Komentar

Antonin Scalia in sovražni govor v Spodnjem Močvirnistanu

Karl Marx je predelal Heglovo misel, češ da se velika zgodovinska dejstva in osebnosti pojavljajo dvakrat, in iz nje izpeljal svojo znamenito tezo, da se zgodovina ponavlja – prvič kot tragedija, drugič pa kot farsa.

20.02.2016 02:07
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   antonin scalia   zda   barack obama   sovražni govor   eu   skupnost premoga in jekla   ustavno sodišče

Foto: arhiv Portala PLUS

Slovenija ne more preživeti, ker je postala plen kriminalne združbe, ki izredne dogodke izkorišča za lastno bogatenje. Sliši se paradoksalno: ali si domača mafija s tem, ko brez moralnih pomislekov uničuje državo, ki je tudi njena domovina, ne žaga veje, na kateri sedi?

 

Ni sovražni govor vzrok te velike družbene napetosti pri nas, pač pa je njena posledica.

Evropa ni nič bolj obremenjena z zgodovino od Združenih držav Amerike, ima pa neprimerno daljši in obsežnejši spomin. Če poskušamo odmisliti dogodke pred začetkom genocida nad staroselci, potem se severnoameriška zgodovina začenja pred komaj nekaj stoletji, medtem ko je Evropa obremenjena z odnosi med svojimi narodi tudi za tisočletje nazaj. Toda Američani so v nekaj desetletjih uspeli zgraditi globalni imperij, ker so nacionalnost, raso in veroizpoved svojih prebivalcev genialno nevtralizirali z državljanstvom. Proud to be American (tj. ponosen, da je nekdo Američan) je tisto, česar Evropejci nimamo in zaradi česar je Evropska unija v svojem substančnem bistvu še vedno Skupnost za premog in jeklo – in nič več kot to.

 

Zdi se tudi, da ima ta novodobna Skupnost za premog in jeklo vedno manjšo temperaturo v svojem jedru. Ideja se ohlaja, bruseljska birokratska palača pa je navadna hiša iz kart. Milijon migrantov iz Bližnjega in Srednjega vzhoda je zatresel unijo, v kateri živi 500 milijonov ljudi. To se je zgodilo, ker evropska hiša nima trdnih temeljev in  predvsem zato, ker nima voditeljev. Avtodestruktivni Nemci so s svojo kanclerko še enkrat dokazali dvoje: da jim ne gre zaupati in da ne zaupajo niti sami sebi.

 

Pred nami se začenja odvijati proces razpada Evrope, o čemer smo na Portalu PLUS pisali že 21. oktobra lansko leto (sic!). Napovedali smo razvoj dogodkov, ki se bistveno ne razlikuje od tega, kar se (nam) dogaja danes. Če smo se do takšnih zaključkov lahko dokopali mi, potem je seveda logično, da so celoten razplet z vsemi projekcijami, prognozami in analizami naredili tudi v za to pooblaščenih vladnih institucijah. Tega uradno sicer ne vemo in ne moremo bolj konkretizirati, saj bi s tem ogrozili naše vire. Lahko pa namignemo, da je precej poročil in opozoril nihče od naslovnikov ni (pre)bral ali vzel resno.

 

Zakaj Evropska unija takšna, kakršna je bila v desetletju po zadnji veliki širitvi (2004), ne more obstati, je bolj ali manj razumljivo. Prevladali so partikularni nacionalni interesi posameznih članic. Na drugo vprašanje, ki je le navidezno identično – namreč zakaj Slovenija takšna, kakršna je bila po letu 1991, ne more obstati brez hujših posledic – in ki izhaja iz sorodnega problema, tj. migracijskega vala, pa je neprimerno težje odgovoriti. Težje zato, ker bo odgovor marsikoga, ki se ima za iskrenega in naivnega patriota, razžalostil in prizadel. Slovenija ne more preživeti, ker je postala plen kriminalne združbe, ki izredne dogodke izkorišča za lastno bogatenje. Sliši se paradoksalno: ali si domača mafija s tem, ko brez moralnih pomislekov uničuje državo, ki je tudi njena domovina, ne žaga veje, na kateri sedi?

 

Paradoks je le navidezen, podobno kot tiste cigaretne škatlice s šokantnimi slikami posledic raka, ki naj bi kadilce odvračale od kajenja, v resnici pa ne dosežejo nobenega pozitivnega učinka: velika večina ljudi, ki so nam ugrabili državo in jo uničujejo, ustreza definiciji korporativnih psihopatov. They don't give a fuck, bi rekli Američani, njim se enostavno jebe za državo.

 

Psihopati nam bodo prej ko slej uničili državo, če se jim nihče ne bo postavil po robu. Lahko bi jih potolkli po formalni politični poti, toda kaj ko vsakič ugrabijo zmagovito stranko. So kot tumor, ki napade možgane, še preden bi začeli delovati. Ker se psihopati združujejo v kriminalne združbe, jim politika ne more do živega. Lahko bi jih ogrozilo kvečjemu pravosodje, še posebej pa sodstvo.

 

Zdaj pa smo prišli do bistva. In da bi ga lažje razumeli, bomo naredili majhen ovinek...

 

Prejšnjo soboto je umrl ameriški vrhovni sodnik Antonin Scalia. Zaradi vprašanja izvolitve naslednika je njegova smrt v trenutku postala politično vprašanje par excellence. Republikanci, ki so s Scalio izgubili konservativno ikono, od odhajajočega demokratskega predsednika Baracka Obame zahtevajo, naj odloži imenovanje novega vrhovnega sodnika, dokler ne minejo predsedniške volitve. Naj to opravi njegov naslednik ali naslednica. Republikanci seveda upajo, da bo to Ted Cruz ali eden izmed njihovih fantov, vendar niso tako politično netaktni, da bi vprašanje novega vrhovnega sodnika povezovali s strankarsko barvo prihodnje administracije v Beli hiši. Njihov argument je, da odhajajoči predsednik pač ne more sprejemati tako pomembnih odločitev. In imajo prav. Res jih ne more. V zadnjih osemdesetih letih se ni zgodilo, da bi odhajajoči predsednik v volilnem letu imenoval vrhovnega sodnika.

 

Sodstvo, sploh njegov vrh, namreč predstavlja preveč pomemben del sistema delitve oblasti, da bi eksperimentirali z njim. Za delujočo vladavino prava je priporočljivo čim manj pretresov, kajti ti predstavljajo motilce, ki škodujejo temeljnim postulatom neodvisnosti sodne veje oblasti in s tem pravni državi. Ta pa je sicer slepa, ko gre za osebne lastnosti ali prepričanja; glede tega, da je bil Scalia kar hud konservativec, seveda ni dvoma. Toda v resnici sploh ne gre za to. Smešno je, da so ga nekateri slovenski mediji v svojem provincialnem pobalinskem slogu označili celo za skrajnega desničarja. Ja, v očeh revolucionarjev bi vsekakor bil.

 

Če bi Antonin Scalia živel v naši ljudski republiki pred sedemdesetimi leti, bi končal v enem izmed brezn, v kasnejših desetletjih pa ne bi dobil službe. Ker ne bi bil naš. Interpersonalna matrica, znotraj katere deluje slovenski družbeni univerzum – zanj bi Američani s kančkom stripovskega humorja našli literarno prispodobo z Lower Slobbovia, kar sem nekoč za silo prevedel kot Spodnji Močvirnistan –, je namreč sama po sebi garancija nenormalnosti. In zato so takorekoč vsi sodniki prve sestave Ustavnega sodišča Republike Slovenije, zlasti pa Lovro Šturm, Peter Jambrek, Anton Jerovšek, pa tudi Boštjan M. Zupančič in Franc Testen pri nas označeni kot "desni", čeprav so bili v svojih odločitvah v resnici izrazito liberalni.

 

Prav tu pa je tudi kleč slovenske percepcije (ne)normalnosti – da je namreč narobe in nenormalno vse, kar ni organsko povezano s komunitaristično ideologijo, katere najhujši nasprotnik je ravno liberalizem. Od tu psovanje liberalcev z leve in desne pred II. svetovno vojno, likvidacije med njo in predvsem po njej (fizično uničenje elite), ter sveta jeza nad nasprotniki nacionalnega socializma, imenovanega nacionalni interes, ki jih danes najraje slabšalno označujejo z neoliberalci. Karkoli naj bi to v slovenski politični, ekonomski in finančni periferiji že pomenilo.

 

Skoraj identični miselni proces se dogaja s terminom "sovražni govor", ki ga je zdaj kot poosebljeno zlo prepoznala celo vladajoča stranka. Kot da bi šlo za enega najbolj dramatičnih in družbeno aktualnih vprašanj današnjega časa v Slovenij, s katerim se je dolžna spopadati vlada. Ne, spoštovani križarski vitezi demokracije, ni sovražni govor vzrok te velike družbene napetosti pri nas, pač pa je njena posledica. Strah je tisti, ki hromi Slovence, zbegane in neobveščene o globalnih migracijskih tokovih. Prestrašeni državljani, ki jim nesposobna in s korupcijo kompromitirana vlada ne pove niti tega, kam misli namestiti nesrečne tuje prebežnike, postajajo nestrpni in vsak dan manj razumevajoči do ignorance oblasti.

 

Vse skupaj je namreč farsa. Ne v Združenih državah, da ne bo pomote. Farsična je slovenska obsedenost s sovražnim govorom, s katerim se je zakonodajalec ta teden ukvarjal sedem ur, da bi na koncu sprejel izjavo, v kateri je "obsodil vse primere izražanja in spodbujanja sovraštva". V pristni stalinistični mentalni formi, nad katero smo se včasih tako zgražali, ko smo poslušali in gledali prenose maratonskih sej zvezne jugoslovanske skupščine v Beogradu: vsi tisti stari, brkati, mrki, zdolgočaseni ksihti z obveznim čikom v ustih so bili genialna antireklama za vsako nadaljnjo minuto življenja v takšni državi.

 

Toda četrt stoletja kasneje lahko v nekdanji slovenski skupščini, ki so jo vmes preimenovali, prepleskali, preuredili in zamenjali njen inventar, poslušamo in gledamo podobne scene; antikadilski zakon je sicer naredil svoje, tudi kozmetika in ženske kvote so tu, hvala zanje, a retorika je ostala podobno predmoderna. Predstavniki ljudstva, no, v bistvu poslanci vladajoče partije in njenih dveh satelitov, pristojnim organom predlagajo, da ustrezno obravnavajo vse primere sovražnega govora. Vlada naj preuči tudi spremembe zakonodaje, ki bo sankcionirala ta srhljivi sovražni govor, hate speech po angleško. Toda o tem, kaj dejansko to pomeni, predvsem pa, kje se še dopustno izražanje lastnega mnenja konča in se začne "hate speech", v naši ljudski republiki pravzaprav ne slišimo nikoli. Kajti če bi, bi bila rdečica na obrazih nekaterih potentnih, verjetno celo prepotentnih javnih osebnosti, tudi politikov in samooklicanih varuhov in varuhinj javnega reda in miru, preveč očitna, da bi jo ti lahko skrili.

 

 Scalia o levici, desnici, kapitalizmu, socializmu in krščanstvu

 

Ko namreč govorimo o politični spodobnosti, ki je prvi lakmusov test normalnosti neke družbe, smo v Sloveniji ostali na emotivni stopnji družbene revolucije. Zanjo pa je značilno, da vedno poteka na račun vsaj ene družbene skupine. Nekdo mora biti kriv za vse. Zaradi tega bo v prevladujoči slovenski medijski matrici Antonin Scalia vedno skrajni desničar. Morda tudi zato, ker je imel devet otrok in več kot 33 vnukov? Njegove knjige Reading Law: The Interpretation of Legal Texts (2012) pa pri nas najbrž nihče niti povohati ne bi hotel, pa tudi če bi jo želel, bi bilo to sila težko, saj je ves čas razprodana...

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
5
O anonimnih komentatorjih
4
21.07.2019 09:00
Drži, da 90 odstotkov državljanov ne zanimajo javne zadeve, skrb za skupnost in da so najčistejši sledilci fenomena mindfulness ... Več.
Piše: Miha Burger
Homagge Marku Mlačniku: V dvorani sem gledal glavnega junaka predstave, ki je gledal samega sebe na odru
8
20.07.2019 22:00
Tokrat se ne bom mogel otresti presežnikov. Vse, kar bom imenoval, je bilo presežno v času nastanka in je bilo kot takšno ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Norosti Šarčevega medijskega zakona: Bomo tudi za kršitve cestno-prometnih predpisov odslej kaznovali – vzdrževalce cest?
8
18.07.2019 19:00
Slovenska medijska zakonodaja naj bi se kmalu posodobila, in to že četrtič v zgodovini veljavnega Zakona o medijih. Predlog ... Več.
Piše: Igor Mekina
Nova Evropska komisija in pasti Zahodnega Balkana: Zakaj Slovenijo tako zanima resor za širitev
10
18.07.2019 05:15
O uspešnosti naše balkanske politike so mnenja različna. V omenjenih novodobnih razmerah, kjer se za svoje strateške interese na ... Več.
Piše: Božo Cerar
"Resnice ni brez ideje ali vsaj iluzije. Prinašajo jo zasanjani misleci, plačujejo s kapljami krvi."
5
14.07.2019 09:00
25. junij smo zaznamovali kot Dan državnosti naroda, ki je dosegel, kar si je želel s polno pravico stoletja. Predsednik vlade ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Bill Viola, mojster elektronskih neviht
0
13.07.2019 22:00
Večja skupina moških in žensk, starejših in mlajših, stoji v pričakovanju napovedanega dogodka. V kader vstopijo v upočasnjenem ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Bi judovsko-arabsko vprašanje v Izraelu lahko rešili na "makedonski" način?
11
11.07.2019 22:58
Slovenska zunanja politika omahuje med jugoslovansko tradicijo in svojim položajem v Evropski uniji in zvezi NATO. Miro Cerar je ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Zakaj nas večinoma vodijo bleferji?
11
09.07.2019 14:00
Samozavest zelo redko odraža stopnjo kompetentnosti, njuno prekrivanje je celo tako majhno, da je to kar strašljivo. ... Več.
Piše: Edvard Kadič
Kaj nam sporoča Hong Kong? Da je pri bivših kolonijah evolucija neprimerno boljša od revolucije
7
07.07.2019 11:00
Zadnji čas so med udarnimi vestmi tudi demonstracije v Hong Kongu.Lahko jih štejemo za ene od mnogih, ki se pač pojavljajo v ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Umetnosti ni dano, da napoveduje bodočnost, temveč da oblikuje bodočnost
2
07.07.2019 00:33
Vedno bolj je mogoče z računalniško infrastrukturo združevati vse z vsem. Navkljub temu, da se občasno pojavlja zanikanje, da je ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
81 let sramotnega pakta med Hitlerjem in Stalinom: Evropski dan spomina žrtev totalitarnih in avtokratskih režimov
15
04.07.2019 21:00
V Sloveniji smo običajno zelo glasni, ko gre za obsodbe zločinov nacizma in fašizma in obujanje njunih idej, s čemer seveda ni ... Več.
Piše: Božo Cerar
Od idealizma do postrealizma: Dosežki in napake slovenske zunanje politike
6
03.07.2019 20:00
V slovenski vladi, še posebej pa na zunanjem ministrstvu, primanjkuje strateških razprav in usmeritev. Slovenci se najrajši ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Samobrc iz Schengena: Kratka zgodovina slovenske neumnosti
15
02.07.2019 20:00
Človeka postaja strah, da se bo z današnjo Slovenijo zgodilo tisto, kar je pred dobrimi sto leti Ivan Cankar prerokoval ... Več.
Piše: Borut Trekman
Smisel nadzornih svetov je neodvisnost od politike, bank in prijateljstev
3
30.06.2019 23:59
Bistvo sistema nadzornih svetov in generalnih direktorjev v enotirnem sistemu je neodvisnost prava, ne navidezna; neodvisnost ... Več.
Piše: Keith Miles
In memoriam Pen klub (1967-2019): Restavracija, ki jo je ugonobilo slovensko pisateljsko društvo
14
30.06.2019 08:00
Z zaprtjem te legendarne restavracije nismo izgubili le prostora, ki je sam po sebi postal živa zgodovina, pač pa smo vsi skupaj ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
V umetnosti so stilni svetovi zapleteni: Tisto, kar je podobno, je lahko popolnoma nasprotno.
0
29.06.2019 23:59
Racionalno uvajanje števil in matematičnih sistemov v nova umetniška dela je bilo popolnoma v nasprotju s hipijevsko ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Brexit po brexitu: Bolj bo Evropi manjkala Britanija kot pa obratno
11
25.06.2019 22:30
V času, ko se svet spominja zadnjih velikih borb 2. svetovne vojne, je dobro pomisliti, kako se tudi v tem našem krasnem ... Več.
Piše: Ferdinand Blaznik
Slovenija, otok demokracije sredi morja sovražnikov
16
23.06.2019 21:09
Ideja, ki se pojavlja v zadnjem času, da je Slovenija otok demokracije v morju fašističnih, nacističnih, avtoritarnih, ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
S časom je vsaka beseda, ki je bila vključena v vizualno umetnino, postala prerokba
3
22.06.2019 23:59
Največja nevarnost za vsako skupnost je, ko se elite začnejo odmikati od umetnosti. Danes gledamo proces, ko so politične elite ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Poletno branje: Polkovnica Nina Moreno nima nikogar, ki bi ji pisal
6
21.06.2019 01:04
Objavljamo prvo v seriji zgodb nove rubrike Poletno branje. K sodelovanju smo povabili nekaj zelo zanimivih avtorjev, ki bodo na ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Balkanski posli Telemacha: "Arogantno in hinavsko. Ne vem, če bi državljan Malte Dragan Šolak lahko to počel v Evropski uniji. Sramota!"
Uredništvo
Ogledov: 1,538
02/
Nova Evropska komisija in pasti Zahodnega Balkana: Zakaj Slovenijo tako zanima resor za širitev
Božo Cerar
Ogledov: 1,402
03/
Odprto pismo notranjemu ministru: Mrtvaški veter iz pisarne ministra Poklukarja
Anej Sam
Ogledov: 1,797
04/
50 let človeka na Luni (1969-2019): "Trenutno lahko letimo le znotraj zemeljske orbite, to je najdlje, kot lahko gremo."
Boštjan Pihler
Ogledov: 1,325
05/
Štiri milijarde evrov bo šlo letos za zdravstvo, kakovost storitev pa še naprej pada!
Uredništvo
Ogledov: 1,322
06/
Norosti Šarčevega medijskega zakona: Bomo tudi za kršitve cestno-prometnih predpisov odslej kaznovali – vzdrževalce cest?
Igor Mekina
Ogledov: 1,075
07/
O politično korektnih nemških medijih: "Danes so mediji kot lubenice - zunaj zeleni, znotraj pa še vedno rdeči"
Norbert Bolz
Ogledov: 1,207
08/
"Resnice ni brez ideje ali vsaj iluzije. Prinašajo jo zasanjani misleci, plačujejo s kapljami krvi."
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1,045
09/
Stoletni pečat Zorka Simčiča (4. del): "Ko sem bil prvič v Evropi, so me vedno znova in znova spraševali, kdo nas financira in ali se naši dijaki res urijo z brzostrelkami."
Uredništvo
Ogledov: 883
10/
Koliko nas je v resnici stala sanacija bank? Odgovor je 4,5 milijarde evrov
Bine Kordež
Ogledov: 580