Komentar

Kam so odšli vsi veliki voditelji?

Evropa je ostala brez velikih imen politike, državnikov ni več. Še slabše kaže Sloveniji: imamo vse bolj impotentno vlado, ki smo ji moč posekali sami, medtem ko resne odločitve sprejemajo krogi iz političnega ozadja in podzemlja.

10.02.2016 21:00
Piše: Sebastjan Jeretič
Ključne besede:   voditelji   politika   vlada   niccolo machiavelli

Edini steber političnega dogajanja zadnjega desetletja po odhodu Janeza Drnovška iz politike je boj levice proti Janezu Janši. Medtem ko je slovenska desnica to desetletje že nezdravo okostenela, je levi pol preživel to obdobje v skakanju iz enega šibkega predsednika vlade do drugega. Iz volitev v volitve se pojavljajo politični projekti, ki iz nič dosežejo zmago in se nato sesujejo sami vase

Pred dvajsetimi leti so me med sprehodom po londonskih ulicah naskočili aktivisti Britanske revolucionarne komunistične partije. Izvajali so terensko akcijo osveščanja z naslovom "Kam so vsi heroji šli?".Njihova ključna poanta je bila, da so pozitivni in navdihujoči vzori pomembni za proces identifikacije in razvoj osebnosti. Poudarjali so, da za razliko od preteklih desetletij v medijih in javni zavesti ni več herojev, temveč so jih nadomestili prazni popularni liki ali pa velike osebe, ki pa so v vlogi žrtve bodisi zaradi bolezni ali kakega drugega življenjskega dogodka. In v tem so videli pomemben razlog za težave devetdesetih let, vsaj v zahodnem svetu.

 

Vloga vzorov in idealov v procesu identifikacije je ključni element razvoja osebnosti v vsaki družbi in v vseh časih. Temeljno vprašanje je, kakšni kulturni vzorci so za te procese na voljo v neki skupnosti. Številni sociologi že desetletja ugotavljajo, da so med značilnostmi našega časa tudi nestabilni okvirji identitet. Če je bilo nekoč ljudem precej bolj enostavno in razumljivo, kakšne družbene vloge so jim na voljo v življenju in v kakšne vzorce lahko vstopijo, so mladi danes pri iskanju svoje identitete prepuščeni samim sebi. Dejansko si mora vsakdo svojo identiteto sestaviti in zgraditi sam.

 

To seveda pomeni večjo stopnjo svobode v odnosu posameznika do družbe, v kateri se rodi in živi, a hkrati terja tudi precej več energije in povzroča določene psihološke učinke, s katerimi se soočajo današnje družbe. Naši biopsihološki mehanizmi namreč temeljijo na energetski učinkovitosti in si pri tem pomagajo s priročnim orodji, med katerimi so tudi kulturni vzorci, ki nam nudijo enostaven smisel. Pomanjkanje herojev, s katerimi bi se primerjali in ki bi nas navdihovali, so zato ena od težav današnjega časa ravno kot del siceršnjega pomanjkanja stebrov identifikacije.

 

 

Evropa brez voditeljev

 

Na ta dogodek sem se spomnil nedavno, ko mi je visoki predstavnik črnogorske politike dejal, da je ob srečanju črnogorskega in madžarskega vrha predsednik vlade Viktor Orban med razlogi za krizo Evropske unije in evropske politike na sploh izpostavil dejstvo, da v Evropi ni več velikih političnih voditeljev. 

Kako naj se denimo François Hollande primerja s François Mitterandom ali Jacquesom Chiracom? Evropska kriza je zato zanj predvsem kriza voditeljstva.

 

V Sloveniji taka izjava seveda ne more naleteti na odobravanje, saj slovenska intelektualna elita in medijski aparat dolga leta promovirajo drugačen okvir pogleda na skupnost in našo medsebojnost. Demokracijo vidijo kot razpršenost avtonomije in popolno dialoškost, medtem ko je zanje največja nevarnost ravno kult osebnosti, s čimer označijo vsakogar, ki stremi k vlogi velikega voditelja. To prepričanje je dodatno okrepljeno z določenimi koreninami naše polpretekle zgodovine. Naše generacije so sicer rasle z mitologijo velikega voditelja Tita in za tiste, ki niso imeli težav z režimom, je zgodba velike Jugoslavije predstavljala moment mobilizacije in ponosa, kar je izpolnjevalo naša življenja. A pod dežnikom tega mita je naše politično in gospodarsko življenje potekalo v mehanizmih, ki še danes določajo slovensko politiko.

 

V desetletjih pred osamosvojitvijo je bila pri nas politična moč skoncentrirana v centralnem komiteju partije in izvršni svet, današnja vlada, je bil predvsem tehnično in strokovno telo, ki je izvajalo odločitve, sprejete drugod. Danes je stanje zelo podobno. Imamo vse bolj impotentno vlado, ki smo ji moč posekali sami, medtem ko resne odločitve sprejemajo krogi iz političnega ozadja in podzemlja.

 

 

Impotentna politika je idealna za zakulisno omrežje

 

Zahteve po umiku politike iz gospodarstva in vseh javnih podsistemov, kjer naj se odločanje in delovanje povsem prepusti samoupravljanju stroke in izvajalcev teh podsistemov, nas je pripeljalo v stanje popolne anarhije. Namesto izvršnega sveta imamo profesorske vlade, namesto centralnega komiteja imamo razpršena omrežja, ki delujejo v pogojih pomanjkanja političnega voditeljstva in v takem okolju zasledujejo svoje interese.

 

Kaj se zgodi, ko ministrom prepovemo vplivanje na razne neodvisne agencije in državna podjetja v njihovih resorjih? Namesto demokratično izvoljene politike prevzamejo odločanje o našem življenju v roke ljudje in omrežja, ki jih javnost sploh ne pozna in ki svoje legitimnosti niso preverili na volitvah. Namesto poltičnega vodstva, ki jim mandat za upravljanje države podelimo volilci, dobimo razpuščen državni in gospodarski prostor, v katerem se na vsakem vrtičku svobodno igrajo tisti, ki so ga pač zasedli in ki sedaj branijo svoje pridobljene pozicije. Namesto izvajanja vizije in programa, ki bi ga na volitvah izbrali državljani, capljamo na mestu, ker se pot do sprememb in reform išče prek popolnega konsenza socialnega in strokovnega dialoga, ki ga seveda nihče ne more doseči. In nikogar ni, ki bi to capljanje presekal in pokazal jasno pot naprej.

 

Vse posledice takega sistema so se pokazale v zadnjem desetletju, ko smo zaključili drugi veliki korak naših generacij. Dobili smo državo kot prvi korak in nato podaljšana devetdeseta leta preživeli v procesu harmonizacije z evroatlantskimi integracijami. Oba koraka sta bila kompas dnevni politiki in vsaka posamezna odločitev se je lahko preverila s tem velikim strateškim okvirom.

 

Ko smo končali drugi korak, pa smo se malce izgubili. Politika pred desetletjem ni bila sposobna zastaviti tretjega velikega cilja, jasne vizije ekonomskega in družbenega razvoja v novih pogojih, v katere je vstopila Slovenija. In brez strateškega kompasa smo se izgubili v dnevnem politikantstvu.

 

 

Izgubljeni v lastni državi

 

Kdo se še spomni preroških besed takratnega predsednika vlade Janeza Drnovška, ko je na poziv, naj odstopi, odgovoril: "... saj se boste potem pobili za moje nasledstvo..."? Takrat je bil zaradi te izjave tarča posmeha, a se je razvoj slovenske politike nagnil prav v to smer.

 

Edini steber političnega dogajanja zadnjega desetletja po odhodu Janeza Drnovška iz izvršilne politike je boj levice proti Janezu Janši. Medtem ko je slovenska desnica to desetletje že nezdravo okostenela, je levi pol preživel to obdobje v skakanju iz enega šibkega predsednika vlade do drugega. Iz volitev v volitve se pojavljajo politični projekti, ki iz nič dosežejo zmago in se nato sesujejo sami vase. Vedno novi obrazi, ki so politično vse bolj zeleni. Vedno nove vlade, ki so vse manj operativne. Vedno manj dejanskih odločitev in korakov.

 

Toda, ali lahko ta proces političnega vandranja vidimo kot čas iskanja novega velikega voditelja? Težko. Slovenska levica to desetletje išče tehničnega vladarja, ki bi poslušal vse in iskal popolno soglasje, ki bi naš sistem spremenilo tako, da bi vse ostalo isto. Iščemo torej mehke voditelje, da jim ne bi padlo na pamet uresničevanje kake vizije in programa, ki bi dejansko spremenil Slovenijo.

 

Lahko demokracija sploh deluje brez velikega voditelja? Pri tem vprašanju se pokaže, da je sam koncept demokracije prazen označevalec, ki ga priročno vsakdo lahko razume po svoje. Za ene je demokracija le proces ugotavljanja volje večine, ki odloča o svojem življenju, ne da bi ji ga vsiljevala kakršnakoli manjšina. Za druge je demokracija točno takšno življenje, kot si ga predstavljajo oni, vsak odklon od tega pa vodi v fašizem. In tako naprej.

 

Jaz demokracijo razumem predvsem kot zadovoljstvo ljudstva s svojimi vladarji, na kakršenkoli način se to zadovoljstvo že kaže. Če vladarji dosežejo neko raven varnosti in blaginje skupnosti, so že na dobri poti do podpore ljudstva. Če to nadgradijo še z osnovnim prepričanjem ljudi, da je življenje vsaj približno pošteno in izpolnjeno z nekim smislom, so s tem zaokrožili svoje poslanstvo.

 

 

Kdo so voditelji

 

Veliki voditelji se zavedajo teh nalog in poleg učinkovitega upravljanja z državnimi podsistemi poskrbijo tudi za klimo in prevladujoča prepričanja v svoji skupnosti. Poskrbijo tudi za zgodbo in vzdušje, v katerem zadovoljno ljudstvo ne išče alternative. Pri tem vsekakor poskrbijo tudi za identifikacijo, saj so jasni stebri identitete nujni za stabilnost v družbi in s tem za stabilnost politične oblasti.

 

Sodobna politična znanost svoj izvor vidi v obdobju renesanse, ki ga simbolizira Niccolo Machiavelli. Pa vendar današanja sistemska in tehnokratska politologija nima več pravega stika s tem izvorom sodobnega razmišljanja o politiki. V renesansi je bilo v ospredju zanimanja prav kakovostno vladanje ali buon governo, katerega osnovni pogoj je ravno veliki voditelj. Danes so v ospredju strukturna in sistemska vprašanja, ki se le redko dotaknejo tega, kar je v politiki bistveno - človeka.

 

Med Machiavellijevimi osrednjimi teoretskimi koncepti je razmerje med fortuno in virtu’. Prvo ne gre razumeti kot srečo, temveč kot usodo; kot to, kar v nek trenutek naplavi zgodovinska konjunktura. Torej je fortuna okvir podedovanega časa v nekem prostoru. Na drugi strani označuje virtu’ sposobnost velikega voditelja, da najprej razume in nato zagrabi to usodo v svoje vajeti.

 

Naloga velikega voditelja je torej zajahati glavno zgodovinsko nalogo pred njegovo skupnostjo. Sposobnost tehničnega upravljanja pa za to nalogo ni dovolj, saj lahko svojo vizijo in program izvaja le s podporo ljudstva.

 

Tudi Machiavelli je vladarju svetoval, da svojo moč utemelji v ljudstvu in da se v večnem boju med malimi in velikimi ali po njegovo med popolo magro in popolo grosso postavi na stran prvih. Zato mora biti sposoben poleg tehničnega vladanja upravljati tudi s prepričanji in počutjem ljudi. Poleg političnega, varnostnega in ekonomskega znanja mora torej biti doma tudi v psihologiji.

 

Za razumevanje našega današnjega političnega momenta je dobro odstiranje vseh celofanov, ki ga ovijajo. Od globalne krize pomanjkanja herojev in velikih voditeljev prek čisto slovenske tradicije impotentne politične fasade, ki omogoča dejansko vladanje nekim drugim ljudem, pa vse do pomanjkanja jasnega strateškega kompasa za dnevno politiko.

 

In kako naprej? Sedaj pač imamo, kar imamo. Vlada Mira Cerarja nam vlada, kot ve in zna. Brez političnih izkušenj se znotraj zapletenega birokratskega labirinta izgublja v dnevnih korakih malo sem, malo tam. Za razliko od izkušenih politikov, ki skozi leta blatenja in pljuvanja dobijo trdo kožo in sposobnost sprejemanja kritik, se ti instant politiki prvič v življenju znajdejo na praznem polju kot tarča vsega nezadovoljstva in besa ljudi. Zato nas ne sme čuditi njihova psihična stiska in užaljenost.

 

Ta vlada je prepričana, da dela fenomenalno in da so vse kritike zlobne in neupravičene. Povsem naraven psihološki mehanizem v takšnih stresnih situacijah je zapiranje vase in svoj svet prepričanj. Namesto spopadanja s kontekstom, v katerem deluje, se človek v stiski osredotoči na svoje čustveno doživljanje kritik, ki jih prejema iz tega konteksta.

 

Torej kako naprej? Pomembno bi bilo spremeniti dioptrijo našega pogleda na politiko in profil ljudi, ki jim zaupamo vodenje naše države in s tem konteksta našega življenja. Pomembno bi bilo, da presekamo s koreninami, ki nas držijo v neki povoženi preteklosti, če res želimo naprej. In ključno bi bilo, da začnemo iskati velike voditelje brez strahu, da bi to lahko ogrozilo demokracijo. Ravno nasprotno, to je pogoj delujoče demokracije, pogoj vladanja z zadovoljnim ljudstvom. Iz današnjega stanja lahko izstopimo le z močnim voditeljem, ki bo imel virtu’ za ta korak. Poiščimo ga.

 

 

Sebastjan Jeretič je strokovnjak za komuniciranja in soustanovitelj podjetja Neuroagencija, d.o.o..

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
12
Volitve na Hrvaškem: Zakaj je Plenkovićeva moderna desnica suvereno povozila socialiste
22
06.07.2020 00:30
Napovedovali so tesen izid, morda celo zmago opozicijskih socialistov, ki so šli na volitve s koalicijo Restart, pa se je na ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Ko sem na odru in so vame uprte stotine oči, se šele zavem, da zares obstajam!
13
04.07.2020 21:59
Katarina Stegnar povezuje svojo osebno obliko z natančno nadzorovanim izjavljanjem. Tudi takrat, ko se v njej sproži ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
13. julij, pomemben mejnik v slovensko-italijanskih odnosih
2
03.07.2020 06:17
V prihodnjih dneh, 13. julija, ob stoletnici njegovega požiga, naj bi Italija naposled vrnila slovenski manjšini Narodni dom v ... Več.
Piše: Božo Cerar
Pismo o janšizmu: Slovenske družbe si niso mogli podrediti niti fašisti niti komunisti, kako naj bi si jo zdaj "janšisti"?!
11
01.07.2020 22:50
Politično etiketiranje z namenom diskvalifikacije je (bilo) zelo razširjeno v diktaturah in totalitarnih režimih. Za totalitarna ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Nihalo kvalitete: Šele človek, ki eksistenčno ni odvisen od države, je lahko res svoboden
7
29.06.2020 22:59
Nihalo kvalitete poimenujem vzgon večnega iskanja, poskusov in raziskav k lepše, boljše, pravičnejše; to, kar počne na tisoče ... Več.
Piše: Miha Burger
Pisma iz emigracije: Vsak bi moral imeti svoj otok, na katerega bi lahko pobegnil
23
29.06.2020 00:00
V svetu, ki ga živimo, bi moral vsakdo imeti svoj otok, na katerega bi se umaknil, ko se ne bi dalo več zdržati z ljudmi, družbo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Državna proslava v času koronavirusa: Nisem normalna, nisem niti človek in ne spoštujem drugačnega mnenja
34
28.06.2020 12:00
Dežela normalnih ljudi ne potrebuje kulture, potrebuje samo vojsko, sovražnika, tradicionalno družinsko formo, domovinske napeve ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Marko Brecelj: Obstajamo, nenadoma pa ne obstajamo več
18
27.06.2020 23:00
Antifašistična Primorska! Pri Marku Breclju je svet etičnih zahtev do skrajnosti izostren. Njegov duh je izven vseh kategorij ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Nov državni praznik: Dileme o tem, kateri datum je najprimernejši za dan športa
0
27.06.2020 15:09
Planica je res slovenski nacionalni praznik. Tako ga dojemajo državljani, tako ga dojemajo mediji, ki oglašajo Planico kot ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Uredniški komentar: O razdeljeni naciji in premierju, ki je sejal veter, zdaj pa žanje orkan
25
25.06.2020 23:59
Čeprav državi grozi še ena epidemija koronavirusa, nas to lahko manj skrbi kot izjemno polarizirana politika, zaradi katere so ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Priročnik za petkove proteste: Kakšna so politična stališča "braniteljev slovenske demokracije"?
16
21.06.2020 23:27
Slovenci smo športni narod. Iz petkovih kolesarskih Tour de Parlement smo prešli na met v daljavo (zaenkrat papirnatih letal), ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Stoletje sramotnega požiga: Fašizem ni ideološka oznaka za politično gibanje, fašizem je zlo samo po sebi
9
20.06.2020 22:15
Ljudje so navkljub vsemu le živalska vrsta. Umetnost je tista, ki omogoča človečnost, posledično pa tudi kultura. Ene brez druge ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Trump najverjetneje umika četrtino vojakov iz Nemčije, Rusi in Kitajci se veselijo
10
18.06.2020 23:15
Gre sicer za še eno v nizu enostranskih potez Trumpove politične doktrine America First! (Na prvem mestu Amerika!). Neuradne ... Več.
Piše: Božo Cerar
Zakaj se Luka Lisjak Gabrijelčič moti oziroma zakaj bo kljub protestom lahko zmeraj tako kot zmeraj
10
18.06.2020 04:30
Prvi korak do bistvenih sprememb v političnem ustroju naše družbe je spoznanje, da dvokrožni večinski volilni sistem ... Več.
Piše: Zoran Božič
Negativna selekcija je v dveh desetletjih potlačila razsodnost posameznika, ubila rahločutnost
4
17.06.2020 00:50
To je zgodba o tem, kako je slovenski zdravstveni sistem pozabil na bolnika in uresničevanje njegovih pravic. Pri tem pa ta isti ... Več.
Piše: Krištof Zevnik
Slovenski kulturniki, nesreča za družbo
12
15.06.2020 23:30
Na nobenem področju življenja se ne zbira toliko duševnih pohabljencev in razkrojevalcev človečnosti, zabitežev in estetskih ... Več.
Piše: Anej Sam
Mali test antijanšizma: O herojih, ki jedo kanibale, da bi nas odrešili ljudožerstva
23
14.06.2020 22:00
V Sloveniji politične empatije skorajda ni. Ni več političnih nasprotnikov, ostali so samo še sovražniki, ki jih je treba za ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Reševanje življenj, časti in lastnih riti
11
14.06.2020 11:00
Epidemija koronavirusa je poudarila že dolgo znano porazno stanje v domovih za ostarele, pa tudi razsulo zdravstvenega sistema, ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Primož in Katarina: Država nam z nasiljem dopoveduje, da bi lahko bila še surovejša
12
13.06.2020 21:00
Človekova sposobnost je, da proizvaja vrednote. Primoža Bezjaka država ne more prisliti, da se odreče kritičnosti in da ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Tretje pismo iz samoizolacije: Ena politika te nastavi, druga odstavi, nobena si pa ne želi sposobnih ljudi!
5
12.06.2020 22:59
Tretje Pečanovo pismo iz karantene, ko so se ukrepi oblasti začeli rahljati, je resnično dolgo, saj je to verjetno tudi njegovo ... Več.
Piše: Aljoša Pečan
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Dame in gospodje, eni upajo, da "pada vlada" in da bo Marta Kos bodoča premierka
Uredništvo
Ogledov: 4.970
02/
Volitve na Hrvaškem: Zakaj je Plenkovićeva moderna desnica suvereno povozila socialiste
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.223
03/
Državna proslava v času koronavirusa: Nisem normalna, nisem niti človek in ne spoštujem drugačnega mnenja
Simona Rebolj
Ogledov: 2.408
04/
Novinarski kodeks nacionalke je v komi že natanko 20 let, skrajni čas torej, da ga prebudimo iz nje
Andrej Capobianco
Ogledov: 1.777
05/
Pismo o janšizmu: Slovenske družbe si niso mogli podrediti niti fašisti niti komunisti, kako naj bi si jo zdaj "janšisti"?!
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1.704
06/
Pisma iz emigracije: Vsak bi moral imeti svoj otok, na katerega bi lahko pobegnil
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.636
07/
Slovenski komunisti so v Beograd sporočali, da so za socializem, doma pa so govorili, da so za demokracijo
Igor Bavčar
Ogledov: 1.294
08/
Ali opozorilo predsednika vlade generalnemu državnemu tožilcu res predstavlja nedovoljen poseg v ustavo?
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1.223
09/
Marko Brecelj: Obstajamo, nenadoma pa ne obstajamo več
Dragan Živadinov
Ogledov: 1.223
10/
Epidemija koronavirusa v neoliberalnem Čilu: Popolna karantena, kakršne si v Sloveniji ne znamo niti predstavljati
Tjaša Šuštar
Ogledov: 1.032