V prvem mesecu novega leta se ponavlja en in isti simptom. Že več let zapored, kot da bi šlo za nekakšen letni cikel, ki se manifestira januarja in ki spominja na kačo, ki žre svoj lastni rep. Starodavna simbolika, stari Grki so tej kači dejali uroboros in Platon jo je v Timaju opisal kot prvo živo bitje: ciklično in samo sebe ustvarjajoče. Egipčani in Indijci so uroboros povezovali z verskim in mitološkim simbolizmom, pri čemer je ideja pravzaprav podobna Platonovi: gre za fenomen, ki pomeni večno vračanje na začetek, nekaj nesmrtnega torej.

V Jungovi psihoanalizi je uroboros za človeško psiho zato arhetipski, saj predstavlja neskončnost in celost: uroboros je dramatični simbol za integracijo in asimilacijo nasprotnega (tj. opozicije), torej se v enem združujeta dve nasprotji - čemur bi ustrezal taoistični prinicp jin-jang - in to po Jungu sestavlja skrivnost t.i. primae materiae, kar nedvomno izvira in človekovega nezavednega.

Zdaj iz metafizičnega polja prehajamo na realna tla, ki jih simbolično definirata dražgoško blato in tamkajšnji monumentalni betonski spomenik. Oboje je le literarni sopotnik nekega simptoma, s katerim se slovenska družba v zadnjih letih še posebej nerada ukvarja, kajti apatična večina ga zmotno prepoznava kot irelevantnega ali celo ideološkega. Človek lahko tako sumljiv simptom seveda tudi ignorira, vendar s tem ne bo povzročil, da bi kronično obolenje naslednje leto izginilo.

Mislim, da sem na temo Dražgoš doslej napisal že tri komentarje, zato bom tokrat ta resnično težko razložljivi fenomen, ki bi ga lahko umestili v poglavje politične mitologije, osvetlil z druge plati. Lažgoše, kakor sem ta mythos pred leti preimenoval, so namreč svojevrstni indikator nenormalnosti slovenskega družbenega mainstreama. In kar je najhuje, s starostjo se ta proces samo še stopnjuje v svoji domišljiji in mitološki glomaznosti. Kot da bi se s starostjo obletnice - predvsem pa slavnostnih govornikov - stopnjevala tudi iracionalnost mita o tej gorenjski vasici, ki so jo zaradi partizanske neumnosti požgali nacistični okupatorji, njene prebivalce pa pobili. Očitno je res vsako leto huje, slavnostni govorci pa v svojih pretiravanjih odtavajo vedno dlje v labirint te nenormalnosti. Včerajšnji zato ni mogel biti nobena izjema; Saša Vuga je dejal, da so bile "Dražgoše največji dogodek v evropskem odporniškem gibanju", dokaz skrajnega junaštva in domoljubne požrtvovalnosti. Potem je dražgoško bitko primerjal s tisto pri Termopilah in nihče se ni smejal.

Smeh bi bil še najbolj zdrava, predvsem pa spontana reakcija na takšno interpretacijo Lažgoš, ki jih je pred štirimi leti v svoji kolumni v Mladini izvrstno razkrinkal kolega Bernard Nežmah, ko je tamkajšnje politične govore prepoznal kot najvišjo obliko političnega prevarantstva. Ugotovil je, da gre izključno za politični marketing in da so imel pred četrt stoletja, torej pred osamosvojitvijo Slovenije, Lažgoše precej drugačen pomen kot danes. Nežmah se je ozrl v leto 1989, ko bi pričakovali, da sta bili tam slavnostni govorci Janez Stanovnik, Miran Potrč ali Milan Kučan, se pravi vrh tedanje partijske elite. Pa ni bil nihče od njih. Leta 1989 je v Dražgošah govoril Andrej Verlič, širši javnosti skorajda neznani sekretar ZSMS, mediji pa sploh niso poročali, da bi se svečanosti udeležil kdo iz slovenskega vrha. Takole je lažgoško "slavo" razkrinkal Nežmah:

"Pred tem je bila leta 1988 tako minorna proslava, da jo je Dnevnik objavil na tretji strani celo brez fotke; govoril je le Tone Anderlič, takrat predsednik ZSMS, nobenih drugih imen politike ni zabeležil časnik. Partija je nato ob pričakovanju prvih volitev popolnoma pozabila na dražgoški upor, saj je l. 1990 časnik Dnevnik poročal o tekmovanjih v Dražgošah samo na športni strani. Med leti 1988 in 1990, ko je bil predsednik Slovenije, gospod Stanovnik še ni čutil potrebe, da bi grmel iz Dražgoš. A še slabša slika gre Milanu Kučanu. Če bi danes koga vprašali, katera asociacija mu pade na misel, ko zasliši Dražgoše, bi večina izstrelila Kučan! Kdaj pa je Kučan odkril srčiko odpora proti okupatorju? Med leti 1978 in 1986 časopisi med gosti ne navajajo njegovega imena... prvič je spregovoril kot novopečeni šef slovenske partije leta 1987, o čemer priča celostranski govor, posvečen v največji meri aktualnim političnim dogodkom. In potem ga ne najdemo na proslavi vse do leta 1992, ko v legendarnem govoru skupščinski predsednik France Bučar zapoje hvalo uporu, a obsodi zlorabo partijske prilastitve oblasti. Šele naslednje leto po padcu Demosove vlade odkrije Kučan svojo neuklonjeno ljubezen do Dražgoš."

Kaj je torej tisti odločilni momentum, ki je iz neke napol pozabljene, za nomenklaturo pravzaprav obskurne proslave pod Ratitovcem v zadnjih letih napravil mojstrovino političnega, predvsem pa zgodovinskega prevarantstva, primerljivo s klasično totalitarno državo 20. stoletja? Za dialektiko permanentne revolucije in državljanske vojne, brez katere bi Slovenci v trenutku odšli na ulice in obračunali z roparsko tranzicijsko elito, ki je demokracijo zlorabila za lastno bogatenje, je namreč ohranjanje napetosti ključnega pomena. Dražgoše oziroma Lažgoše so bili strategi nove slovenske "države" po letu 1990 prisiljeni reinterpretirali ter mitološko Bičkovo skalo spremeniti v Scilo in Karibdo slovenske demokracije, kajti kaj je lepšega za oblast kot "divide et impera". Sprite ljudstvo med seboj, po možnosti zaradi 75 let starih travm, pa boste mirno vladali in gledali, kako se partizani in domobranci, komunisti in klerikalci, rdeči in beli, levi in desni neusmiljeno tolčejo med seboj.

Prvič sem zares postal pozoren na Dražgoše šele leta 2012, ko me je tuj diplomat začudeno spraševal, kako lahko sredi Evropske unije več tisoč ljudi, bržkone povprečno inteligentnih in razgledanih državljanov aplavdira protiameriškim in protievropskim floskulam, ki jih je takrat iz rokava stresal stari Janez Stanovnik iz Zveze borcev. V psihologiji mi je na pomoč priskočila raziskava, ki sta jo pred 17 leti na univerzi Cornell izvedla ameriška psihologa Justin Kruger in David Dunning pod naslovom "Kako težave v spoznavanju lastne nesposobnosti vodijo k napihnjenemu samoocenjevanju". Bistvo t.i. Dunning-Krugerjevega efekta predstavlja kognitivna nagnjenost nesposobnih ljudi k slabim odločitvam in zmotnim zaključkom, vendar jim prav njihova lastna nesposobnost preprečuje, da bi spoznali svoje napake.

Z drugimi besedami, nesposobneži trpijo za kompleksom navidezne večvrednosti in svoje sposobnosti ocenjujejo kot nadpovprečne, torej precej višje kot v resnici so, medtem ko na drugi strani zelo sposobni in kompetentni ljudje svoje sposobnosti praviloma podcenjujejo. Vas to na kaj spominja? Slovenska inačica negativne selekcije?! Analogija je še bolj indikativna v medicini: oseba z določeno telesno okvaro zaradi možganske poškodbe te okvare ni sposobna zaznati ali jo racionalno zanika, kar v določenih primerih pripelje v takšno skrajnost, da človek ne zaznava celo paralize ali delne slepote.

Prislovična nagnjenost k zanikanju lastne nesposobnosti mutatis mutandis pomeni, da človek ni sposoben priznati drugemu vsega tistega, česar sam ne premore. Stanovnikovo rohnenje proti Američanom v Lažgošah pred štirimi leti, ki ga je kot eden prisotnih najvišjih državnih funkcionarjev z rahlo zadrego na obrazu poslušal tudi takratni predsednik republike Danilo Türk, je bil seveda diplomatski škandal, o katerem se pri nas ni veliko govorilo, račun z obrestmi pa bo prišel letos, ko bo nekdanji predsednik Türk po vsem svetu in na vse kriplje iskal zaveznike za svojo kandidaturo za Generalnega sekretarja Organizacije združenih narodov. Američani mu bodo z veseljem pokazali sredinca. V spomin na Lažgoše.