Po vstopu Slovenije v Evropsko unijo in Nato se je zvrstilo nekaj pobud za oblikovanje tretjega velikega konsenza slovenske politike. Osrednji namen teh pobud je bila ohranitev strateškega kompasa, ki bi bil nadrejen dnevni politiki in bi jo usmerjal po jasno začrtani poti. Cilj je bil oblikovanje enotne vizije ekonomskega razvoja in odgovor na vprašanje, od česa bomo živeli v naši novi državi. Pobuda je bila neuspešna.

Zakaj so veliki strateški cilji sploh pomembni? Konec osemdesetih let so imela slovenska politična in družbena gibanja jasen vektor delovanja. Vsak korak, vsaka ideja, vsak predlog se je lahko preveril in ocenil glede na temeljno vprašanje tistega časa: kako to vpliva na prizadevanje za oblikovanje samostojne države? V devetdesetih letih smo dobili nov kompas in vsak korak je bil pretehtan glede na vprašanje: kako to vpliva na našo pot v integracije? Celotna državna politika je bila podrejena procesom harmonizacije naše zakonodaje z evropsko. Ker je ta proces potekal v jasnih okvirih, od naše politike ni terjal ustvarjalnosti, temveč le pridno sledenje navodilom.

Obe nalogi smo uspešno izpolnili in danes imamo državo, ki je del evroatlantskih integracij. Potem pa smo se malo izgubili.

Veliki strateški cilji so pomembni, ker preprečijo, da se dnevna politika izgubi v politikantstvu in brezglavem beganju sem in tja. Nacionalni konsenz postavi jasen okvir delovanja s kompasom, ki usmeri posamezne korake v jasno določeno smer. In Slovenija ni edina država v takšnem položaju, saj so po razpadu Jugoslavije in Sovjetske zveze nastale tudi druge nove države, nekatere so že del integracij, druge pa še hodijo po tej poti.

V podobni situaciji, kot smo bili mi pred dobrim desetletjem, je danes recimo Črna Gora. Letos bo slavila desetletje povrnitve suverenosti in zaključuje proces vstopanja v Nato in Evropsko Unijo. Tudi pri njih se politika sprašuje, kako naprej in od česa bodo živeli. Socialni demokrati Ivana Brajovića so tako lansirali pobudo "Partnerstvo za tretji korak: vizija ekonomskega razvoja", ki temelji prav na ugotovitvi, kako pomembni so strateški okviri za dnevno politiko. Več o tem lahko preberete tukaj.

V prejšnjem tekstu sem izpostavil tri temeljna polja delovanja za velikega političnega voditelja poleg tehničnega upravljanja z državnimi podsistemi:

1. upravljanje s temeljno zgodovinsko nalogo

2. upravljanje s klimo v skupnosti

3. upravljanje s prepričanji v skupnosti.

Eden najbolj kontroverznih političnih mislecev vseh časov je renesančni firenški politik Niccolo Machiavelli. Njegovo delo je bilo predmet številnih razprav od demonizacije do globokega filozofskega premisleka. Večina kritik je usmerjena na njegov tekst, ki so ga po njegovi smrti naslovili kot "Vladar", vendar tega teksta ni mogoče pristno razumeti, če ne poznaš njegovega ozadja. Machiavelli je bil republikanec in je v obdobju firenške republike opravljal funkcijo notranjega, obrambnega in zunanjega ministra v eni osebi. Po padcu republike je padel tudi sam. Njegov "Vladar" je bil predvsem poskus njegovega osebnega preživetja v novih razmerah, a ima tudi pomembno ozadje.

Med njegovimi temeljnimi koncepti je par fortuna in virtu’, ki označujeta usodo zgodovinskega momenta in sposobnost vladarja, da razume in se spopade s centralno zgodovinsko nalogo pred njim. Zanj ni bilo dileme glede osrednje naloge tistega časa. Na prvo mesto je postavil dejstvo, da je Italija velika zgodovinska zamudnica, ker ni uspela preseči razdrobljenosti mestnih državic in zgraditi velike nacionalne države, kot so to storile mnoge druge evropske nacije. Zato je navkljub svojemu republikanstvu vse svoje misli podredil iskanju velikega voditelja, ki bi bil sposoben združiti Italijo in tako izpolniti zgodovinsko nalogo tistega časa.

In kaj je naša zgodovinska naloga? Po dobrem desetletju vandranja je čas za političnega voditelja, ki bo postavil okvir tega tretjega koraka in začrtal vizijo našega gospodarskega razvoja. Njegova prva naloga pa je razumeti zgodovinski moment in postaviti Slovenijo na teren današnjega mednarodnega dogajanja.

Na neki okrogli mizi pred časom je eden direktorjev večjega slovenskega trgovskega podjetja dejal, da so bili naši kraji - v mislih je imel območje južno od Alp - v zgodovini vedno revni in so zaostajali za razvitimi središči Evrope. Čeprav to drži za večji del zgodovine, imamo eno svetlo točko, ki je lahko navdih za današnje geostrateško pozicioniranje Slovenije. Bil je čas, ko je bil Jadran epicenter razvitega sveta. V času velike Beneške republike Serenissime so bili naši kraji vstopna točka za azijsko blago in posledično najmočnejši finančni center tistega časa. To so bili časi, ko je celotna regija uživala pozitivno gospodarsko konjukturo. Lahko to ponovimo?

Dokler bo epicenter Evrope na severu, je Slovenija lahko le periferija in na obrobju življenje nikoli ni tako bogato, kot v središču. Zato je povsem zgrešena politika predsednika republike Boruta Pahorja, ki vztraja, da mora Slovenija biti prilepljena na Nemčijo in Francijo, češ da je to za nas edina možnost. Ta politika nas ohranja na obrobju, na katerem bomo težko dosegli gospodarski skok.

Toda živimo v času, ko se ta severni epicenter krha in ko se odpira možnost za temeljite spremembe. Nekateri tako napovedujejo policentrično Evropo, v kateri bo pomembno vlogo igrala Poljska, v kateri bo vstopna točka za azijsko blago nova balkanska svilena pot od Pireja do Budimpešte… skratka, obeta se precej bolj uravnotežena Evropa. Se lahko v tej nastajajoči konfiguraciji najdemo tudi mi?

Da bi Slovenija imela globoke in trdne temelje za gospodarski skok, moramo biti del enega od novih evropskih epicentrov.

Mirošičevo poročilo

Naš bivši veleposlanik v Rimu Iztok Mirošič je predstavil podatke in perspektivo razvoja Severnega Jadrana in Srednje Evrope v tekstu, ki ga lahko preberete tukaj. V izčrpnem tekstu je nanizal vrsto podatkov, ki kažejo delovanje naših sosedov in inertnost slovenske politike s tem v zvezi. V okviru tako zastavljene zgodbe postanejo drugi tir, tretji pomol in vrsta drugih infrastrukturnih projektov mala malica. Toda le, če se razvije prava zgodba.

Slovenija potrebuje voditelja, ki bo imel virtu’ za razumevanje današnjega momenta in naših priložnosti v njem. Temelj, na katerem lahko gradimo naš gospodarski skok, je razvoj Severnega Jadrana v enega novih epicentrov Evrope. O tem sem pisal že tukaj in ta projekt poimenoval Marco Polo 2.0. Ključno je torej, da se gospodarska gravitacija iz severa premakne v našo bližino.

Ob vsem, kar je že bilo napisanega o izjemni geostrateški legi naše države, te strateške prednosti Slovenije ni več treba dodatno utemeljevati. Ne le, da se nahajamo na vrhu Jadrana, kjer se morski promet najbolj približa Srednji Evropi, temveč imamo tudi točko, kjer se najlažje premosti kraški rob, kar je ključna primerjalna prednost za našo logistiko. Pa tudi sicer ni nobene potrebe, da bi Slovenija v tem novem epicentru igrala glavno vlogo. "Ko je plima, gredo vse barke gor", pravimo pri nas. Dovolj bo že, da bomo živeli na območju enega od epicentrov in ne na obrobju razvite Evrope.

Nova paradigna zunanje politike

Slovenija bi zato morala prekiniti s politiko udinjanja germanskemu distriktu in se postaviti kot motor povezovanja jadranskih in srednjeevropskih držav s ciljem, da se Severni Jadran razvije v drugo vstopno točko azijskega in arabskega blaga in financ v naš del Evrope. Ravno dovolj majhni smo, da nikogar pretirano ne ogrožamo in zato lahko odigramo vlogo povezovalca in usklajevalca tega projekta. Poleg nove svilene poti je za naše gospodarstvo ključen razvoj celotnega Severnega Jadrana v nov epicenter blagovnih tokov, trgovinskih povezav in finančnih storitev, ki so nujne zanje.

Poleg razumevanja te geostrateške priložnosti za Slovenijo in iz tega izhajajoče diplomatske aktivnosti na tem področju so jasne tudi naslednje naloge, kot je razvoj infrastrukture in vseh storitev celovite logistične platforme. Vse to je del mozaika, v katerem pa je bistven košček ključni magnet, ki bo našemu epicentru dodal primerjalno prednost, ki je nova svilena pot recimo nima. Ta ključni magnet je seveda offshore cona, ki bo k nam pritegnila blago, storitve in finance. In tako offshore cono Severni Jadran že ima, a je ne izkorišča tako, da bi od nje imela korist celotna regija. Ne izkorišča je kot magnet v tako zastavljeni velikopotezni zgodbi izgradnje novega gospodarskega epicentra.

Prav nenavadno je, kako neznano je pri nas dejstvo, da je tržaško pristanišče na svetovnem zemljevidu offshore con. Še bolj nenavadno je dejstvo, da se slovenska politika ne zaveda priložnosti, ki jih to dejstvo prinaša tudi za nas. Režim proste ekonomske cone v Trstu izhaja iz osme priloge Pariške mirovne pogodbe, ki jo je eksplicitno potrdil tudi Londonski memorandum in ki se vsa ta leta tako ali drugače izvaja v naši soseski. In za nas je ključno, da ta osma priloga določa tudi, da se po potrebi režim, ki velja za tržaško pristanišče, razširi kamorkoli na območju Svobodnega tržaškega ozemlja. To je v tem trenutku največji potencial, ki ga premore Slovenija, a je v vseh teh letih povsem spregledan.

Imamo torej skoraj vse, kar potrebujemo za vizijo tretjega koraka pred Slovenijo. Imamo geostrateško pozicijo, krhanje monolitne Evrope z enim samim centrom, širitev Sueškega prekopa in prvo vstopno točko azijskega blaga v Evropo, imamo zgodovinsko danost, ki nam omogoča razviti offshore cono...

Kaj nam torej še manjka, da bi se Slovenija postavila kot motor razvoja Severnega Jadrana? Manjka nam politični voditelj, ki bi vse to razumel in našo državo popeljal na to pot. Poiščimo ga!