Komentar

Ko duša ne zdrži več v pesniku, ga požene v smrt (In memoriam Alešu Debeljaku)

Če je res razmišljal o smrti na pesniški način in se na koncu tako tudi odločil, če se lahko izrazim malce metaforično, je v ozadju takšne odločitve nekaj najbolj človeško intimnega in svetega, da se v to nihče nima pravice vtikati.

30.01.2016 00:52
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   aleš debeljak   rudi šeligo   žarko petan   rilke   in memoriam

Foto: FDV

Ničesar še nisem slutil niti vedel, vendar sem včeraj, ko sem se peljal čez Šentilj na avstrijsko Štajersko, poskušal ubesediti tisto, kar se je spremenilo. Kajti nekaj je bilo drugače. In tisto "nekaj" sem na telesu prvič občutil konec lanskega leta na severni strani ljubeljskega tunela, kjer nas je pričakala z avtomatskim orožjem okrašena avstrijska policija in zahtevala dokumente. Nekaj besed in uniforma, pa se je podrlo desetletje iluzije o združeni, ljubeči, bratski Evropi.

 

V trenutku se je do temeljev zamajala ideja multinacionalne skupnosti, ki jo je včasih tako čustveno zagovarjal Aleš Debeljak. V intervjuju za zagrebški Jutarnji list je pred leti dejal, da je v bistvu srečen, ker je njegova generacija doživela in preživela Jugoslavijo. Pa ne v ideološkem, političnem ali celo ekonomskem smislu, pač za v tistem drugem, človeškem pomenu. In predvsem v sproščeni atmosferi. V poletnem razpoloženju, ko so celo najtežji problemi videti enostavno rešljivi.

 

Premlad sem, da bi se tega obdobja jasno spominjal, vendar se mi zdi, da sem Aleševo nostalgijo vedno razumel v literarnem, skorajda Proustovem smislu; vsekakor intelektualno obarvano, včasih tudi provokativno, toda vedno iskreno in pošteno. Ideja multikulturalizma, ki jo je rad zagovarjal, se je do izbruha nacionalizmov v nekdanji Jugoslaviji zdela veliko bolj obetavna in izvedljiva kot pa v današnji Evropski uniji, postavljeni pred verjetno najtežjo preizkušnjo v svojem obstoju.

 

Ravno ta moment je tisti, zaradi katerega sem se že dvakrat ob prečkanju meje, ki je v zadnjem desetletju postala dejansko nevidna, zdrznil. In včeraj me je ta misel ponovno preganjala večji del dneva. Tudi v bleščeče razsvetljenih trgovinah sem videval vedno večje sence nečesa, za kar sem mislil, da smo že preživeli in se ne bo nikoli več vrnilo. Meje. Te preklete meje se bodo znova globoko zarezale v zavest, predvsem pa našo podzavest.

 

Ne bomo več Evropejci. Spet bomo Slovenci, Avstrijci, Italijani ali Hrvati. Tisti iz Severa bodo zviška gledali na tiste z Juga, tisti iz Zahoda pa na tiste z Vzhoda. Vse, za kar si je tako goreče prizadevala cela generacija politikov, odraslih na pogorišču Evrope po koncu II. svetovne vojne, se je podrlo kot lesena lopa pred tornadom.

 

Migrantski val, ki je udaril v Evropo sredi minulega leta, ima torej mnogo usodnejše posledice, kot le varnostne, ekonomske ali integracijske. Tista nevidna roka, ki je vse to sprožila zaradi izključno ekonomskih interesov, ostaja na varni strani Atlantika. In mi, z liberalno demokracijo, egalitarizmom in človekovimi pravicami obsedeni Evropejci zgolj zaradi gnile politične korektnosti tega, kar se nam dogaja, ne smemo imenovati invazija... Pa se vrhunec krize bržkone niti še ni začel.

 

O Evropi narodov, uničujočih nacionalizmih 20. stoletja in položaju Slovencev v tem globalnem kotlu sva z Alešom nekoč polemično debatirala. Do slovenske politike je bil namreč precej manj kritičen kot jaz, vendar je to opravičeval s svojo akademsko vzvišenostjo. To si ti lahko privoščiš, ker si na koncu dneva še vedno del sistema, sem ga provociral, on pa mi je vračal z obtožbo, da sem v resnici nihilist, ki se pretvarja, da je liberalec. Zdi se mi, da sva se družila v obdobju, ko je bil zabaven in je znal svoj smisel za humor pokazati ob najbolj neprimernih trenutkih.

 

Kot na primer na sprejemu britanske ambasade ob kraljičinem rojstnem dnevu v Arboretumu, kjer so bili vsi povabljenci poštirkani do amena, povedal vic, ob katerem sva se tako režala, da so naju vsi grdo gledali. V kasnejših letih so se najina pota na nek način razšla, kar pa ne pomeni, da njegovih esejev in razmišljanj nisem vselej prebiral z enakim zanimanjem. V zadnjem času se je nekoliko zaprl v svoj osebni univerzum, so mi povedali najini skupni znanci in prijatelji. Menda je postal manj iskriv in bolj zagrenjen; kot da bi slutil, pred kakšnimi temačnimi časi je njegov idealizirani koncept Evrope in Evropejcev. Toda če bi ga srečal, bi šla vsaj na kavo, ki bi se najbrž v trenutku podaljšala v izčrpno debato o našem "tukaj in zdaj". Vendar Aleša Debeljaka dolgo nisem srečal. Če prav pomislim, je eden mojih redkih nekdanjih dobrih znancev, ki jih od nekega trenutka dalje sploh nisem več srečeval.

 

Morda je bilo to tisto obdobje slovesa. Ne vem. Ob njegovi smrti, ki se je hote ali nehote najprej kot navadna novica iz kronike pojavila tudi v Delu, so se sprožile govorice. Pravzaprav je zdaj že nepomembno, kdo jih je razširil in zakaj. Tudi prislovični slovenski strah pred tabuiziranimi načini smrti je zdaj brezpredmeten. Če je res razmišljal o smrti na pesniški način in se na koncu tako tudi odločil, če se lahko izrazim malce metaforično, je v ozadju takšne odločitve nekaj najbolj človeško intimnega in svetega, da se v to - razen družine - nihče nima pravice vtikati.

 

Ko sem včeraj izvedel, da je Aleš Debeljak mrtev, me je ponovno obšla nekakšna melanholija. Pred očmi je zrasel resnični prizor, ki se je dogajal poleti 2003 v Piranu, v tisti znameniti kavarni Tartini na začetku Punte. Na neki okrogli mizi so bili gostje Rudi Šeligo, Žarko Petan in Aleš Debeljak, jaz pa sem moderiral njihovo razpravo. Po koncu smo stopili ven iz hladne dvorane na še vedno žgoče popoldansko sonce. Sedli smo za mizo pod senčnik in se zatopili v pogovor. Rudi Šeligo je razlagal o svoji zadnji knjigi Izgubljeni sveženj, Žarko Petan je obujal spomine na zlate čase komunizma, ki jih je znal tako perfektno obleči v svoje aforizme, z Alešem pa sva se hladila s pivom in govorila o kdo ve kakšnih problemih. Bil sem star 27 let in zdelo se mi je zelo kul, da lahko sedim za mizo s takšnimi pisatelji in intelektualci.

 

Na tisto popoldne na piranski Punti sem se spomnil 22. januarja 2004, ko sem pisal In memoriam Rudiju Šeligu. Pred očmi mi je vstal poletni prizor iz kavarne Tartini in sredi zimske Ljubljane je pokojni pisatelj pred menoj nenadoma zaživel v vsem mediteranskem šarmu. Kratek tekst sem potem vključil kot zadnji zapis v svojo knjigo Prva beseda in jo ob neki priložnosti izročil Žarku Petanu, s katerim smo se radi videvali na vrtu Jazz Kluba Gajo v Ljubljani.

 

Ko je 2. maja 2014 umrl tudi Žarko, sem pomislil, da bi bilo lepo, če bi se z Alešem po dolgem dolgem času spet videla in obudila spomine na pokojna pisatelja, s katerimi sva preživela tisto lirično popoldne na piranski Punti, ko je zrak žarel od vročine, mi pa smo se pod senčnikom hladili s pivom in – z izjamo Petana – strastno kadili. V daljavi se je slišal otroški smeh, vrišč kopalcev in tleskanje teles, ki so padala v morje. Bilo je zgolj neko popoldne, vendar se nocoj, ko pišem tale tekst, ne morem znebiti občutka, da sem že takrat, pod senčnikom, ki nas je za silo varoval pred razbeljenim soncem, vedel, kako enkraten in neponovljiv je vsak tak trenutek.

 

Rilke je to minljivost tako čutno orisal v prvi Devinski elegiji:

 

"Kdo, če bi kričal, bi me pa slišal med trumami
angelov? A recimo, da bi me eden od njih
kar na lepem objel: skoprnel bi ob njem,
ki biva močneje. Kajti lepota je le
strahotnega ravno še znosni začetek
in občudujemo jo, ker se ji sploh ne zdi vredno,
da bi nas pokončala. Vsak angel je strašen."

(Rainer Maria Rilke, Devinske elegije, prevod Kajetana Koviča)

 

 

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
5
Pisma iz emigracije: Kako je mala Ella preživela malomarnost in ignoranco slovenske pediatrije
0
06.12.2019 20:00
Ko gre za zdravje otrok in dojenčkov, ni kompromisov. Starši imamo pravico zahtevati, da so naši otroci deležni najboljše ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Dve leti po največjem ropu v zgodovini Slovenije: In cryptography we trust, zaupamo kriptografiji
5
05.12.2019 19:00
Čeprav se je v zadnjem desetletju na računalniškem področju pojavilo veliko prebojnih tehnologij, ki že zdaj na vaše življenje ... Več.
Piše: Marko Gašparič
Človek iz ozadja: Vse majhne in malo večje laži Dušana Kebra
8
04.12.2019 12:46
Gospod Keber ni kdorkoli. Gospod Keber je eden izmed ključnih ideologov, kreatorjev in strategov trenutnega zdravstvenega ... Več.
Piše: Krištof Zevnik
Dolg upokojencem se nič ne zmanjša z miloščino 6,50 evrov na mesec
8
01.12.2019 19:06
Danes se hvaliti, da je proračun uravnotežen, da celo izkazuje presežek, je neumestno, nepošteno, saj ni odpravljen mehanizem, ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Ema Kugler: "Fascinira me to, da nas nekaj, kar ne obstaja, tako trdo drži v svojih kremljih."
5
01.12.2019 10:24
Ema Kugler v gledalcu razbija idejo filma kot zabave za oči, koreografira kadre, biva v razpoki med umetnostjo v času in ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
"Cena, ki jo dobri ljudje plačajo za to, ker ne sodelujejo v javnih zadevah, je to, da jim vladajo pokvarjenci."
17
25.11.2019 21:00
Naj mi anonimni komentatorji na portalu+, pa morda še kdorkoli od ostale množice anonimnih komentatorjev tako pri nas kot ... Več.
Piše: Miha Burger
Kaj bo ostalo za Bertoncljevim proračunom, ko bo konec bogate pojedine?
3
24.11.2019 11:00
Potrjeni proračun je mogoče res Bertoncljeva računovodska mojstrovina. Tako rekoč brez napake. Pa vendar je to daleč, daleč od ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Hommage Antonu Mavretiču (1934-2019): Živimo na neznatnem delčku snovi sredi neverjetno prostranega vesolja
1
23.11.2019 22:00
To je moj zadnji In memoriam v mojem življenju. Preprosto nočem in ne zmorem več doživljati smrti. Še najbolj zaradi tega, ker ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O dobrih in etičnih državnikih: Kratek esej o velikih političnih dilemah
10
20.11.2019 20:28
Namesto samorefleksije in samokritičnosti smo v nekaj več kot desetletju pometli naše glavne državne izzive in družbene probleme ... Več.
Piše: Igor Kovač
Letargija množic: Danes nikogar ne zanimajo "družbena vprašanja", ljudje se bodo zganili šele, ko jim bo zmanjkalo denarja
19
19.11.2019 20:00
Neresnice ne terjajo več figovih listov, cesarji so nemoteno nagi, zlorabe so enormno brezobzirne. Spirala pasivnosti množic in ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Morda so nove parlamentarne volitve vendarle bliže, kot se zdi neizkušeni večini v vladni koaliciji
9
18.11.2019 20:00
Kongresni val je zaenkrat zajel zgolj koalicijo - od SMC in SD, do upokojenske stranke -, a bo sčasoma zagotovo pljusknil tudi ... Več.
Piše: Anuša Gaši
Posledice vse bolj številnih nepismenih politikov bodo za Slovenijo vsak dan hujše
14
17.11.2019 09:00
Hrvaška politologinja Mirjana Kasapović je v Globusu začudeno napisala, da je Šarec politični amater za enkratno uporabo in da ... Več.
Piše: Tino Mamić
Vsak komentar je bolj ali manj teoretični hrup, ki niha med abstraktnim in narativnim
6
16.11.2019 22:00
Opozoriti vas moram, da je moje današnje besedilo bolj v območju teoretskega kot pripovednega. Komentirati samo zato, da ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Visco in Monigo: Sobotni izlet v preteklost
0
16.11.2019 11:00
Na občini v Viscu priznavajo, da je ime njihovega mesteca vFurlaniji, nekaj deset kilometrov od slovensko-italijanske meje, ... Več.
Piše: Božo Cerar
70. let zveze NATO: Če na srečanju v Londonu članice ne bodo stopile skupaj, se ponujajo črni scenariji
12
11.11.2019 20:00
Severnoatlantsko zavezništvo se sooča z najbolj kompleksno in nepredvidljivo varnostno situacijo od svojega nastanka pred 70. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Meditacija o zidovih: Ugani, kdo pride danes na kosilo
15
10.11.2019 19:30
Kaj bi rekli v New Yorku, če bi kdo izjavil, da se je Svetovni trgovinski center leta 2001 podrl na dve strani: na ZDA in na ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Parlamentarna preiskovalna komisija v zadevi Kangler in nenavadno obnašanje ustavnega sodišča
8
10.11.2019 09:59
Močno dvomim, da bi ustavni sodniki kljub svoji vzvišenosti prezrli pričanje Franca Kanglerja pred preiskovalno komisijo, saj so ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Človeštvo se bo na koncu pobilo med sabo, navkljub vsemu pa smo v boju za lepoto sveta!
16
09.11.2019 20:00
Ljudje smo edini med živalmi, ki smo sposobni pogledati v svoje možgane, mogoče smo jih celo sposobni rekonstruirati in na novo ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Zbogom, Levica! Šarcu bo zdaj še težje vladati, a na srečo ima nekaj smisla za humor
20
08.11.2019 01:00
Na sklonjenih hrbtih koalicijskih partnerjev je v središče političnega dogajanja vkorakalaLevica. Brez ene resne odgovornosti, ... Več.
Piše: Anuša Gaši
Evropa med neizprosno demografijo in "zarukanim nacionalizmom": Ali slovenski narod odmira?
22
05.11.2019 00:34
Demografska gibanja v Evropi so v glavnem alarmantna in vzbujajo upravičene skrbi. Če odmislimo Kosovo, potem se evropske države ... Več.
Piše: Anej Sam
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Človek iz ozadja: Vse majhne in malo večje laži Dušana Kebra
Krištof Zevnik
Ogledov: 3,258
02/
Neakademska razprava o spolu in jeziku: Ko aktivisti uporabijo vsa sredstva za dosego cilja
Saška Štumberger
Ogledov: 2,154
03/
Sveti muslimanski spisi in nasilje: "Ubijte nevernike, kjerkoli so, oblegajte jih, bojujte se z njimi z vsakovrstnimi pastmi …"
Milan Gregorič
Ogledov: 2,095
04/
(Prikaz nasprotnih dejstev) Dosje Slovenska vojska: Zakaj je Karl Erjavec res tempirana bomba Šarčeve vlade
Uredništvo
Ogledov: 2,262
05/
Zadnje dejanje spopada za Istrabenz: Na odru se pojavi nov igralec, železni Herman
Matija Ž. Likar
Ogledov: 1,765
06/
Kaj v resnici prinaša novi proračun za leto 2020
Bine Kordež
Ogledov: 1,140
07/
Dve leti po največjem ropu v zgodovini Slovenije: In cryptography we trust, zaupamo kriptografiji
Marko Gašparič
Ogledov: 901
08/
Spodleteli eksperiment: Levičarskim vladam v Latinski Ameriki ni uspelo izkoristiti družbenega napredka
Shane Quinn
Ogledov: 1,000
09/
Dolg upokojencem se nič ne zmanjša z miloščino 6,50 evrov na mesec
Angel Polajnko
Ogledov: 1,215
10/
"Cena, ki jo dobri ljudje plačajo za to, ker ne sodelujejo v javnih zadevah, je to, da jim vladajo pokvarjenci."
Miha Burger
Ogledov: 1,667