Komentar

O strahu in pogumu, ki ju dobesedno nosimo v sebi

Kaj je tisto, kar nam preprečuje, da bi kot posamezniki, družba in predvsem kot nacija zmogli vsaj nekaj tiste odločnosti, poguma in razsodnosti, ki so skozi zgodovino vsake toliko posijali v mraku in sprožili tok dogodkov?

06.02.2016 00:00
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   edvard kocbek   strah in pogum

Foto: arhiv Portala PLUS

Psihologija množice je temeljni kamen učinkovite oblasti: kdor obvladuje čustva ljudstva, ga lahko vedno usmerja po svoji volji in skrbi, da slučajno nima preveč časa za razmišljanje o bistvenih vprašanjih.

Včasih imam občutek, da je biti Slovenec posebna vrsta kazni, morda tudi specifična preizkušnja. Vprašanje je le, kakšna. Glede kazni smo lahko prepričani, da spada v etični kontekst izravnavajoče (komutativne) pravičnosti in da se nanjo kot nacija odzivamo v sferi nezavednega, saj jo nosimo v sebi kot dediščino prednikov. Naša čutenja, če poenostavim, so v precejšnjem delu podedovana, zato so v nas vsi plusi in minusi naših starih. V kolektivnem smislu tudi vse tisto, kar se je na slovenskih tleh dobrega in slabega dogajalo v zadnjih desetletjih in celo stoletjih. Od vznesenih govorov ob razglasitvi Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, prek veselja ob zmagi nad fašizmom in nacizmom, do zamolčanih zločinov revolucije in vseh njenih Hudih jam.

 

Psihologija množice je namreč temeljni kamen učinkovite oblasti: kdor obvladuje čustva ljudstva, ga lahko vedno usmerja po svoji volji in skrbi, da slučajno nima preveč časa za razmišljanje o bistvenih vprašanjih. Zaradi tega je trend poneumljanja vedno dobrodošel, saj olajšuje vpogled v psihologijo množice in preprečuje pozitivno selekcijo. Šolski sistem je začetek in konec tega principa, saj striže glave, ki štrlijo iz povprečja navzgor, nikoli pa ne kaznuje tistih, ki odstopajo navzdol. Včasih smo temu rekli tudi egalitarizem. Češ, saj smo vsi enaki, čeprav v resnici nismo. Smo kvečjemu enakopravni, pa še to zgolj formalno. V takšni pravni državi, kakršna je slovenska, je formalizem absolutni kralj vsega, medtem ko se z vsebino noče nihče ukvarjati.

 

Če sprejmemo hipotezo, da smo vse to, kar so bili naši biološki predniki, saj poleg njihovih oči, ust ali nosu nosimo tudi del njihovih čutenj, potem je jasno nekaj: ni naključje, če nas intelektualni mandarini prepričujejo, da je zgodovina nekaj, kar nas prevečkrat in po nepotrebnem razdvaja in deli, zato bi bilo najbolje, če se z njo sploh ne bi ukvarjali. Predvse mlajše generacije ne. Saj se jih ne tiče. To naj bi bili argumenti. Ampak prav tehtni niso. Preteklosti ne moremo kar odmisliti. Nosimo jo namreč v sebi, saj je del naših čutenj in občutij, vpliva na naš odnos do sveta in ljudi. Zgodovina je v vsakem atomu našega telesa. V dobrem in slabem. Predvsem slabem. Človeške tragedije 20. stoletja nosimo še danes v sebi, saj je to obdobje zaznamovalo naše starše, stare starše ali celo stare starše naših staršev. Kar so oni doživljali leta 1914, 1918, 1941 ali 1945, če se ustavimo le ob najbolj simbolnih letnicah, se je prenašalo na njihove potomce in potomce potomcev. Tudi travme, strahovi in apatija. Ni druge razlage, s katero bi lahko pojasnili današnjo družbeno paralizo in državljansko pokorščino; zatekati se v čudoviti svet športnih uspehov ali kulturnih mojstrovin, je podobno kot biti odvisen od mamila, ki brez dvoma učinkuje nekaj časa, potem pa se, ko enkrat popusti, vrne nazaj resničnost z vso svojo neizprosnostjo.

 

Z daljšim uvodom sem želel hipotetično utemeljiti vsak dan večji razkol med našimi pričakovanji ter družbeno, politično in ekonomsko realnostjo. Kljub temu, da vsak nov dan prinese nova razočaranja nad oligarhijo, ki ji je ljudstvo podelilo mandat, da vlada v njegovem imenu, pa sankcij za brutalne kršitve te družbene pogodbe ni od nikoder. Volenti non fit iniuria, so rekli v starem Rimu: ne (z)godi se krivica tistemu, ki jo hoče. Z drugimi besedami, ljudstvo, ki dan za dnem brez ugovorov požira ves drek oblasti, se potem nima pravice pritoževati, saj je dotlej mirno gledalo, kaj se dogaja in ni niti z besedico protestiralo.

 

Vprašanje, ki je tu na mestu, se glasi: kaj je tisto, kar nam preprečuje, da bi kot posamezniki, družba in predvsem kot nacija zmogli vsaj nekaj tiste odločnosti, poguma in razsodnosti, ki so skozi zgodovino vsake toliko posijali v slovenskem mraku in sprožili tok dogodkov? Če se to ne bi zgodilo, se ne bi nikoli uprli. Če se v Kocbeku, kot je zapisal v uvodni črtici svoje sijajne zbirke Strah in pogum, v nekem trenutku ne bi sprožila nevidna sila in ga dvignila iz skrivališča sredi okupirane Ljubljane, se nikoli ne bi lotil pustolovščine, ki je v marsičem spremenila naš pogled na vojno in revolucijo. Se pravi na dogajanje, katerega posledice na nek način res dobesedno "nosimo v sebi", saj gre za čutenja naših prednikov. Hkrati pa je prav Edvard Kocbek arhetipski slovenski intelektualec, ki mu je vedno za malenkost zmanjkalo poguma, da bi stvari izpeljal do konca. Morda je pa to tisto prekletstvo oziroma kazen – namreč neke vrste kolektivna nezmožnost postaviti stvari na svoje mesto?

 

Če s tem ne bi imeli težav, bi leta 1990 in 1991 državo postavili na trdnih in zdravih temeljih, predvsem pa pravni in represivni sistem vzpostavili do tiste stopnje notranje avtonomije in avtoritete, da bi plenilcem onemogočil, da bi Sloveniji v dveh desetletjih na skoraj vseh področjih svetovnonazorsko posiljevali, ekonomsko izropali in moralno opustošili. Šokantno ni to, da se je vse to dejansko že zgodilo in da računi za kriminal še pridejo, temveč predvsem to, da večina ljudi tega sploh še ni dojela in živi v iluziji nekakšne normalnosti oziroma se po paradigmi avtogenega treninga prepričuje, da bo vse v redu.

 

Ne, prav nič ne kaže, da bo vse v redu. Prej nasprotno: dogodki v zadnjih nekaj dneh potrjujejo hipotezo, da je vsak dan huje in da se bo v nekem momentu moralo nekaj spremeniti. Če ta impulz ne bo prišel iz krogov blizu obstoječega sistema, bo prišel od zunaj. In če bo prišel od zunaj, nikakor ne bo prijazen, dobronameren in politično korekten ...

 

 

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
12
Zakaj javno podpiram Andraža Terška kot kandidata za ustavnega sodnika
7
04.06.2020 00:59
Ko je pred leti za ustavnega sodnika kandidiral Klemen Jaklič, sem ga brez pomislekov podprl. Iz treh razlogov: Ker pravo res ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
O zmožnosti zaveze
0
02.06.2020 23:30
Samo moški, ki je v sebi pripoznal svojo ženskost, je na žensko sposoben gledati kot na subjekt in ne zgolj kot na objekt ... Več.
Piše: Boštjan M. Zupančič
In memoriam Janez Kocijančič: Dolgoletni tihi patriarh levice
15
02.06.2020 00:45
O Janezu Kocijančiču bo v prihodnjih dneh napisanega in povedanega, predvsem pa iz Wikipedie prepisanega toliko, da smo se na ... Več.
Piše: Aljoša Pečan, Dejan Steinbuch
Janez Janša, pridne čebelice in pogoltni paraziti
25
31.05.2020 10:00
Podcenjevanje človeških zmožnosti je brezmejno. Ker tovrstno prozorno nakladanje že pri povprečno razgledanem in inteligentnem ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Država od vseh stanj najbolj uživa v izrednem stanju
16
30.05.2020 23:19
Menim, da je glede na aktualni družbeni cunami več kot smiselno ponovno komentirati umetniško zvrst - bioumetnost. Ravno ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Jani Möderndorfer in Gregor Židan sta slovenska Zlatan Ibrahimović in Luis Figo
9
29.05.2020 23:54
Je politično prestopništvo izvoljenih predstavnikov ljudstva sprejemljivo? Po zakonu je dovoljeno, toda ali je tudi legitimno? ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Uredniški komentar: Zakaj je v resnici odstopil Dejan Židan in kdo se mu je odrekel
13
29.05.2020 02:40
Bolj kot jeremijade o pritiskih na neodvisno novinarstvo nas lahko skrbi kvaliteta tega silno neodvisnega novinarstva, ki je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Vrnitev vestfalske države: Posledice pandemije Covid-19 za mednarodne odnose
5
25.05.2020 01:13
COVID-19 ni vplival le na nas posameznike in odnose med nami, ampak tudi na akterje v mednarodni skupnosti in odnose med njimi. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Dialog s kolesarjem: "Da vas ni sram, ko po televiziji zagovarjate Janšo!"
6
24.05.2020 10:00
Da vas ni sram, je glasno vzkliknil mladenič, ki je ravno prislonil svoj bicikel k zidu, na katerem piše Papirnica. Prvi ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Kraftwerk: Mi smo otroci Fritz Langa, Gordona Craiga, Karla Čapka, Josepha Beuysa in Wernherja von Brauna
0
23.05.2020 23:59
Združeno umetniško delo Kraftwerk praznuje letos pol stoletja od začetka svojega delovanja. Že to dejstvo je več kot dovolj, da ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
In memoriam Bert Pribac (1933-2020)
3
23.05.2020 20:00
Negoval je svoj istrski vinograd in oljčni gaj, se živahno vključeval v dogajanja v istrskem in širšem slovenskem prostoru. ... Več.
Piše: Milan Gregorič
Prebudite se! Prava gospodarska kriza šele prihaja. Njenih razsežnosti ne zna nihče napovedati, kaj šele zmodelirati.
8
22.05.2020 21:00
Zapornikova dilema iz teorije igre nam govori, da smo v Sloveniji pravzaprav akterji v istem zaporu. Lahko se med seboj ... Več.
Piše: Mark Stemberger
Delavske pravice se ne ščitijo s tem, da se uzakonja, kdaj naj kdo dela in kdaj počiva
13
22.05.2020 11:00
V medijih se vrstijo objave in pozivi k zaprtju trgovin ob nedeljah. Nekateri ta predlog obravnavajo z ekonomskega, drugi s ... Več.
Piše: Jasmina P. Petavs
352 milijonov evrov za "turistične bone" Slovencev utegne pripeljati celo do prezasedenosti naših turističnih kapacitet!
7
20.05.2020 13:15
Vlada je v okviru tretjega paketa t.i. protikoronskih zakonov obravnavala tudi predlog o razdelitvi bonov za turistično ... Več.
Piše: Bine Kordež
O anemični četrti veji oblasti, aktivnih državljanih in civilni družbi
11
18.05.2020 22:30
Glas posameznika je le glas vpijočega v puščavi? Aja? Seveda, če se tako odločimo, če to sprejmemo. Lahko pa je tudi glas na ... Več.
Piše: Miha Burger
Bolna Slovenija (o bedakih med bedaki)
16
17.05.2020 11:00
VSlovenijije spet izbruhnila epidemija okužbe z najvišjo možno stopnjo nalezljivosti. Bolezen še ni dobro raziskana, ker so ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Lado Kralj: Iz transnacionalnega New Yorka je pogledal v globino Moravč
0
17.05.2020 00:46
Lado Kralj spada s svojo performativno naravo med svetovne gledališke protagoniste, ki so uprizorili veliko spremembo. Uprli so ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Dve neprijetni vprašanji za poražence in tri za zmagovalce zadnjega tridesetletja
18
16.05.2020 07:33
16. maja, torej danes, mineva trideset let od zaprisege prve slovenske demokratično izvoljene vlade. V tem obdobju smo izvedli ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Poslednji vzpon (In memoriam Tone Škarja)
6
16.05.2020 07:00
Tone Škarja je bil človek pronicljivega uma, ki ni šparal jezika, ko je bilo treba neposredno povedati resnico ali svoje mnenje. ... Več.
Piše: Mire Steinbuch
Free Press: O svobodi tiska
23
13.05.2020 21:30
Zdi se samoumevno, da v primerno delujoči demokraciji obstaja svoboden tisk. Prav tako je samoumevno, da bi moralo obstajati ... Več.
Piše: Keith Miles
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Uredniški komentar: Zakaj je v resnici odstopil Dejan Židan in kdo se mu je odrekel
Dejan Steinbuch
Ogledov: 6.259
02/
Dosje slovenski gozdovi, 2. del: Če kmetijska ministrica Aleksandra Pivec ne bo spet ustrahovana, potem so direktorju Zavoda za gozdove Damjanu Oražmu naposled šteti dnevi!
Uredništvo
Ogledov: 4.022
03/
In memoriam Janez Kocijančič: Dolgoletni tihi patriarh levice
Aljoša Pečan, Dejan Steinbuch
Ogledov: 3.397
04/
Dosje Slovenski gozdovi, 1. del: Vsak dan nam iz naših državnih gozdov pokradejo za najmanj 40.000 evrov!
Uredništvo
Ogledov: 5.983
05/
Zakaj javno podpiram Andraža Terška kot kandidata za ustavnega sodnika
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.060
06/
O zmožnosti zaveze
Boštjan M. Zupančič
Ogledov: 2.012
07/
Dosje Livar: Kako so plenili po največji slovenski livarni, ki ji grozi celo stečaj
Uredništvo
Ogledov: 2.226
08/
Janez Janša, pridne čebelice in pogoltni paraziti
Simona Rebolj
Ogledov: 2.096
09/
Tržaški Primorski dnevnik se zaradi laganja o incidentu na meji s Slovenijo še vedno ni opravičil
Uredništvo
Ogledov: 1.522
10/
Jani Möderndorfer in Gregor Židan sta slovenska Zlatan Ibrahimović in Luis Figo
Andrej Capobianco
Ogledov: 1.701