Komentar

Ko duša ne zdrži več v pesniku, ga požene v smrt (In memoriam Alešu Debeljaku)

Če je res razmišljal o smrti na pesniški način in se na koncu tako tudi odločil, če se lahko izrazim malce metaforično, je v ozadju takšne odločitve nekaj najbolj človeško intimnega in svetega, da se v to nihče nima pravice vtikati.

30.01.2016 00:52
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   aleš debeljak   rudi šeligo   žarko petan   rilke   in memoriam

Foto: FDV

Ničesar še nisem slutil niti vedel, vendar sem včeraj, ko sem se peljal čez Šentilj na avstrijsko Štajersko, poskušal ubesediti tisto, kar se je spremenilo. Kajti nekaj je bilo drugače. In tisto "nekaj" sem na telesu prvič občutil konec lanskega leta na severni strani ljubeljskega tunela, kjer nas je pričakala z avtomatskim orožjem okrašena avstrijska policija in zahtevala dokumente. Nekaj besed in uniforma, pa se je podrlo desetletje iluzije o združeni, ljubeči, bratski Evropi.

 

V trenutku se je do temeljev zamajala ideja multinacionalne skupnosti, ki jo je včasih tako čustveno zagovarjal Aleš Debeljak. V intervjuju za zagrebški Jutarnji list je pred leti dejal, da je v bistvu srečen, ker je njegova generacija doživela in preživela Jugoslavijo. Pa ne v ideološkem, političnem ali celo ekonomskem smislu, pač za v tistem drugem, človeškem pomenu. In predvsem v sproščeni atmosferi. V poletnem razpoloženju, ko so celo najtežji problemi videti enostavno rešljivi.

 

Premlad sem, da bi se tega obdobja jasno spominjal, vendar se mi zdi, da sem Aleševo nostalgijo vedno razumel v literarnem, skorajda Proustovem smislu; vsekakor intelektualno obarvano, včasih tudi provokativno, toda vedno iskreno in pošteno. Ideja multikulturalizma, ki jo je rad zagovarjal, se je do izbruha nacionalizmov v nekdanji Jugoslaviji zdela veliko bolj obetavna in izvedljiva kot pa v današnji Evropski uniji, postavljeni pred verjetno najtežjo preizkušnjo v svojem obstoju.

 

Ravno ta moment je tisti, zaradi katerega sem se že dvakrat ob prečkanju meje, ki je v zadnjem desetletju postala dejansko nevidna, zdrznil. In včeraj me je ta misel ponovno preganjala večji del dneva. Tudi v bleščeče razsvetljenih trgovinah sem videval vedno večje sence nečesa, za kar sem mislil, da smo že preživeli in se ne bo nikoli več vrnilo. Meje. Te preklete meje se bodo znova globoko zarezale v zavest, predvsem pa našo podzavest.

 

Ne bomo več Evropejci. Spet bomo Slovenci, Avstrijci, Italijani ali Hrvati. Tisti iz Severa bodo zviška gledali na tiste z Juga, tisti iz Zahoda pa na tiste z Vzhoda. Vse, za kar si je tako goreče prizadevala cela generacija politikov, odraslih na pogorišču Evrope po koncu II. svetovne vojne, se je podrlo kot lesena lopa pred tornadom.

 

Migrantski val, ki je udaril v Evropo sredi minulega leta, ima torej mnogo usodnejše posledice, kot le varnostne, ekonomske ali integracijske. Tista nevidna roka, ki je vse to sprožila zaradi izključno ekonomskih interesov, ostaja na varni strani Atlantika. In mi, z liberalno demokracijo, egalitarizmom in človekovimi pravicami obsedeni Evropejci zgolj zaradi gnile politične korektnosti tega, kar se nam dogaja, ne smemo imenovati invazija... Pa se vrhunec krize bržkone niti še ni začel.

 

O Evropi narodov, uničujočih nacionalizmih 20. stoletja in položaju Slovencev v tem globalnem kotlu sva z Alešom nekoč polemično debatirala. Do slovenske politike je bil namreč precej manj kritičen kot jaz, vendar je to opravičeval s svojo akademsko vzvišenostjo. To si ti lahko privoščiš, ker si na koncu dneva še vedno del sistema, sem ga provociral, on pa mi je vračal z obtožbo, da sem v resnici nihilist, ki se pretvarja, da je liberalec. Zdi se mi, da sva se družila v obdobju, ko je bil zabaven in je znal svoj smisel za humor pokazati ob najbolj neprimernih trenutkih.

 

Kot na primer na sprejemu britanske ambasade ob kraljičinem rojstnem dnevu v Arboretumu, kjer so bili vsi povabljenci poštirkani do amena, povedal vic, ob katerem sva se tako režala, da so naju vsi grdo gledali. V kasnejših letih so se najina pota na nek način razšla, kar pa ne pomeni, da njegovih esejev in razmišljanj nisem vselej prebiral z enakim zanimanjem. V zadnjem času se je nekoliko zaprl v svoj osebni univerzum, so mi povedali najini skupni znanci in prijatelji. Menda je postal manj iskriv in bolj zagrenjen; kot da bi slutil, pred kakšnimi temačnimi časi je njegov idealizirani koncept Evrope in Evropejcev. Toda če bi ga srečal, bi šla vsaj na kavo, ki bi se najbrž v trenutku podaljšala v izčrpno debato o našem "tukaj in zdaj". Vendar Aleša Debeljaka dolgo nisem srečal. Če prav pomislim, je eden mojih redkih nekdanjih dobrih znancev, ki jih od nekega trenutka dalje sploh nisem več srečeval.

 

Morda je bilo to tisto obdobje slovesa. Ne vem. Ob njegovi smrti, ki se je hote ali nehote najprej kot navadna novica iz kronike pojavila tudi v Delu, so se sprožile govorice. Pravzaprav je zdaj že nepomembno, kdo jih je razširil in zakaj. Tudi prislovični slovenski strah pred tabuiziranimi načini smrti je zdaj brezpredmeten. Če je res razmišljal o smrti na pesniški način in se na koncu tako tudi odločil, če se lahko izrazim malce metaforično, je v ozadju takšne odločitve nekaj najbolj človeško intimnega in svetega, da se v to - razen družine - nihče nima pravice vtikati.

 

Ko sem včeraj izvedel, da je Aleš Debeljak mrtev, me je ponovno obšla nekakšna melanholija. Pred očmi je zrasel resnični prizor, ki se je dogajal poleti 2003 v Piranu, v tisti znameniti kavarni Tartini na začetku Punte. Na neki okrogli mizi so bili gostje Rudi Šeligo, Žarko Petan in Aleš Debeljak, jaz pa sem moderiral njihovo razpravo. Po koncu smo stopili ven iz hladne dvorane na še vedno žgoče popoldansko sonce. Sedli smo za mizo pod senčnik in se zatopili v pogovor. Rudi Šeligo je razlagal o svoji zadnji knjigi Izgubljeni sveženj, Žarko Petan je obujal spomine na zlate čase komunizma, ki jih je znal tako perfektno obleči v svoje aforizme, z Alešem pa sva se hladila s pivom in govorila o kdo ve kakšnih problemih. Bil sem star 27 let in zdelo se mi je zelo kul, da lahko sedim za mizo s takšnimi pisatelji in intelektualci.

 

Na tisto popoldne na piranski Punti sem se spomnil 22. januarja 2004, ko sem pisal In memoriam Rudiju Šeligu. Pred očmi mi je vstal poletni prizor iz kavarne Tartini in sredi zimske Ljubljane je pokojni pisatelj pred menoj nenadoma zaživel v vsem mediteranskem šarmu. Kratek tekst sem potem vključil kot zadnji zapis v svojo knjigo Prva beseda in jo ob neki priložnosti izročil Žarku Petanu, s katerim smo se radi videvali na vrtu Jazz Kluba Gajo v Ljubljani.

 

Ko je 2. maja 2014 umrl tudi Žarko, sem pomislil, da bi bilo lepo, če bi se z Alešem po dolgem dolgem času spet videla in obudila spomine na pokojna pisatelja, s katerimi sva preživela tisto lirično popoldne na piranski Punti, ko je zrak žarel od vročine, mi pa smo se pod senčnikom hladili s pivom in – z izjamo Petana – strastno kadili. V daljavi se je slišal otroški smeh, vrišč kopalcev in tleskanje teles, ki so padala v morje. Bilo je zgolj neko popoldne, vendar se nocoj, ko pišem tale tekst, ne morem znebiti občutka, da sem že takrat, pod senčnikom, ki nas je za silo varoval pred razbeljenim soncem, vedel, kako enkraten in neponovljiv je vsak tak trenutek.

 

Rilke je to minljivost tako čutno orisal v prvi Devinski elegiji:

 

"Kdo, če bi kričal, bi me pa slišal med trumami
angelov? A recimo, da bi me eden od njih
kar na lepem objel: skoprnel bi ob njem,
ki biva močneje. Kajti lepota je le
strahotnega ravno še znosni začetek
in občudujemo jo, ker se ji sploh ne zdi vredno,
da bi nas pokončala. Vsak angel je strašen."

(Rainer Maria Rilke, Devinske elegije, prevod Kajetana Koviča)

 

 

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
5
Slovenska desnica in tuji mediji: Ker Janša noče, da bi ga kot žabo skuhali v topli vodi, občasno kar sam skoči v ponev z vrelim oljem
12
06.06.2020 03:00
V zadnjih mesecih so vsi tuji mediji, ki so poročali o Sloveniji oziroma vladi Janeza Janše, to počeli izrazito negativno: ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Zakaj javno podpiram Andraža Terška kot kandidata za ustavnega sodnika
7
04.06.2020 00:59
Ko je pred leti za ustavnega sodnika kandidiral Klemen Jaklič, sem ga brez pomislekov podprl. Iz treh razlogov: Ker pravo res ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
O zmožnosti zaveze
0
02.06.2020 23:30
Samo moški, ki je v sebi pripoznal svojo ženskost, je na žensko sposoben gledati kot na subjekt in ne zgolj kot na objekt ... Več.
Piše: Boštjan M. Zupančič
In memoriam Janez Kocijančič: Dolgoletni tihi patriarh levice
15
02.06.2020 00:45
O Janezu Kocijančiču bo v prihodnjih dneh napisanega in povedanega, predvsem pa iz Wikipedie prepisanega toliko, da smo se na ... Več.
Piše: Aljoša Pečan, Dejan Steinbuch
Janez Janša, pridne čebelice in pogoltni paraziti
25
31.05.2020 10:00
Podcenjevanje človeških zmožnosti je brezmejno. Ker tovrstno prozorno nakladanje že pri povprečno razgledanem in inteligentnem ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Država od vseh stanj najbolj uživa v izrednem stanju
16
30.05.2020 23:19
Menim, da je glede na aktualni družbeni cunami več kot smiselno ponovno komentirati umetniško zvrst - bioumetnost. Ravno ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Jani Möderndorfer in Gregor Židan sta slovenska Zlatan Ibrahimović in Luis Figo
9
29.05.2020 23:54
Je politično prestopništvo izvoljenih predstavnikov ljudstva sprejemljivo? Po zakonu je dovoljeno, toda ali je tudi legitimno? ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Uredniški komentar: Zakaj je v resnici odstopil Dejan Židan in kdo se mu je odrekel
13
29.05.2020 02:40
Bolj kot jeremijade o pritiskih na neodvisno novinarstvo nas lahko skrbi kvaliteta tega silno neodvisnega novinarstva, ki je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Vrnitev vestfalske države: Posledice pandemije Covid-19 za mednarodne odnose
5
25.05.2020 01:13
COVID-19 ni vplival le na nas posameznike in odnose med nami, ampak tudi na akterje v mednarodni skupnosti in odnose med njimi. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Dialog s kolesarjem: "Da vas ni sram, ko po televiziji zagovarjate Janšo!"
6
24.05.2020 10:00
Da vas ni sram, je glasno vzkliknil mladenič, ki je ravno prislonil svoj bicikel k zidu, na katerem piše Papirnica. Prvi ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Kraftwerk: Mi smo otroci Fritz Langa, Gordona Craiga, Karla Čapka, Josepha Beuysa in Wernherja von Brauna
0
23.05.2020 23:59
Združeno umetniško delo Kraftwerk praznuje letos pol stoletja od začetka svojega delovanja. Že to dejstvo je več kot dovolj, da ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
In memoriam Bert Pribac (1933-2020)
3
23.05.2020 20:00
Negoval je svoj istrski vinograd in oljčni gaj, se živahno vključeval v dogajanja v istrskem in širšem slovenskem prostoru. ... Več.
Piše: Milan Gregorič
Prebudite se! Prava gospodarska kriza šele prihaja. Njenih razsežnosti ne zna nihče napovedati, kaj šele zmodelirati.
8
22.05.2020 21:00
Zapornikova dilema iz teorije igre nam govori, da smo v Sloveniji pravzaprav akterji v istem zaporu. Lahko se med seboj ... Več.
Piše: Mark Stemberger
Delavske pravice se ne ščitijo s tem, da se uzakonja, kdaj naj kdo dela in kdaj počiva
13
22.05.2020 11:00
V medijih se vrstijo objave in pozivi k zaprtju trgovin ob nedeljah. Nekateri ta predlog obravnavajo z ekonomskega, drugi s ... Več.
Piše: Jasmina P. Petavs
352 milijonov evrov za "turistične bone" Slovencev utegne pripeljati celo do prezasedenosti naših turističnih kapacitet!
7
20.05.2020 13:15
Vlada je v okviru tretjega paketa t.i. protikoronskih zakonov obravnavala tudi predlog o razdelitvi bonov za turistično ... Več.
Piše: Bine Kordež
O anemični četrti veji oblasti, aktivnih državljanih in civilni družbi
11
18.05.2020 22:30
Glas posameznika je le glas vpijočega v puščavi? Aja? Seveda, če se tako odločimo, če to sprejmemo. Lahko pa je tudi glas na ... Več.
Piše: Miha Burger
Bolna Slovenija (o bedakih med bedaki)
16
17.05.2020 11:00
VSlovenijije spet izbruhnila epidemija okužbe z najvišjo možno stopnjo nalezljivosti. Bolezen še ni dobro raziskana, ker so ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Lado Kralj: Iz transnacionalnega New Yorka je pogledal v globino Moravč
0
17.05.2020 00:46
Lado Kralj spada s svojo performativno naravo med svetovne gledališke protagoniste, ki so uprizorili veliko spremembo. Uprli so ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Dve neprijetni vprašanji za poražence in tri za zmagovalce zadnjega tridesetletja
18
16.05.2020 07:33
16. maja, torej danes, mineva trideset let od zaprisege prve slovenske demokratično izvoljene vlade. V tem obdobju smo izvedli ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Poslednji vzpon (In memoriam Tone Škarja)
6
16.05.2020 07:00
Tone Škarja je bil človek pronicljivega uma, ki ni šparal jezika, ko je bilo treba neposredno povedati resnico ali svoje mnenje. ... Več.
Piše: Mire Steinbuch
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Uredniški komentar: Zakaj je v resnici odstopil Dejan Židan in kdo se mu je odrekel
Dejan Steinbuch
Ogledov: 6.327
02/
Dosje slovenski gozdovi, 2. del: Če kmetijska ministrica Aleksandra Pivec ne bo spet ustrahovana, potem so direktorju Zavoda za gozdove Damjanu Oražmu naposled šteti dnevi!
Uredništvo
Ogledov: 4.095
03/
In memoriam Janez Kocijančič: Dolgoletni tihi patriarh levice
Aljoša Pečan, Dejan Steinbuch
Ogledov: 3.477
04/
Zakaj javno podpiram Andraža Terška kot kandidata za ustavnega sodnika
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.145
05/
O zmožnosti zaveze
Boštjan M. Zupančič
Ogledov: 2.068
06/
Dosje Slovenski gozdovi, 1. del: Vsak dan nam iz naših državnih gozdov pokradejo za najmanj 40.000 evrov!
Uredništvo
Ogledov: 6.031
07/
Tržaški Primorski dnevnik se zaradi laganja o incidentu na meji s Slovenijo še vedno ni opravičil
Uredništvo
Ogledov: 1.784
08/
Janez Janša, pridne čebelice in pogoltni paraziti
Simona Rebolj
Ogledov: 2.136
09/
Jani Möderndorfer in Gregor Židan sta slovenska Zlatan Ibrahimović in Luis Figo
Andrej Capobianco
Ogledov: 1.723
10/
Dosje Livar: Kako so plenili po največji slovenski livarni, ki ji grozi celo stečaj
Uredništvo
Ogledov: 2.255