Podobno sem zapisal v svojem članku z naslovom Slovenian Quality, objavljenem v reviji Media Marketing oktobra 1991: "Je trenutek, ko je potrebna enotnost in je trenutek, ko je potrebna različnost. Ti trenutki se menjujejo kot  utrip in utrip je bistvo življenja. Moramo znati organizirati pogoje življenja v obeh  trenutkih, biti sposobni dojeti ločnico med njima. Očitno je slovenska vlada sposobna organizirati se in prevzeti odgovornost v trenutkih, ko je potrebna enotnost. Očitno pa ni sposobna organizirati se ali nima dovolj poguma, ko je potrebna različnost kot  osnovni pogoj za nastanek kvalitete in s tem rasti gospodarstva..."

Primer problema, ki ga je treba nujno reševati, kjer je potrebna enotnost ne samo vlade, ampak vseh institucij, je sedaj begunska (migrantska) kriza. Ta je prišla od zunaj, na njene vzroke ne moremo vplivati, a o njih tudi nimamo kaj modrovati. Moramo le reagirati enotno, po pripravljenem načrtu, kot smo znali leta 1991.

Primer problema, kjer pa bi morali kot pameten gospodar problem reševati na omenjeni posvetovalen, deliberativen način, so denimo izrazita neskladja, zagate, nepravilnosti med dvema osnovnima poloma v družbi, to je, najbolj enostavno povedano, med tistimi državljani, ki dobivajo dohodek od državnega korita, in vsemi ostalimi, ki ga ne dobivajo! Ta primer ima v tem trenutku kar nekaj izrazitih podprimerov, od akutnega primera nepravilnosti na fakultetah z izplačevanjem dodatkov na t.i. stalno pripravljenost, do vedno ponavljajočega se absurda visokih plač direktorjev javnih zavodov in agencij itd., da o stavki policajev niti ne govorimo.

A ni namen tega zapisa spuščati se v posamezne probleme, ampak ostati pri vprašanju, kdaj javni problem reševati na prvi, hierarhični način, kdaj pa na drugi, posvetovalni. Dodatno pa ostaja vprašanje, kako reševati problem na omenjeni drugi, posvetovalni način.

Država bi morala imeti pripravljene načrte oz. izračune (shranjene v "predalu", da se slikovito izrazim), kaj je njen interes za čim več ključnih primerov oz. problemov. Pri mnogih problemih lahko rečemo tudi narodnogospodarski interes. Pa na primer tudi za naravne katastrofe, ki nas lahko doletijo; od poplav, potresov, suše ipd. (za kar seveda upam, da država za te primere pa že ima načrte) pa do že omenjenega problema beguncev (migrantov). Ob tem primeru, ki je nastal zelo nepričakovano, in seveda nismo mogli imeti pripravljenih načrtov, pa bi se morali lotiti načrtov čim prej, takoj na začetku krize. Pametna, razvojno usmerjena, v varstvo svojih državljanov usmerjena država pač dela in ima shranjene v "predalu" take načrte in izračune! Zato je velikokrat cinično postavljeno vprašanje "kaj je sploh narodnogospodarski interes?", v resnici nepravo, škodljivo, ker zapira poti reševanja problemov skupnosti, naše države.

Vsi takšni javni problemi, za katere bi morali imeti pripravljene načrte in izračune, se bi morali reševati na prvi način, z vodjo, potem hierarhijo odgovornosti, predvsem pa enotnostjo vseh institucij v državi; javni problemi, ki pa nimajo oz. je njihov karakter tak, da ne morejo imeti izdelanih načrtov in izračunov, pa bi se morali reševati na drugi, posvetovalni način.

Ostaja mi še odgovor na dodatno vprašanje, kako reševati javne probleme na posvetovalni način. Tu pa smo na žalost še na slabšem, kot smo bili oktobra 1991; kot sem napisal takrat v omenjenem članku, zapišem še enkrat: slovenska vlada ni sposobna organizirati se ali nima dovolj poguma, ko je potrebna različnost kot osnovni pogoj za nastanek kvalitete...

Odgovor pa je: slovenska vlada mora najti pogum, da postavi institucionalno platformo posvetovanja in upoštevanja strokovne civilne družbe in aktivnih državljanov. Druga pot, ki edina preostane, pa je dolgotrajna in mukotrpna, to je, "naučiti dovolj veliko število državljanov, kaj je demokracija" (cit. Thomas Jefferson okoli leta 1800), da se jih bo "čim več opogumilo in se demokracijo tudi šlo" (cit. Abbie Hoffmann leta 1968).