Kaj je tisto, kar nam preprečuje, da bi kot posamezniki, družba in predvsem kot nacija zmogli vsaj nekaj tiste odločnosti, poguma in razsodnosti, ki so skozi zgodovino vsake toliko posijali v mraku in sprožili tok dogodkov?
Včasih imam občutek, da je biti Slovenec posebna vrsta kazni, morda tudi specifična preizkušnja. Vprašanje je le, kakšna. Glede kazni smo lahko prepričani, da spada v etični kontekst izravnavajoče (komutativne) pravičnosti in da se nanjo kot nacija odzivamo v sferi nezavednega, saj jo nosimo v sebi kot dediščino prednikov. Naša čutenja, če poenostavim, so v precejšnjem delu podedovana, zato so v nas vsi plusi in minusi naših starih. V kolektivnem smislu tudi vse tisto, kar se je na slovenskih tleh dobrega in slabega dogajalo v zadnjih desetletjih in celo stoletjih. Od vznesenih govorov ob razglasitvi Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, prek veselja ob zmagi nad fašizmom in nacizmom, do zamolčanih zločinov revolucije in vseh njenih Hudih jam.
Psihologija množice je namreč temeljni kamen učinkovite oblasti: kdor obvladuje čustva ljudstva, ga lahko vedno usmerja po svoji volji in skrbi, da slučajno nima preveč časa za razmišljanje o bistvenih vprašanjih. Zaradi tega je trend poneumljanja vedno dobrodošel, saj olajšuje vpogled v psihologijo množice in preprečuje pozitivno selekcijo. Šolski sistem je začetek in konec tega principa, saj striže glave, ki štrlijo iz povprečja navzgor, nikoli pa ne kaznuje tistih, ki odstopajo navzdol. Včasih smo temu rekli tudi egalitarizem. Češ, saj smo vsi enaki, čeprav v resnici nismo. Smo kvečjemu enakopravni, pa še to zgolj formalno. V takšni pravni državi, kakršna je slovenska, je formalizem absolutni kralj vsega, medtem ko se z vsebino noče nihče ukvarjati.
Če sprejmemo hipotezo, da smo vse to, kar so bili naši biološki predniki, saj poleg njihovih oči, ust ali nosu nosimo tudi del njihovih čutenj, potem je jasno nekaj: ni naključje, če nas intelektualni mandarini prepričujejo, da je zgodovina nekaj, kar nas prevečkrat in po nepotrebnem razdvaja in deli, zato bi bilo najbolje, če se z njo sploh ne bi ukvarjali. Predvse mlajše generacije ne. Saj se jih ne tiče. To naj bi bili argumenti. Ampak prav tehtni niso. Preteklosti ne moremo kar odmisliti. Nosimo jo namreč v sebi, saj je del naših čutenj in občutij, vpliva na naš odnos do sveta in ljudi. Zgodovina je v vsakem atomu našega telesa. V dobrem in slabem. Predvsem slabem. Človeške tragedije 20. stoletja nosimo še danes v sebi, saj je to obdobje zaznamovalo naše starše, stare starše ali celo stare starše naših staršev. Kar so oni doživljali leta 1914, 1918, 1941 ali 1945, če se ustavimo le ob najbolj simbolnih letnicah, se je prenašalo na njihove potomce in potomce potomcev. Tudi travme, strahovi in apatija. Ni druge razlage, s katero bi lahko pojasnili današnjo družbeno paralizo in državljansko pokorščino; zatekati se v čudoviti svet športnih uspehov ali kulturnih mojstrovin, je podobno kot biti odvisen od mamila, ki brez dvoma učinkuje nekaj časa, potem pa se, ko enkrat popusti, vrne nazaj resničnost z vso svojo neizprosnostjo.
Z daljšim uvodom sem želel hipotetično utemeljiti vsak dan večji razkol med našimi pričakovanji ter družbeno, politično in ekonomsko realnostjo. Kljub temu, da vsak nov dan prinese nova razočaranja nad oligarhijo, ki ji je ljudstvo podelilo mandat, da vlada v njegovem imenu, pa sankcij za brutalne kršitve te družbene pogodbe ni od nikoder. Volenti non fit iniuria, so rekli v starem Rimu: ne (z)godi se krivica tistemu, ki jo hoče. Z drugimi besedami, ljudstvo, ki dan za dnem brez ugovorov požira ves drek oblasti, se potem nima pravice pritoževati, saj je dotlej mirno gledalo, kaj se dogaja in ni niti z besedico protestiralo.
Vprašanje, ki je tu na mestu, se glasi: kaj je tisto, kar nam preprečuje, da bi kot posamezniki, družba in predvsem kot nacija zmogli vsaj nekaj tiste odločnosti, poguma in razsodnosti, ki so skozi zgodovino vsake toliko posijali v slovenskem mraku in sprožili tok dogodkov? Če se to ne bi zgodilo, se ne bi nikoli uprli. Če se v Kocbeku, kot je zapisal v uvodni črtici svoje sijajne zbirke Strah in pogum, v nekem trenutku ne bi sprožila nevidna sila in ga dvignila iz skrivališča sredi okupirane Ljubljane, se nikoli ne bi lotil pustolovščine, ki je v marsičem spremenila naš pogled na vojno in revolucijo. Se pravi na dogajanje, katerega posledice na nek način res dobesedno "nosimo v sebi", saj gre za čutenja naših prednikov. Hkrati pa je prav Edvard Kocbek arhetipski slovenski intelektualec, ki mu je vedno za malenkost zmanjkalo poguma, da bi stvari izpeljal do konca. Morda je pa to tisto prekletstvo oziroma kazen – namreč neke vrste kolektivna nezmožnost postaviti stvari na svoje mesto?
Če s tem ne bi imeli težav, bi leta 1990 in 1991 državo postavili na trdnih in zdravih temeljih, predvsem pa pravni in represivni sistem vzpostavili do tiste stopnje notranje avtonomije in avtoritete, da bi plenilcem onemogočil, da bi Sloveniji v dveh desetletjih na skoraj vseh področjih svetovnonazorsko posiljevali, ekonomsko izropali in moralno opustošili. Šokantno ni to, da se je vse to dejansko že zgodilo in da računi za kriminal še pridejo, temveč predvsem to, da večina ljudi tega sploh še ni dojela in živi v iluziji nekakšne normalnosti oziroma se po paradigmi avtogenega treninga prepričuje, da bo vse v redu.
Ne, prav nič ne kaže, da bo vse v redu. Prej nasprotno: dogodki v zadnjih nekaj dneh potrjujejo hipotezo, da je vsak dan huje in da se bo v nekem momentu moralo nekaj spremeniti. Če ta impulz ne bo prišel iz krogov blizu obstoječega sistema, bo prišel od zunaj. In če bo prišel od zunaj, nikakor ne bo prijazen, dobronameren in politično korekten ...