Komentar

Kam so odšli vsi veliki voditelji?

Evropa je ostala brez velikih imen politike, državnikov ni več. Še slabše kaže Sloveniji: imamo vse bolj impotentno vlado, ki smo ji moč posekali sami, medtem ko resne odločitve sprejemajo krogi iz političnega ozadja in podzemlja.

10.02.2016 21:00
Piše: Sebastjan Jeretič
Ključne besede:   voditelji   politika   vlada   niccolo machiavelli

Edini steber političnega dogajanja zadnjega desetletja po odhodu Janeza Drnovška iz politike je boj levice proti Janezu Janši. Medtem ko je slovenska desnica to desetletje že nezdravo okostenela, je levi pol preživel to obdobje v skakanju iz enega šibkega predsednika vlade do drugega. Iz volitev v volitve se pojavljajo politični projekti, ki iz nič dosežejo zmago in se nato sesujejo sami vase

Pred dvajsetimi leti so me med sprehodom po londonskih ulicah naskočili aktivisti Britanske revolucionarne komunistične partije. Izvajali so terensko akcijo osveščanja z naslovom "Kam so vsi heroji šli?".Njihova ključna poanta je bila, da so pozitivni in navdihujoči vzori pomembni za proces identifikacije in razvoj osebnosti. Poudarjali so, da za razliko od preteklih desetletij v medijih in javni zavesti ni več herojev, temveč so jih nadomestili prazni popularni liki ali pa velike osebe, ki pa so v vlogi žrtve bodisi zaradi bolezni ali kakega drugega življenjskega dogodka. In v tem so videli pomemben razlog za težave devetdesetih let, vsaj v zahodnem svetu.

 

Vloga vzorov in idealov v procesu identifikacije je ključni element razvoja osebnosti v vsaki družbi in v vseh časih. Temeljno vprašanje je, kakšni kulturni vzorci so za te procese na voljo v neki skupnosti. Številni sociologi že desetletja ugotavljajo, da so med značilnostmi našega časa tudi nestabilni okvirji identitet. Če je bilo nekoč ljudem precej bolj enostavno in razumljivo, kakšne družbene vloge so jim na voljo v življenju in v kakšne vzorce lahko vstopijo, so mladi danes pri iskanju svoje identitete prepuščeni samim sebi. Dejansko si mora vsakdo svojo identiteto sestaviti in zgraditi sam.

 

To seveda pomeni večjo stopnjo svobode v odnosu posameznika do družbe, v kateri se rodi in živi, a hkrati terja tudi precej več energije in povzroča določene psihološke učinke, s katerimi se soočajo današnje družbe. Naši biopsihološki mehanizmi namreč temeljijo na energetski učinkovitosti in si pri tem pomagajo s priročnim orodji, med katerimi so tudi kulturni vzorci, ki nam nudijo enostaven smisel. Pomanjkanje herojev, s katerimi bi se primerjali in ki bi nas navdihovali, so zato ena od težav današnjega časa ravno kot del siceršnjega pomanjkanja stebrov identifikacije.

 

 

Evropa brez voditeljev

 

Na ta dogodek sem se spomnil nedavno, ko mi je visoki predstavnik črnogorske politike dejal, da je ob srečanju črnogorskega in madžarskega vrha predsednik vlade Viktor Orban med razlogi za krizo Evropske unije in evropske politike na sploh izpostavil dejstvo, da v Evropi ni več velikih političnih voditeljev. 

Kako naj se denimo François Hollande primerja s François Mitterandom ali Jacquesom Chiracom? Evropska kriza je zato zanj predvsem kriza voditeljstva.

 

V Sloveniji taka izjava seveda ne more naleteti na odobravanje, saj slovenska intelektualna elita in medijski aparat dolga leta promovirajo drugačen okvir pogleda na skupnost in našo medsebojnost. Demokracijo vidijo kot razpršenost avtonomije in popolno dialoškost, medtem ko je zanje največja nevarnost ravno kult osebnosti, s čimer označijo vsakogar, ki stremi k vlogi velikega voditelja. To prepričanje je dodatno okrepljeno z določenimi koreninami naše polpretekle zgodovine. Naše generacije so sicer rasle z mitologijo velikega voditelja Tita in za tiste, ki niso imeli težav z režimom, je zgodba velike Jugoslavije predstavljala moment mobilizacije in ponosa, kar je izpolnjevalo naša življenja. A pod dežnikom tega mita je naše politično in gospodarsko življenje potekalo v mehanizmih, ki še danes določajo slovensko politiko.

 

V desetletjih pred osamosvojitvijo je bila pri nas politična moč skoncentrirana v centralnem komiteju partije in izvršni svet, današnja vlada, je bil predvsem tehnično in strokovno telo, ki je izvajalo odločitve, sprejete drugod. Danes je stanje zelo podobno. Imamo vse bolj impotentno vlado, ki smo ji moč posekali sami, medtem ko resne odločitve sprejemajo krogi iz političnega ozadja in podzemlja.

 

 

Impotentna politika je idealna za zakulisno omrežje

 

Zahteve po umiku politike iz gospodarstva in vseh javnih podsistemov, kjer naj se odločanje in delovanje povsem prepusti samoupravljanju stroke in izvajalcev teh podsistemov, nas je pripeljalo v stanje popolne anarhije. Namesto izvršnega sveta imamo profesorske vlade, namesto centralnega komiteja imamo razpršena omrežja, ki delujejo v pogojih pomanjkanja političnega voditeljstva in v takem okolju zasledujejo svoje interese.

 

Kaj se zgodi, ko ministrom prepovemo vplivanje na razne neodvisne agencije in državna podjetja v njihovih resorjih? Namesto demokratično izvoljene politike prevzamejo odločanje o našem življenju v roke ljudje in omrežja, ki jih javnost sploh ne pozna in ki svoje legitimnosti niso preverili na volitvah. Namesto poltičnega vodstva, ki jim mandat za upravljanje države podelimo volilci, dobimo razpuščen državni in gospodarski prostor, v katerem se na vsakem vrtičku svobodno igrajo tisti, ki so ga pač zasedli in ki sedaj branijo svoje pridobljene pozicije. Namesto izvajanja vizije in programa, ki bi ga na volitvah izbrali državljani, capljamo na mestu, ker se pot do sprememb in reform išče prek popolnega konsenza socialnega in strokovnega dialoga, ki ga seveda nihče ne more doseči. In nikogar ni, ki bi to capljanje presekal in pokazal jasno pot naprej.

 

Vse posledice takega sistema so se pokazale v zadnjem desetletju, ko smo zaključili drugi veliki korak naših generacij. Dobili smo državo kot prvi korak in nato podaljšana devetdeseta leta preživeli v procesu harmonizacije z evroatlantskimi integracijami. Oba koraka sta bila kompas dnevni politiki in vsaka posamezna odločitev se je lahko preverila s tem velikim strateškim okvirom.

 

Ko smo končali drugi korak, pa smo se malce izgubili. Politika pred desetletjem ni bila sposobna zastaviti tretjega velikega cilja, jasne vizije ekonomskega in družbenega razvoja v novih pogojih, v katere je vstopila Slovenija. In brez strateškega kompasa smo se izgubili v dnevnem politikantstvu.

 

 

Izgubljeni v lastni državi

 

Kdo se še spomni preroških besed takratnega predsednika vlade Janeza Drnovška, ko je na poziv, naj odstopi, odgovoril: "... saj se boste potem pobili za moje nasledstvo..."? Takrat je bil zaradi te izjave tarča posmeha, a se je razvoj slovenske politike nagnil prav v to smer.

 

Edini steber političnega dogajanja zadnjega desetletja po odhodu Janeza Drnovška iz izvršilne politike je boj levice proti Janezu Janši. Medtem ko je slovenska desnica to desetletje že nezdravo okostenela, je levi pol preživel to obdobje v skakanju iz enega šibkega predsednika vlade do drugega. Iz volitev v volitve se pojavljajo politični projekti, ki iz nič dosežejo zmago in se nato sesujejo sami vase. Vedno novi obrazi, ki so politično vse bolj zeleni. Vedno nove vlade, ki so vse manj operativne. Vedno manj dejanskih odločitev in korakov.

 

Toda, ali lahko ta proces političnega vandranja vidimo kot čas iskanja novega velikega voditelja? Težko. Slovenska levica to desetletje išče tehničnega vladarja, ki bi poslušal vse in iskal popolno soglasje, ki bi naš sistem spremenilo tako, da bi vse ostalo isto. Iščemo torej mehke voditelje, da jim ne bi padlo na pamet uresničevanje kake vizije in programa, ki bi dejansko spremenil Slovenijo.

 

Lahko demokracija sploh deluje brez velikega voditelja? Pri tem vprašanju se pokaže, da je sam koncept demokracije prazen označevalec, ki ga priročno vsakdo lahko razume po svoje. Za ene je demokracija le proces ugotavljanja volje večine, ki odloča o svojem življenju, ne da bi ji ga vsiljevala kakršnakoli manjšina. Za druge je demokracija točno takšno življenje, kot si ga predstavljajo oni, vsak odklon od tega pa vodi v fašizem. In tako naprej.

 

Jaz demokracijo razumem predvsem kot zadovoljstvo ljudstva s svojimi vladarji, na kakršenkoli način se to zadovoljstvo že kaže. Če vladarji dosežejo neko raven varnosti in blaginje skupnosti, so že na dobri poti do podpore ljudstva. Če to nadgradijo še z osnovnim prepričanjem ljudi, da je življenje vsaj približno pošteno in izpolnjeno z nekim smislom, so s tem zaokrožili svoje poslanstvo.

 

 

Kdo so voditelji

 

Veliki voditelji se zavedajo teh nalog in poleg učinkovitega upravljanja z državnimi podsistemi poskrbijo tudi za klimo in prevladujoča prepričanja v svoji skupnosti. Poskrbijo tudi za zgodbo in vzdušje, v katerem zadovoljno ljudstvo ne išče alternative. Pri tem vsekakor poskrbijo tudi za identifikacijo, saj so jasni stebri identitete nujni za stabilnost v družbi in s tem za stabilnost politične oblasti.

 

Sodobna politična znanost svoj izvor vidi v obdobju renesanse, ki ga simbolizira Niccolo Machiavelli. Pa vendar današanja sistemska in tehnokratska politologija nima več pravega stika s tem izvorom sodobnega razmišljanja o politiki. V renesansi je bilo v ospredju zanimanja prav kakovostno vladanje ali buon governo, katerega osnovni pogoj je ravno veliki voditelj. Danes so v ospredju strukturna in sistemska vprašanja, ki se le redko dotaknejo tega, kar je v politiki bistveno - človeka.

 

Med Machiavellijevimi osrednjimi teoretskimi koncepti je razmerje med fortuno in virtu’. Prvo ne gre razumeti kot srečo, temveč kot usodo; kot to, kar v nek trenutek naplavi zgodovinska konjunktura. Torej je fortuna okvir podedovanega časa v nekem prostoru. Na drugi strani označuje virtu’ sposobnost velikega voditelja, da najprej razume in nato zagrabi to usodo v svoje vajeti.

 

Naloga velikega voditelja je torej zajahati glavno zgodovinsko nalogo pred njegovo skupnostjo. Sposobnost tehničnega upravljanja pa za to nalogo ni dovolj, saj lahko svojo vizijo in program izvaja le s podporo ljudstva.

 

Tudi Machiavelli je vladarju svetoval, da svojo moč utemelji v ljudstvu in da se v večnem boju med malimi in velikimi ali po njegovo med popolo magro in popolo grosso postavi na stran prvih. Zato mora biti sposoben poleg tehničnega vladanja upravljati tudi s prepričanji in počutjem ljudi. Poleg političnega, varnostnega in ekonomskega znanja mora torej biti doma tudi v psihologiji.

 

Za razumevanje našega današnjega političnega momenta je dobro odstiranje vseh celofanov, ki ga ovijajo. Od globalne krize pomanjkanja herojev in velikih voditeljev prek čisto slovenske tradicije impotentne politične fasade, ki omogoča dejansko vladanje nekim drugim ljudem, pa vse do pomanjkanja jasnega strateškega kompasa za dnevno politiko.

 

In kako naprej? Sedaj pač imamo, kar imamo. Vlada Mira Cerarja nam vlada, kot ve in zna. Brez političnih izkušenj se znotraj zapletenega birokratskega labirinta izgublja v dnevnih korakih malo sem, malo tam. Za razliko od izkušenih politikov, ki skozi leta blatenja in pljuvanja dobijo trdo kožo in sposobnost sprejemanja kritik, se ti instant politiki prvič v življenju znajdejo na praznem polju kot tarča vsega nezadovoljstva in besa ljudi. Zato nas ne sme čuditi njihova psihična stiska in užaljenost.

 

Ta vlada je prepričana, da dela fenomenalno in da so vse kritike zlobne in neupravičene. Povsem naraven psihološki mehanizem v takšnih stresnih situacijah je zapiranje vase in svoj svet prepričanj. Namesto spopadanja s kontekstom, v katerem deluje, se človek v stiski osredotoči na svoje čustveno doživljanje kritik, ki jih prejema iz tega konteksta.

 

Torej kako naprej? Pomembno bi bilo spremeniti dioptrijo našega pogleda na politiko in profil ljudi, ki jim zaupamo vodenje naše države in s tem konteksta našega življenja. Pomembno bi bilo, da presekamo s koreninami, ki nas držijo v neki povoženi preteklosti, če res želimo naprej. In ključno bi bilo, da začnemo iskati velike voditelje brez strahu, da bi to lahko ogrozilo demokracijo. Ravno nasprotno, to je pogoj delujoče demokracije, pogoj vladanja z zadovoljnim ljudstvom. Iz današnjega stanja lahko izstopimo le z močnim voditeljem, ki bo imel virtu’ za ta korak. Poiščimo ga.

 

 

Sebastjan Jeretič je strokovnjak za komuniciranja in soustanovitelj podjetja Neuroagencija, d.o.o..

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
12
Avtokracija je navzven videti res trdna, a je navznoter v resnici izjemno šibka
12
25.01.2023 20:00
Mediji so eden pomembnejših segmentov vsake avtokracije. Večina medijev tako v državni kot v privatni lasti je oblasti ... Več.
Piše: Andraž Šest
7352 žalitev
12
24.01.2023 20:25
7352 evrov je znesek, ki naj bi ga predsednica Državnega zbora po uradnih podatkih zapravila na račun davkoplačevalcev za njen ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Kot v češki risanki A je to!: Zdravstvena reforma premierja Goloba in ministra Loredana
16
23.01.2023 22:15
V vladne sobane se je naselil strah. Bojijo se sindroma Šarec, ko so mu koalicijski partnerji kljub opozorilom toliko časa ... Več.
Piše: Milan Krek
Gostujoče pero: Januar je pač tak mesec
24
22.01.2023 20:00
Lepota novega leta je v tem, da se ponovno obrne list. Četudi je življenje zvezna stvar, konec decembra vseeno potegnemo črto ... Več.
Piše: Anže Logar
Damnatio memoriae ali koga moti muzej, posvečen slovenski osamosvojitvi
18
21.01.2023 22:40
Odločitev vlade, da sledi predlogu ministrice za kulturo in združi Muzej slovenske osamosvojitve in Muzej novejše zgodovine ... Več.
Piše: Igor Bavčar
Tanki za Ukrajino: Dolgoletno nemško paktiranje s Putinom bo Evropo še drago stalo
23
20.01.2023 19:30
Kot že dvakrat v dobrih sto letih je Nemčija ponovno destruktivna sila Evrope. Nekoč so nemški tanki uničevali evropsko ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Opravičilo s kladivom
27
17.01.2023 20:00
Minister za zdravje Danijel Bešič Loredan je naredil napako v odločilnem trenutku. Nemudoma, pred vsemi televizijskimi kamerami ... Več.
Piše: Milan Krek
Uredniški komentar: Minister za finance kot blagajnik
14
16.01.2023 20:32
V normalni državi je minister za finance steber stabilnosti, kreator jedrne politike vlade. Pogosto celo bolj pomemben kot ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Politična satira: Kako so Nataša, Urška in Robert vrnili ugled najvišjim državnim funkcijam
10
13.01.2023 23:00
Prejeli smo magnetogram sestanka predsednice republike, predsednika vlade in predsednice državnega zbora o vrnitvi načetega ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Nova svetovna ekonomija: Ko bomo sprejeli realnost večpolarnega sveta, bomo lahko rešili probleme, ki so se nam izmikali
23
12.01.2023 20:00
To novo serijo kolumn odpiram v novem letu in novem začetku za Brazilijo z inavguracijo predsednika Lule da Silve. Njegovi ... Več.
Piše: Jeffrey Sachs
Kitajsko leto zajca: Kaj nas letos najverjetneje čaka v mednarodni politiki
12
11.01.2023 20:30
Novo leto močno spominja na svoje tri brate, 2020, 2021 in 2022. Zapletena družina. Videti je, kot da se zgodovina ponavlja. ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Država kot Radio GA GA
21
10.01.2023 19:43
Zadnje čase se novice mainstream medijev berejo kot satirični portali. Ustvarjalci slednjih pa imajo vedno lažje delo, saj se ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Minister za katastrofe v zdravstvu prikriva, da je brez osebnega zdravnika v resnici skoraj 190.000 ljudi!
36
08.01.2023 19:00
Izredne razmere v zdravstvu, ki jih minister za zdravje patološko zanika, vnašajo hudo diskriminacijo, neenakost med državljane. ... Več.
Piše: Milan Krek
Fenomen Lažgoše: Razvpita proslava, ki skruni vojno grobišče in tepta spoštovanje do umrlih
40
07.01.2023 00:50
Politične norije na grobu v Dražgošah povedo, da jim groba sploh ni mar. Kljub večkratnim opozorilom se požvižgajo na 8. člen ... Več.
Piše: Jože Dežman
Vse kočije Urške Klakočar Zupančič
23
05.01.2023 23:25
Natanko na prvi dan novega leta je predsednica Državnega zbora poskrbela za pravi skandal: na tradicionalni novoletni koncert ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
O spodobnosti, patru Rupniku in Prešernovi nagradi
15
03.01.2023 20:00
Poudarjeno govorjenje o svobodi, ki označuje sleherni totalizirajoči ideološki diskurz, je pač znak, da sta tako svoboda kot ... Več.
Piše: Marjan Frankovič
Med socializmom in kapitalizmom: Joc Pečečnik odgovarja Urški Klakočar Zupančič
23
02.01.2023 21:30
Potem ko je predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič v novoletnem intervjuju za spletni portal Siol okrcala Joca ... Več.
Piše: Joc Pečečnik
Učne ure televizijske napovedovalke Nataše
22
02.01.2023 00:00
Od novoizvoljene predsednice imamo pravico pričakovati, da se bo obnašala, kot se predsednica republike mora obnašati. Da se bo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Slovenija, Evropa in svet v 2023: Odpornost, vzdržljivost in strateška daljnovidnost
11
01.01.2023 00:00
Paradoksalno in na presenečenje mnogih je prav agresija Rusije na Ukrajino pokazala enotnost, načelnost in trdnost EU. Tako ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Janez Zemljarič (1928-2022)
17
30.12.2022 23:40
Ljubljanske Murgle so, povedano brez kakršnega koli cinizma, izgubile še enega prebivalca. Na svoj 94. rojstni dan je umrl Janez ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Gostujoče pero: Januar je pač tak mesec
Anže Logar
Ogledov: 2.435
02/
Kot v češki risanki A je to!: Zdravstvena reforma premierja Goloba in ministra Loredana
Milan Krek
Ogledov: 1.644
03/
7352 žalitev
Tilen Majnardi
Ogledov: 1.593
04/
Tanki za Ukrajino: Dolgoletno nemško paktiranje s Putinom bo Evropo še drago stalo
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.798
05/
Damnatio memoriae ali koga moti muzej, posvečen slovenski osamosvojitvi
Igor Bavčar
Ogledov: 1.780
06/
Odgovor na vprašanje, kdo najbolj ogroža Rusijo, je enostaven: Rusija.
Maksimiljan Fras
Ogledov: 1.400
07/
Od kje cena 300 evrov za megavatno uro električne energije
Bine Kordež
Ogledov: 1.569
08/
Avtokracija je navzven videti res trdna, a je navznoter v resnici izjemno šibka
Andraž Šest
Ogledov: 1.066
09/
Opravičilo s kladivom
Milan Krek
Ogledov: 2.361
10/
Dobavitelji v državnem zdravstvu zaradi preplačanih medicinskih pripomočkov letno zaslužijo vsaj 250 milijonov evrov!
Krištof Zevnik
Ogledov: 2.427