Tistega dne bom zvečer iz zagrebškega letališča Pleso poletel prek Züricha v ZDA. Bilo je leto 2009. S Tomislavom sva se slučajno srečala na ulici in se začela smejati. Kaj smejati, krohotati, zakaj znašla sva se v filmski ponovitvi: pred dvema desetletjema sva se srečala na istem mestu in tistega dne sem ravno tako letel iz Zagreba prek Züricha v New York.

Kje vse nisva bila v tistih dveh pogovorih, ki ju danes razumem kot en sam pogovor, poln sekvenčnega humorja. Obe srečanji sta bili slučajni. Vsa najina srečevanja s Tomislavom Gotovcem so bila slučajna. Oba dogodka sta se odigrala pred zagrebškim poštnim uradom na podaljšku Ilice, na Jurišićevi ulici v Zagrebu. Prvi pogovor je bil leta 1989. Srečanje je trajalo več kot tri ure. Na začetku je bil še globok dan, na sredi pogovora rdeč mrak in preliv ter prehod v noč. Šele noč naju je opozorila, da bi se lahko zgodilo, da zamudim let.

Tomislav je bil ves ogromen, dva metra in čez visok, ter temeljito gologlav. V pogovoru sva se gibala po abstrakcijah in anarhijah. Govora je bilo o sramoti, ki je prihajala nad nas, o katoliškem sramu in kako so ga po poti zgubili, o politpornografiji in morilskem nasilju, ki sem ga doživljal v beograjskem Centralnem zaporu.

Svoboda je fizično občutenje!

Drugi pogovor je bil leta 2009. V njem ni bilo izgovorjene ene same misli o politični kamarili. Pred menoj je stal Tomislav s svojim novim imenom. Takoj na začetku najinega pogovora me je nadvse vljudno prosil, če bi ga v nadaljevanju imenoval z novim imenom Antonio G. Lauer. Seveda sem mu ustregel. Ponavljal in nabijal je po meni: "Kako ste ovih dana, vi suprematni ljudi?" Belobradi Antonio je bil vedno vznemirjen od svoje anarhistične občutljivosti. Največji del pogovora sva bila potopljena v Beograd, v najino beograjsko tovarišijo in v Sonjo Savić in v Marino Abramović. Koga vse nisva imenovala! To je bila učna ura zgodovine umetnosti s poudarkom na filmski umetnosti.

Natančno sem ga poslušal, konec koncev bil je več kot dve desetletji starejši od mene. Vedno, ko sem poslušal Antonia G. Lauerja alias Tomislava Gotovca, sem gledal film. V trenutku, ko sem v pogovoru izgovoril ime Branka Vučićevića, je zastal tako kot zastane umetnik pred duhovno avtoriteto. Za daljši čas je prenehal preskakovat in duhovito praskat po ljudeh in komedijah. Eksperimentator je začel vzvišeno govoriti o resnično suprematnem človeku Branku Vučićeviću. Bolj, ko je Antonio v samem sebi spodbujal svojo asociativnost okrog Branka Vučićevića, vedno več je bilo v njegovi veseli anarhiji analitične resnosti. O obrazu Branka Vučićevića je govoril, da je odtis Freudovega kokainskega snifa.

Antonio je Brankova znanja o avnatgardnih filmskih postopkih tako globoko spoštoval, da je o njem uporabil samo dve, tri nesramnosti, ki jih bom na tem mestu preskočil. Medtem, ko se je Tomislav spopadal s svojo asociativno gmoto okrog talenta Branka Vučićevića, sem se tudi sam vrtinčil v svoji asociativnosti. V tem delu najinega srečanja sta se najini glavi za nekaj časa razšli, najini telesi pa sta vztrajno stali pred poštnim uradom.

Moja prva velika asociaciacija ob imenu Branko Vučićević je film Rani radovi. To je film, v katerem je nameščeno največ umetniške svobode, kar sem je kadarkoli videl v filmski umetnini ali v umetnosti nasploh.

Svoboda je abstrakcija!

Film Rani radovi je dobeseden boj za nemogoče, ko se v polju filmskega mimesisa reprezentira realno kot razredni sovražnik abstraktnemu. Dialektika Heglova se je sama urivala v filmski kader. To je bila bitka za vse svobode v nas samih, v vseh smereh, brez upa zmage! Bitka zveni, če jo zapiše desni umetnik nacionalist, tako: "Ali ste pripravljeni umreti za to, za kar veste, da ne bo nikoli doseglo zmage?" Vsi mladi nacionalisti istočasno iz vsega grla zavpijejo: "Pripravljeni!" Za dom, za boga in vladarja.

Mladi umetniki internacionalisti so posneli filmsko umetnino, v kateri mladi levi protagonisti filma na ves glas manifestirajo: "Ali smo pripravljeni posiliti in ubiti ter razkosati mlado plavolaso dekle, ki ji je ime Jugoslava, za svoje ideale?" In vsi mladi intrenacionalisti zavpijejo istočasno: "Pripravljeni!" Za svobodo, bratstvo in enakost.

Sram je že revolucija! Zdaj obrat, nesramnost je več kot revolucija in zdaj integralni obrat, ni večje nesramnosti od revolucije! Mladi levi umetniki, ki so posneli film Rani radovi, so živeli v sredici avantgardnih postopkov. Kritiška refleksija umetnosti je postala samoreflektirana estetska kategorija. Njihov osrednji izum je bila metoda "integralnega obrata". Tega postopka sem se naučil tudi od Branka Vučićevića, Želimirja Žilnika in Karpa Godine. Kritičnost so zmontirali kot estekske elemente v filmsko zaporedje. Modernistični projket človeštva po letu 1968 ni več zmogel lepote optimalne projekcije projecirati v stvarnost. Zato so mladi umetniki zarezali v živo meso filma. Black cut! Črni kvadrat, črni rez! Sem razumljiv?

Bodimo enostavni, bodimo enostavni, da bomo lahko komercialni.

Mladi umetniki, intelektualci so bili prepričani, da se lepota oblike in časa lahko prenese med množice, ne le med prosvetljene posameznike. Mladi levi inteligenti so namestili svoje dvojnike v pretok časa filma z istimi generalnimi idejami, kot so jih sami zastopali. Protagonistom, svojim dvojnikom v filmu, so dodelili dramaturške funkcije, za katere sami ne bi nikoli hoteli, da se odigrajo v katerikoli resničnosti, kaj šele v njihovi. In zdaj integralni obrat. Tako so njihovi dvojniki v filmu posiljevali, ubijali in klali!

"Umetnost režije je umetnost načinov delovanja sveta. Z umetnostjo vedno proizvajamo enciklopedični nabor vseh možnih načinov konfliktov in nabora vseh možnih dram. Tako dramske konstrukcije  vstopajo z antropološkim vedenjem v ponovljivost vsega možnega." Svoboda je v tem, da je vse mogoče,  zato lahko izbiramo tudi nemogoče izbire, zato dvojniki posiljujejo, ubijajo in koljejo. Zato ne čudi, da je veliki vodja prekinil projekcijo filma Rani radovi, ki so mu ga predvajali v njegovi zasebni Hollywoodski votlini! "Black cut" je bil za velikega vodjo "killing cut".

Branko Vučičevič je bil prevajalec najglobjih abstrakcionističnih izkušenj avantgardnih gibanj v horde avantgardnih filmskih leg. Kako je mogoče, da se je tako občutljivi mož kot je bil Branko Vučićević, družil s hordo divjih filmskih avantgardistov? Edini možni odgovor na to nedostojno vprašanje je želja po samonadzoru, da se ne bi človeku ponovila slaba eksistenca, ko bo moral za dom ali boga ali vladarja ali vodjo ali svobodo ali bratstvo ali enakost ali enotnost ali prosti trg ubijati.

"Tisto, kar je, ne more biti resnično" gledamo v ranem delu Branka Vučićevića, Želimirja Žilnika in Karpa Godine. "Tisto, kar bo, je resničnost!" gledamo v veliki filmski umetnini Splav meduze Branka Vučićevića in Karpa Godine.

In že sem nazaj! S Tomislavom stojiva pred poštnim uradom. Antonio in Tomislav sta že pet let mrtva.

* Branko Vučićević je umrl 18. januarja letos (opomba uredništva).