Živimo v dobi spektakla in prva naloga vladarja je držati podporo in zaupanje ljudi. Tudi Machiavelli je vladarju svetoval, da svojo moč utemelji v podpori ljudstva. Samo vladar, ki uživa zaupanje in podporo ljudi, lahko v današnjih pogojih anarhične demokracije naredi kaj pametnega na dejanskem področju upravljanja z državnimi sistemi. Brez tega ga kaj kmalu odnese plima negativizma. Energije so premočne. Naloga je torej dvojna: najprej mora vladar uravnavati klimo v skupnosti, da bi lahko tehnično upravljal z javnimi sistemi.

Da bi pa izpolnil prvi pogoj, mora vladar razumeti osnove psihologije komuniciranja. Zavedati se mora, da se to, kar se mentalno dogaja v njegovi glavi, dogaja samo tam. V glavah drugih ljudi se dogajajo druge stvari.

Mnogi ob razmišljanju o strategiji in njeni izvedbi razmišljajo izključno iz svoje miselne in čustvene pozicije. Ko nekaj sporočijo, so prepričani, da bodo vsi razumeli tako, kot to razumejo oni. Pa ni tako. Nobeno sporočilo ne pade v prazen prostor. Nobeno sporočilo ni računalniško obdelano.

Vsako sporočilo, se v naše misli prebije skozi dva filtra. Najprej skozi filter čustvenega odziva, ki kaže hitro oceno na podlagi izkušenj. Nato pa še skozi mrežo prepričanj, ki jih nekdo goji do nosilca sporočila in do teme.

Kaj se je zgodilo, ko je predsednik vlade Miro Cerar na izjemno pomembno novinarsko konferenco na dan, ko so bili mediji na polno nakurjeni in razpetelinjeni, prinesel svoj motivacijski izrek:

"Slovenec sem. Ne jamram, iščem rešitve."?

Kako se je to sporočilo preslikalo v misli javnosti in ali je bilo mogoče njen odziv predvideti?

V nekem imaginarnem svetu brez čustev in predsodkov je poteza pritegnila pozornost na vsebino sporočila, ki je bila motivacijska. Najprej je sporočilo okrepilo domoljubna čustva in zasidralo toplo asociacijo. Odlična arhitektura sporočila zoperstavi dve izbiri, jamranje ali iskanje rešitev, pri tem pa jasno usmeri energijo in čustva v pozitivno smer…

To se je zgodilo v nekem imaginarnem svetu.

V Ljubljani tistega ponedeljka pa se je zgodilo nekaj povsem drugega. Da bi to bolje razumeli, pa najprej nekaj korakov v polpreteklo zgodovino.

Začelo se je tako, da je vlada na oblast prišla z moraliziranjem. Ljudstvo ni pričakovalo nekoga, ki bi se spodadel z gospodarsko krizo. Niti nekoga, ki bi operativno organiziral naše javne sisteme. Ne, na podlagi nekajletnega prepričanja medijev, se je med vsemi - sicer res pomembnimi - težavami absolutno osredotočilo na moralno pokvarjenost elit.

In ker je vlada zmagala na temelju morale, je jasno, da je prav to tudi točka, po kateri se meri njena verodostojnost in tudi na katero ciljajo nasprotniki. In potem se zaradi povsem upravičenih in dejanskih razlogov znajdeš v položaju, ko enostavno ne moreš sprejeti odločitve, ki bi zadovoljila medije in hkrati omogočila, da deluješ naprej po starem. Takrat moraš sprejeti osebno politično odločitev.

To in ves niz dogodkov ustvari polje, v katero pade sporočilo. Jasen energijski in pomenski okvir, v katerem se je nato zgodil tisti ponedeljek. Sporočilo premiera Cerarja je bilo najprej filtrirano prek čustvenega odziva. Ko je nekdo razkurjen, še tako sladke besede na pomagajo. Kakor velja tudi obratno, ko je nekdo dobre volje in vse spremeni v smeh.

No, tokrat prevladuje razkurjenost. Ljudje so slabe volje. Kriza je. Mediji počasi, počasi odpirajo kritične rafale na vlado, ki se psihološko očitno ne znajde v trenutnem položaju. Še naprej živi, a v krču. In ljudje čutijo ta krč. Ljudje bi v takem čustvenem stanju tako ali tako večino sporočil nekam poslali. Toda če jih pri tem še dražiš s tako rdečo ruto, potem res pretiravaš.

Torej je bil ponedeljkov odziv javnosti na čustveni ravni nekakšna točka, v kateri so se pri ljudeh sprožile nakopičene frustracije nezadovoljstva. To je prvi vidik komunikacijske napake. Poleg tega je vse večji del javnosti prepričan, da smo dobili še eno v nizu nesposobnih vlad, ki sedaj izgublja tudi svoj moralistični obraz. Da smo dobili vlado, ki študira in preučuje, išče rešitve, išče in išče… pa ne najde.

In ko tako nezadovoljni človek čustveno trzne in takoj zatem razmišlja o vseh komunikacijskih kiksih na moralnem področju… Šele potem pridemo do samega sporočila in takrat je nekako že povsem irelevantno. Komunikacija je v grobem dosegla svoj učinek.

Če bi poznali osnove psihologije komuniciranja, bi zlahka predvideli, da bo tistega konkretnega ponedeljeka odziv medijev in javnosti hudo negativen od zasmehovanja do zgražanja. Vsako sporočilo ima lahko v nekem drugem trenutku in momentu povsem drugačne učinke. Tudi Cerarjevo sporočilo bi jih lahko imelo. A je bilo vsekakor mogoče jasno predvideti, da bodo odzivi sedaj in na tem planetu negativni.

Naša čustva so biopsihološka reakcija na sporočilo. To je naš hiter odziv, ki temelji na v možganih zabeleženem poročilu o dosedanjih izkušnjah in predlaganih reakcijah na nek zunanji dražljaj. Izkušnje so kodirane v podlagi za ta naš čustveni odziv. To je naše orodje za učinkovito življenje. Večino odločitev lahko enostavno prepustimo tem izkušnjam, ki so materialno zabeležene v biokemičnih mehanizmih in procesih. Tako zavestnemu valovanju omogočimo, da se osredotoči na najbolj pereča vprašanja in tam posega v sicer ustaljeno odzivanje na življenje.

Poleg čisto energijske in biokemične čustvene reakcije pa se sporočilo seveda filtrira tudi skozi okvire prepričanj, ki jih ima nekdo do nekoga ali do neke teme. Mreže teh prepričanj tvorijo naslednje sito. In če sporočilo ne ustreza prepričanjem, potem splava v prazno, ker je postopek komuniciranja pogrnil še preden je pritekel do žoge. Argumenti enostavno ne pridejo na vrsto, ker je postopek zaključen.

Psihologija komuniciranja in nevroretorika lahko danes temeljita svoje analize in strategije na podlagi ugotovitev sodobne nevroznanosti. Razumevanje biopsihološke podlage pri analizi procesov odločanja, izbiranja in podobnih tem je pomembno za strategijo vplivanja na te procese.

To je stoletje možganov. In znanstveni napredek na tem področju se preliva na vseh družboslovne in humanistične vede. In preliva se tudi na področje uporabne znanosti v funkciji vladarja z navodili za učinkovito vodenje.

Za začetek je lepo, da Slovenija počasi le lovi kognitivizem, ki se pri nas le stežka prebija. Mogoče bomo potem le lahko naredili korak tudi do - že  skoraj ne več aktualnega - postkognitivizma, ki sedaj odpira nove, še bolj dodelane poglede na naše mišljenje in ravnanje. Vsekakor pa prepletenost naravoslovja in družboslovja v analizi vpeti v konkretno prakso prinaša dobre rezultate.

In kako nam sodobna znanost lahko pomaga pri utemeljitvi zgornje analize komuniciranja Predsednika Vlade Mira Cerarja? O tem več v kdaj drugič... do tedaj pa komunikacijski nasvet: Moment. Za moment gre!

Sebastjan Jeretič je strokovnjak za komuniciranja in soustanovitelj podjetja Neuroagencija, d.o.o. Obljubil je, da se bo občasno pojavljal tudi na Portalu PLUS kot gostujoči komentator.