Kaj bi Tinkara Kovač, predsednica Sindikata glasbenikov Slovenije, odgovorila mojemu sošolcu? Pred dnevi je namreč pozdravila sprejetje kvot za slovenske skladbe na radijskih postajah v hramu slovenske demokracije kot "prvi, droben korak k izboljšanju pogojev delovanja slovenskih glasbenih ustvarjalcev".

Skrbi me trikrat:

(1) da je bil tak zakon sploh sprejet,

(2) da naj bi bil šele prvi korak in

(3) da je droben korak.

Osvežimo spomin. Poslanci so na pobudo ministrstva za kulturo sprejeli zakon, da bodo morale radijske postaje med 6. in 19. uro predvajati najmanj 60 odstotkov celodnevnega deleža slovenske glasbe, ki za javni radio znaša najmanj 40 odstotkov vse predvajane glasbe, za radio s programom posebnega pomena najmanj 25 odstotkov, za komercialni radio pa najmanj 20 odstotkov. Ministrstvo za kulturo pa je dodalo še določilo, da mora biti četrtina te kvote mlajša od dveh let. Evidenco naj bi vodilo ministrstvo za kulturo in bo obveljala, ko bo v njej več kot 100 skladb.

Državni svet je sicer zakon začasno zrušil. Čakamo na zadnje dejanje v Državnem zboru. A preden se to predvidoma marca zgodi, sem od poznavalca poskušal izvedeti, kaj to v praksi sploh pomeni. Koliko slovenskih skladb bomo morali poslušati na dan, na uro ipd.

Prva ugotovitev. Poslušal sem izračun prvič, drugič, tretjič, četrtič … Tako zapleteno formulo si lahko izmislimo samo v Sloveniji. Višja matematika. Kako bodo po novem urednikovali glasbeni uredniki na radijskih postajah, ve najbrž samo bog, pardon, boginja glasbe. Ali pa Julijana Bizjak Mlakar. Zdaj bo res samo še računalniški program urednikoval. Glasbeni urednik upravičeno bentijo, da je konec njihove avtonomije, pa četudi imam pogosto tudi sam kritično mnenje do marsikoga med njimi. Dejstvo je, da sploh nima smisla, da vas s temi pravili obremenjujem, ker:

(1) nisem niti sam niti približno prepričan, da formulo razumem, in

(2) da sem hkrati zelo prepričan, da tudi večina poslancev nima pojma, kakšna je ta formula.

A bistvo je drugje. Pod krinko slovenske umetnosti in slovenske kulture se sprejema zakon, s katerim si bo glasbeni kartel zagotovil promocijske in tudi materialne rente na izrazito pretiran način. Osvežimo spomin: od predvajanja skladb na radijskih postajah se plačujejo avtorske pravice. Več skladb, več denarja. Tudi Sazasu. Drugače povedano: nič nimam proti temu, da se na vseh radijskih postajah, zlasti na javnih, omogoči in zahteva predvajanje slovenske glasbe. Ampak zahtevati tako drastične kvote je, milo rečeno, škandal.

Zato me skrbi, da je tak zakon sploh bil sprejet in da ga bo Državni zbor najbrž potrdil še enkrat. Toliko matematične in druge modrosti, da bi v Državnem zboru v drugo zavrnili ta rentni zakon, bi si državljanke in državljani Republike Slovenije, ki so hkrati poslušalke in poslušalci slovenskih radijskih postaj ter volivke in volivci teh istih poslank in poslancev, zaslužili. A dvomim, da jo v našem hramu demokracije premorejo. Ali pač?

Kajti moj sošolec, čevljar, ima prav. Če si neka družbena skupina drzne in ji hkrati tudi uspe, da prek ministrice, vlade in poslancev zlobira tako velikanske kvote in s tem rente, potem imajo čevljarji vso pravico, da se počutijo deprivilegirani. In da glasno vprašajo, kaj bodo ti isti oblastniki storili, da se bodo tudi njihovi čevlji bolje prodajali.

Kaj bi denimo storila Tinkara Kovač, če bi bila šefica čevljarskega združenja? Bi zahtevala kvoto slovenskih čevljev na policah slovenskih trgovin? Kako bi jo predpisala? Morda takole:

Obutvene trgovine morajo v najboljšem času obiska kupcev, med 13. in 18. uro, na policah prodajati najmanj 60 odstotkov celomesečnega deleža slovenskih čevljev. Pri trgovskih družbah, ki jih kakorkoli subvencionirajo slovenski davkoplačevalci, ta delež znaša najmanj 25 odstotkov vseh čevljev, ki so naprodaj. V trgovinah, ki ne dobivajo nobene subvencije, pa najmanj 20 odstotkov. Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo bo dodalo še določilo, da mora biti četrtina modelov obutve iz te kvote mlajša kot pol leta. Evidenco bo vodilo ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo in bo obveljala, ko bo v njej več kot 1000 različnih parov slovenske mlade obutve.

Kaj bi denimo Tinkara Kovač storila, če bi bila šefica kmetijskega združenja? Bi zahtevala kvoto slovenskih hrane na policah slovenskih trgovin? Kako bi jo predpisala? Morda takole:

Živilske trgovine morajo v najboljšem času obiska kupcev, ob sredah, četrtkih, petkih popoldan in sobotah cel dan, na policah prodajati najmanj 60 odstotkov celotedenskega deleža slovenske hrane. Pri trgovskih družbah, ki jih kakorkoli subvencionirajo slovenski davkoplačevalci, ta delež znaša najmanj 25 odstotkov vse hrane, ki je naprodaj. V trgovinah, ki ne dobivajo nobene subvencije, pa najmanj 20 odstotkov. Če bo Tuš zadruga, nastala ob podpori vlade, bo ta delež najmanj 40-odstoten. Ministrstvo za kmetijstvo bo dodalo še določilo, da mora biti desetina  znamk slovenske kvote produktov takšna, da je bila prvič na policah pred manj kot dvema letoma. Evidenco bo vodilo ministrstvo za kmetijstvo in bo obveljala, ko bo v njej več kot 100 različnih novih znamk slovenske hrane.

In kaj bi denimo Tinkara Kovač storila, če bi bila šefica združenja slovenskih poslovnih svetovalcev? Bi zahtevala kvoto slovenskih nasvetov slovenskim podjetjem? Kako bi jo predpisala? Morda takole:

Podjetja morajo v času njihove najboljše prodaje, to je v času najboljše sezone, ko v teku leta prodajo 50 odstotkov svojih izdelkov ali storitev, od slovenskih poslovnih svetovalcev kupiti najmanj 60 odstotkov vrednosti vseh kupljenih slovenskih svetovalnih storitev v tej družbi. Pri podjetjih, ki jih kakorkoli subvencionirajo slovenski davkoplačevalci, ta delež znaša najmanj 25 odstotkov vse vrednosti svetovanja, ki ga kupijo. V podjetjih, ki ne dobivajo nobene subvencije, pa najmanj 20 odstotkov. V državnih podjetjih je ta delež najmanj 100-odstoten, po možnosti še malce višji. Opomba: če slovenskih poslovnih svetovalcev na trgu ni dovolj, so na razpolago naši strokovnjaki z univerze, ki so posebej za vas nenehno v stalni pripravljenosti.

Šalo na stran. Seveda ne moremo enačiti različnih dejavnosti. Prav je, da poskrbimo za določene kvote domače glasbe. Ampak ekstremne zahteve slovenskih glasbenikov opravičujejo takšne parodije. Kažejo namreč na to, kako nizka je njihova, tudi kulturno raven spoštovanja drugih družbenih skupin Pa tudi na podcenjujoče komuniciranja v javnosti. Kakšen bo šele njihov naslednji (2), drugi, (3) droben korak?

Zdi se, kot da smo še zmeraj v 80-letih prejšnjega stoletja. "Matematika, tehnika, gumarabika." Tako je takrat pogovore in dogovore v televizijski komediji Naša krajevna skupnost Aleksandra Marodiča iskrivo komentiral - gostilničar Djoko. Še danes smo očitno v Sloveniji ena velika Naša krajevna skupnost in še danes njegovi komentarji držijo kot pribito. 

Goran Novković je izvršni direktor GZS.