SAZAS se je odzval na mojo kolumno z naslovom Kakšne kvote bi zahtevala Tinkara Kovač, če bi bila šefica slovenskih čevljarjev, objavljeno 18. februarja 2016. V njej mu - v demokratični državi, za katero še verjamem, da v njej obstoji svoboda govora - očitam, da je del aktivnosti, s katerimi se pod krinko slovenske umetnosti in slovenske kulture sprejema zakon, zelo ugoden za glasbeni kartel. Ta si bo tako zagotovil promocijske in materialne rente na IZRAZITO PRETIRAN NAČIN.

"Od predvajanja skladb na radijskih postajah se plačujejo avtorske pravice. Več skladb, več denarja. Tudi Sazasu." sem zapisal. In dodal: "Nič nimam proti temu, da se na vseh radijskih postajah, zlasti na javnih, omogoči in zahteva predvajanje slovenskega glasbe. Ampak zahtevati tako drastične kvote je, milo rečeno, škandal."

1. SAZAS v odgovoru trdi, da nacionalno poreklo avtorsko zaščitenega glasbenega repertoarja v ničemer ne vpliva na ceno avtorskega nadomestila: "SAZAS je mednarodno zastopstvo, zaradi česar obstaja zgolj en cenik, po katerem se zaračunavajo avtorska nadomestila, ne glede na avtorjevo poreklo, državljanstvo, nacionalnost."

Moj odgovor številka 1.

Odgovor Sazasa drži. Če Sazas razumem zgolj kot ustanovo. Ampak Sazas so tudi ljudje. V njegovem vodstvu in okolici. Ti ljudje imajo izrazit interes, da si zakonsko zagotovijo več predvajane slovenske, tudi njihove glasbe. S tem si zagotovijo več denarja tudi zase, kar po zakonu. Denarja, ki ga prek oglaševanja v medijih, plačil v gostilnah, na prireditvah ipd., pravzaprav posredno plačujemo vsi, ki delamo v podjetjih, ki oglašujejo v medijih, ko hodimo v  restavracije na večerje, v bifeje na kavo ipd.

2. SAZAS na koncu svojega odgovora, pravi da je vloga kolektivnih organizacij tudi, da spodbujajo ustvarjalnost avtorjev z namenskimi skladi, zlasti z namenom bogatenja domačega repertoarja, ohranjanju kulturne raznolikosti in raznovrstnosti žanrov (ki sicer morda ne zagotavlja profita /komercialnim/ radijskim postajam in ki bi – če bi – zasledovali njihove cilje, vsi poslušali nabor 10 skladb po anglo-ameriških izvajalcev).

Moj odgovor številka 2.

a. Sazas namerno spregleda pomemben del mojega zapisa: "…si bo glasbeni kartel zagotovil promocijske in materialne rente na IZRAZITO PRETIRAN NAČIN." V tem je težava. Da so predvidene kvote slovenske glasbe v predlogu zakona drastično visoke.

b. Nasprotno Sazas namiguje, da bomo sicer, če zakon ne bo potrjen, poslušali samo nabor 10 skladb pop anglo-ameriških izvajalcev. Kar seveda ne drži. Danes najdete na radijskem področju glasbeni pluralizem. Poslušate lahko anglo-ameriško glasbo, latino-ameriško, domače zvrsti, hrvaško … Ni dvoma: Sazas pretirano straši, da bi uveljavil pretirane kvote za pretirane rente.

c. Sazas izpostavlja zgolj komercialne radijske postaje. Očitno namerno spregleda, da se temu zakonu odločno upirajo tudi na javni radio-televiziji, za katero ni dvoma, da s svojim programom, tudi z razvedrilnimi oddajami na televiziji, že zdaj izdatno podpira in promovira domačo glasbo.

3. SAZAS cinično omenja svojo žalost, ker da kot izvršni direktor GZS ne prepoznam pomena kulturnih in kreativnih industrij kot bistvene razvojne panoge nacionalnega gospodarstva. Dodaja, da "v članku ne postrežem z enim samim kazalnikom, koliko dejansko tovrstna industrija pripomore h gospodarski rasti in zaposlovanju (v EU 4,5%, zaposluje 8,5 milijona ljudi)".  In na koncu drugega odstavka še bolj cinično doda, da "se zdi, kot da želim s svojo čevljarsko metaforo raje še naprej udobno sedeti v pisarni in čakati, da vse (slovenske) industrije propadejo in vsi postanemo migranti na ponovno zaprtih mejah."

Moj odgovor številka 3.

a. Apokalipsa se je nekdaj imenovala skupina šefa Sazasa Matjaž Zupana. Morda je naključje, morda pa tudi ne, da zdaj prav Sazas apokaliptično straši, kako bo vse propadlo in bomo vsi migranti na zaprtih mejah. Resnica je seveda drugačna. Prav slovenska industrija je skupaj s povezanimi gospodarskimi dejavnostmi, srednjimi in malimi podjetji, tudi s kreativno industrijo, najbolj zaslužna, da imamo v zadnjih letih spet gospodarsko rast. Naj gospem in gospodom iz Sazasa postrežem s podatkom: za 50 odstotkov se je od leta 2009 povečal slovenski izvoz, in to v času največje krize! 

Mimogrede, koliko izvozimo slovenske glasbe? Koliko k slovenski gospodarski rasti pripomore slovenska glasba? Samo sprašujem, ker v Sazasovem odgovoru je  namreč podatek za EU, ne za Slovenijo!

b. GZS je prostovoljna gospodarska asociacija, ki ji noben zakon ne zagotavlja prilivov, kot jih ima po zakonu že zdaj zagotovljene Sazas. GZS imamo močne dejavnosti na področjih internacionalizacije gospodarstva, promoviranja inovativnosti, varstva okolja in še bi lahko našteval. Brez tako zajamčenih prilivov, kot jih ima Sazas. Vse to počnemo s ciljem dviga dodane vrednosti prek inovativnosti, kreativnosti, boljšega varstva okolja in večje konkurenčnosti na globalnih trgih. Ne s pretiranimi rentami doma, ki jih na koncu plačajo Slovenke in Slovenci.

c. Sazas med drugim pripomni tudi, da čakam propad vse slovenske industrije udobno sedeč v pisarni. Ta je pa res na ravni gostilniškega obrekovanja. Zato ni vredna daljšega komentarja. Bralci itak dobro vedo, kdo lahko udobno sedi v pisarni: ali je to tisti, ki je odvisen od zaupanja svojih članov in nima zakonsko zagotovljenih denarnih prilivov, ali tisti drugi, ki mu jih politični strici zagotovijo in ki ima čas, da javno stresa naokoli gostilniške čenče.

Dragi prijatelji iz Sazasa, dragi sošolec Matjaž, ste mar res vredni tega, da padete na raven gostilniških čenč?