Kultura poenostavljeno povedano pomeni gojeni sistem vrednot. Proces lahko imenujemo inkulturacija, tudi indoktrinacija. Posebnega kulturnega in nacionalnega pomena je v naši državi Radiotelevizija Slovenija, kjer veljajo posebne vrednote glede argumentacije pri delu novinarjev, urednikov in drugih udeležencev; ti morajo še posebej spoštovati resničnost, nepristranskost in celovitost informacij (1. alineja 5. člena Zakona o Radioteleviziji Slovenija).

V že večkrat omenjeni televizijski seriji Vzporedna ekonomija, objavljeni na nacionalni televiziji koncem leta 2006 (oziroma 2009 – tu in tu, tu ter tu) se je pojavilo mnenje, da je v bivši Jugoslaviji "komunistična oblast in v njenem imenu udba" doma in v tujini ustvarila pogoje za ilegalno dejavnost, ustvarila naj bi se vzporedna ekonomija prek različnih podjetij in nadaljevala ter razširila ilegalna trgovina. Serija razkriva nedovoljene posle Službe državne varnosti, zgodba o nezakoniti trgovini, ki ni bila ukinjena leta 1955 - to je bila uradna razlaga - pa naj bi živela »še vse do leta 1990, torej do smrti države«. Serija sicer dopusti možnost, da je to "najbrž" trajalo naprej, vendar naj tega argumenta ne bi bilo dovolj dokumentiranega.

Vprašljiva je torej indoktrinacija serije, da naj bi paralelna ekonomija živela le "do leta 1990, torej do smrti države". Vprašljiva je že omemba leta 1990, kajti takrat ni bilo nobene "smrti države". Ta je kvečjemu nastopila z uveljavitvijo 2. odstavka I. razdelka Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, ki določa, da za Republiko Slovenijo 25. junija 1991 preneha veljati ustava SFRJ.

Vprašljiva metoda argumentacije

Prvič zato, ker je bila serija izdelana leta 2006 v obliki treh obsežnih oddaj v skupni dolžini približno treh televizijskih ur (55:30, 58:30 in 58:21). Toda argumentacija v tako obsežni seriji skoraj v celoti temelji na pogovoru avtorice serije z eno in isto osebo oziroma njegovi listinski dokumentaciji – to je Niko Kavčič, nekdanji visoki uslužbenec "tajne politične policije udbe". Ker ena oseba pove le nekaj, ostalega pa ne, to ovira "resničnost, nepristranskost in celovitost informacij". Manjko dokumentacije ene osebe o vzporedni ekonomiji po letu 1990 bi serija lahko poiskala pri ostalih osebah te države. Zato je omejitev na pričevanje ene osebe vprašljiva indoktrinacija.

Drugič zato, ker so v 1. oddaji serije sicer vključeni še izjemno kratek intervju z Zdenkom Zavadlavom, dr. Jožetom Prinčičem in dr. Božom Repetom, vendar dokumentirajo le čas pred letom 1990. Tako na primer v izjemno kratkem intervjuju dr. Božo Repe v 1. delu serije meni, da je imela v tedanji strukturi oblasti "izjemno pomembno vlogo služba državne varnosti, torej tajna politična policija, ki je imela pristojnosti na vseh področjih, od kadrovanja v različnih podjetjih, do obračuna z nasprotniki". Toda dr. Repe svoje mnenje omeji na povojni čas. S tem odpade dokumentacija, vezana na morebitno vzporedno ekonomijo po letu 1990, kar je vprašljivo.

Tretjič pa zato, ker je vprašljiv izbor dr. Repeta v seriji, s katero se indoktrinira delovanje vzporedne ekonomije Zveze komunistov "zgolj" do leta 1990. Gospod Repe je namreč dokumentiran kot član CK ZKS in CK ZKJ, funkcionar predsedstva CK ZKS oziroma strokovno-politični delavec CK ZKS v dokumentu, ki je objavljen na spletni strani Državnega zbora Republike Slovenije http://imss.dz-rs.si/imis/3fa9e9695ab385523366.pdf (dodaten link na isti naslov za primer težave pri odpiranju – tu <15. 1. 2016>), in sicer v tč. 4 Pregleda članov CK ZKS in CK ZKJ, funkcionarjev predsedstva CK ZKS ter strokovno-političnih delavcev CK ZKS, ki se bodo udeležili programsko-volilnih sej občinskih konferenc Zveze komunistov Slovenije 9. 2. 1988.

Četrtič, vprašljivo je, da se v seriji ni opravilo poizvedb o morebitnem obstoju vzporedne ekonomije v strukturi oblasti v prelomnem letu 1990 pri osebah, ki so v gornjem dokumentu, objavljenem na spletni strani Državnega zbora Republike Slovenije, navedene kot funkcionarji tedanje komunistične partije, zveze oziroma stranke tik pred letom 1990.

Sami stari "znanci"

Na primer pri Miranu Potrču (tč. 54. seznama članov CK ZKS) glede državnozborskega, Hermanu Rigelniku (tč. 62 seznama članov CK ZKS) glede izvršilnega in Branku Masleši (tč. 3 seznama izvoljenih delegatov MS OK ZKS Koper) glede sodnega dela monolitne veje tedanje oblasti ter Etelki Korpič-Horvat (tč. 4 seznama izvoljenih delegatov MS OK ZKS Murska Sobota) glede ustavnosodnega. Ali pa pri Dušanu Semoliču (tč. 64. seznama članov CK ZKS) glede oblasti nad delovnim ljudstvom, Stanetu Pejovniku (tč. 47. seznama članov CK ZKS) glede avtonomije Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani, Metki Tekavčič (tč. 8 seznama izvoljenih delegatov MK OK ZKS Ljubljana Bežigrad) glede ekonomije, Bogdanu Lipovšku (tč. 4 seznama izvoljenih delegatov MK OK ZKS Ljubljana Moste Polje) glede biznisa v turizmu in Brunu Koreliču (tč. 35 seznama možnih kandidatov za člane CK ZKS) glede mednarodne trgovine. Oziroma pri 100.648 članih Zveze komunistov Slovenije (glej Evropa zdaj! 11. Kongres Zveze komunistov Slovenije, 22. in  23. december 1989 – Statistični pregled gibanja in sestave članov ZKS med 10. in 11. kongresom, stanje članov septembra 1989).

In še petič, vprašljiva je avtorica serije, ki indoktrinira delovanje vzporedne ekonomije komunistov zgolj do leta 1990. Na predvečer leta 1990 je namreč Ljerka Bizilj navedena v gornjem dokumentu s spletne strani Državnega zbora Republike Slovenije, in sicer pod tč. 7. Možni kandidati za člane Centralnega komiteja ZK Slovenije, Interno, Osnutek, 7. 11. 1989. Tovariš tovarišu namreč ne izkljuje oči (lat. Cornix cornici numquam oculos effodit).

Diagnoza: kulturna demenca?

Morebitni razlog vprašljivega stališča o prelomnem letu 1990 je lahko v manjku dokumentarnega spomina. To bi vodilo v diagnozo kulturna demenca, kar je vprašanje s področja bolezni oziroma patologije. Da pri dedičih tedanje oblasti morebiti obstaja kulturna demenca, kaže zgodba omenjenega Edvarda Kardelja, ki je bil najvišje v funkciji tedanje oblasti in njegovega vnuka. Slednji je v življenju po letu 1990 kot predsednik Računskega sodišča Republike Slovenije postal tudi nosilec visoke, ustavno določene, pozicije ki je namenjena revidiranju vzporedne ekonomije. Toda vnuk ima svojega dedka "samo v lepem spominu", kot je povedal v intervjuju za Playboy.

Stari in njegov dolgoletni zvesti Bevc.

Z lepim spominom se negira slabega, na primer na družinsko življenje v t. i. Kardeljevi vili, ki pa je dejansko Seunigova. Slednjemu so jo pred letom 1990 odtegnili – po dokumentiranem spominu – "na podlagi menjalne pogodbe z dne 4.12.1951, po predlogu SRS z dne 26.3.1980 v smislu čl. 5/2 Zakona o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini (Ur.l. SRS št. 43/73)". Menjava je bila neprostovoljna. Negira se tudi spomin skozi okno dedkove vile k sosedom na indoktrinacijo mladih v tacenski Kadetski šoli. Šolo so oplenili na podlagi "tusodne odločbe z dne 9.6.1950, št. I 126/50-6 in sklepa z dne 7.8.1950, št. I 126/50-8 ter 1. točke 1. odstavka 12. čl. Zakona za izvršitev ustavnega zakona o temeljih družbene in politične ureditve in organih oblasti ZRJ (Ur. l. ZRJ, št. 3-14/53)."

Niso pa oplenjenega lastnika te tacenske vile - za razliko od npr. neznano velike dimenzije drugih oplenjenih lastnikov - ubili. Lastnika oplenjene vile na Mirju, rojenega 6. aprila 1903, so mučili, obsodili na montiranem kazenskem procesu in ubili. Montažo obtožnice je vodil javni tožilec Viktor Avbelj, ki je kasneje napredoval v člana CK KPS in v predsednika Predsedstva SRS. V naslednjih procesih z istimi izidi za pozabljene ubite je stvari v roke prevzel prevzel dr. Vladimir Krivic - Matevž ali Justin (tu) kot javni tožilec Ljudske republike Slovenije, ki je kasneje napredoval v predsednika Vrhovnega sodišča LRS, predsednika Ustavnega sodišča SRS in sodnika Ustavnega sodišča SFRJ. Toda dr. Krivic naj bi se izpovedal Žarku Petanu, da on naj ne bi sodeloval pri usmrtitvah (tu). Za smrt je po mnenju žrtve teh procesov, ekonomista in oporečnika Ljuba Sirca, treba okriviti takratni vrh jugoslovanske komunistične partije (tu). Ubito telo so nato skrili, lokacijo telesnih delov pa so pozabili tudi po prelomnem letu 1990 in še danes. Kar je empirično vprašanje kulture demence.

Nekdanji ustavni sodnik in (še) aktualni sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice dr. Boštjan M. Zupančič je med opisovanjem "psihopatologije omrežij old boysev in young boysev" pojasnil (tu):

"Old boys network je nekaj, kar je vzklilo v času diktature proletariata, če uporabim to pozabljeno besedno zvezo. Osišče tega omrežja je bila udba, organizacija, okoli katere so se formirale klike v tedanjem pomenu besede. Te klike so bile medsebojno povezane, povezovalo pa jih je dejstvo, da je imelo veliko ljudi krvave roke. Ko imaš enkrat krvave roke, iz klike ni izhoda. S kliko sodeluješ na življenje in smrt. Ne moreš se zateči v normalen pravni kontekst, ker si a priori stigmatiziran. Te klike so bile institucionalizirane. V nekem trenutku so institucije sicer ugasnile, vendar so klike ostale. Empirično vprašanje je, kako lahko nekdanji visoki funkcionarji udbe tudi danes vlečejo vrvice iz ozadja. Logika delovanja v tem primeru je mafijska. Mafija ni organizacija. Je mentaliteta. Omrežje je mentaliteta. Da je omrežje mentaliteta, velja tudi pri young boys network."

Zapuščina revolucije: zvestoba in Zdravljica

Glede dedovanja vseh dedičev misli in dela pokojnega Edvarda Kardelja je Mitja Horvat, nekdanji član CK ZKS (glej cit. dokument s spletne strani Državnega zbora Republike Slovenije, tč. 23 seznama članov CK ZKS in tč. 21 seznama pregleda članov CK ZKS oziroma CK ZKJ, funkcionarjev predsedstva ter strokovno-političnih delavcev. Opomba: ne gre za sedanjega poslanca SMC v Državnem zboru!), med drugim pojasnil naslednje (glej Mitja Horvat: Edvard Kardelj – predstavitev njegovega revolucionarnega dela, v: Odsevanja, Slovenj Gradec, 15. julij 1980, št. 5/6, s. 2-3):

"In zvestoba. Ko se je za zmeraj poslavljal od svojih najdražjih, je z zadnjo mislijo zapustil vnukoma kratek in zavezujoč testament: Naj bosta zvesta. – Ne pridna, ne dobra, nič takšnega; če bosta zvesta, bosta vse to. Kajti v mislih je imel zvestobo v boju za srečo. Sreča pa ne trpi ničesar slabega. To sporočilo ni veljalo samo vnukoma, marveč vsem dedičem Kardeljeve misli in njegovega dela."

Ob tem pa je pojasnil, da je bil Edvard Kardelj sin naroda, ki se mu je v zavesti izoblikoval nekakšen humanizem ter tudi tole: "najlepše ga je izrazil Prešeren z Zdravljico, ta je postala tudi eden temeljev komunističnega manifesta s Čebin".

Sedma kitica komunističnega Manifesta

Preambula Manifesta ustanovnega kongresa Komunistične partije Slovenije 17. in 18. aprila 1937 na Čebinah nad Trbovljami je sedma kitica Zdravljice:

"Žive naj vsi narodi, ki dan dočakat hrepene, da koder sonce hodi, ne bo pod njim sužnje glave; da rojak, prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak."

Avtor manifesta je Edvard Kardelj in je njegova dediščina.

Dr. Janko Prunk je v zvezi z vprašanjem avtorstva pojasnil, da se najbrž ne da čisto natančno dognati, kdo je prispeval formulacijo kakšnega posameznega stavka. Dejstvo pa je, da je pri njegovi sestavi v začetku leta 1937 v Parizu sodelovalo jugoslovansko partijsko vodstvo in da je Kardelj, ki je imel mandat tega vodstva, da organizira ustanovni kongres, v glavnem izdelan tekst prinesel iz Pariza in da je odločilno sodeloval pri dokončni verziji besedila, sprejetega na kongresu na Čebinah. V zvezi z vprašanjem avtorstva je tovarišica Lidija Šentjurc opozorila, da je o tem večkrat govoril tovariš Kardelj in je njegova izjava vključena tudi v dokumentarno televizijsko oddajo o kongresu – v tej zvezi je predlagala, "da bi pobudo za to lahko prevzela komisija CK ZKS za zgodovino ZK" (dr. Janko Prunk v zborniku: Izročilo Čebin, (ur.) Božo Repe, Komunist, 1987).

Ni jasno, kdo je avtor temelja komunističnega manifesta v kulturi po prelomnem letu 1990.

Pred letom 1990 se navedeni kulturni in zgodovinski izvor nove slovenske ustave še skriva, saj je v t. i. Pisateljsko ustavo zapisano zgolj: "Republika Slovenija ima svojo zastavo, grb in himno." Kulturni in zgodovinski izvor Pisateljske ustave je izoblikovan pod vodstvom članov Ustavne komisije upravnega odbora Društva slovenskih pisateljev in članov Delovne skupine za razvoj Slovenskega sociološkega društva – Milan Apih, Janez Menart, Tone Pavček, Tone Peršak, Veno Taufer, France Bučar, Peter Jambrek in Matevž Krivic (glej Tone Peršak, Kulturni in zgodovinski izvori slovenske ustave, v: Gradivo za slovensko ustavo, Časopis za kritiko znanosti, št. 108/1988 – tu).

Kljub temu, da Miro Cerar ml. meni, da je Pisateljska ustava v osnovi pomenila "idejo (zamisel) o vzpostavitvi novega sistema ustavnih in posledično v veliki meri tudi temeljnih družbenih vrednot" (Pisateljska ustava in prevrednotenje (ustavnopravnih) vrednot, prispevek na posvetu Izvori slovenske ustave – 20 let po "pisateljski ustavi", Državni zbor Republike Slovenije, 2008 – tu), se leta 1989 temelj komunističnega manifesta razkrije v 1. odstavku Amandmaja XII: "Himna Socialistične Republike Slovenije je Zdravljica." (Ustavni amandmaji k Ustavi Socialistične Republike Slovenije, Skupščina Socialistične republike Slovenije, predsednik Miran Potrč, Uradni list SRS, št. 32/1989 – tu).

Po prelomnem letu 1990 so to prenesli v 3. odstavek 6. člena Ustave Republike Slovenije (tu): "Himna Slovenije je Zdravljica." Kulturo sedme kitice pa so dokončno vzpostavili leta 1994: "Himna je sedma kitica pesmi Franceta Prešerna 'Zdravljica". (5. člena Zakona o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi, Predsednik Državnega zbora Republike Slovenije, Jožef Školč – tu).

Zato sedmo kitico Zdravljice v samostojni Sloveniji indoktrinirajo učiteljice že v prvem razredu osnovne šole (Zgodovina v šoli – 20 let samostojne Slovenije, št. 1-2, str. 12 – tu).