Komentar

Ko duša ne zdrži več v pesniku, ga požene v smrt (In memoriam Alešu Debeljaku)

Če je res razmišljal o smrti na pesniški način in se na koncu tako tudi odločil, če se lahko izrazim malce metaforično, je v ozadju takšne odločitve nekaj najbolj človeško intimnega in svetega, da se v to nihče nima pravice vtikati.

30.01.2016 00:52
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   aleš debeljak   rudi šeligo   žarko petan   rilke   in memoriam

Foto: FDV

Ničesar še nisem slutil niti vedel, vendar sem včeraj, ko sem se peljal čez Šentilj na avstrijsko Štajersko, poskušal ubesediti tisto, kar se je spremenilo. Kajti nekaj je bilo drugače. In tisto "nekaj" sem na telesu prvič občutil konec lanskega leta na severni strani ljubeljskega tunela, kjer nas je pričakala z avtomatskim orožjem okrašena avstrijska policija in zahtevala dokumente. Nekaj besed in uniforma, pa se je podrlo desetletje iluzije o združeni, ljubeči, bratski Evropi.

 

V trenutku se je do temeljev zamajala ideja multinacionalne skupnosti, ki jo je včasih tako čustveno zagovarjal Aleš Debeljak. V intervjuju za zagrebški Jutarnji list je pred leti dejal, da je v bistvu srečen, ker je njegova generacija doživela in preživela Jugoslavijo. Pa ne v ideološkem, političnem ali celo ekonomskem smislu, pač za v tistem drugem, človeškem pomenu. In predvsem v sproščeni atmosferi. V poletnem razpoloženju, ko so celo najtežji problemi videti enostavno rešljivi.

 

Premlad sem, da bi se tega obdobja jasno spominjal, vendar se mi zdi, da sem Aleševo nostalgijo vedno razumel v literarnem, skorajda Proustovem smislu; vsekakor intelektualno obarvano, včasih tudi provokativno, toda vedno iskreno in pošteno. Ideja multikulturalizma, ki jo je rad zagovarjal, se je do izbruha nacionalizmov v nekdanji Jugoslaviji zdela veliko bolj obetavna in izvedljiva kot pa v današnji Evropski uniji, postavljeni pred verjetno najtežjo preizkušnjo v svojem obstoju.

 

Ravno ta moment je tisti, zaradi katerega sem se že dvakrat ob prečkanju meje, ki je v zadnjem desetletju postala dejansko nevidna, zdrznil. In včeraj me je ta misel ponovno preganjala večji del dneva. Tudi v bleščeče razsvetljenih trgovinah sem videval vedno večje sence nečesa, za kar sem mislil, da smo že preživeli in se ne bo nikoli več vrnilo. Meje. Te preklete meje se bodo znova globoko zarezale v zavest, predvsem pa našo podzavest.

 

Ne bomo več Evropejci. Spet bomo Slovenci, Avstrijci, Italijani ali Hrvati. Tisti iz Severa bodo zviška gledali na tiste z Juga, tisti iz Zahoda pa na tiste z Vzhoda. Vse, za kar si je tako goreče prizadevala cela generacija politikov, odraslih na pogorišču Evrope po koncu II. svetovne vojne, se je podrlo kot lesena lopa pred tornadom.

 

Migrantski val, ki je udaril v Evropo sredi minulega leta, ima torej mnogo usodnejše posledice, kot le varnostne, ekonomske ali integracijske. Tista nevidna roka, ki je vse to sprožila zaradi izključno ekonomskih interesov, ostaja na varni strani Atlantika. In mi, z liberalno demokracijo, egalitarizmom in človekovimi pravicami obsedeni Evropejci zgolj zaradi gnile politične korektnosti tega, kar se nam dogaja, ne smemo imenovati invazija... Pa se vrhunec krize bržkone niti še ni začel.

 

O Evropi narodov, uničujočih nacionalizmih 20. stoletja in položaju Slovencev v tem globalnem kotlu sva z Alešom nekoč polemično debatirala. Do slovenske politike je bil namreč precej manj kritičen kot jaz, vendar je to opravičeval s svojo akademsko vzvišenostjo. To si ti lahko privoščiš, ker si na koncu dneva še vedno del sistema, sem ga provociral, on pa mi je vračal z obtožbo, da sem v resnici nihilist, ki se pretvarja, da je liberalec. Zdi se mi, da sva se družila v obdobju, ko je bil zabaven in je znal svoj smisel za humor pokazati ob najbolj neprimernih trenutkih.

 

Kot na primer na sprejemu britanske ambasade ob kraljičinem rojstnem dnevu v Arboretumu, kjer so bili vsi povabljenci poštirkani do amena, povedal vic, ob katerem sva se tako režala, da so naju vsi grdo gledali. V kasnejših letih so se najina pota na nek način razšla, kar pa ne pomeni, da njegovih esejev in razmišljanj nisem vselej prebiral z enakim zanimanjem. V zadnjem času se je nekoliko zaprl v svoj osebni univerzum, so mi povedali najini skupni znanci in prijatelji. Menda je postal manj iskriv in bolj zagrenjen; kot da bi slutil, pred kakšnimi temačnimi časi je njegov idealizirani koncept Evrope in Evropejcev. Toda če bi ga srečal, bi šla vsaj na kavo, ki bi se najbrž v trenutku podaljšala v izčrpno debato o našem "tukaj in zdaj". Vendar Aleša Debeljaka dolgo nisem srečal. Če prav pomislim, je eden mojih redkih nekdanjih dobrih znancev, ki jih od nekega trenutka dalje sploh nisem več srečeval.

 

Morda je bilo to tisto obdobje slovesa. Ne vem. Ob njegovi smrti, ki se je hote ali nehote najprej kot navadna novica iz kronike pojavila tudi v Delu, so se sprožile govorice. Pravzaprav je zdaj že nepomembno, kdo jih je razširil in zakaj. Tudi prislovični slovenski strah pred tabuiziranimi načini smrti je zdaj brezpredmeten. Če je res razmišljal o smrti na pesniški način in se na koncu tako tudi odločil, če se lahko izrazim malce metaforično, je v ozadju takšne odločitve nekaj najbolj človeško intimnega in svetega, da se v to - razen družine - nihče nima pravice vtikati.

 

Ko sem včeraj izvedel, da je Aleš Debeljak mrtev, me je ponovno obšla nekakšna melanholija. Pred očmi je zrasel resnični prizor, ki se je dogajal poleti 2003 v Piranu, v tisti znameniti kavarni Tartini na začetku Punte. Na neki okrogli mizi so bili gostje Rudi Šeligo, Žarko Petan in Aleš Debeljak, jaz pa sem moderiral njihovo razpravo. Po koncu smo stopili ven iz hladne dvorane na še vedno žgoče popoldansko sonce. Sedli smo za mizo pod senčnik in se zatopili v pogovor. Rudi Šeligo je razlagal o svoji zadnji knjigi Izgubljeni sveženj, Žarko Petan je obujal spomine na zlate čase komunizma, ki jih je znal tako perfektno obleči v svoje aforizme, z Alešem pa sva se hladila s pivom in govorila o kdo ve kakšnih problemih. Bil sem star 27 let in zdelo se mi je zelo kul, da lahko sedim za mizo s takšnimi pisatelji in intelektualci.

 

Na tisto popoldne na piranski Punti sem se spomnil 22. januarja 2004, ko sem pisal In memoriam Rudiju Šeligu. Pred očmi mi je vstal poletni prizor iz kavarne Tartini in sredi zimske Ljubljane je pokojni pisatelj pred menoj nenadoma zaživel v vsem mediteranskem šarmu. Kratek tekst sem potem vključil kot zadnji zapis v svojo knjigo Prva beseda in jo ob neki priložnosti izročil Žarku Petanu, s katerim smo se radi videvali na vrtu Jazz Kluba Gajo v Ljubljani.

 

Ko je 2. maja 2014 umrl tudi Žarko, sem pomislil, da bi bilo lepo, če bi se z Alešem po dolgem dolgem času spet videla in obudila spomine na pokojna pisatelja, s katerimi sva preživela tisto lirično popoldne na piranski Punti, ko je zrak žarel od vročine, mi pa smo se pod senčnikom hladili s pivom in – z izjamo Petana – strastno kadili. V daljavi se je slišal otroški smeh, vrišč kopalcev in tleskanje teles, ki so padala v morje. Bilo je zgolj neko popoldne, vendar se nocoj, ko pišem tale tekst, ne morem znebiti občutka, da sem že takrat, pod senčnikom, ki nas je za silo varoval pred razbeljenim soncem, vedel, kako enkraten in neponovljiv je vsak tak trenutek.

 

Rilke je to minljivost tako čutno orisal v prvi Devinski elegiji:

 

"Kdo, če bi kričal, bi me pa slišal med trumami
angelov? A recimo, da bi me eden od njih
kar na lepem objel: skoprnel bi ob njem,
ki biva močneje. Kajti lepota je le
strahotnega ravno še znosni začetek
in občudujemo jo, ker se ji sploh ne zdi vredno,
da bi nas pokončala. Vsak angel je strašen."

(Rainer Maria Rilke, Devinske elegije, prevod Kajetana Koviča)

 

 

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
5
Se Evropa med drugim valom pandemije še lahko izogne množičnim uličnim neredom?
11
28.10.2020 21:50
Koronakriza in z njo povezani ukrepi, med katerimi so marsikje čedalje hujše omejitve in prepovedi, bodo vedno bolj negativno ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Angažiranje vojske za boj proti epidemiji Covid-19 ni vprašanje prestiža, ampak nujnosti
14
26.10.2020 21:05
Trenutne razmere kažejo, da je za boj s pandemijo dejansko potrebno angažirati vse razpoložljive sile in s tem tudi oborožene ... Več.
Piše: Božo Cerar
Polemika: Neustavnost ni osebna odgovornost "posameznikov iz Fursa", ampak tistih poslancev državnega zbora, ki so sporno novelo zakona o davčnem postopku podprli!
5
25.10.2020 11:00
Ta prispevek je odziv na nedavno javno mnenje Ivana Simiča, ki je bilo 20. oktobra 2020 pod naslovom Koliko solz, besed obupa, ... Več.
Piše: Žiga Stupica
Vsi smo del razvoja razsvetljenskega sveta, ki nas brani pred religioznimi in ideološkimi patologijami.
2
24.10.2020 21:00
Maska je vodilni specializiran medij, namenjen scenski umetnosti v Srednji Evropi, ki vseobsežno obravnava izbrane teme in jih v ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Življenje je kredit in debet, za vsakim dejanjem pa nepredvidena posledica ...
6
23.10.2020 21:00
Debet in kredit res pomenita ravnotežje in to je tisto, kar potrebujemo v tem trenutku, ko se spopadamo s pandemijo novega ... Več.
Piše: Keith Miles
Vse je narobe, vse je slabo ... (O programu Zavezništva za demokratično in pravično Slovenijo)
11
22.10.2020 21:20
Izhodišča za program Zavezništva za demokratično in pravično Slovenijo je dokument, v katerem avtorji po začetni oceni stanja v ... Več.
Piše: Bine Kordež
Zakaj je med ljudmi vse več jeze ... in kaj narediti, da bi je bilo manj
13
21.10.2020 20:00
Ko v skupnost udari huda kognitivna disonanca, sta možnosti samo dve. Kakšna razpade na plemena, ki se najprej zmerjajo, potem ... Več.
Piše: Kristijan Musek Lešnik
Koliko solz, besed obupa, razpadlih družin, pomirjeval in razmišljanj o samomoru je povzročila Finančna uprava?
26
20.10.2020 21:00
Nastopil je čas za imena odgovornih za blamažo Fursa, za uničena življenja, za uničene družine, za (ne)znane bolezni, za vse ... Več.
Piše: Ivan Simič
Uredniški komentar: Ko vrag odnese šalo, narod dobi policijsko uro in nove omejitve
8
19.10.2020 22:45
Vsak dan smo bližje trenutku, ko ne bo imelo več nobenega smisla iskati razlogov in krivcev za to, da smo kot država in nacija ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Za drugi val koronavirusa smo odgovorni vsi: Državljani, vlada, opozicija, mediji in kolesarji!
22
18.10.2020 20:28
Slovenija se sooča s silovitim drugim valom Covida. Lahko bi rekli, da je bila naša fašistoidna vlada očitkom navkljub premalo ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Je primitivizem družbeno sprejemljiva politična opredelitev?
19
18.10.2020 11:00
Naš predsednik vlade javnost redko sploh ogovori. Popolno nasprotje komunikacije in odnosa do državljanov, kakršnega vodi na ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Kvartet med epidemijo: Predstava, ki je ne bo nihče nikoli videl
2
17.10.2020 20:40
Pred menoj je knjiga, namenjena predstavi, ki je ne bo nihče nikoli videl. Knjiga je posebne vrste umetniško delo, ki ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Kakšno cepivo potrebuje Slovenija, da bo imuna pred bolnimi politiki?
19
14.10.2020 21:30
Neverjetno, ampak Karl V. Erjavec je ponovno postal predsednik upokojenske stranke še pred formalnim kongresom stranke, ki bo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Vse skupaj: O preteklosti in prihodnosti, medijih in protivladni histeriji
8
13.10.2020 21:00
Po tridesetih letih in ne glede na volilni sistem bo potrebno rehabilitirati konservativni in konstruktivni del slovenskega ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Pasti rebalansa 2020: Koliko denarja za novi koronavirus bo požrla t.i. globoka država?
3
11.10.2020 22:40
Oblast se ni odločila le za ohranjanje stabilnosti velikih sistemov in kapitala, temveč je delovala na planu ohranitve ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Jože P. Damijan ne more biti KUL, če ženske zmerja s kurbami in vladi očita, da je fašistoidna?
16
11.10.2020 21:00
Slovenija je končno dobila načelno koalicijo, ki lahko prepreči zdrs v iliberalno demokracijo. Koalicija ustavnega loka (KUL) bo ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Elektrike ni. Vse je samo - magnetizem.
4
10.10.2020 21:00
V petindvajsetih letih odkar je zaključil svoje izobraževanje naSchool of Audio EngineeringvAmsterdamu, se je izoblikoval v ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Uredniški komentar: Drugi val je udaril med nas, čaka nas dolga in težka zima!?
17
09.10.2020 00:00
Navdušeno navijanje za Rogliča in Pogačarja v drugi polovici septembra je krivuljo okužb z novim koronavirusom že pred desetimi ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Kratek esej o plačah: Je nagrajevanje v Sloveniji pošteno in pravično?
3
07.10.2020 21:59
Ena najbolj pogostih debat bo vedno o poštenem in pravičnem nagrajevanju in obdavčevanju dohodkov. Pri tem si seveda poštenost ... Več.
Piše: Bine Kordež
Dnevnik iz karantene: Prvo neposredno bitko s koronavirusom smo dobili, a vojna bo še prekleto dolga.
4
06.10.2020 21:44
Dan po koncu karantene je oblačen, a za nas sije sonce. Stran od množic se sprehodimo po mestu in uživamo na svobodi. Čakamo na ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Koliko solz, besed obupa, razpadlih družin, pomirjeval in razmišljanj o samomoru je povzročila Finančna uprava?
Ivan Simič
Ogledov: 5.014
02/
Uredniški komentar: Ko vrag odnese šalo, narod dobi policijsko uro in nove omejitve
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.663
03/
Pred nami je odločilen teden: Če nam uspe ustaviti napredovanje virusa, se bomo izognili Bergamu, v nasprotnem primeru bo zelo hudo
Uredništvo
Ogledov: 2.336
04/
Zakaj je med ljudmi vse več jeze ... in kaj narediti, da bi je bilo manj
Kristijan Musek Lešnik
Ogledov: 2.548
05/
Angažiranje vojske za boj proti epidemiji Covid-19 ni vprašanje prestiža, ampak nujnosti
Božo Cerar
Ogledov: 1.770
06/
Vse je narobe, vse je slabo ... (O programu Zavezništva za demokratično in pravično Slovenijo)
Bine Kordež
Ogledov: 1.494
07/
Devet življenj Boruta Jamnika: Cerarjeva vlada vabi tuje investitorje, Jamnik pa jih preračunljivo odganja
Uredništvo
Ogledov: 19.787
08/
Polemika: Neustavnost ni osebna odgovornost "posameznikov iz Fursa", ampak tistih poslancev državnega zbora, ki so sporno novelo zakona o davčnem postopku podprli!
Žiga Stupica
Ogledov: 1.230
09/
Covid statistika: Slovenija se pospešeno "prekužuje", narašča pa število smrtnih žrtev
Bine Kordež
Ogledov: 1.121
10/
Življenje je kredit in debet, za vsakim dejanjem pa nepredvidena posledica ...
Keith Miles
Ogledov: 1.090