Komentar

Kriza slovenske politike, tretjič: Upravljanje s klimo v skupnosti

V nadaljevanju razmišljanja o krizi slovenske politike se po krizi voditeljstva in pomanjkanju strateškega cilja naše države dotikam vprašanja klime, vzdušja in počutja pri nas. Upravljanje s klimo v skupnosti sodi poleg upravljanja z zgodovinsko nalogo in upravljanja s prepričanji v trikotnik obveznih nalog za velikega voditelja. In priznajmo si, vzdušje v naši deželi je turobno in depresivno.

24.02.2016 00:01
Piše: Sebastjan Jeretič
Ključne besede:   voditelj   slovenija   kulturni boj   egalitarizem   levica   desnica

Foto: arhiv Portala PLUS

Edini, okrog katerih se danes s ponosom združimo prav vsi, so naši vrhunski športniki. Na vsakem drugem koraku smo kot skupnost razklani v kulturnem boju, ki ga bijeta levica in desnica.

Zadnja leta me pot pogosto vodi v Črno Goro. Njihov standard življenja, če ga merimo s številkami, je daleč od slovenskega. Pa vendar znajo svoj standard živeti s precej večjim užitkom, kot mi našega. Med stebri njihove identitete je ponos in ljubezen do svoje samostojnosti, ki so jo povrnili pred desetletjem. Na vsakem korakuvihra zastava, politični govori so polni izrazov ljubezni do države, ki jih povzema sintagma "Da je večna Črna Gora".

 

Priznam, da me včasih zanese in sanjam o tem, da imam črnogorske korenine, da bi lahko bil del te ljubezni do domovine. Zakaj taka čustva v taki razsežnosti ne prežemajo tudi nas v Sloveniji? Zakaj je vsakdo, ki sploh omeni domovino, označen za nacionalista in nestrpneža? In še pomembneje, ali bi se v Sloveniji kaj spremenilo, če bi bili ponosni na našo identiteto? Oziroma ali bi se kaj spremenilo, če bi sploh imeli jasno nacionalno identiteto? Zakaj je upravljanje s klimo v skupnosti tako pomembno za voditelja?

 

Naše dojemanje stvarnosti se oblikuje na podlagi našega počutja, čustev, energij. Naš odnos do stvarnosti ne temelji na suhoparnih statističnih kazalcih, temveč na našem imaginarnem doživljanju le-­teh. Vsako dejanje, vsako sporočilo voditelja se v naših občutkih in mislih filtrira skozi čustveno stanje in prepričanja, s katerimi dojemamo naše življenje v skupnosti.

 

Sodobna biopsihologija nam kaže, kako naše razmišljanje, dojemanje, sporazumevanje in delovanje temeljijo na prepletenem trikotniku uma, telesa in socialnega konteksta. Ta delitev je seveda umetna in ti trije stebri delujejo kot celovit kompleks. Naša bistvena življenjska in evolucijska strategija je prilagajanje, tako naravnemu okolju, kot tudi drugim pripadnikom skupnosti, torej našemu socialnemu kontekstu. To strategijo izvajamo s prepletanjem čustev, prepričanj in zunanjih dejavnikov in če politika zanemari to kompleksnost našega dojemanja, ji spodleti. In naši vladajoči politiki se to dogaja iz dneva v dan. Tako je denimo predsedniku vlade Miru Cerarju spodletelo komuniciranje s pildkom: "Slovenec sem. Ne jamram, iščem rešitve." Kot sem pisal tukaj, ljudje sporočil ne interpretiramo v nekem praznem, abstraktnem miselnem prostoru. Naše razumevanje temelji na čustvenem odzivu in naših prepričanjih. Če so ljudje besni in nezadovoljni, istega sporočila ne bodo razumeli na enak način, kot če bi bili zadovoljni in ponosni na svojo politično elito. Razumljivo, kajne?

 

Vzdušje v skupnosti je zato za voditelja vsaj enako pomembno kot tehnično upravljanje državnih podsistemov. Demokracija je vladanje s podporo ljudstva, ki bo z vladarjem zadovoljno le, če bo zadovoljno s svojim življenjem. Krilatica "vsak je svoje sreče kovač" zato glede tega pretirano poudarja individualizem in zanemarja našo naravno danost sobivanja v skupnosti. Zanemarja, da naš utelešeni um biva v konkretnem socialnem okolju. Zanemarja nalogo politike pri ustvarjanju klime, v kateri se posamezniki dobro počutijo. Zato se mnogim zdi smešno, da recimo Butan namesto bruto domačega proizvoda uporablja nacionalni indeks sreče kot merilo, ki kaže uspešnost neke skupnosti.

 

Prevlada tehnokratske politike zadnjih desetletij se osredotoča na sistemsko delovanje in zanemarja življenjski svet. Še več: politiko, ki se ukvarja z zadovoljstvom ljudi, se označi za populistično. Politiko, ki govori o nacionalni identiteti, se označi za predmoderno in fašistično. Krilatica "kruha in iger" se uporablja kot psovka za politike, ki se trudijo za priljubljenost in dobro vzdušje. In potem se "resni" politiki čudijo, ko jih premagujejo "populisti".

 

Zakaj je torej upravljanje s klimo v skupnosti pomembna naloga voditelja? Tudi sodobna podjetja se zavedajo pomena korporativne klime, saj ugotavljajo, da je zadovoljstvo zaposlenih pomemben dejavnik njihovega poslovnega uspeha. Še toliko bolj to velja za politiko, ki se mora poleg tehničnega upravljanja podsistemovukvarjati tudi s tem emocionalno­energijskim poljem skupnosti. Če želi vladar vladati s podporo ljudstva, mora poskrbeti tudi za ta vidik.

 

Kako si lahko voditelj pri tem pomaga s sodobno znanostjo? Živimo v stoletju možganov, ko se ugotovitve nevroznanosti prelivajo tudi na druga polja. Tako imamo danes nevromarketing, nevroekonomijo ali vedenjsko ekonomijo, nevroretoriko... Skratka, biopsihologija počasi prežema vsa polja družboslovja, tudi politično znanost. Neomarksist David Neilson se je denimo s takšnim pristopom lotil vprašanja današnjega globalnega psihičnega stanja v tekstu Razred, prekernost in tesnoba v neoliberalnem globalnem kapitalizmu: Od zanikanja do upora, ki ga lahko preberete tukaj. V svoji analizi ugotavlja povezanost "ontološke varnosti" in "eksistencialne tesnobe" ter vpliv prekernosti na sodobno razredno strukturo in ideologijo. Dejansko poglabljanje socialne in materialne prekernosti vidi kot kontekst, v katerem narašča mentalno neugodje. Slednje pa izhaja iz tega, kako ljudje dojemajo današnje nezanesljive pogoje življenja in kako se s tem dejanskim stanjem psihološko spopadajo. In prav različni kognitivni pristopi do tega stvarnega socialnega konteksta so zanj ključne točke političnega delovanja. Neilson se namreč sprašuje, kako v današnjih pogojih prevladujoče prekernosti in z njo povezane tesnobe zastaviti upor proti neoliberalizmu. V svoji analizi ugotavlja podobno, kot kažejo recimo analize doživljanja stresa na delovnem mestu.

 

Prvi odziv na stres se osredotoči na spreminjanje konkteksta, ki ga povzroča. Ko pa posameznik ugotovi, da to ni v njegovi moči, se osredotoči na svoje čustveno doživljanje te neugodne situacije. Ko je torej prekernost sprejeta kot neizogibno dejstvo, skuša posameznik zmanjšati mentalno škodo te danosti in s strategijo zanikanja zmanjšati škodljive učinke strahu, stiske in vsakodnevnih pritiskov življenja nanj. Namesto upora prevladujeta sram in podreditev, saj je prilagajanje našemu naravnemu in kulturnemu okolju naša temeljna strategija preživetja.

 

Za biopsihologijo so ključna ravno prepričanja in kognitivno dojemanje dejanskega konteksta, saj le­to določa odziv na zunanje dejavnike. Neilson zato ugotavlja, da za levo politiko ni dovolj delovanje na dejanskih socialnih in materialnih pogojih bivanja, temveč je mobilizacija prekernega razreda možna šele, ko se politika osredotoči na psihološki vidik današnje klime v svetu.

 

Skratka, politika mora najprej delovati terapevtsko in šele, ko oddela svoje na tem področju, sledijo ostali koraki. Šele ko levica premaga strah in občutek nemoči, lahko kanalizira jezo in druga čustva v boj za spremembe. V mojem blogu Kaj mislim z uravnoteženo levo politiko?, ki ga lahko preberete tukaj, namesto neomarksističnega boja proti kapitalizmu zagovarjam uravnoteženo politiko, ki sledi renesančnemu iskanju dobrega vladanja ali buon governo. V tekstu sem politiki predlagal, da bi se raznolikega psihičnega stanja v naši družbi lotila z velikim kompromisom, ki bi na eni strani zmanjšal tesnobo prekariata z univerzalnim temeljnim dohodkom, na drugi pa mobiliziral progresivni del skupnosti s socialno kapico.

 

Ne glede na konkretne korake, ki bi bili za aktualno politiko sprejemljivi, pa je ključno to, da se pri svojem delovanju že enkrat osredotoči na to čustveno dimenzijo, na vzdušje in motivacijo. Kako torej upravljati s klimo v skupnosti, kako zgraditi identiteto, ki bo v ljudeh budila ponos in zadovoljstvo? Zanimivo je, da samo temo nacionalne identitete in vlogo voditelja danes najbolj zavrača prav slovenska levica, ki po drugi strani z ikonografijo in proslavami slavi Tita, ki je bil eden največjih mojstrov te politične discipline. Zakaj danes ne bi poiskali sodobnega voditelja, ki bi postavil trdne temelje slovenske identitete in budil ponos, ki bi nam poleg zadovoljstva z življenjem dal energijo tudi za gospodarski skok? Edini, okrog katerih se danes s ponosom združimo prav vsi, so naši vrhunski športniki. Na vsakem drugem koraku smo kot skupnost razklani v kulturnem boju, ki ga bijeta levica in desnica. Mogoče je prav to polje, kjer bi lahko začeli. Zato so denimo zgrešene kritike tistih, ki županu Kopra Borisu Popoviču očitajo, da se je lotil prenove nogometnega kluba Koper, namesto da bi se ukvarjal z drugimi vprašanji, ki naj bi bila za župana primernejša. Njegov cilj je ravno zgraditi nov steber identitete mesta na ekipnem duhu, zdravemu življenju in predvsem izjemni ambicioznosti. Prav slednje je tudi glavna značilnost današnjega Kopra, ki se je iz nekdaj sivega in zanemarjenega mesta prerodil v odprto mesto z velikimi ambicijami, ki motivirajo k napredku. Zakaj Slovenija ne bi posnemala tega preporoda?

 

Ali torej politika lahko vzpostavi pogoje za srečo posameznikov in kako naj se tega loti? Nedaven članek o eni najdlje trajajočih psiholoških študij, v kateri univerza Harvard že celih 75 let preučuje recept za srečo, ki ga lahko preberete tukaj, nam lahko da prvi vpogled v to vprašanje. Tričetrt stoletja spremljanja skupine ljudi kaže, da zasrečo niso bistveni materialni dejavniki, temveč predvsem medčloveški odnosi. Vpliv različnih dejavnikov ­ od izobrazbe, zdravega življenja, kariernega uspeha do velikih življenjskih dosežkov  na srečo je v zadnji instanci odvisen od toplih odnosov, od kakovosti naše medsebojnosti, ki sega od družinskega do družbenega okolja. In naša slovenska medsebojnost je obarvana z globokim razkolom tako na družbeni kot politični ravni. Prvi korak zdravljenja Slovenije bi torej moral biti neka temeljna pomiritev tega razkola in vzpostavitev političnega okolja, v katerem bi se o ideoloških in programskih razlikah pogovarjali brez te sovražne čustvene napetosti, ki dejansko onemogoča vsebinski pogovor. 

 

Sreča je zadnja desetletja pomembna tema v psihologiji in ekonomiji, med dejavniki teh analiz pa je tudi politična orientacija. Tako številne študije kažejo, da so verni in konservativni ljudje bolj srečni in zadovoljni z življenjem. O tem denimo piše Bixter (2014) v tekstu Sreča, politična orientacija in vernost. Vera je, kot ugotavlja, vir družbene podpore, nudi smisel življenja, spodbuja k zdravemu načinu življenja, hkrati pa je uporaben mehanizem soočanja s težavami. Tudi konservativnost se je pokazala kot ideologija, ki krepi samozavest in samospoštovanje, kar vodi k sreči skupaj s poudarjanjem družine in drugih oblik skupnosti. 

 

Nekateri sicer vztrajajo, da so konservativci srečnejši, ker naj bi bili premožnejši in bi imeli zato odprta vrata v uspešna omrežja, kot denimo ugotavljajo Jetten, Haslam in Barlow (2013) v tekstu Vračanje sistema: "En razlog, zakaj so konservativci srečnejši od liberalcev, je višji socioekonomski status, ki jim omogoča dostop do članstva v več skupinah." Pa vendar je ta ugotovitev vprašljiva najprej zaradi same predpostavke, da so konservativci premožnejši, pa tudi zaradi vztrajanja na materialnih pogojih sreče, kar oporeka ugotovitvi harvardske študije, da je ključ do sreče v kognitivnih dejavnikih medčloveških odnosov.

 

Kognitivni dejavniki temeljijo na prepričanjih, torej ideologiji. Zato je bolj verjetna ugotovitev Napierja in Josta (2008) v tekstu Zakaj so konservativci srečnejši od liberalcev?, ki poudarja ravno to, da je konservativna ideologija uspešnejša v racionalizaciji, torej upravičevanju prepričanj o sreči navkljub življenju v svetu neenakosti. Ključna naj bi torej bila meritokratska ideologija, ki legitimira statusne razlike, če izhajajo iz zaslug. Tudi sicer konservativnost običajno opravičuje obstoječi sistem, medtem ko progresivni del družbe bolijo razlike v statusu.

 

Slovenija je še posebej egalitarna družba, ki zavrača vsakršne razlike. Zato, ker so tranzicijski zmagovalci to postali na krivičen način ali zaradi splošnega zavračanja razlik? Morda je ključ prav tu. Terapevtsko učenje sprejemanja danosti razlikovanja, ki temelji na zaslugah. Drugi ključ pa zna biti tudi v tem, da bi po nekaj stoletjih vztrajnega zavračanja tudi levica stopila korak bližje spiritualnosti oziroma duhovnosti kot neizogibnemu delu človeškega bivanja.

 

Slovenija vsekakor potrebuje velikega voditelja, ki bo sposoben upravljati z zgodovinsko nalogo pred nami, upravljati s prepričanji in seveda upravljati s klimo v skupnosti. Popravljanja vzdušja v državi se bo moral lotiti potrpežljivo in vztrajno z diskurzom mobilizacije in navdiha. Živimo v eni najbolj varnih in socialno egalitarnih držav na svetu. Priznati si moramo, da je v jedru naše krize naše psihično stanje in da to terja terapevtsko politiko. Enako kot pri terapiji mora voditelj najprej pomiriti današnjo čustveno razburjenost in vzpostaviti terapevtski stik, nato pa voditi ljudstvo do zadovoljstva in ponosa.

 

Takega voditelja bi morali iskati na prihodnjih volitvah.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
5
Reševanje tistih, ki ne želijo biti rešeni
2
23.01.2020 23:00
Reševanje sem zmeraj razumel kot plemenito dejanje, ko nekdo, ki je hraber in sposoben, rešuje tistega, ki želi biti rešen. Tako ... Več.
Piše: Ivan Simič
Vseeno je, ali imajo bolj prav desničarji ali levičarji – za vse bo zmanjkalo prostora
19
21.01.2020 00:45
Včasih je šlo za kohabitacijo, za sobivanje različnosti, za parlamentarizem, ki je uspel nadgraditi pobijanje med levico in ... Več.
Piše: Miha Burger
Prišel je čas, ko ne bomo mogli več čisto vsega požreti
16
18.01.2020 22:00
V ranih osemdesetih letih sem od daleč občudoval radikalizem pesnika Jureta Detele. Mit o njem je pravil, da se je vedno pomolil ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Moji osebni spomini na Rogerja Scrutona
4
17.01.2020 22:00
Ta teden je v starosti 75 let umrl Roger Scruton. Ko nekoga poznate osebno in ste imeli privilegij študirati pod njegovim ... Več.
Piše: Keith Miles
Dolgo pričakovani manever pretkanega avtokrata ali Putin Forever*
17
16.01.2020 20:18
V svojem govoru o stanju v državi v sredo je ruski predsednik Vladimir Putin napovedal vrsto ustavnih sprememb. Vse podrobnosti ... Več.
Piše: Božo Cerar
Utopljenci v Jezeru Tadeja Goloba
19
15.01.2020 19:00
S svojimi romani Tadej Golob dokazuje, da ne šteka. Da ne šteka, da skandinavski kriminalni roman ni postal kulten samo zato, ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Primer Rupnik: Psihopatogena bit razkola ob ugodilni sodbi o Leonu Rupniku
26
14.01.2020 23:00
Razveljavitev 74 let stare obsodbe domobranskega generala Leona Rupnika, ki je bil pred tem eden najbolj cenjenih brigadnih ... Več.
Piše: Žiga Stupica
Tam in Adria Airways sta zgodovina, naj živi Maks Tajnikar!
6
14.01.2020 04:22
Maks Tajnikar se je v Dnevniku tako blamiral s prispevkom o Mercatorju, Konzumu in Fortenovi, da je to kar težko verjeti. ... Več.
Piše: Matija Ž. Likar
Uredniški komentar: Vsi naši klovni za narodov blagor (ali država kot Moravče)
30
12.01.2020 13:00
Naštejte vsaj eno državo, kjer formalno vladajo demokracija, pravna država in kapitalistični ekonomski sistem, prevladujoče ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Retrogardizem bo za vedno ostal opomin slovenskemu nacizmu
2
11.01.2020 23:50
Ali je industrijska glasba angleški ali nemški fenomen? Laibach misli, da je nemški, da je tehno mehanika nemška dinamika (DAF). ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Umik Združenih držav iz Iraka in Bližnjega vzhoda?
11
10.01.2020 01:37
Hitrega umika ZDA iz Iraka in bližnjevzhodne regije, vsaj dokler ne bosta kolikor toliko stabilna, si vsekakor ne gre želeti. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Zakaj so likvidirali generala Soleimanija in kakšne posledice ima to lahko za Slovenijo in Evropo
22
06.01.2020 22:00
Takšne uverture v novo leto, za kakršno so v Iraku poskrbeli Američani, si nihče ni mogel predstavljati. Likvidacija iranskega ... Več.
Piše: Uredništvo
Dražgoše, obvezna romarska pot za vse povzpetnike, ki so naredili ali nameravajo narediti politično kariero v Sloveniji
23
05.01.2020 10:00
Samostojna Slovenija prihaja v obdobje tridesetletnic. Pred tridesetimi leti se je namreč zgodovina v Sloveniji zgostila in se ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Marko Brecelj: Na začetku je bila Karantanija in tako naprej vse do Golice
33
04.01.2020 20:20
Brecelj montira, kolažira medijske fenomene (radio, TV), ti pa mu omogočajo popolnoma avtonomen umetniški nagovor. Njegov jezik ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Poljski premier Morawiecki odgovarja ruskemu "zgodovinarju" Putinu: Poljska je bila prva, ki se je bojevala za svobodo Evrope
17
01.01.2020 00:00
Ruski predsednik Vladimir Putin je precej čustveno reagiral na resolucijo Evropskega parlamenta, ki je povsem zgodovinsko ... Več.
Piše: Mateusz Morawiecki
Pisma iz emigracije: Vrnitev Bartona Finka
13
29.12.2019 21:00
Država mi žuga s prisilno privedbo na informativni razgovor, če se 9. januarja ne bom pojavil na policijski postaji Moste in dal ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Še vedno Antigona: Videl sem, kako je bila pogubljena država, ki je bila utemeljena na zločinu
9
28.12.2019 20:46
Tragedija kot literarna zvrst še vedno ždi na prestolu večnosti. Antigona je predvsem materializacija travmatičnega dejanja, ki ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Slovenski hudičev trikotnik*: Opazke ob branju knjige Jožeta Možine Slovenski razkol
8
27.12.2019 20:34
Možina se na podlagi na novo odkritih dokumentov ukvarja z najtežjimi vprašanji slovenske preteklosti, ki se prenašajo v naš ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Božične meditacije o sovražnem govoru, sovražnih dejanjih in uporu
6
24.12.2019 22:00
V začetku leta, ki se izteka, je predsednikBorut Pahorzbral za široko omizje cvetober bistrookih pravnikov. Dolgo so govorili na ... Več.
Piše: Ferdinand Blaznik
Ko človekove pravice ne temeljijo na dostojanstvu človeka, ampak na 1500 let starih islamskih verskih predpisih
7
23.12.2019 20:00
Šeriatsko pravo vse bolj prodira na Zahod. VVeliki Britanijivzporedno s posvetno pravno državo že delujejo šeriatska sodišča. ... Več.
Piše: Milan Gregorič
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Puč v upokojenski stranki: Kako je politika, svoj čas znanega kot Teflonski Karl, na koncu pokopala začetniška napaka
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,377
02/
Župnika, ki ga je sram, da imamo gnilo državo, so pred štirimi leti s solzilcem napadli romski roparji
Uredništvo
Ogledov: 3,300
03/
Utopljenci v Jezeru Tadeja Goloba
Simona Rebolj
Ogledov: 3,438
04/
Primer Rupnik: Psihopatogena bit razkola ob ugodilni sodbi o Leonu Rupniku
Žiga Stupica
Ogledov: 2,827
05/
Tam in Adria Airways sta zgodovina, naj živi Maks Tajnikar!
Matija Ž. Likar
Ogledov: 2,437
06/
Ali bo general Rupnik, ki je paradiral pred nemškimi oficirji, čez dve leti tudi formalno rehabilitiran?
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1,525
07/
Dolgo pričakovani manever pretkanega avtokrata ali Putin Forever*
Božo Cerar
Ogledov: 1,631
08/
Vseeno je, ali imajo bolj prav desničarji ali levičarji – za vse bo zmanjkalo prostora
Miha Burger
Ogledov: 1,239
09/
Prišel je čas, ko ne bomo mogli več čisto vsega požreti
Dragan Živadinov
Ogledov: 1,008
10/
Moji osebni spomini na Rogerja Scrutona
Keith Miles
Ogledov: 904