Komentar

Ko duša ne zdrži več v pesniku, ga požene v smrt (In memoriam Alešu Debeljaku)

Če je res razmišljal o smrti na pesniški način in se na koncu tako tudi odločil, če se lahko izrazim malce metaforično, je v ozadju takšne odločitve nekaj najbolj človeško intimnega in svetega, da se v to nihče nima pravice vtikati.

30.01.2016 00:52
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   aleš debeljak   rudi šeligo   žarko petan   rilke   in memoriam

Foto: FDV

Ničesar še nisem slutil niti vedel, vendar sem včeraj, ko sem se peljal čez Šentilj na avstrijsko Štajersko, poskušal ubesediti tisto, kar se je spremenilo. Kajti nekaj je bilo drugače. In tisto "nekaj" sem na telesu prvič občutil konec lanskega leta na severni strani ljubeljskega tunela, kjer nas je pričakala z avtomatskim orožjem okrašena avstrijska policija in zahtevala dokumente. Nekaj besed in uniforma, pa se je podrlo desetletje iluzije o združeni, ljubeči, bratski Evropi.

 

V trenutku se je do temeljev zamajala ideja multinacionalne skupnosti, ki jo je včasih tako čustveno zagovarjal Aleš Debeljak. V intervjuju za zagrebški Jutarnji list je pred leti dejal, da je v bistvu srečen, ker je njegova generacija doživela in preživela Jugoslavijo. Pa ne v ideološkem, političnem ali celo ekonomskem smislu, pač za v tistem drugem, človeškem pomenu. In predvsem v sproščeni atmosferi. V poletnem razpoloženju, ko so celo najtežji problemi videti enostavno rešljivi.

 

Premlad sem, da bi se tega obdobja jasno spominjal, vendar se mi zdi, da sem Aleševo nostalgijo vedno razumel v literarnem, skorajda Proustovem smislu; vsekakor intelektualno obarvano, včasih tudi provokativno, toda vedno iskreno in pošteno. Ideja multikulturalizma, ki jo je rad zagovarjal, se je do izbruha nacionalizmov v nekdanji Jugoslaviji zdela veliko bolj obetavna in izvedljiva kot pa v današnji Evropski uniji, postavljeni pred verjetno najtežjo preizkušnjo v svojem obstoju.

 

Ravno ta moment je tisti, zaradi katerega sem se že dvakrat ob prečkanju meje, ki je v zadnjem desetletju postala dejansko nevidna, zdrznil. In včeraj me je ta misel ponovno preganjala večji del dneva. Tudi v bleščeče razsvetljenih trgovinah sem videval vedno večje sence nečesa, za kar sem mislil, da smo že preživeli in se ne bo nikoli več vrnilo. Meje. Te preklete meje se bodo znova globoko zarezale v zavest, predvsem pa našo podzavest.

 

Ne bomo več Evropejci. Spet bomo Slovenci, Avstrijci, Italijani ali Hrvati. Tisti iz Severa bodo zviška gledali na tiste z Juga, tisti iz Zahoda pa na tiste z Vzhoda. Vse, za kar si je tako goreče prizadevala cela generacija politikov, odraslih na pogorišču Evrope po koncu II. svetovne vojne, se je podrlo kot lesena lopa pred tornadom.

 

Migrantski val, ki je udaril v Evropo sredi minulega leta, ima torej mnogo usodnejše posledice, kot le varnostne, ekonomske ali integracijske. Tista nevidna roka, ki je vse to sprožila zaradi izključno ekonomskih interesov, ostaja na varni strani Atlantika. In mi, z liberalno demokracijo, egalitarizmom in človekovimi pravicami obsedeni Evropejci zgolj zaradi gnile politične korektnosti tega, kar se nam dogaja, ne smemo imenovati invazija... Pa se vrhunec krize bržkone niti še ni začel.

 

O Evropi narodov, uničujočih nacionalizmih 20. stoletja in položaju Slovencev v tem globalnem kotlu sva z Alešom nekoč polemično debatirala. Do slovenske politike je bil namreč precej manj kritičen kot jaz, vendar je to opravičeval s svojo akademsko vzvišenostjo. To si ti lahko privoščiš, ker si na koncu dneva še vedno del sistema, sem ga provociral, on pa mi je vračal z obtožbo, da sem v resnici nihilist, ki se pretvarja, da je liberalec. Zdi se mi, da sva se družila v obdobju, ko je bil zabaven in je znal svoj smisel za humor pokazati ob najbolj neprimernih trenutkih.

 

Kot na primer na sprejemu britanske ambasade ob kraljičinem rojstnem dnevu v Arboretumu, kjer so bili vsi povabljenci poštirkani do amena, povedal vic, ob katerem sva se tako režala, da so naju vsi grdo gledali. V kasnejših letih so se najina pota na nek način razšla, kar pa ne pomeni, da njegovih esejev in razmišljanj nisem vselej prebiral z enakim zanimanjem. V zadnjem času se je nekoliko zaprl v svoj osebni univerzum, so mi povedali najini skupni znanci in prijatelji. Menda je postal manj iskriv in bolj zagrenjen; kot da bi slutil, pred kakšnimi temačnimi časi je njegov idealizirani koncept Evrope in Evropejcev. Toda če bi ga srečal, bi šla vsaj na kavo, ki bi se najbrž v trenutku podaljšala v izčrpno debato o našem "tukaj in zdaj". Vendar Aleša Debeljaka dolgo nisem srečal. Če prav pomislim, je eden mojih redkih nekdanjih dobrih znancev, ki jih od nekega trenutka dalje sploh nisem več srečeval.

 

Morda je bilo to tisto obdobje slovesa. Ne vem. Ob njegovi smrti, ki se je hote ali nehote najprej kot navadna novica iz kronike pojavila tudi v Delu, so se sprožile govorice. Pravzaprav je zdaj že nepomembno, kdo jih je razširil in zakaj. Tudi prislovični slovenski strah pred tabuiziranimi načini smrti je zdaj brezpredmeten. Če je res razmišljal o smrti na pesniški način in se na koncu tako tudi odločil, če se lahko izrazim malce metaforično, je v ozadju takšne odločitve nekaj najbolj človeško intimnega in svetega, da se v to - razen družine - nihče nima pravice vtikati.

 

Ko sem včeraj izvedel, da je Aleš Debeljak mrtev, me je ponovno obšla nekakšna melanholija. Pred očmi je zrasel resnični prizor, ki se je dogajal poleti 2003 v Piranu, v tisti znameniti kavarni Tartini na začetku Punte. Na neki okrogli mizi so bili gostje Rudi Šeligo, Žarko Petan in Aleš Debeljak, jaz pa sem moderiral njihovo razpravo. Po koncu smo stopili ven iz hladne dvorane na še vedno žgoče popoldansko sonce. Sedli smo za mizo pod senčnik in se zatopili v pogovor. Rudi Šeligo je razlagal o svoji zadnji knjigi Izgubljeni sveženj, Žarko Petan je obujal spomine na zlate čase komunizma, ki jih je znal tako perfektno obleči v svoje aforizme, z Alešem pa sva se hladila s pivom in govorila o kdo ve kakšnih problemih. Bil sem star 27 let in zdelo se mi je zelo kul, da lahko sedim za mizo s takšnimi pisatelji in intelektualci.

 

Na tisto popoldne na piranski Punti sem se spomnil 22. januarja 2004, ko sem pisal In memoriam Rudiju Šeligu. Pred očmi mi je vstal poletni prizor iz kavarne Tartini in sredi zimske Ljubljane je pokojni pisatelj pred menoj nenadoma zaživel v vsem mediteranskem šarmu. Kratek tekst sem potem vključil kot zadnji zapis v svojo knjigo Prva beseda in jo ob neki priložnosti izročil Žarku Petanu, s katerim smo se radi videvali na vrtu Jazz Kluba Gajo v Ljubljani.

 

Ko je 2. maja 2014 umrl tudi Žarko, sem pomislil, da bi bilo lepo, če bi se z Alešem po dolgem dolgem času spet videla in obudila spomine na pokojna pisatelja, s katerimi sva preživela tisto lirično popoldne na piranski Punti, ko je zrak žarel od vročine, mi pa smo se pod senčnikom hladili s pivom in – z izjamo Petana – strastno kadili. V daljavi se je slišal otroški smeh, vrišč kopalcev in tleskanje teles, ki so padala v morje. Bilo je zgolj neko popoldne, vendar se nocoj, ko pišem tale tekst, ne morem znebiti občutka, da sem že takrat, pod senčnikom, ki nas je za silo varoval pred razbeljenim soncem, vedel, kako enkraten in neponovljiv je vsak tak trenutek.

 

Rilke je to minljivost tako čutno orisal v prvi Devinski elegiji:

 

"Kdo, če bi kričal, bi me pa slišal med trumami
angelov? A recimo, da bi me eden od njih
kar na lepem objel: skoprnel bi ob njem,
ki biva močneje. Kajti lepota je le
strahotnega ravno še znosni začetek
in občudujemo jo, ker se ji sploh ne zdi vredno,
da bi nas pokončala. Vsak angel je strašen."

(Rainer Maria Rilke, Devinske elegije, prevod Kajetana Koviča)

 

 

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
5
"Resnice ni brez ideje ali vsaj iluzije. Prinašajo jo zasanjani misleci, plačujejo s kapljami krvi."
5
14.07.2019 09:00
25. junij smo zaznamovali kot Dan državnosti naroda, ki je dosegel, kar si je želel s polno pravico stoletja. Predsednik vlade ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Bill Viola, mojster elektronskih neviht
0
13.07.2019 22:00
Večja skupina moških in žensk, starejših in mlajših, stoji v pričakovanju napovedanega dogodka. V kader vstopijo v upočasnjenem ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Bi judovsko-arabsko vprašanje v Izraelu lahko rešili na "makedonski" način?
11
11.07.2019 22:58
Slovenska zunanja politika omahuje med jugoslovansko tradicijo in svojim položajem v Evropski uniji in zvezi NATO. Miro Cerar je ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Zakaj nas večinoma vodijo bleferji?
9
09.07.2019 14:00
Samozavest zelo redko odraža stopnjo kompetentnosti, njuno prekrivanje je celo tako majhno, da je to kar strašljivo. ... Več.
Piše: Edvard Kadič
Kaj nam sporoča Hong Kong? Da je pri bivših kolonijah evolucija neprimerno boljša od revolucije
7
07.07.2019 11:00
Zadnji čas so med udarnimi vestmi tudi demonstracije v Hong Kongu.Lahko jih štejemo za ene od mnogih, ki se pač pojavljajo v ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Umetnosti ni dano, da napoveduje bodočnost, temveč da oblikuje bodočnost
2
07.07.2019 00:33
Vedno bolj je mogoče z računalniško infrastrukturo združevati vse z vsem. Navkljub temu, da se občasno pojavlja zanikanje, da je ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
81 let sramotnega pakta med Hitlerjem in Stalinom: Evropski dan spomina žrtev totalitarnih in avtokratskih režimov
15
04.07.2019 21:00
V Sloveniji smo običajno zelo glasni, ko gre za obsodbe zločinov nacizma in fašizma in obujanje njunih idej, s čemer seveda ni ... Več.
Piše: Božo Cerar
Od idealizma do postrealizma: Dosežki in napake slovenske zunanje politike
6
03.07.2019 20:00
V slovenski vladi, še posebej pa na zunanjem ministrstvu, primanjkuje strateških razprav in usmeritev. Slovenci se najrajši ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Samobrc iz Schengena: Kratka zgodovina slovenske neumnosti
15
02.07.2019 20:00
Človeka postaja strah, da se bo z današnjo Slovenijo zgodilo tisto, kar je pred dobrimi sto leti Ivan Cankar prerokoval ... Več.
Piše: Borut Trekman
Smisel nadzornih svetov je neodvisnost od politike, bank in prijateljstev
3
30.06.2019 23:59
Bistvo sistema nadzornih svetov in generalnih direktorjev v enotirnem sistemu je neodvisnost prava, ne navidezna; neodvisnost ... Več.
Piše: Keith Miles
In memoriam Pen klub (1967-2019): Restavracija, ki jo je ugonobilo slovensko pisateljsko društvo
14
30.06.2019 08:00
Z zaprtjem te legendarne restavracije nismo izgubili le prostora, ki je sam po sebi postal živa zgodovina, pač pa smo vsi skupaj ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
V umetnosti so stilni svetovi zapleteni: Tisto, kar je podobno, je lahko popolnoma nasprotno.
0
29.06.2019 23:59
Racionalno uvajanje števil in matematičnih sistemov v nova umetniška dela je bilo popolnoma v nasprotju s hipijevsko ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Brexit po brexitu: Bolj bo Evropi manjkala Britanija kot pa obratno
11
25.06.2019 22:30
V času, ko se svet spominja zadnjih velikih borb 2. svetovne vojne, je dobro pomisliti, kako se tudi v tem našem krasnem ... Več.
Piše: Ferdinand Blaznik
Slovenija, otok demokracije sredi morja sovražnikov
16
23.06.2019 21:09
Ideja, ki se pojavlja v zadnjem času, da je Slovenija otok demokracije v morju fašističnih, nacističnih, avtoritarnih, ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
S časom je vsaka beseda, ki je bila vključena v vizualno umetnino, postala prerokba
3
22.06.2019 23:59
Največja nevarnost za vsako skupnost je, ko se elite začnejo odmikati od umetnosti. Danes gledamo proces, ko so politične elite ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Poletno branje: Polkovnica Nina Moreno nima nikogar, ki bi ji pisal
6
21.06.2019 01:04
Objavljamo prvo v seriji zgodb nove rubrike Poletno branje. K sodelovanju smo povabili nekaj zelo zanimivih avtorjev, ki bodo na ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Duševni profili slovenskih voditeljev: Od literarne republike prek poklicnih revolucionarjev do Marjana Šarca
15
18.06.2019 20:00
Prepričan sem, da bi bil slovenski prelom s socialistično in balkansko miselnostjo bistveno bolj temeljit, ko bi na ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
O izbiri sodnikov Ustavnega sodišča: Zakaj mislim, da je Rok Čeferin izvrsten kandidat
13
17.06.2019 21:18
V naslednjih dneh bo predvidoma ponovno izbran novi ustavni sodnik Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Sam sem bil v ... Več.
Piše: Anže Erbežnik
Vsak planet ima svojo svetlobo, vsak človek ima svojo svojo barvo, ki jo brani pred nasilno zatemnitvijo
2
15.06.2019 23:00
Ponavadi v hotelskih sobah snamem sliko z zidu in jo obrem proti steni, ker ne morem prenesti njene grdote. Zjutraj pa, še ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O dvojnosti: Za politično stanje v Sloveniji smo krivi mi, državljani Slovenije
10
10.06.2019 20:06
Ko spregovorim ta stavek, me vsi znanci in neznanci - predvsem pa anonimni komentatorji - začudeno ali pa posmehljivo ... Več.
Piše: Miha Burger
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Zakaj nas večinoma vodijo bleferji?
Edvard Kadič
Ogledov: 2,705
02/
Mayday, Mayday, Mayday: Dosje Adria Airways ali kako je slovenska oblast uničila slovensko letalstvo
Alen Ščurić
Ogledov: 2,030
03/
30-letnica padca Berlinskega zidu: "Danes imamo v Nemčiji na tisoče prostovoljnih ovaduhov, ki ovajajo svoje sosede bolj kot včasih v DDR, in to brezplačno!"
Vera Lengsfeld
Ogledov: 2,044
04/
Se izraelski otroški srčni kirurg, stari znanec David Mishaly vrača v UKC Ljubljana?
Blaž Mrevlje
Ogledov: 1,886
05/
Balkanski posli Telemacha: "Arogantno in hinavsko. Ne vem, če bi državljan Malte Dragan Šolak lahko to počel v Evropski uniji. Sramota!"
Uredništvo
Ogledov: 1,117
06/
50 let človeka na Luni (1969-2019): "Trenutno lahko letimo le znotraj zemeljske orbite, to je najdlje, kot lahko gremo."
Boštjan Pihler
Ogledov: 1,101
07/
O politično korektnih nemških medijih: "Danes so mediji kot lubenice - zunaj zeleni, znotraj pa še vedno rdeči"
Norbert Bolz
Ogledov: 1,001
08/
Bi judovsko-arabsko vprašanje v Izraelu lahko rešili na "makedonski" način?
Dimitrij Rupel
Ogledov: 981
09/
Rusko-gruzijsko poletje: Kako je kolonialna aroganca ruskega poslanca sprožila verižno reakcijo
Uredništvo
Ogledov: 865
10/
"Resnice ni brez ideje ali vsaj iluzije. Prinašajo jo zasanjani misleci, plačujejo s kapljami krvi."
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 844