Predsednik vlade Miro Cerar je pri obrambi ministra za finance Dušana Mramorja izvedel taktične manevre vladanja, ki so jih pred njim izpeljali trije nekdanji predsedniki vlade. Kje so njihove stične točke? Kje je največja nevarnost, ki po takšnem manevru preži na Cerarja?

Dan potem, po ponedeljku, je postalo jasno, zakaj je predsednik vlade branil ministra za finance Dušana Mramorja. Več kot očitno ga potrebuje zaradi nujnega ravnotežja v lastni vladi. Šef Desusa Karl Erjavec je sicer podprl njegovo potezo. Načeloma. Šef socialnih demokratov Dejan Židan precej manj. Če bi Cerar žrtvoval Mramorja, bi pahnil lastno vlado radikalno v levo, to pa tudi predsedniku vlade ni najbolj po volji. Ni naključje, da je v torkovem intervjuju na Odmevih spreobračal pozornost javnosti prav na Teš 6. Odzivi sindikatov to potrjujejo. Očitno se Mramorja želijo rešiti tudi potem, ko je Cerar že odklonil njegov ponujeni odstop.

Za nekoga, ki z razvojnega gospodarskega zornega kota gleda na Mramorjevo delovanje in takšno dogajanje na levici oziroma levi sredini, je tovrstna interpretacija na prvi pogled zelo daleč. A svet ni črno-bel. Tako na desnici kot na levici so številni odtenki sive. Res je, da je Mramor z zornega kota razvoja deloval izrazito računovodsko in ne prav razvojno. Da je pretirano želel obremenjevati, da je popuščal sindikatom javnega sektorja. Da je do vzdržnih javnih financ mogoče priti po različnih poteh, ne le po njegovi davčno računovodski poti. Pa vendar je očitno mogoče, da se celo Cerar boji, da bi bilo ob izgubi Mramorja - še huje. Da bi ideologija razdelitve svojega in tujega (dolga) povsem porazila logiko ustvarjanja.

Pri manevru predsednika vlade je mogoče zaslediti kar nekaj vzporednic s tehnologijo vladanja, ki so jo izvajali njegovi predhodniki.

Manever zaupnice

Zdaj je jasno, da sta se Dušan Mramor in Miro Cerar o vsem dogovorila še pred odstopno izjavo ministra Mramorja. Šlo je pravzaprav za zaigrano zaupnico. Pa čeprav kakšni dobri dve uri, od ponudbe odstopa do njegove zavrnitve, to ni bilo povsem jasno. Cerar je vse dvome razblinil, ko je bilo jasno, da je imel vnaprej pripravljene razloge za zavrnitev odstopa.

Zaigrano zaupnico je novembra 2007 v parlamentu uprizoril Janez Janša. Spomnimo se, da je v prvih letih po nastopu mandata leta 2004 paktiral z nekaterimi tajkuni, nato pa se je z njimi sprl. Glavni akter je bil Boško Šrot. Bistveno ostrejše medijske kritike so konec leta Janševo koalicijo "pognale" v parlament na izredno sejo po zaupnico. Več dni so razpravljali o delu vlade, čeprav je bilo jasno, da bo koalicija zaupnico tudi izglasovala.

S tega zornega kota je bil Cerarjev manever zaupnice racionalnejši, bistveno krajši. Vzroki zanj pa so bili podobni. Pritisk medijev in javnosti na ministra za finance je bil zaradi afere z dodatki za stalno pripravljenost prevelik. Treba ga je bilo pokriti. Cerar je to storil. Ne zaradi Mramorja, ampak zaradi ohranitve statusa quo znotraj vlade.

Je stavil na napačnega?

Vendar pa ima ta Cerarjeva poteza lahko visoko ceno. Možni je tudi, da bi ta rešitev samo kratkotrajna. Glede na zelo sporne dodatke za stalno pripravljenost, ki so že zaradi svojega namena v nebo vpijoči po neetičnosti, je veliko vprašanje, ali je Cerar sploh stavil na ubranljivega aduta.

Podobno kot je Borut Pahor leta 2008 stavil na Dimitrija Rupla, češ da ima veliko vrednost v svoji knjižici s telefonskimi številkami številnih diplomatov in da bo obeem simboliziral most med levico in desnico. Česar pa prav Rupel nikakor ni mogel simbolizirati. Ker je stavil na napačnega aduta, je bila ta rešitev zgolj začasna.

Ni nemogoče, da bo tudi Mramor samo začasno še minister. Vprašanje, ki ga vrabci že čivkajo na strehi, je, kako se bo vlada, v kateri sedi Mramor s takšno prtljago, pogajala s sindikati javnega sektorja, denimo prav zdaj s policijskima. Da ne omenjamo, da si zdravniški sindikalist Konrad Kuštrin in šolski sindikalist Branimir Štrukelj celo javno že maneta roke. Že tako je bila vlada lani bistveno bolj radodarna do javnih uslužbencev kot do armade zaposlenih v gospodarstvu, zlasti po zaslugi Dušana Mramorja zaradi fiaska z davčno antireformo in pristanka na plačni dogovor s sindikati javnega sektorja. Zdaj si sindikalisti obetajo še več.

Afera na afero

Prav na področju javnega sektorja bo zato ključna bitka. Ali bo vlada, v kateri sedijo številni profesorji, res še bolj zavezniška do javnega sektorja ali pa jo bodo številne afere v istem javnem sektorju odpihnile?

Leta 2004 so vlado Toneta Ropa odnesle prav afere: oderuška posojila v Orionu, milijarde tolarjev poniknjenega denarja Mestne občine Ljubljana v SIB banki, sistematične luknje pri zaščiti kupcev nepremičnin in razgaljenje čudnih standardov notarjev v Zbiljskem gaju, vmešavanje politike v gospodarstvo, navzkrižna lastništva in obvladovanje medijev, kar je najbolj simbolizirala skupina Pivovarne Laško v navezi z Unionom in Delom ... Takratna LDS, ki je surfala na liberalni ideologiji je postala osovražena zaradi gospodarskih afer, ki so iz časopisov in s televizijskih zaslonov bruhale dan za dnem. Nič nista pomagala niti zelo solidno stanje v gospodarstvu niti evforija ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo. Rop je izgubil volitve.

Cerar hodi po podobno tankem ledu. V ponedeljek smo v Odmevih lahko gledali novinarska poročanja o ponujenem odstopu Dušana Mramorja zaradi afere z dodatkom za stalno pripravljenost, lažnih diplomah na Univerzi v Kopru, stavki policistov z vključeno izjavo Mira Cerarja o policijskem izsiljevanju, visokih zahtevah ljubljanskih anesteziologov za pomoč mariborskim ... Če ne bi bilo begunske krize, bi brali samo še o aferah v javnem sektorju.

LDS je postala osovražen, ker je postal simbol divjega kapitalizma. SMC lahko postane podobno osovražena. Postaja simbol pohlepne akademske elite.

Goran Novković je izvršni direktor GZS.