Zadnja leta me pot pogosto vodi v Črno Goro. Njihov standard življenja, če ga merimo s številkami, je daleč od slovenskega. Pa vendar znajo svoj standard živeti s precej večjim užitkom, kot mi našega. Med stebri njihove identitete je ponos in ljubezen do svoje samostojnosti, ki so jo povrnili pred desetletjem. Na vsakem korakuvihra zastava, politični govori so polni izrazov ljubezni do države, ki jih povzema sintagma "Da je večna Črna Gora".

Priznam, da me včasih zanese in sanjam o tem, da imam črnogorske korenine, da bi lahko bil del te ljubezni do domovine. Zakaj taka čustva v taki razsežnosti ne prežemajo tudi nas v Sloveniji? Zakaj je vsakdo, ki sploh omeni domovino, označen za nacionalista in nestrpneža? In še pomembneje, ali bi se v Sloveniji kaj spremenilo, če bi bili ponosni na našo identiteto? Oziroma ali bi se kaj spremenilo, če bi sploh imeli jasno nacionalno identiteto? Zakaj je upravljanje s klimo v skupnosti tako pomembno za voditelja?

Naše dojemanje stvarnosti se oblikuje na podlagi našega počutja, čustev, energij. Naš odnos do stvarnosti ne temelji na suhoparnih statističnih kazalcih, temveč na našem imaginarnem doživljanju le-­teh. Vsako dejanje, vsako sporočilo voditelja se v naših občutkih in mislih filtrira skozi čustveno stanje in prepričanja, s katerimi dojemamo naše življenje v skupnosti.

Sodobna biopsihologija nam kaže, kako naše razmišljanje, dojemanje, sporazumevanje in delovanje temeljijo na prepletenem trikotniku uma, telesa in socialnega konteksta. Ta delitev je seveda umetna in ti trije stebri delujejo kot celovit kompleks. Naša bistvena življenjska in evolucijska strategija je prilagajanje, tako naravnemu okolju, kot tudi drugim pripadnikom skupnosti, torej našemu socialnemu kontekstu. To strategijo izvajamo s prepletanjem čustev, prepričanj in zunanjih dejavnikov in če politika zanemari to kompleksnost našega dojemanja, ji spodleti. In naši vladajoči politiki se to dogaja iz dneva v dan. Tako je denimo predsedniku vlade Miru Cerarju spodletelo komuniciranje s pildkom: "Slovenec sem. Ne jamram, iščem rešitve." Kot sem pisal tukaj, ljudje sporočil ne interpretiramo v nekem praznem, abstraktnem miselnem prostoru. Naše razumevanje temelji na čustvenem odzivu in naših prepričanjih. Če so ljudje besni in nezadovoljni, istega sporočila ne bodo razumeli na enak način, kot če bi bili zadovoljni in ponosni na svojo politično elito. Razumljivo, kajne?

Vzdušje v skupnosti je zato za voditelja vsaj enako pomembno kot tehnično upravljanje državnih podsistemov. Demokracija je vladanje s podporo ljudstva, ki bo z vladarjem zadovoljno le, če bo zadovoljno s svojim življenjem. Krilatica "vsak je svoje sreče kovač" zato glede tega pretirano poudarja individualizem in zanemarja našo naravno danost sobivanja v skupnosti. Zanemarja, da naš utelešeni um biva v konkretnem socialnem okolju. Zanemarja nalogo politike pri ustvarjanju klime, v kateri se posamezniki dobro počutijo. Zato se mnogim zdi smešno, da recimo Butan namesto bruto domačega proizvoda uporablja nacionalni indeks sreče kot merilo, ki kaže uspešnost neke skupnosti.

Prevlada tehnokratske politike zadnjih desetletij se osredotoča na sistemsko delovanje in zanemarja življenjski svet. Še več: politiko, ki se ukvarja z zadovoljstvom ljudi, se označi za populistično. Politiko, ki govori o nacionalni identiteti, se označi za predmoderno in fašistično. Krilatica "kruha in iger" se uporablja kot psovka za politike, ki se trudijo za priljubljenost in dobro vzdušje. In potem se "resni" politiki čudijo, ko jih premagujejo "populisti".

Zakaj je torej upravljanje s klimo v skupnosti pomembna naloga voditelja? Tudi sodobna podjetja se zavedajo pomena korporativne klime, saj ugotavljajo, da je zadovoljstvo zaposlenih pomemben dejavnik njihovega poslovnega uspeha. Še toliko bolj to velja za politiko, ki se mora poleg tehničnega upravljanja podsistemovukvarjati tudi s tem emocionalno­energijskim poljem skupnosti. Če želi vladar vladati s podporo ljudstva, mora poskrbeti tudi za ta vidik.

Kako si lahko voditelj pri tem pomaga s sodobno znanostjo? Živimo v stoletju možganov, ko se ugotovitve nevroznanosti prelivajo tudi na druga polja. Tako imamo danes nevromarketing, nevroekonomijo ali vedenjsko ekonomijo, nevroretoriko... Skratka, biopsihologija počasi prežema vsa polja družboslovja, tudi politično znanost. Neomarksist David Neilson se je denimo s takšnim pristopom lotil vprašanja današnjega globalnega psihičnega stanja v tekstu Razred, prekernost in tesnoba v neoliberalnem globalnem kapitalizmu: Od zanikanja do upora, ki ga lahko preberete tukaj. V svoji analizi ugotavlja povezanost "ontološke varnosti" in "eksistencialne tesnobe" ter vpliv prekernosti na sodobno razredno strukturo in ideologijo. Dejansko poglabljanje socialne in materialne prekernosti vidi kot kontekst, v katerem narašča mentalno neugodje. Slednje pa izhaja iz tega, kako ljudje dojemajo današnje nezanesljive pogoje življenja in kako se s tem dejanskim stanjem psihološko spopadajo. In prav različni kognitivni pristopi do tega stvarnega socialnega konteksta so zanj ključne točke političnega delovanja. Neilson se namreč sprašuje, kako v današnjih pogojih prevladujoče prekernosti in z njo povezane tesnobe zastaviti upor proti neoliberalizmu. V svoji analizi ugotavlja podobno, kot kažejo recimo analize doživljanja stresa na delovnem mestu.

Prvi odziv na stres se osredotoči na spreminjanje konkteksta, ki ga povzroča. Ko pa posameznik ugotovi, da to ni v njegovi moči, se osredotoči na svoje čustveno doživljanje te neugodne situacije. Ko je torej prekernost sprejeta kot neizogibno dejstvo, skuša posameznik zmanjšati mentalno škodo te danosti in s strategijo zanikanja zmanjšati škodljive učinke strahu, stiske in vsakodnevnih pritiskov življenja nanj. Namesto upora prevladujeta sram in podreditev, saj je prilagajanje našemu naravnemu in kulturnemu okolju naša temeljna strategija preživetja.

Za biopsihologijo so ključna ravno prepričanja in kognitivno dojemanje dejanskega konteksta, saj le­to določa odziv na zunanje dejavnike. Neilson zato ugotavlja, da za levo politiko ni dovolj delovanje na dejanskih socialnih in materialnih pogojih bivanja, temveč je mobilizacija prekernega razreda možna šele, ko se politika osredotoči na psihološki vidik današnje klime v svetu.

Skratka, politika mora najprej delovati terapevtsko in šele, ko oddela svoje na tem področju, sledijo ostali koraki. Šele ko levica premaga strah in občutek nemoči, lahko kanalizira jezo in druga čustva v boj za spremembe. V mojem blogu Kaj mislim z uravnoteženo levo politiko?, ki ga lahko preberete tukaj, namesto neomarksističnega boja proti kapitalizmu zagovarjam uravnoteženo politiko, ki sledi renesančnemu iskanju dobrega vladanja ali buon governo. V tekstu sem politiki predlagal, da bi se raznolikega psihičnega stanja v naši družbi lotila z velikim kompromisom, ki bi na eni strani zmanjšal tesnobo prekariata z univerzalnim temeljnim dohodkom, na drugi pa mobiliziral progresivni del skupnosti s socialno kapico.

Ne glede na konkretne korake, ki bi bili za aktualno politiko sprejemljivi, pa je ključno to, da se pri svojem delovanju že enkrat osredotoči na to čustveno dimenzijo, na vzdušje in motivacijo. Kako torej upravljati s klimo v skupnosti, kako zgraditi identiteto, ki bo v ljudeh budila ponos in zadovoljstvo? Zanimivo je, da samo temo nacionalne identitete in vlogo voditelja danes najbolj zavrača prav slovenska levica, ki po drugi strani z ikonografijo in proslavami slavi Tita, ki je bil eden največjih mojstrov te politične discipline. Zakaj danes ne bi poiskali sodobnega voditelja, ki bi postavil trdne temelje slovenske identitete in budil ponos, ki bi nam poleg zadovoljstva z življenjem dal energijo tudi za gospodarski skok? Edini, okrog katerih se danes s ponosom združimo prav vsi, so naši vrhunski športniki. Na vsakem drugem koraku smo kot skupnost razklani v kulturnem boju, ki ga bijeta levica in desnica. Mogoče je prav to polje, kjer bi lahko začeli. Zato so denimo zgrešene kritike tistih, ki županu Kopra Borisu Popoviču očitajo, da se je lotil prenove nogometnega kluba Koper, namesto da bi se ukvarjal z drugimi vprašanji, ki naj bi bila za župana primernejša. Njegov cilj je ravno zgraditi nov steber identitete mesta na ekipnem duhu, zdravemu življenju in predvsem izjemni ambicioznosti. Prav slednje je tudi glavna značilnost današnjega Kopra, ki se je iz nekdaj sivega in zanemarjenega mesta prerodil v odprto mesto z velikimi ambicijami, ki motivirajo k napredku. Zakaj Slovenija ne bi posnemala tega preporoda?

Ali torej politika lahko vzpostavi pogoje za srečo posameznikov in kako naj se tega loti? Nedaven članek o eni najdlje trajajočih psiholoških študij, v kateri univerza Harvard že celih 75 let preučuje recept za srečo, ki ga lahko preberete tukaj, nam lahko da prvi vpogled v to vprašanje. Tričetrt stoletja spremljanja skupine ljudi kaže, da zasrečo niso bistveni materialni dejavniki, temveč predvsem medčloveški odnosi. Vpliv različnih dejavnikov ­ od izobrazbe, zdravega življenja, kariernega uspeha do velikih življenjskih dosežkov  na srečo je v zadnji instanci odvisen od toplih odnosov, od kakovosti naše medsebojnosti, ki sega od družinskega do družbenega okolja. In naša slovenska medsebojnost je obarvana z globokim razkolom tako na družbeni kot politični ravni. Prvi korak zdravljenja Slovenije bi torej moral biti neka temeljna pomiritev tega razkola in vzpostavitev političnega okolja, v katerem bi se o ideoloških in programskih razlikah pogovarjali brez te sovražne čustvene napetosti, ki dejansko onemogoča vsebinski pogovor. 

Sreča je zadnja desetletja pomembna tema v psihologiji in ekonomiji, med dejavniki teh analiz pa je tudi politična orientacija. Tako številne študije kažejo, da so verni in konservativni ljudje bolj srečni in zadovoljni z življenjem. O tem denimo piše Bixter (2014) v tekstu Sreča, politična orientacija in vernost. Vera je, kot ugotavlja, vir družbene podpore, nudi smisel življenja, spodbuja k zdravemu načinu življenja, hkrati pa je uporaben mehanizem soočanja s težavami. Tudi konservativnost se je pokazala kot ideologija, ki krepi samozavest in samospoštovanje, kar vodi k sreči skupaj s poudarjanjem družine in drugih oblik skupnosti. 

Nekateri sicer vztrajajo, da so konservativci srečnejši, ker naj bi bili premožnejši in bi imeli zato odprta vrata v uspešna omrežja, kot denimo ugotavljajo Jetten, Haslam in Barlow (2013) v tekstu Vračanje sistema: "En razlog, zakaj so konservativci srečnejši od liberalcev, je višji socioekonomski status, ki jim omogoča dostop do članstva v več skupinah." Pa vendar je ta ugotovitev vprašljiva najprej zaradi same predpostavke, da so konservativci premožnejši, pa tudi zaradi vztrajanja na materialnih pogojih sreče, kar oporeka ugotovitvi harvardske študije, da je ključ do sreče v kognitivnih dejavnikih medčloveških odnosov.

Kognitivni dejavniki temeljijo na prepričanjih, torej ideologiji. Zato je bolj verjetna ugotovitev Napierja in Josta (2008) v tekstu Zakaj so konservativci srečnejši od liberalcev?, ki poudarja ravno to, da je konservativna ideologija uspešnejša v racionalizaciji, torej upravičevanju prepričanj o sreči navkljub življenju v svetu neenakosti. Ključna naj bi torej bila meritokratska ideologija, ki legitimira statusne razlike, če izhajajo iz zaslug. Tudi sicer konservativnost običajno opravičuje obstoječi sistem, medtem ko progresivni del družbe bolijo razlike v statusu.

Slovenija je še posebej egalitarna družba, ki zavrača vsakršne razlike. Zato, ker so tranzicijski zmagovalci to postali na krivičen način ali zaradi splošnega zavračanja razlik? Morda je ključ prav tu. Terapevtsko učenje sprejemanja danosti razlikovanja, ki temelji na zaslugah. Drugi ključ pa zna biti tudi v tem, da bi po nekaj stoletjih vztrajnega zavračanja tudi levica stopila korak bližje spiritualnosti oziroma duhovnosti kot neizogibnemu delu človeškega bivanja.

Slovenija vsekakor potrebuje velikega voditelja, ki bo sposoben upravljati z zgodovinsko nalogo pred nami, upravljati s prepričanji in seveda upravljati s klimo v skupnosti. Popravljanja vzdušja v državi se bo moral lotiti potrpežljivo in vztrajno z diskurzom mobilizacije in navdiha. Živimo v eni najbolj varnih in socialno egalitarnih držav na svetu. Priznati si moramo, da je v jedru naše krize naše psihično stanje in da to terja terapevtsko politiko. Enako kot pri terapiji mora voditelj najprej pomiriti današnjo čustveno razburjenost in vzpostaviti terapevtski stik, nato pa voditi ljudstvo do zadovoljstva in ponosa.

Takega voditelja bi morali iskati na prihodnjih volitvah.