Komentar

Antonin Scalia in sovražni govor v Spodnjem Močvirnistanu

Karl Marx je predelal Heglovo misel, češ da se velika zgodovinska dejstva in osebnosti pojavljajo dvakrat, in iz nje izpeljal svojo znamenito tezo, da se zgodovina ponavlja – prvič kot tragedija, drugič pa kot farsa.

20.02.2016 02:07
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   antonin scalia   zda   barack obama   sovražni govor   eu   skupnost premoga in jekla   ustavno sodišče

Foto: arhiv Portala PLUS

Slovenija ne more preživeti, ker je postala plen kriminalne združbe, ki izredne dogodke izkorišča za lastno bogatenje. Sliši se paradoksalno: ali si domača mafija s tem, ko brez moralnih pomislekov uničuje državo, ki je tudi njena domovina, ne žaga veje, na kateri sedi?

 

Ni sovražni govor vzrok te velike družbene napetosti pri nas, pač pa je njena posledica.

Evropa ni nič bolj obremenjena z zgodovino od Združenih držav Amerike, ima pa neprimerno daljši in obsežnejši spomin. Če poskušamo odmisliti dogodke pred začetkom genocida nad staroselci, potem se severnoameriška zgodovina začenja pred komaj nekaj stoletji, medtem ko je Evropa obremenjena z odnosi med svojimi narodi tudi za tisočletje nazaj. Toda Američani so v nekaj desetletjih uspeli zgraditi globalni imperij, ker so nacionalnost, raso in veroizpoved svojih prebivalcev genialno nevtralizirali z državljanstvom. Proud to be American (tj. ponosen, da je nekdo Američan) je tisto, česar Evropejci nimamo in zaradi česar je Evropska unija v svojem substančnem bistvu še vedno Skupnost za premog in jeklo – in nič več kot to.

 

Zdi se tudi, da ima ta novodobna Skupnost za premog in jeklo vedno manjšo temperaturo v svojem jedru. Ideja se ohlaja, bruseljska birokratska palača pa je navadna hiša iz kart. Milijon migrantov iz Bližnjega in Srednjega vzhoda je zatresel unijo, v kateri živi 500 milijonov ljudi. To se je zgodilo, ker evropska hiša nima trdnih temeljev in  predvsem zato, ker nima voditeljev. Avtodestruktivni Nemci so s svojo kanclerko še enkrat dokazali dvoje: da jim ne gre zaupati in da ne zaupajo niti sami sebi.

 

Pred nami se začenja odvijati proces razpada Evrope, o čemer smo na Portalu PLUS pisali že 21. oktobra lansko leto (sic!). Napovedali smo razvoj dogodkov, ki se bistveno ne razlikuje od tega, kar se (nam) dogaja danes. Če smo se do takšnih zaključkov lahko dokopali mi, potem je seveda logično, da so celoten razplet z vsemi projekcijami, prognozami in analizami naredili tudi v za to pooblaščenih vladnih institucijah. Tega uradno sicer ne vemo in ne moremo bolj konkretizirati, saj bi s tem ogrozili naše vire. Lahko pa namignemo, da je precej poročil in opozoril nihče od naslovnikov ni (pre)bral ali vzel resno.

 

Zakaj Evropska unija takšna, kakršna je bila v desetletju po zadnji veliki širitvi (2004), ne more obstati, je bolj ali manj razumljivo. Prevladali so partikularni nacionalni interesi posameznih članic. Na drugo vprašanje, ki je le navidezno identično – namreč zakaj Slovenija takšna, kakršna je bila po letu 1991, ne more obstati brez hujših posledic – in ki izhaja iz sorodnega problema, tj. migracijskega vala, pa je neprimerno težje odgovoriti. Težje zato, ker bo odgovor marsikoga, ki se ima za iskrenega in naivnega patriota, razžalostil in prizadel. Slovenija ne more preživeti, ker je postala plen kriminalne združbe, ki izredne dogodke izkorišča za lastno bogatenje. Sliši se paradoksalno: ali si domača mafija s tem, ko brez moralnih pomislekov uničuje državo, ki je tudi njena domovina, ne žaga veje, na kateri sedi?

 

Paradoks je le navidezen, podobno kot tiste cigaretne škatlice s šokantnimi slikami posledic raka, ki naj bi kadilce odvračale od kajenja, v resnici pa ne dosežejo nobenega pozitivnega učinka: velika večina ljudi, ki so nam ugrabili državo in jo uničujejo, ustreza definiciji korporativnih psihopatov. They don't give a fuck, bi rekli Američani, njim se enostavno jebe za državo.

 

Psihopati nam bodo prej ko slej uničili državo, če se jim nihče ne bo postavil po robu. Lahko bi jih potolkli po formalni politični poti, toda kaj ko vsakič ugrabijo zmagovito stranko. So kot tumor, ki napade možgane, še preden bi začeli delovati. Ker se psihopati združujejo v kriminalne združbe, jim politika ne more do živega. Lahko bi jih ogrozilo kvečjemu pravosodje, še posebej pa sodstvo.

 

Zdaj pa smo prišli do bistva. In da bi ga lažje razumeli, bomo naredili majhen ovinek...

 

Prejšnjo soboto je umrl ameriški vrhovni sodnik Antonin Scalia. Zaradi vprašanja izvolitve naslednika je njegova smrt v trenutku postala politično vprašanje par excellence. Republikanci, ki so s Scalio izgubili konservativno ikono, od odhajajočega demokratskega predsednika Baracka Obame zahtevajo, naj odloži imenovanje novega vrhovnega sodnika, dokler ne minejo predsedniške volitve. Naj to opravi njegov naslednik ali naslednica. Republikanci seveda upajo, da bo to Ted Cruz ali eden izmed njihovih fantov, vendar niso tako politično netaktni, da bi vprašanje novega vrhovnega sodnika povezovali s strankarsko barvo prihodnje administracije v Beli hiši. Njihov argument je, da odhajajoči predsednik pač ne more sprejemati tako pomembnih odločitev. In imajo prav. Res jih ne more. V zadnjih osemdesetih letih se ni zgodilo, da bi odhajajoči predsednik v volilnem letu imenoval vrhovnega sodnika.

 

Sodstvo, sploh njegov vrh, namreč predstavlja preveč pomemben del sistema delitve oblasti, da bi eksperimentirali z njim. Za delujočo vladavino prava je priporočljivo čim manj pretresov, kajti ti predstavljajo motilce, ki škodujejo temeljnim postulatom neodvisnosti sodne veje oblasti in s tem pravni državi. Ta pa je sicer slepa, ko gre za osebne lastnosti ali prepričanja; glede tega, da je bil Scalia kar hud konservativec, seveda ni dvoma. Toda v resnici sploh ne gre za to. Smešno je, da so ga nekateri slovenski mediji v svojem provincialnem pobalinskem slogu označili celo za skrajnega desničarja. Ja, v očeh revolucionarjev bi vsekakor bil.

 

Če bi Antonin Scalia živel v naši ljudski republiki pred sedemdesetimi leti, bi končal v enem izmed brezn, v kasnejših desetletjih pa ne bi dobil službe. Ker ne bi bil naš. Interpersonalna matrica, znotraj katere deluje slovenski družbeni univerzum – zanj bi Američani s kančkom stripovskega humorja našli literarno prispodobo z Lower Slobbovia, kar sem nekoč za silo prevedel kot Spodnji Močvirnistan –, je namreč sama po sebi garancija nenormalnosti. In zato so takorekoč vsi sodniki prve sestave Ustavnega sodišča Republike Slovenije, zlasti pa Lovro Šturm, Peter Jambrek, Anton Jerovšek, pa tudi Boštjan M. Zupančič in Franc Testen pri nas označeni kot "desni", čeprav so bili v svojih odločitvah v resnici izrazito liberalni.

 

Prav tu pa je tudi kleč slovenske percepcije (ne)normalnosti – da je namreč narobe in nenormalno vse, kar ni organsko povezano s komunitaristično ideologijo, katere najhujši nasprotnik je ravno liberalizem. Od tu psovanje liberalcev z leve in desne pred II. svetovno vojno, likvidacije med njo in predvsem po njej (fizično uničenje elite), ter sveta jeza nad nasprotniki nacionalnega socializma, imenovanega nacionalni interes, ki jih danes najraje slabšalno označujejo z neoliberalci. Karkoli naj bi to v slovenski politični, ekonomski in finančni periferiji že pomenilo.

 

Skoraj identični miselni proces se dogaja s terminom "sovražni govor", ki ga je zdaj kot poosebljeno zlo prepoznala celo vladajoča stranka. Kot da bi šlo za enega najbolj dramatičnih in družbeno aktualnih vprašanj današnjega časa v Slovenij, s katerim se je dolžna spopadati vlada. Ne, spoštovani križarski vitezi demokracije, ni sovražni govor vzrok te velike družbene napetosti pri nas, pač pa je njena posledica. Strah je tisti, ki hromi Slovence, zbegane in neobveščene o globalnih migracijskih tokovih. Prestrašeni državljani, ki jim nesposobna in s korupcijo kompromitirana vlada ne pove niti tega, kam misli namestiti nesrečne tuje prebežnike, postajajo nestrpni in vsak dan manj razumevajoči do ignorance oblasti.

 

Vse skupaj je namreč farsa. Ne v Združenih državah, da ne bo pomote. Farsična je slovenska obsedenost s sovražnim govorom, s katerim se je zakonodajalec ta teden ukvarjal sedem ur, da bi na koncu sprejel izjavo, v kateri je "obsodil vse primere izražanja in spodbujanja sovraštva". V pristni stalinistični mentalni formi, nad katero smo se včasih tako zgražali, ko smo poslušali in gledali prenose maratonskih sej zvezne jugoslovanske skupščine v Beogradu: vsi tisti stari, brkati, mrki, zdolgočaseni ksihti z obveznim čikom v ustih so bili genialna antireklama za vsako nadaljnjo minuto življenja v takšni državi.

 

Toda četrt stoletja kasneje lahko v nekdanji slovenski skupščini, ki so jo vmes preimenovali, prepleskali, preuredili in zamenjali njen inventar, poslušamo in gledamo podobne scene; antikadilski zakon je sicer naredil svoje, tudi kozmetika in ženske kvote so tu, hvala zanje, a retorika je ostala podobno predmoderna. Predstavniki ljudstva, no, v bistvu poslanci vladajoče partije in njenih dveh satelitov, pristojnim organom predlagajo, da ustrezno obravnavajo vse primere sovražnega govora. Vlada naj preuči tudi spremembe zakonodaje, ki bo sankcionirala ta srhljivi sovražni govor, hate speech po angleško. Toda o tem, kaj dejansko to pomeni, predvsem pa, kje se še dopustno izražanje lastnega mnenja konča in se začne "hate speech", v naši ljudski republiki pravzaprav ne slišimo nikoli. Kajti če bi, bi bila rdečica na obrazih nekaterih potentnih, verjetno celo prepotentnih javnih osebnosti, tudi politikov in samooklicanih varuhov in varuhinj javnega reda in miru, preveč očitna, da bi jo ti lahko skrili.

 

 Scalia o levici, desnici, kapitalizmu, socializmu in krščanstvu

 

Ko namreč govorimo o politični spodobnosti, ki je prvi lakmusov test normalnosti neke družbe, smo v Sloveniji ostali na emotivni stopnji družbene revolucije. Zanjo pa je značilno, da vedno poteka na račun vsaj ene družbene skupine. Nekdo mora biti kriv za vse. Zaradi tega bo v prevladujoči slovenski medijski matrici Antonin Scalia vedno skrajni desničar. Morda tudi zato, ker je imel devet otrok in več kot 33 vnukov? Njegove knjige Reading Law: The Interpretation of Legal Texts (2012) pa pri nas najbrž nihče niti povohati ne bi hotel, pa tudi če bi jo želel, bi bilo to sila težko, saj je ves čas razprodana...

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
5
70. let zveze NATO: Če na srečanju v Londonu članice ne bodo stopile skupaj, se ponujajo črni scenariji
11
11.11.2019 20:00
Severnoatlantsko zavezništvo se sooča z najbolj kompleksno in nepredvidljivo varnostno situacijo od svojega nastanka pred 70. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Meditacija o zidovih: Ugani, kdo pride danes na kosilo
15
10.11.2019 19:30
Kaj bi rekli v New Yorku, če bi kdo izjavil, da se je Svetovni trgovinski center leta 2001 podrl na dve strani: na ZDA in na ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Parlamentarna preiskovalna komisija v zadevi Kangler in nenavadno obnašanje ustavnega sodišča
8
10.11.2019 09:59
Močno dvomim, da bi ustavni sodniki kljub svoji vzvišenosti prezrli pričanje Franca Kanglerja pred preiskovalno komisijo, saj so ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Človeštvo se bo na koncu pobilo med sabo, navkljub vsemu pa smo v boju za lepoto sveta!
15
09.11.2019 20:00
Ljudje smo edini med živalmi, ki smo sposobni pogledati v svoje možgane, mogoče smo jih celo sposobni rekonstruirati in na novo ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Zbogom, Levica! Šarcu bo zdaj še težje vladati, a na srečo ima nekaj smisla za humor
18
08.11.2019 01:00
Na sklonjenih hrbtih koalicijskih partnerjev je v središče političnega dogajanja vkorakalaLevica. Brez ene resne odgovornosti, ... Več.
Piše: Anuša Gaši
Evropa med neizprosno demografijo in "zarukanim nacionalizmom": Ali slovenski narod odmira?
21
05.11.2019 00:34
Demografska gibanja v Evropi so v glavnem alarmantna in vzbujajo upravičene skrbi. Če odmislimo Kosovo, potem se evropske države ... Več.
Piše: Anej Sam
Klinični center kot mikrokozmos slovenske države: insajderski esej o negativni selekciji
12
03.11.2019 22:00
Pričujoči tekst pozorno preberite, saj se v njem skriva posebno, presenetljivo sporočilo, ki je povezano z datumom objave: ... Več.
Piše: Blaž Mrevlje
Yoko Ono & Marina Abramović: Bolje je biti oseba en dan, kot senca tisoč let.
10
02.11.2019 21:00
Bistvena razlika med umetniškim delomYoko Ono(1933) inMarino Abramović(1946) je v tem, da Yoko Ono proizvaja umetniške dogodke, ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Britanski davkoplačevalci se ne dajo: Levičarska zloraba besed in "Mala rdeča knjižica"
13
27.10.2019 19:00
V politiki so levičarji že od nekdaj dobri pri izkrivljanju besed. Zgodovinska so bila profit pomeni izkoriščanje, kapitalizem ... Več.
Piše: Keith Miles
Korupcija za telebane: Kratek priročnik o korupciji in provizijah na Slovenskem
7
27.10.2019 09:00
Komentarji mojih zadnjih dveh prispevkov naportalu+so me vzpodbudili, da napišem nekaj o poslovnih navadah v Sloveniji.Nisem ne ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Mi, umetniki levi anarhisti, težko sprejmemo idejo, da je kultura največja vrednota
2
26.10.2019 21:20
Bralec, samo pomisli, kakšna mega skladovnica informacij je vpeta v digitalno vesolje. Vsako sekundo se širi. Točno to vesolje ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O bednem filozofu: Ali je Boris Vezjak retardiran? Ali ima IQ višji od številke čevljev?
32
25.10.2019 14:00
Boris Vezjak ni znan in ne pomeni ničesar nikomur, vendar je v sebi osredotočil vso bedo filozofije. Ponazarja stanje prodanih ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
David Tasić (1962-2019)
3
24.10.2019 22:24
O vsem skupaj bi bilo lažje posneti film kot pisati. Na srečo je bila večina prizorov naših skupnih osemdesetih polna ... Več.
Piše: Franci Zavrl
Stati inu obstati: Proces impeachmenta zoper Donalda Trumpa prehaja v novo fazo
5
23.10.2019 22:04
Impeachment je v Združenih državah ponovno dobil zagon. Ankete javnega mnenja mu postajajo naklonjene, kar budno spremljajo tako ... Več.
Piše: Božo Cerar
Konec mita o dobrem ustavnem sodišču: Primer Accetto in moralna integriteta sodnikov
45
22.10.2019 23:15
Prilika o dveh ustavnih sodnikih, od katerih eden laže, drugi pa na laž opozori javnost, ne bi smela predstavljati večje moralne ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Katalonska neodvisnost: V Evropo prek Madrida ali Barcelone?
26
20.10.2019 19:00
Zunanji ministerMiro Cerarnajbrž ni dobro vedel, kaj govori, ko je španski policijski in pravosodni teror v Kataloniji razglasil ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
So Adrio Airways prodali slamnatemu skladu, ker je bilo treba zabrisati sledi sumljivih poslov?
13
20.10.2019 09:00
Agonija Adrie Airways se še ni prav končala, pa nam Alenka Bratušek in Zdravko Počivalšek že ponujata novo avanturo:ustanovitev ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Oktavia. Trepanacija: Opera, ki je uprizorjena v odprti Leninovi glavi
1
19.10.2019 19:00
Biti sto let kasneje v istem političnem prostoru Lenina in poslušati opero o njegovem brutalnem boljševizmu, je poseben ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Farsa v Združenih narodih: Venezuelo izvolili v Svet za človekove pravice
8
18.10.2019 20:00
17. oktobra, na dan umora venezuelskega opozicijskega aktivista Edmunda Rade, je Madurov režim prejel čudovito nagrado Generalne ... Več.
Piše: Božo Cerar
Kratka zgodovina Evropske unije: Od raja na zemlji do problema
18
15.10.2019 22:27
Raj na zemlji, rešitev, podpora, odgovornost, nadzorstvo in disciplina, problem. V jugoslovanskih časih smo Evropsko skupnost ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Klinični center kot mikrokozmos slovenske države: insajderski esej o negativni selekciji
Blaž Mrevlje
Ogledov: 2,974
02/
Zbogom, Levica! Šarcu bo zdaj še težje vladati, a na srečo ima nekaj smisla za humor
Anuša Gaši
Ogledov: 2,215
03/
Evropa med neizprosno demografijo in "zarukanim nacionalizmom": Ali slovenski narod odmira?
Anej Sam
Ogledov: 2,138
04/
Andraž Teršek: "Ustavno sodišče prepogosto odloča tako, da se najprej izbere končni rezultat, potem pa išče pot, ki naj bi legitimirala takšen rezultat."
Uredništvo
Ogledov: 1,593
05/
Ustavno sodišče dokončno razsodilo: Obvezne glasbene kvote Mira Cerarja so neustavne!
Uredništvo
Ogledov: 1,644
06/
Slovenski intelektualci o razmerah v državi ob 30-letnici padca Železne zavese: "Danes bo že jutri včeraj"
Uredništvo
Ogledov: 1,866
07/
Meditacija o zidovih: Ugani, kdo pride danes na kosilo
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,303
08/
Banka Slovenije pod težo kritik: So bile omejitve pri najemanju kreditov občanov res potrebne?
Bine Kordež
Ogledov: 1,325
09/
70. let zveze NATO: Če na srečanju v Londonu članice ne bodo stopile skupaj, se ponujajo črni scenariji
Božo Cerar
Ogledov: 1,101
10/
Parlamentarna preiskovalna komisija v zadevi Kangler in nenavadno obnašanje ustavnega sodišča
Angel Polajnko
Ogledov: 1,411