Kako resna je izolacija Slovenije, ko gre za globalne dogodke in geostrateško dogajanje, se običajno izkaže ravno v prvih dveh mesecih novega leta. Najprej januarja, ko se v Davosu zbere okoli 2500 vodilnih svetovnih osebnosti, najpomembnejših ljudi današnjega časa. Sredi romantično zasneženih švicarskih Alp že nekaj let niso videli nobenega Slovenca. Ko sem lani preučeval seznam udeležencev, sem prišel do zaključka, da nam je bil geografsko še najbližji Andrea Illy, brat znanega tržaškega industrialca in bivšega župana Trsta Riccarda Illya.

Naslednja vsakoletna geopolitična "postaja" je münchenška Varnostna konferenca, kamor se zadnja leta rad odpravi slovenski predsednik Borut Pahor in tam daje precej nenavadne intervjuje. Lani denimo ruski televiziji RT. Z novinarko se je spustil v žolčno polemiko, povezano z ukrajinsko krizo in vprašanjem Krima. Na koncu je Pahor izpadel precej klavrno, njegova kavbojska angleščina pa je iz nas delala nekakšno ameriško kolonijo, ki sledi direktivam iz zahodnih prestolnic, svojega mnenja pa v bistvu nima, saj ga ni vajena imeti oziroma si ga ne upa imeti.

Kljub temu, da je predsednik Pahor letos ponovno v Münchnu, kjer se je srečal s hrvaškim in iranskim zunanjim ministrom, šefom kabineta nemške kanclerke ter makedonskim predsednikom (če omenimo najbolj izpostavljene), pa je to v širšem kontekstu varnostne konference relativno irelevantno. Program in seznam nastopajoči sta dovolj zgovorna (o tem se lahko sami prepričate na tejle povezavi), Pahorjev angažma pa je ponovno vezan na klišejski panel o evroatlantski integraciji nam očitno usojene regije, tj. Balkana in po novem tudi Kavkaza. Slovenski predsednik bo tako danes debatiral z makedonskim predsednikom Ivanovom, hrvaško kolegico Kolindo, črnogorskim poštenjakom Djukanovićem ter premierjem Gruzije Kvirikašvilijem. Ni naključje, da je moderator tega panela mladi in perspektivni avstrijski zunanji minister Sebastian Kurz, ki postaja ljubljenec časopisnih naslovov v Srbiji, kjer po starodavnem Karadžićevem slovničnem načelu "piši kao što govoriš" z največjim veseljem pišejo, kako da je "Ivica Daćić primio Kurca".

Folklora najbolj norega evropskega polotoka je vedno poglavje zase, čeprav bo Balkan letos ponovno v središču evropske pozornosti. O tem sta vsak na svoj način govorila tudi uvodna govornika letošnje Varnostne konference, nemška obrambna ministrica in njen francoski kolega (poseben nagovor pa je pripadel jordanskemu kralju Abdulahu II.). Precej emotivna Ursula von der Leyen je izpostavila bistvo enega izmed svetovnih problemov, okoli katerega se vrti tridnevno dogajanje v znamenitem hotelu Bayerischer Hof: ali je res možno, da bi celina s pol milijarde prebivalci klonila pred 1,5 ali 2 milijonoma beguncev?

Seveda je možno, zakaj pa ne? Če tej številki prištejemo še deset milijonov migrantov - med njimi je zagotovo tudi nekaj beguncev, o tem ni dvoma -, je kapitulacija liberalne, androgine Evrope le še vprašanje časa. Vendar je Nemkina poanta podobno zgrešena kot tisti, ki jo je lani odkrila njena šefinja Angela Merkel in glede katere poteka v Nemčiji še danes ostra razprava: ali gre v bistvu res za moralno krizo, krizo solidarnosti med državami članicami Evropske unije? Von der Leyen je kot ključno nevarnost za prihodnost EU rahlo klišejsko prepoznala ksenofobijo in nacionalizem (kar je kvečjemu posledica nečesa drugega, o čemer pa z občutkom krivde frustrirani nemški politiki očitno še vedno niso sposobni dojeti!). Če je po njenem mnenju pogoj za normalizacijo razmer v Evropi strmoglavljenje Islamske države, hkrati pa stavijo tudi na premirje v Siriji, potem je to res neverjetno naivno razmišljanje.

Neprimerno bolj realističen od nemške obrambne ministrice je bil jordanski monarh, ki je Unijo posvaril pred veliko nevarnostjo ekstremizma na Balkanu, člananice Unije pa pozval, naj balkanskim deželam ponudijo roko. Abdulah II. je izpostavil tiste balkanske države z muslimansko večino, ki so že zdaj, kot se je izrazil, "prva obrambna črta Evrope". Mislil je na Bosno in Hercegovino, Albanijo in Kosovo, medtem ko je v Makedoniji razmerje med pravoslavnimi kristjani in albanskimi muslimani zgolj uradno v korist prvih (medtem ko je neuradno že popolnoma izenačeno). Abdulahu je namreč jasno, kaj pomeni imeti opravka z deželo, kjer je muslimanski verski fanatizem tik pod površjem in lahko že jutri izbruhne. Jordanija je vseskozi na robu prevrata islamistov, ki bolj kot vse sovražijo sekularno oblast kralja Abdulaha in njegove družine.

Ugibanja o vlogi Slovenije v teh globalnih migracijskih tokovih izhajajo iz kompleksa periferije, ki sama zase in predvsem o sebi misli, da je premalo zanimiva za imigracijo, kar naj bi dokazovalo tudi izjemno majhno število prosilcev za azil. V spremenjenih okoliščinah se lahko to čez noč postavi na glavo. Tiste članice EU, ko so del schengenskega območja, so se na nov migrantski val, ki bo prišel po t.i. Balkanski poti, logistično že pripravile. V teh razmerah ima posebno pomembno vlogo ravno Avstrija, zato ni naključje, da je njen zunanji minister Kurz minuli teden obiskoval balkanske prestolnice in tam ugotavljal, kako so pripravljeni na prihodnje tedne in mesece. Če niso, bo njihova nesposobnost postala problem drugih, severnejših sosed. Avstrija se ima za prvo pravo članico EU, odkar je Grčija pokleknila pred sistemskim kolapsom, Slovenija pa zaradi obotavljive vlade ni dovolj resno izvajala svojih obveznosti. Cena za to je že vidna na Karavankah in Šentilju, kjer je mejna kontrola postala rutinska, prisotnost oboroženih sil pa kaže na najvišjo stopnjo pripravljenost, da vojska v nekaj urah povsem zapre mejo z Balkanom, če bo od tam še naprej prihajal nekontrolirani migrantski tok.

Ni vprašanje, če se bo to zgodilo, temveč je le, kdaj bo do tega prišlo. Morda nas od tega dogodka, ki bo za vedno zaznamoval naše predstave o združeni Evropi, solidarnosti, enakosti in svobodi, loči manj, kot si mislimo. Edino, kar nam preostane, je to, da vlado vedno znova opozarjamo na to, da je dolžna ravnati v korist države in njenih državljanov. Ta odgovornost ni le pravna (ustava), ampak je tudi moralna.