Komentar

Ko duša ne zdrži več v pesniku, ga požene v smrt (In memoriam Alešu Debeljaku)

Če je res razmišljal o smrti na pesniški način in se na koncu tako tudi odločil, če se lahko izrazim malce metaforično, je v ozadju takšne odločitve nekaj najbolj človeško intimnega in svetega, da se v to nihče nima pravice vtikati.

30.01.2016 00:52
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   aleš debeljak   rudi šeligo   žarko petan   rilke   in memoriam

Foto: FDV

Ničesar še nisem slutil niti vedel, vendar sem včeraj, ko sem se peljal čez Šentilj na avstrijsko Štajersko, poskušal ubesediti tisto, kar se je spremenilo. Kajti nekaj je bilo drugače. In tisto "nekaj" sem na telesu prvič občutil konec lanskega leta na severni strani ljubeljskega tunela, kjer nas je pričakala z avtomatskim orožjem okrašena avstrijska policija in zahtevala dokumente. Nekaj besed in uniforma, pa se je podrlo desetletje iluzije o združeni, ljubeči, bratski Evropi.

 

V trenutku se je do temeljev zamajala ideja multinacionalne skupnosti, ki jo je včasih tako čustveno zagovarjal Aleš Debeljak. V intervjuju za zagrebški Jutarnji list je pred leti dejal, da je v bistvu srečen, ker je njegova generacija doživela in preživela Jugoslavijo. Pa ne v ideološkem, političnem ali celo ekonomskem smislu, pač za v tistem drugem, človeškem pomenu. In predvsem v sproščeni atmosferi. V poletnem razpoloženju, ko so celo najtežji problemi videti enostavno rešljivi.

 

Premlad sem, da bi se tega obdobja jasno spominjal, vendar se mi zdi, da sem Aleševo nostalgijo vedno razumel v literarnem, skorajda Proustovem smislu; vsekakor intelektualno obarvano, včasih tudi provokativno, toda vedno iskreno in pošteno. Ideja multikulturalizma, ki jo je rad zagovarjal, se je do izbruha nacionalizmov v nekdanji Jugoslaviji zdela veliko bolj obetavna in izvedljiva kot pa v današnji Evropski uniji, postavljeni pred verjetno najtežjo preizkušnjo v svojem obstoju.

 

Ravno ta moment je tisti, zaradi katerega sem se že dvakrat ob prečkanju meje, ki je v zadnjem desetletju postala dejansko nevidna, zdrznil. In včeraj me je ta misel ponovno preganjala večji del dneva. Tudi v bleščeče razsvetljenih trgovinah sem videval vedno večje sence nečesa, za kar sem mislil, da smo že preživeli in se ne bo nikoli več vrnilo. Meje. Te preklete meje se bodo znova globoko zarezale v zavest, predvsem pa našo podzavest.

 

Ne bomo več Evropejci. Spet bomo Slovenci, Avstrijci, Italijani ali Hrvati. Tisti iz Severa bodo zviška gledali na tiste z Juga, tisti iz Zahoda pa na tiste z Vzhoda. Vse, za kar si je tako goreče prizadevala cela generacija politikov, odraslih na pogorišču Evrope po koncu II. svetovne vojne, se je podrlo kot lesena lopa pred tornadom.

 

Migrantski val, ki je udaril v Evropo sredi minulega leta, ima torej mnogo usodnejše posledice, kot le varnostne, ekonomske ali integracijske. Tista nevidna roka, ki je vse to sprožila zaradi izključno ekonomskih interesov, ostaja na varni strani Atlantika. In mi, z liberalno demokracijo, egalitarizmom in človekovimi pravicami obsedeni Evropejci zgolj zaradi gnile politične korektnosti tega, kar se nam dogaja, ne smemo imenovati invazija... Pa se vrhunec krize bržkone niti še ni začel.

 

O Evropi narodov, uničujočih nacionalizmih 20. stoletja in položaju Slovencev v tem globalnem kotlu sva z Alešom nekoč polemično debatirala. Do slovenske politike je bil namreč precej manj kritičen kot jaz, vendar je to opravičeval s svojo akademsko vzvišenostjo. To si ti lahko privoščiš, ker si na koncu dneva še vedno del sistema, sem ga provociral, on pa mi je vračal z obtožbo, da sem v resnici nihilist, ki se pretvarja, da je liberalec. Zdi se mi, da sva se družila v obdobju, ko je bil zabaven in je znal svoj smisel za humor pokazati ob najbolj neprimernih trenutkih.

 

Kot na primer na sprejemu britanske ambasade ob kraljičinem rojstnem dnevu v Arboretumu, kjer so bili vsi povabljenci poštirkani do amena, povedal vic, ob katerem sva se tako režala, da so naju vsi grdo gledali. V kasnejših letih so se najina pota na nek način razšla, kar pa ne pomeni, da njegovih esejev in razmišljanj nisem vselej prebiral z enakim zanimanjem. V zadnjem času se je nekoliko zaprl v svoj osebni univerzum, so mi povedali najini skupni znanci in prijatelji. Menda je postal manj iskriv in bolj zagrenjen; kot da bi slutil, pred kakšnimi temačnimi časi je njegov idealizirani koncept Evrope in Evropejcev. Toda če bi ga srečal, bi šla vsaj na kavo, ki bi se najbrž v trenutku podaljšala v izčrpno debato o našem "tukaj in zdaj". Vendar Aleša Debeljaka dolgo nisem srečal. Če prav pomislim, je eden mojih redkih nekdanjih dobrih znancev, ki jih od nekega trenutka dalje sploh nisem več srečeval.

 

Morda je bilo to tisto obdobje slovesa. Ne vem. Ob njegovi smrti, ki se je hote ali nehote najprej kot navadna novica iz kronike pojavila tudi v Delu, so se sprožile govorice. Pravzaprav je zdaj že nepomembno, kdo jih je razširil in zakaj. Tudi prislovični slovenski strah pred tabuiziranimi načini smrti je zdaj brezpredmeten. Če je res razmišljal o smrti na pesniški način in se na koncu tako tudi odločil, če se lahko izrazim malce metaforično, je v ozadju takšne odločitve nekaj najbolj človeško intimnega in svetega, da se v to - razen družine - nihče nima pravice vtikati.

 

Ko sem včeraj izvedel, da je Aleš Debeljak mrtev, me je ponovno obšla nekakšna melanholija. Pred očmi je zrasel resnični prizor, ki se je dogajal poleti 2003 v Piranu, v tisti znameniti kavarni Tartini na začetku Punte. Na neki okrogli mizi so bili gostje Rudi Šeligo, Žarko Petan in Aleš Debeljak, jaz pa sem moderiral njihovo razpravo. Po koncu smo stopili ven iz hladne dvorane na še vedno žgoče popoldansko sonce. Sedli smo za mizo pod senčnik in se zatopili v pogovor. Rudi Šeligo je razlagal o svoji zadnji knjigi Izgubljeni sveženj, Žarko Petan je obujal spomine na zlate čase komunizma, ki jih je znal tako perfektno obleči v svoje aforizme, z Alešem pa sva se hladila s pivom in govorila o kdo ve kakšnih problemih. Bil sem star 27 let in zdelo se mi je zelo kul, da lahko sedim za mizo s takšnimi pisatelji in intelektualci.

 

Na tisto popoldne na piranski Punti sem se spomnil 22. januarja 2004, ko sem pisal In memoriam Rudiju Šeligu. Pred očmi mi je vstal poletni prizor iz kavarne Tartini in sredi zimske Ljubljane je pokojni pisatelj pred menoj nenadoma zaživel v vsem mediteranskem šarmu. Kratek tekst sem potem vključil kot zadnji zapis v svojo knjigo Prva beseda in jo ob neki priložnosti izročil Žarku Petanu, s katerim smo se radi videvali na vrtu Jazz Kluba Gajo v Ljubljani.

 

Ko je 2. maja 2014 umrl tudi Žarko, sem pomislil, da bi bilo lepo, če bi se z Alešem po dolgem dolgem času spet videla in obudila spomine na pokojna pisatelja, s katerimi sva preživela tisto lirično popoldne na piranski Punti, ko je zrak žarel od vročine, mi pa smo se pod senčnikom hladili s pivom in – z izjamo Petana – strastno kadili. V daljavi se je slišal otroški smeh, vrišč kopalcev in tleskanje teles, ki so padala v morje. Bilo je zgolj neko popoldne, vendar se nocoj, ko pišem tale tekst, ne morem znebiti občutka, da sem že takrat, pod senčnikom, ki nas je za silo varoval pred razbeljenim soncem, vedel, kako enkraten in neponovljiv je vsak tak trenutek.

 

Rilke je to minljivost tako čutno orisal v prvi Devinski elegiji:

 

"Kdo, če bi kričal, bi me pa slišal med trumami
angelov? A recimo, da bi me eden od njih
kar na lepem objel: skoprnel bi ob njem,
ki biva močneje. Kajti lepota je le
strahotnega ravno še znosni začetek
in občudujemo jo, ker se ji sploh ne zdi vredno,
da bi nas pokončala. Vsak angel je strašen."

(Rainer Maria Rilke, Devinske elegije, prevod Kajetana Koviča)

 

 

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
5
Ivan Zidar, 1938-2021: Človek, ki je vedel preveč, da bi umrl za rešetkami
8
14.06.2021 01:00
O mrtvih vse dobro je stara modrost, ki je v primeru Ivana Zidarja zelo relativna. Ob vsem alkoholu, ki ga je popil, je pravi ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Čas je za … cepljenje! In s tem (skorajšnjo) vrnitev nazaj v normal(n)o(st)
2
13.06.2021 22:44
V Evropi smo prve oblike cepljenja dobili šele v 18. stoletju. Cepiva so zmanjšala obolevnost, invalidnost, zasedenost ... Več.
Piše: Milan Krek
Politični ideal ustavno sprejemljivega drhaljenja in protiustavne humanosti
12
13.06.2021 11:00
V parlament se zlahka prismuka vsak povpečno prepričljiv falot. Sistem ga ščiti! Pred prevarami in neizpolnjenimi zavezami nismo ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Varvara Stepanova, ženska, ki je ženske začela oblačiti v hlače, kratke hlače in kombinezone
2
12.06.2021 22:30
Komunistična oblast je brutalno nastopila proti avantgardni umetnosti. Varvara Stepanova in Aleksander Rodčenko sta zelo hitro ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Civilizacija, ki se ni sposobna smejati sami sebi – kakor današnja islamska –, je nevarna
11
11.06.2021 22:35
Šale in komedije so inherentno zanimive: v njih uživamo zaradi njih samih in četudi drži, da bi lahko imele terapevtsko ... Več.
Piše: Roger Scruton
30-letnica Slovenije: "Zločin je bil tako gorostasen, do neba segajoč, da še danes uhaja človeškemu spoznanju."
20
09.06.2021 00:00
Če ob 30. obletnici samostojne Slovenije iz Kočevskega Roga kakšno stvar vidimo jasno in razločno, je to spoznanje, da z ... Več.
Piše: Matija Ogrin
Mi in oni: Kako je strategija preživetja skozi zgodovino izoblikovala dve povsem različni mentaliteti, ki danes definirata Zahod in Vzhod
20
07.06.2021 23:59
Zadnje čase smo priča utečeni fabuli. Najprej se na Vzhodu zgodi nekaj, kar ne sodi v naše standardne vrednostne okvirje, nakar ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Volitve v Mehiki: Vizija predsednika Lópeza Obradorja je razdeljevanje denarja
0
07.06.2021 04:29
V 130-milijonski Mehiki so bile to nedeljo zakonodajne volitve, volivci so volili 500 članov poslanske zbornice nacionalnega ... Več.
Piše: Luis Rubio
Današnja množična družba je družba kiča ...
4
06.06.2021 06:42
V Novem LEF-u so se zavzemali za radikalni produkcionizem, bili pa so kategorično proti glorifikaciji komunističnih voditeljev, ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
30-letnica Slovenije: "Sprava je pot, ki se nikoli ne konča"
10
04.06.2021 04:30
Pravica do groba je naslov 5. poročila vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, kot se imenuje ta komisija, ki ... Več.
Piše: Borut Pahor
Skrito lastništvo Mladine: Ste vedeli, da je 4-odstotna lastnica tega medija tudi Republika Slovenija?
9
03.06.2021 00:57
Lastništvo tednika Mladina je svojevrsten fenomen. Z njim se je pred dvema letoma podrobno ukvarjal novinar Lenart J. Kučić na ... Več.
Piše: Ivan Simič
Lukašenko svoj obračun z opozicijo prenaša navzven in se požvižga na mednarodno pravo
8
01.06.2021 03:20
Ravnanje beloruskega diktatorja je vse prej kot nedolžno. Pred leti si je bilo težko zamisliti, da po vlekel tovrstne poteze, ... Več.
Piše: Božo Cerar
Ali smo res imeli v Sloveniji najdlje zaprte šole med državami članicami EU in zakaj smo jih imeli zaprte?
11
31.05.2021 04:00
Slovenija v primerjavi z drugimi državami članicami EU nikakor ni rekorderka po času zaprtega šolskega prostora, kar se sicer ... Več.
Piše: Milan Krek
Neozdravljiva bolest nesmrtnih očetov naroda
15
30.05.2021 11:05
Janševa politika ne ponuja ničesar, kar bi dosegalo osnovno raven sodobne, socialne, razvojno učinkovite in kulturno razvite ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Hommage Tonetu Stojku: Naša jeza je brezmejna
9
30.05.2021 05:10
Slovenski narod se je konec koncev porodil iz protesta, ki se mu reče protestantizem, protesti so nam položeni v zibelko. Svoje ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Slovenija d.o.o., Janševa družba z omejeno odgovornostjo
18
29.05.2021 05:00
Oblast oglašuje cepljenje in glede na moč nasprotnikov cepljenja je takšna aktivnost smotrna. Ne moremo pa mimo dejstva, kako se ... Več.
Piše: Ana Jud
30-letnica Slovenije: Narod, ki ne ve, kaj hoče, se vrti v večnem krogu
15
28.05.2021 06:17
Po neuspeli ustavni obtožbi predsednika vlade je jasno predvsem dvoje: da je levi del opozicije nesposoben prevzeti oblast brez ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Nekateri simptomi koronavirusa spominjajo na izgubo spomina in "možgansko meglo" v postkomunističnih deželah
6
27.05.2021 06:32
Ko sem bral o različnih simptomih novega koronavirusa, denimo o težavah s spominom in koncentracijo, me je prešinila njihova ... Več.
Piše: Keith Miles
Ali bomo v Sloveniji sploh našli pot sodelovanja in argumentacije, kajti zdi se, da se znamo samo še zmerjati in žaliti?
17
25.05.2021 05:00
Zametki sodelovanja in konstruktivne argumentacije so se doslej v Sloveniji že večkrat pojavili kot komentarji na različne, ne ... Več.
Piše: Miha Burger
O neenakosti v zdravstvu: Kaj nam razkriva primerjava razmer glede Covid-19 med Indijo in Slovenijo?
7
24.05.2021 06:06
Mediji so zadnje čase polni dramatičnih poročil o razmerah v Indiji, kjer naj bi covid-19 zdravstveni sistem že skoraj spravil ... Več.
Piše: Milan Krek
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
30-letnica Slovenije: "Zločin je bil tako gorostasen, do neba segajoč, da še danes uhaja človeškemu spoznanju."
Matija Ogrin
Ogledov: 1.848
02/
Ivan Zidar, 1938-2021: Človek, ki je vedel preveč, da bi umrl za rešetkami
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.114
03/
Mi in oni: Kako je strategija preživetja skozi zgodovino izoblikovala dve povsem različni mentaliteti, ki danes definirata Zahod in Vzhod
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1.185
04/
80 let Operacije Barbarossa: Zakaj je bil Hitlerjev načrt napada na Sovjetsko zvezo že v naprej obsojen na propad
Shane Quinn
Ogledov: 1.278
05/
Skrito lastništvo Mladine: Ste vedeli, da je 4-odstotna lastnica tega medija tudi Republika Slovenija?
Ivan Simič
Ogledov: 2.479
06/
Ko telo ne zmore več: Adrenalna izgorelost kot posledica deloholizma
Katja Knez Steinbuch
Ogledov: 785
07/
Civilizacija, ki se ni sposobna smejati sami sebi – kakor današnja islamska –, je nevarna
Roger Scruton
Ogledov: 697
08/
Politični ideal ustavno sprejemljivega drhaljenja in protiustavne humanosti
Simona Rebolj
Ogledov: 579
09/
30-letnica Slovenije: "Sprava je pot, ki se nikoli ne konča"
Borut Pahor
Ogledov: 1.218
10/
Današnja množična družba je družba kiča ...
Dragan Živadinov
Ogledov: 569