Gledam predsednika vlade Mira Cerarja v ponedeljek na tretjem parlamentarnem programu. Po srečanju koalicije o delovanju vlade in prednostnih usmeritvah v letošnjem letu. Premier med gospodarskimi prioritetami na prvem mestu eksplicitno omeni davčno reformo in znotraj nje predvsem razbremenitev dela. Se je v vladi vendarle kaj premaknilo?

Samo kak dan prej sem se pogovarjal s predstavniki Socialnih demokratov, ki imajo že zelo konkretne predloge, kako bi res razbremenili tudi delo. Sliši se neverjetno. Resda papir prenese vse. Resda imamo tudi izkušnje zadnjih let, ko so prav Socialni demokrati dvigovali obremenitve nerednih delovnih razmerij, visoke obremenitve plač pa niso znižali. Toda drži, da imajo vsaj del tega, kar retorično napoveduje Cerar, tudi že na papirju.

No, včeraj doživim hladen tuš. Izvem neuradno, da ministrstvo za finance glede davčne reforme vztraja na stališču z oktobrskega Vrha slovenskega gospodarstva. Razvojni kapici naj bi nasprotovali, dohodninske razrede bi težko redefinirali, visokih energetskih in okoljskih dajatev pa ne bi znižali, ker naj bi bili v nasprotju s tako imenovano zeleno davčno reformo.

Kako bomo v Sloveniji izvedli zeleno davčno reformo, glede na to, da smo po deležu okoljskih in energetskih dajatev v vseh dajatvah, ki jih plačujemo državi, trdno na 1. mestu v EU? Torej smo zeleno davčno reformo že pretirano izpeljali. To si lahko samo mislimo. Le kaj nastaja v možganih uradnikov na finančnem ministrstvu? Ta zgodba ne bi bila nič posebnega, če ne bi bila v nasprotju s potezo Mira Cerarja, ki je pred kratkim odločno vzel v bran finančnega ministra Dušana Mramorja, zaradi njegove udeležbe pri dejavnostih tako imenovane stalne pripravljenosti in posledičnih izplačil na račun davkoplačevalcev in hkrati na račun finančnega ministra. Prvič seveda kot odhodek, drugič pa kot prihodek.

Drugače povedano: Cerar najprej podpira Mramorja, ne SD, ker minister "odlično dela". Potem pa je samo nekaj dni pozneje v sozvočju s SD, ne pa z Mramorjevim ministrstvom, ko gre prav za ključno reformo finančnega ministrstva. Za davčno reformo. Kaj se dogaja?

Možnih razlag je seveda lahko več.

1. Zasuk je zanimiv v kontekstu napovedane interpelacije zoper Dušana Mramorja in dejstva, da se SD ni izjasnil, kako bo ravnal. Oziroma je celo nakazal, da Mramorja nima najbolj v čislih. Mramor je torej trn v peti SD. Vprašanje pa je, ali SD resno misli z razbremenitvijo dela ali pa gre zgolj za politično igrico, ki bo srednjemu sloju, to je večini aktivnega prebivalstva, pod krinko reforme spet prinesla še večje dajatve na dohodke. A to bi najbrž že bil tudi avtogol za SD pred volitvami, zato morda le ne gre za figo v žepu. Če pa gre vendarle za iskrene namene SD, potem sta SMC in Desus v krepkem zaostanku, ker pri ključni reformi za zagon gospodarstva ta hip nimata še nič resnejšega, kar bi lahko pokazala. Torej bi se Cerar, če je že postavil razbremenitev dela in davčno reformo na prvo mesto, lahko naslonil bolj na SD kot na Mramorjevo ministrstvo. Posledično bi se zavezništvo med Mramorjem in Cerarjem lahko precej skrhalo. SD pa bi se distanciral od Združene levice, poskušajoč ujeti več volivcev v srednjem sloju. Kar bi najedalo SMC, če se ne bodo v Cerarjevi stranki priključili bitki za davčno razbremenitev srednjega sloja.

2. Druga možna razlaga je, da SD igra le retorično igrico in da prave reforme sploh ne bo, temveč bomo spet doživeli kompromis, ki bo ali padel ali pa bomo deležni zgolj kozmetičnih popravkov, morda celo slabih za večino aktivnega prebivalstva, ki je zaposleno v gospodarstvu. Kot se je že zgodilo lani s plačnim dogovorom z javnim sektorjem in samo mini dohodninsko reformo za manjšino zaposlenih v gospodarstvu. To bi bil lahko celo najbolj realen scenarij glede na izkušnje dobrega leta dni vladanja zdajšnje koalicije. Ampak potem Cerar tudi po dveh letih spet ne bo mogel reči, da mu je uspelo uresničiti kakršno koli večjo spremembo. To pa potrebuje, ker se je izpela zgodba o moralni vrednosti nove stranke in ker se bo izpelo tudi dokazovanje v javnosti, da vlada dela dobro, čeprav za to nima največjih zaslug. Ključne poteze so bile namreč storjene že v mandatu Alenke Bratušek, svoje pa je dodala konjunktura na naših ključnih trgih.

3. Tretja možna razlaga je, da Mramor, ne samo s smučanja v Franciji, ne obvladuje svojih uradnikov na ministrstvu za finance. Ena od izjav, ki sem jo slišal v zadnjih dneh, je namreč bila, da Mramor bi že kaj storil, ampak ne more zaradi uradniškega zidu na svojem ministrstvu. Uradniki da mu tega ne dopustijo. Kapitan brez mornarjev pa itak ne more nič. V lepem vremenu še gre. Ko bo neurje, pa lahko samo potone.

Kakšen je pogled finančnega ministra na svoje uradnike iz Francije, ve samo Dušan Mramor. Pa seveda tudi kakšen njegov predhodnik. Vprašanje pa je, koliko moči Dušan Mramor res ima znotraj svojega resorja oziroma koliko morda igra na karto, da nima ne moči v vladi ne na ministrstvu. Slednjega kot minister v javnosti seveda nikoli ne bo pojasnjeval. Že večkrat pa se je pritoževal, da v vladi sprejemajo pomembne odločitve prav takrat, ko ga ni v Sloveniji.

Kot da zanj ne obstajajo sodobna sredstva komuniciranja. Zato je temu seveda težko verjeti. Ni pa tako nemogoče verjeti, da ima težave s svojimi uradniki. Prav tako ni povsem nemogoče, da mu prav zato Socialni demokrati lahko vzamejo primat pri davčni reformi in skrhajo njegovo zavezništvo s predsednikom vlade.

Večino državljanov seveda vse to bolj malo zanima. Mi bi radi čim prej eno resno davčno reformo, da nam bo vsem končno čez čas malo bolje. Še najbolj nesrečni bomo, če je opisana situacija med premierjem, SD in Mramorjem le splet naključnih okoliščin, ki so posledica nekoordiniranega delovanja vladne koalicije na ključnem področju, kot si ga je postavila sama.

Goran Novković je izvršni direktor GZS.