In kot drugo: vsak, ki bere program nacistične stranke - mimogrede, njeno polno ime je NSDAP, Nacionalsocialistična nemška delavska stranka -, bo spoznal, da gre za socialistično stranko. Precej bolj levo stranko od nemških socialdemokratov, čeprav ne tako skrajno levo kot je bila nemška boljševiško-komunistična stranka. Jasno je, da so bili tekmeci, ne pa tudi nasprotniki.

Tradicionalno umeščanje celotnega fašističnega gibanja na desn(ic)o, je zmotno. Mussolini, ki je trdil, da je njegov ustanovitelj, je bil sprva socialist in je poudarjal, da je fašizem proti "zaostalosti desnice in destruktivnosti levice". Brez dvoma je fašizem deloval kot totalitarna država, kar ga je postavljalo na isto pot kot Sovjetsko zvezo. Razlog, zakaj mnogo levičarjev z zadovoljstvom postavlja fašizem na desno, izhaja iz njihovih tradicionalnih pogledov na družbo: levosredinska ekonomska politika in državno vmešavanje v gospodarstvo jih uvrščajo trdno na levo. Njihov nacionalizem jih je umestil nasproti tradicionalnemu boljševišemu internacionalizmu, od katerega pa se je Stalin tako ali tako oddaljil in je govoril o komunizmu v eni državi.

Naj vam dam nekaj pokazateljev ekonomskih zadev v nacističnem programu: država mora zagotavljati delo, nezaslužen prihodek je ukinjen, nacionalizacija, delitev profita v težki industriji, povečani izdatki za socialno državo, razlastitve, močna osrednja oblast, nacionalna služba za delovno silo, zaščita pred tržnimi silami, nadzor nad kmetijstvom in prvomajske proslave v čast delavcem.

Obstajale so mehke levičarske politike, recimo pridržanje zasebne lastnine z nadzorom v imenu nacionalnih interesov. Samo za socialni program nacistov bi lahko rekli, da vsebuje elemente tradicionalnega ali da je desnosredinski, denimo glede družinske politike in politike majhnih podjetij.

Seveda je bil glavni del programa goli nacionalizem, vključno z antisemitizmom, in izganjanje tujcev, da bi domačini lahko imeli delo. Nacisti so nacionalizem zamešali s patriotizmom in tako so leta 1933 dobili na svojo stran zaveznike iz tradicionalnih desnih strank, ki jih je bilo strah, da bi oblast prevzeli komunisti. Program je prav tako zagotavljal, da bodo na vsak javni položaj lahko imenovani le državljani, kar je seveda pomenilo etnične Nemce. Zanimivo je, da so nacisti zelo nasprotovali strankarskemu kadriranju v javni sektor. V nekaterih državah opažamo odmeve takšnega protitujskega obnašanja. Kot je francoski general in predsednik Charles De Gaulle pravilno povedal, patriotizem pomeni ljubiti svoj narod, nacionalizem pa pomeni sovražiti tuje.

Nihče, ki bere program nacistov, ne bi prišel zaključka, da so bili desničarji, čeprav je, kot sem zapisal že prej, levičarjem ustrezalo, da so nacistično nacionalstično politiko povezovali z desnim političnim polom in s posledicami vseh njihovih zločinskih in odvratnih praks.

Nedavno izdani šolski učbenik, ki je v isti koš stlačil Winstona Churchilla, Margaret Thatcher, Angelo Merkel, Nicholasa Sarkozyja in Adolfa Hitlerja, je sramota. Tako kot je veliko popačenje v isti koš metati Baracka Obamo, Hillary Clinton ter Marxa in Lenina. Ali če citiram zelo modrega opazovalca:

"... kako trapast je šolski učbenik... zelo poenostavljen pogled na levico in desnico, ki ni sposoben prepoznati, da so ekstremi precej bolj podobni drug drugemu kot pa komur koli v sredini! Stalin in Lenin sta bila prav toliko fašistična v svoji duševnosti kot Hitler. Levica in desnica ne tvorita skupaj linearne ravnine, temveč krog in obe skrajnosti se srečata v svetu nestrpnosti in nadzora".

Pripis uredništva:

V komentarju Keitha Milesa omenjeni šolski učbenik je slovenski. Gre za Državljansko in domovinsko kulturo ter etiko avtorja Janeza Justina (založba i2), ki se uporablja pri predmetu domovinske in državljanske kulture in etike v sedme in osmem razredu osnovne šole.