Dr. Valerij Sivolap je v Zvezdnem mestecu direktor oddelka, zadolženega za znanstvene eksperimente na Mednarodni vesoljski postaji (ISS), ki je ta trenutek vpeta na nizko orbito na višini 400 km nad zemeljskim površjem. Skupaj sedimo na ZRC SAZU v Ljubljani. Poleg Valerija je v svečani mali dvorani Sazuja še Igor Rudajev, direktor oddelka za mednarodne odnose Središča za usposabljanje kozmonavtov Jurija Gagarina (CPK). V sosednjem predprostoru so še kustodinja dr. Elena Jesina in organizitorka Elena Dašina, skupaj z Olegom Zaharovim, ki skrbi v Zvezdnem mestecu za izobraževalni Kozmocenter mladih.

Smo uro pred tiskovno konferenco za razstavo z naslovom Objektivi in podnaslovom: pol stoletja snemanja in fotografiranja v vesolju. Otvoritev razstave bo naslednji dan, 19. februarja 2016 ob 18:00 v Ksevtu v Vitanju. Vsi organizacijski problemi okrog tiskovne konference so že za nami, tudi razstava v Vitanju je že postavljena, tako, da smo vsi skupaj v območju varnega. Gospa Alenka Koren iz Zrc Sazuja je briljantno vse pripravila tako, da smo v relativno nenapetem intervalu. Smo v vmesnem času čakanja. Temu primeren je bil tudi naš pogovor.

Z Valerijem in Igorjem smo tematizirali prve filmske posnetke in fotografije, posnete iz vesolja na Zemljo. To je bila sicer tudi tema tiskovne konference. Predvsem smo se pogovarjali o prvem posnetku, ki ga je naredil kozmonavt German Titov. Ta posnetek je pomemben tudi zato, ker je ključen za našo razstavo Objektivi v Ksevtu.

Letos se spominjamo petinpetdesetletnice, ko je bil narejen prvi posnetek iz vesolja proti Zemlji!

Dvaintrideset originalnih kamer in fotoaparatov, med katerimi so bili mnogi med njimi v vesolju, vse to so zgodovinski artefakti najvišje muzealične stopnje. Takšne vrste artefakti so to, da bi si jih želeli imeti na svojih razstavah vsi najboljši muzeji na svetu. Verjamem, da če bi videli razstavo v Vitanju, da bi nam zavidali.

Prvi posnetek v zgodovini človeštva iz vesolja na Zemljo, posnet s filmsko kamero Konvas, je bil opravljen na drugem poletu v vesolje, ki ga je posnel kozmonavt German Titov 6. avgusta leta 1961 iz vesoljskega plovila Vostok 2. Točno tisto kamero, s katero je vadil na pripravah za polet, lahko vidimo na razstavi Objektivi. Poleg tega lahko vidimo originalno okno Vzor, skozi katerega je Titov posnel prvi kader in fotografije. Vsi motivi, ki smo jih imenovali v pogovoru, so bili kasneje pomemben del tiskovne konference. Kot takšne smo jih tudi izpostavili. Tiskovna konferenca je bila več kot eno uro dolga, podprta z mnogimi vprašanji iz avditorija, kar je zelo netipično v naši medijski pokrajini.

Do tukaj je tekla beseda o kozmonavtu Germanu Titovu. Od zdaj naprej pa bo tekla beseda o posebni fotografiji, katere motiv je bil Jurij Gagarin in je ni na razstavi. Pravzaprav je to komični moment, ki ga na tiskovni konferenci nisem imenoval, pa sem si ga zelo želel izpostaviti. Zato ga bom opisal v komentarju.

Še vedno smo v vmesnem času pred tiskovno konfrenco. Valerija in Igorja vprašam, če poznata portretno fotografijo Jurija Gagarina v hokejskem dresu. Sam sem jo videl samo enkrat na raketnem izstrelišču v Bajkanurju in nikoli več. Fotografija se mi je zelo zarezala v zavest, ker je sprožila v meni pomembna poklicna vprašanja, predvsem o fenomenu  identifikacije, pa tudi o kulturnih problemih in o metodoloških vzorčenjih spojnih mehanizmov, ki jih proizvajajo in vzpostavljajo kulture. Predvsem kulture vesoljskih nacij.

Digresija: Tudi Slovenci smo vesoljska nacija. Predvsem s Hermanom Potočnikom Noordungom in z njegovo knjigo Problem vožnje po vesolju.

Konec digresije.

Na tem mestu sem jima začel opisovati motiv črno-bele fotografije: na njej je bil kozmonavt Jurij Gagarin, oblečen v hokejski športni dres. V rokah je imel hokejsko palico in cigareto v ustih. Iz fotografije se je dalo razbrati, da je stal na zamrznjenem jezercu. Najverjetneje v Zvezdnem mestecu. Tisto, kar me je vznemirilo na tej fotografiji, je bil napis na Gagarinovem dresu. Bil je atipičen, na njem je pisalo v čiriličnem pismu: Naši! V naslednjem trenutku me je zanimalo, kaj je pisalo na nasprotnikovih dresih.

Ko sem opisal fotografijo, sta se oba naenkrat zasmejala. Igor je namignil Valeriju naj mi le pove "veliko" skrivnost Zvezdnega mesteca. Dr. Valerij Sivolap je poleg svoje službe, ki jo opravlja, tudi glavni trener ljubiteljske hokejske skupine Naši. S kakšnim ponosom mi je to povedal, si ne morete predstavljati. Lansko leto so bili v Sočiju med vsemi ruskimi ljubiteljskimi hokejskimi skupinami prvi. Takoj me je povprašal, če obstaja v Sloveniji hokejska skupina, ki bi hotela z njimi odigrati tekmo v Zvezdnem mestecu. Ker se na šport čisto nič ne spoznam, sem mu obljubil, da se bom pozanimal.

V resnici me je predvsem zanimalo, kakšen napis so imeli na dresih nasprotniki Naših.

Ker: zavest in fizična prisotnost človeka na Zemljinih bližnjih orbitah sta človeštvu problikovali vsa merila doživljanja naše planetarne celote. Z medijsko posredovanim pogledom skozi objektiv fotoaparata ali kamere se je demokratiziral pogled vsega človeštva, ki ga doživljajo v realnem samo izbrani. Prek direktnega prenosa doživljamo demokratično celoto. Zato je neusmiljeno pomembno kakšna je posredovana slika o nas samih. Najbolj pa slika o tistem, česar ne vidimo s prostim očesom. Ves tisti spekter, ki je prisoten, a ga ne moremo razbrati z našimi čutili. Zato je tako neusmiljeno pomembna tehnologija, ki mora biti podaljšek vsega tistega najboljšega v človeku in človeštvu.

Ko se ta spremeni iz orodja v orožje, nastopi kolaps človeškega.

Mi, človeštvo se nenehoma borimo proti nekulturi, proti divjanju na divjih teritorijih. Ker prostor, ki nima nima kulture, je prostor divjega primitivizma hitlerjancev in vsega neestetskega, nelepega na tem pitoresknem planetu Zemlja. Pogled ni več kino ali foto narativ, temveč je prehod, ki od nas zahteva, da se medijsko priključimo. Nastopi trenutek, ko se začnemo zavedati ogromnega mislečega o Naših. V planetu vidimo mislečo umetniško mišico. Ni samo naše telo veliko čutenje, temveč postane naše oko drseči organ.

To sem doživljal v trupu kozmonavtskega letala Iljušin 76, ko sem ležal na velikem optimalno zbrušenem steklu in gledal z višine 10 kilometrov dol na drsečo pokrajino pod seboj. Ko drsiš nad površino planeta, kmalu prepoznaš misleče. Planet je živo bitje, ki misli z našo pomočjo, to se vidi v mestih, hišah, ulicah, cestah, progah, vzorcih nižjega in višjega reda. Nič več ni združevanja nezdružjivega. Natančno vidna je povezanost neskončno nepovezljivega. To je danes že mogoče! Tudi zaradi tega je postmodernizem leta 1995 izdihnil. Zato pa je zelo pomebna nepredvidljivost. V presenčenju je nameščena živost komičnega.

Še vedno nam niso odvzeli naše gibljivosti in gibčnosti. Vsak dan se znova konceptualiziramo neodvisno od ideologije, ki je nameščena v državi, ki bi nas rada povezovala z njenimi hitlerjanskimi narativi. Vse je shranjeno v scenosledih bodočnosti. Vsi in vse sodelujemo v proizvodnji prostora. Naša telesa, tudi moje, so v osnovi izhodišče za proizvodnjo novih družbenh praks. Zato sem umetnik!

Nasprotnikovi skupini je bilo ime : Naši!