General De Gaulle je dejal: "Evropa sta Francija in Nemčija; ostali so samo za okrasek." Na žalost je to način, s katerim se je razvila EU, čeprav je v središču te nemško-francoske solidarnosti problem. Prvič, Francija se je, čeprav šibkejša, videla kot džokeja v tej vpregi, in drugič, Francija trdno verjame v nacionalno državo, medtem ko se zdi, da se skuša Nemčija od nje oddaljiti.

Kaže, da so skupno poljedelsko politiko vzpostavili predvsem zaradi koristi Francije, kot nadomestilo so uvedli odprti trg za nemške industrijske izdelke. Potem je tu še mehanizem menjalnih tečajev (MMT), ki je bil uvod v evropski monetarni sistem (EMS) in skupno valuto (evro). MMT pod taktirko Nemčije je bil v mnogih pogledih katastrofa. V veliko državah je prišlo do devalvacije, čeprav bi bila bolj smiselna nemška revalvacija, vendar Nemčija tega ni dovolila, zato je prišlo do devalvacij.

Francija je v času MMT z Nemčijo sklenila sporazum v svojo korist, tak dogovor ni bil možen za nobeno drugo državo. Imeli smo tudi situacijo, ko sta pravila o proračunskem primanjkljaju nekaznovano prvi kršili Nemčija in Francija. Zgodovinarji vedo, da se je francoska zunanja politika dramatično spremenila po francosko-pruski vojni leta 1870, ko je Francija spoznala, da se sama ne more zoperstaviti Nemčiji in potrebuje zaveznike. Nekateri smatrajo, da je bil po tej vojni za Francijo glavni evropski cilj z novo vojno znova pridobiti izgubljena ozemlja v Alzaciji in Loreni. V zavezništvu s carsko Rusijo je mislila, da bo v prvi svetovni vojni zlahka premagala Nemčijo, ker se bo morala le-ta bojevati na dveh frontah. Vemo, da se je za las izognila porazu, ker so se Velika Britanija, Italija in ZDA pridružile kot zaveznice.

Kot vemo, je v drugi svetovni vojni Nemčija porazila Francijo. Ko so torej zavezniki premagali Nemčijo, je Francija potrebovala novo politiko do Nemčije, tako je nazadnje prišlo do koalicije, kot je dejal De Gaulle: EU je "Francija in Nemčija, ostali so samo za okrasek."

Kriza v evroobmočju, ki je v mnogih ozirih ponovitev poloma MMT, je Nemčijo vedno bolj krepila in jo postavila na vodilno mesto. Medtem ko je bila Nemčija Franciji nekakšna upnica in zadnja možnost v krizi MMT, tega kljub veliki gospodarski moči ni zmožna storiti za evroobmočje. Evropske elite so uporabljale monetarno zvezo za pritisk na trenutno ekonomsko logiko, njihov politični namen, da bi iz številnih neenakih, nezdružljivih držav ustanovile super državo, je bil na tak ali drugačen način obsojen na neuspeh. Za Nemčijo bi bila pomoč slabše razvitim regijam, kar bi se zgodilo v resnično federalni državi, zelo draga. Ocenili so, da bi Nemčijo stalo 10 % njenega BDP, vse dokler bi trajala podpora; kar je celo več kot krute reparacije, ki so jih Nemčiji vsilili po koncu prve svetovne vojne. Očitno nemogoče, zato neprestano videvamo, kako Nemčija vsiljuje neverjetne programe državam, kot so Grčija, Portugalska, Italija in Španija; posledica je porast skrajnih političnih strank.

Zato gledamo Nemčijo, kako zaradi zmedene mešanice skrbi zaradi njenih demografskih težav in humanitarnih odzivov, narekuje EU, naj sprejme vse migrante z Bližnjega vzhoda, ne glede na njihov ilegalni vstop v mnoge države. To je seveda povzročilo razkol in Schengen (mišljen je sporazum o meji) skoraj ne obstaja več.

Torej na celini dejansko obstaja nemška hegemonija, vendar ima pomanjkljivosti. Vsak, ki je videl fotografije Merklove in Hollanda, ki sta poskušala pritisniti na Putina, naj spremeni svojo agresivno politiko do Ukrajine, se je verjetno spomnil Münchna v septembru leta 1938.

Čas je, da EU opusti svojo prezgodnjo težnjo po super državi in se vrne na začetek, ko je bila uspešno trgovinsko območje. So bo to zgodilo? Dvomim, zato bo Evropa še naprej nazadovala, kot se dogaja zadnjih sedem let.