09.01.2022 11:00
Tragikomedija Don't Look Up izpostavi ključni in sveto preprosti zgodovinski problem človeštva. Problem so skrajno neumni in ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Razstava: Jože Brumen, modernistični oblikovalec in umetniški erudit
4
08.01.2022 21:56
Takšne vrste razstave zahtevajo veliko več kot posameznikovo satisfakcijo; dolžne so kanonizirati in etično interpretirati ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Kaj ko bi anticepilci odgovarjali za to, kar so storili? Kaj ko bi končno priznali svojo zmoto in se vsaj opravičili?
24
06.01.2022 19:00
Leto 2022 se je začelo natanko tam kjer se je končalo leto 2021. In naša nacionalna televizija je ostala natanko na istem tiru, ... Več.
Piše: Milan Krek
Predlogi k novi ustavi: Slovenija ni Švica, bi pa lahko to postala vsaj na ravni ustave
9
05.01.2022 22:45
Ob osamosvojitvi Slovenije so nam politiki obljubljali, da bomo zaživeli v novi in samostojni državi po švicarskem vzoru. Če bi ... Več.
Piše: Janez Černač
Bolgarske depresije: Ni vse čisto zlato, kar prihaja iz Evropske unije ali Amerike
12
03.01.2022 20:00
Če drži, da je Slovenija do sedaj profitirala s članstvom v EU, je vendarle potrebna zvrhana mera pazljivosti in zadržkov ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
"Človeštvo ima le tri velike sovražnike: vročino, lakoto in vojno. Od teh je daleč najstrašnejša vročina."
8
02.01.2022 20:02
Pandemija se je končala, vendar so njene posledice vidne povsod. Ambrose Bierce je leta 1906 zapisal, da je epidemija bolezen, ... Več.
Piše: Luis Rubio
Evropska kulturna prestolnica 2022: Opera je čutna senzacija ideologije, njen transcendentalni ideal
7
01.01.2022 22:53
Ne more biti resne operne produkcije brez razvite države. Opera nastane vzporedno z nastankom pojma moderna država. Opera je ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Gotova negotovost: V letu 2022 najverjetneje še ne bo "vrnitve v normalnost"
9
01.01.2022 00:00
Omikron je vse postavil na glavo. Če smo bili pred njim že nekoliko optimistični, da bomo zaživeli vsaj del predvirusnega ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Slovenija potrebuje slehernika. Brez izključevanj. Potrebuje velikane. Ne le izjemne, ampak zares velike ljudi.
19
30.12.2021 21:22
Osamosvojili smo se z inovacijo. Slovenci zgodovinsko nismo nikomur nič dolžni. Ne sosedom, ne Evropi in ne svetu. Vse, kar smo ... Več.
Piše: Janez Janša
Demokracija in mi: Dobro je, da v katerem koli odnosu postaviš Kontrolorja svojemu egu
18
29.12.2021 21:00
Aktivni državljan je osrednje geslo razmišljanj Mihe Burgerja na našem portalu v zadnjih šestih letih. Aktivni državljan je zato ... Več.
Piše: Miha Burger
Izkoriščeni, razžaljeni, ponižani, zasmehovani in nazadnje še pozabljeni
18
27.12.2021 20:00
Te dni mi je na portalu+ najbolj v oči padel zapis kolegice Simone Rebolj, ki je opisala realno stanje življenjskega standarda v ... Več.
Piše: Ana Jud
V kakšni državi živim, ko mi premier ne more poslati pisma z dobrim namenom, lahko pa mi pišejo ljudje, ki mi grozijo in me žalijo?
18
26.12.2021 22:00
Veliko manj bi lahko bilo mrtvih to jesen, če bi me poslušali, pa so me raje obtoževali v medijih. Veliko manj bi bilo ... Več.
Piše: Milan Krek
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Zapomnite si ta imena: Poslanke in poslanci, ki so glasovali za status quo glede prirejenih javnih razpisov in korupcije v zdravstvu!
Uredništvo
Ogledov: 2.207
02/
Novak Đoković je igral na karto "budi pametan i pravi se glup", a je izpadel samo glup
Ana Jud
Ogledov: 2.261
03/
Pandemija enoumja v znanosti in družbi
Simona Rebolj
Ogledov: 1.837
04/
Ruska invazija na Ukrajino je morda le še vprašanje dni, razen če bo Putin v zadnjem hipu presenetil z mirovnim predlogom
Božo Cerar
Ogledov: 1.536
05/
Težko je živeti v kletki. V mestu Gogi. Biti ves čas talec ene in iste ideologije.
Pavle Okorn
Ogledov: 1.300
06/
Dediščina komunizma: Vzhodna Evropa in Slovenija plačujeta visoko ceno zaradi nezaupanja javnosti v cepljenje
Milan Krek
Ogledov: 1.378
07/
China’s Belt and Road Initiative: A win-win or a debt trap? The Case of African States
Valerio Fabbri
Ogledov: 957
08/
Ljudje pa nič. Ostajajo doma in čakajo. Na kaj, vas prosim? Na rešilca, ki jih bo odpeljal v bolnišnico?
Milan Krek
Ogledov: 1.967
09/
Dolgo zamolčevana ukrajinska zgodba o ekonomskem kolapsu, ki jo lahko Rusija izkoristi namesto vojaškega konflikta
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 454
10/
Ne film ne drama, ampak vmesno stanje. Biti na nobeni strani. Biti na svoji zemlji.
Dragan Živadinov
Ogledov: 721