Nepričakovanega srečanja nemška kanclerka Angela Merkel ni posebej komentirala, je pa bila ob koncu sestanka nenavadno dobre volje, kar je še okrepilo bojazni, da ji je slovenski premier obljubil pomoč pri vračanju nezaželjenih migrantov. Prvi na seznamu za deportacijo iz Nemčije so zagotovo novoletni posiljevalci iz Kölna in drugi delinkventi. Ker Nemčija zaradi zgodovinskih razlogov ne sme izvajati masovnih deportacij, bo migrante formalno "vračala" v vstopne države, se pravi tja, kjer so vstopili v schengensko območje in bili tudi registrirani. Po informacijah, ki smo jih naformalno pridobili iz obveščevalnih krogov, naj bi Berlin poskušal Sloveniji "vrniti" vsaj 40.000 nezaželjenih migrantov, v prvem valu približno desetino te številke. Kakšne reakcije bi to sprožilo na Vrhniki, Kranju, Postojni ali Kidričevem, ki se jih omenja kot potencialne kraje za namestitev več tisoč prebežnikov, je jasno. Brez pretiravanja lahko rečemo, da bi bil revolt tako silovit, da bi odnesel že tako ne prav trdno vlado.

Časa za ukrepanje počasi zmanjkuje

Spomladanske temperature prinašajo strahove pred naslednjim migrantskim valom, ki bo dosegel Evropsko unijo, kajti v Turčiji je na pot čez Egejsko morje pripravljenih vsaj milijon ljudi, ki bodo v primeru lepšega vremena še precej bolj množično prihajali na grške vzhodnoegejske otoke. Nedavna nesreča in smrt 37 migrantov, med njimi tudi žensk in otrok, kaže na nepripravljenost radikalne koalicije Syriza na soočenje s selitvijo narodov. "Grčija premore enega največjih vojnih ladjevij v Evropi", je opozorila avstrijska notranja ministrica Johana Mikl-Leitner, ki ne verjame grškim politikom, češ da ne morejo zavarovati svoje meje s Turčijo. To je navaden mit, je dodala.

O tem, kakšna bo prihodnja strategija z migranti najbolj obremenjenih članic EU in Schengenskega območja, bo moralo biti jasno zelo kmalu. V mesecu in pol, če upoštevamo januarsko svarilo predsednika Evropskega sveta, Poljaka Donalda Tuska, da ima Unija manj kot dva meseca časa, da se učinkovito spopade z največjim preseljevalnim tokom po koncu II. svetovne vojne. Tusk ni govoril na pamet, pač pa je izpostavil logično nadaljevanje že začetega procesa dekonstrukcije Evropske unije. Če ne bo vzpostavljen uspešen mejni nadzor, bo EU kot politični projekt razpadla, je dejal Tusk.

Domine padajo od severa

Prvo domino je prevrnila Švedska z uvedbo mejnega nadzora in popolno ustavitvijo dotoka arabskih migrantov. Razlogov švedski vladi ni bilo treba nikomur pojasnjevati: procentualno je ta skandinavska država sprejela več migrantov kot Nemčija. Ob tem pa se Švedi že tako ali tako soočajo s hudimi ekscesi pri neuspešni integraciji muslimanskih priseljencev. V zadnjih tednih in mesecih je prihajalo do vedno novih incidentov, zaradi katerih se je razpoloženje domačinov in že integriranih priseljencev - predvsem iz območja nekdanje Jugoslavije in Turčije - ostro postavilo proti novim tujcem.

Švedski je sledila Danska, kjer so čez noč prevetrili tudi azilno zakonodajo, potem pa na meji z južno sosedo uvedli policijski nadzor, kar je popolnoma šokiralo Nemce. Ti si še niso opomogli od novoletnega množičnega javnega posiljevanja v Kölnu, kjer so alkoholizirani ali drogirani, vsekakor pa organizirani Arabci in Severnoafričani spolno nadlegovali, zlorabljali in posiljevali več kot tisoč žensk, med katerimi jih je več kot 500 prijavilo posilstvo. Napadalci, ki so si za kraj izbrali prostrani trg pred kölnsko katedralo, simbolom krščanstva, so okoli žrtev naredili ogromen špalir in znotraj njega nemoteno posiljevali ženske in dekleta, tako kot da bi šlo za moško maščevanje nad ženskami poražencev. Koliko policistk je bilo tisto noč posiljenih, je v Nemčiji še vedno državna skrivnost.

Zaradi dogodkov v Kölnu so bile reakcije nemške javnosti za zvezno vlado porazne. Nekaj odstopov, suspenzov in opravičil ni moglo oprati velikega sramotnega madeža, ob katerem je vlada kanclerke Angele Merkel delovala zmedeno, neodgovorno, sprenevedavo in predvsem popolnoma nesposobno. Račun za takšno "politiko" že prihaja: danes skoraj polovica Nemcev, kažejo javnomnenjske ankete, zahteva odstop kanclerke, vedno hujši pritisk na krščanske demokrate (CDU) pa izvaja tudi sestrska bavarska CSU, kajti katoliška Bavarska noče niti slišati o nadaljevanju sprejemanja kakršnih koli novih muslimanskih beguncev in ekonomskih migrantov.

Kaj je politično mrtvi kanclerki obljubil Cerar?

V takšni geopolitični godlji je slovenski primer 14. januarja obiskal Berlin. O čem sta se slovenski premier Miro Cerar in nemška kanclerka Angela Merkel tedaj pogovarjala v njenem berlinskem uradu (Bundeskanzleramt)? Uradni komunike je suhoparno sporočal, da sta govorila o "reševanju migracijske krize v Evropi". Kot je znano, se je Cerar v Berlinu udeležil gospodarskega vrha, ki ga je pripravila medijska korporacija Axel Springer, pri čemer se je na kratkem obisku ustavil tudi pri Merklovi. Pozornim opazovalcem ni ušla dobra volja gostiteljice, predvsem ob Cerarjevem slovesu; gosta iz Slovenije je nasmejana pospremila skoraj do vrat avtomobila in mu v angleščini zaželela "vse najboljše" (all the best) in ga pozdravila z bye-bye.

Toda za vso to kičasto fasado dobre volje in igrane brezskrbnosti ima Frau Merkel vsak dan hujše skrbi. Njena popularnost je strmoglavila in jo bo praktično nemogoče še kdaj dvigniti. V nekem trenutku bo kot politično mrtva kanclerka in predsednica za stranko postala mlinski kamen, zato se jo bodo njeni strankarski kolegi morali zlepa ali zgrda znebiti, sicer bo potopila še stranko. Še sreča, da je stari Helmut Kohl napol mrtev in nima več stika z realnostjo, pravijo zlobni jeziki, kajti sicer bi ga zaradi tega, kar počne njegova varovanka Angela, zagotovo zadela kap...

Iz uradnega sporočila kabineta slovenskega premierja nismo izvedeli nič novega: "Sogovornika sta se strinjala, da je treba okrepiti in učinkoviteje nadzirati prehod meja na zunanji meji EU med Grčijo in Turčijo z namenom znižanja nezakonitih prehodov meja v EU." Klasično leporečje, ki ne pove nič.

Strogo varovana skrivnost

No, morda je novost kvečjemu to, da je Cerar nemški kanclerki predstavil predlog o dvostopenjskem procesu krepitve nadzora nezakonitih prehajanj meja na balkanski poti, in sicer zelo okrepljen nadzor med Makedonijo in Grčijo, s katerim bi "lahko znatneje zmanjšali nezakonito prehajanje meja na tej poti". Očitno se je začel proces postopnega obveščanja javnosti o doslej strogo zaupni logistični operaciji na meji med bivšo najjužnejšo jugoslovansko republiko in Grčijo. Naši viri namreč zatrjujejo, da je Slovenija tja že lansko leto poslala večjo količino logističnih sredstev, torej opreme, tehničnih ovir in tudi ljudi, ki naj bi Makedoncem pomagali pri vzpostavljanju učinkovitih preprek.

O tem, da imajo države na t.i. balkanski poti, torej Makedonija, Srbija in Hrvaška vsak dan manj časa za zaščitne ukrepe, je jasno že od lanske jeseni, ko je migrantski tok dosegal rekorde. Jasno je tudi to, da je Grčija po bankrotu, razpadu sistema in zmagi anarhistične koalicije Syriza začela evropskim državam vračati milo za drago in da nam bo za svoj bail-out tudi v letu 2016 z največjim veseljem pošiljala nove in nove migrante. Teh niti relativno blaga zima ni zaustavila na poti iz Turčije. Tihotapci so znižali cene, ponujajo družinske popuste in posebno ugodne cene v primeru slabega vremena. Zaradi tega vsak dan iz Turčije v Evropo pride več tisoč novih nezakonitih prebežnikov. Vsa ta množica se potem čez nekaj dni pojavi na slovensko-hrvaški meji.

Načrt t.i. dodatnega nadzora, ki de facto že poteka na makedonsko-grški meji, naj bi evropskim kolegom predstavil prav Cerar, kar zagotovo ni posebej razveselilo Grkov, saj so iz dneva v dan manj integrirani v Schengen in EU. Gradnja ograje na delu grške severne meje je za Atene še posebej boleča, ker se kot partner Evropski uniji zdaj pojavlja Makedonija, s katero se Grki že 24 let nočejo sporazumeti glede imena. Toda niso vse članice Unije navdušene nad "slovensko pobudo", za katero se ugiba, ali ni v resnici nemška; če gledamo geopolitično, je zadržkov kar nekaj že zaradi nedorečenega statusa Makedonije, ki bi zdaj čez noč kot nečlanica postala celo bolj integrirana v EU kot pa članica Grčija. Sporočilo takšnega ravnanja bi bilo lahko preveč negativno. Morda so prav zato v obveščevalnih krogih sprožili zgodbo o povsem drugem scenariju: zaradi še vedno skrajno napetih političnih razmer in sovražnih mednacionalnih odnosov med Makedonci in številčno albansko manjšino je potrebno malo naporov za destabilizacijo Makedonije. Predstavljajte si, da izbruhnejo nemiri, ki prerastejo v državljansko vojno. Kaj to pomeni za migrantsko krizo? Kakšen vpliv bi imelo to na t.i. balkansko pot? Ogromnega — vojna v Makedoniji bi jo pretrgala in s tem vsaj za nekaj časa rešila ta problem.

Kako realen je scenarij, po katerem bi umetno ustvarili še en vojaški konflikt na obrobju Evropske unije, na nek način dokazuje primer Ukrajine, kjer državljanska vojna teče že tretje leto, nanjo pa smo že takorekoč pozabili