V sodobni industriji je zelo razširjena praksa, da polizdelke, ki jih proizvedejo v različnih krajih sveta, potem združijo v en sam končni izdelek, ki potem postane ameriški, nemški ali pa francoski. Tako so nastajali tudi Volkswagnovi avtomobili, Aplovi telefoni in IBM-ovi računalniki. V njih je veliko različnih delov, ki jih proizvedejo v kitajskih, tajskih in korejskih obratih. A končni izdelki so vendarle nemški, ameriški, francoski. V globalno organiziranem industrijskem svetu je to povsem običajna praksa, saj je bil končni izdelek najprej zasnovan v Volkswagnu, Aplu in IBM-u.

Nekateri slovenski trgovci s podobno logiko, na precej izviren način iščejo rešitev problema pomanjkanja slovenske svinjine. Lahko smo prebrali, da je Lidlov prašič, ki je rojen, vzrejen, zaklan in razsekan v Avstriji, v zaključni mikrokonfekcijski fazi (ko so ga dokončno spremenili v zrezke in spakirali za na police) čudežno postal "slovenski izdelek".  Vzporednica s prakso v avtomobilski in računalniški industriji sicer ni najbolj jasna. Zato sledi dodatna obrazložitev, da je "slovenski izdelek" pravzaprav tisti, ki nima nič skupnega z "izdelkom slovenskega porekla".  Tako kot ameriški mobilni telefon ni nujno sestavljen iz delov ameriškega porekla. Pa vseeno, razlika je očitna. Računalnik so sestavili, prašiča razstavili. Pri ameriškemu mobilcu ni tako pomembno poreklo sestavnih delov, saj morajo vsi deli ustrezati nekemu začetnemu konceptu. Prašiča pa so razkosali do najmanjših delov, da bi skrili njegovo pravo poreklo in je tako postal slovenski.

Matija Ž. Likar je insider.