Vsekakor je prav, da Združena levica sedi v parlamentu in tam uveljavlja svoje, zelo pogosto radikalne in skrajne ideje ali interese. Za demokracijo je to bolje, kot če bi jih na ulici z nasiljem po vzoru Rdečih brigad, Baader Meinhof ali grške Sekta revolucionarjev, naslednica marksističnih teroristov skupine 17. november. Toda kljub navideznemu obvladovanju dejanj in prevladi moči argumenta nad argumentom moči se pri Združeni levici pogosto zdi, da se komaj še nadzoruje in da bi nekateri njeni poslanci z velikim veseljem od besed prešli k dejanjem.

Ko gre za skrajneže je za ogroženost demokracije pravzaprav vseeno, iz katerega spektra prihajajo. Tudi zgodovina kaže, da nacisti in boljševiki niso imeli težav, ko je šlo za skupne interese. Zavezništvo, čeprav kratko, pa je drago stalo demokratični svet. Zaradi tragičnih izkušenj totalitarizmov je Evropa zadnjih sedemdeset let precej občutljiva na skrajnosti obeh polov. V večini držav Evropske unije so zaradi tega mediji kot varuhi demokracije pozorni na besede in dejanja, ki bi lahko ogrozili ustavni red, človekove pravice ali svoboščine oziroma posegali v dostojanstvo in osebno integriteto posameznika.

V Sloveniji je tovrstna stopnja občutljivosti žal precej nižja od standardov, ki jih poznajo v stabilnih in utrjenih demokracijah. Zaradi neznanja je javnost pogosto predmet manipulacij. Razprave, povezane s sovražnim govorom, vsekakor sodijo v to kategorijo. Kajti ni vsako kritično izražanje mnenja sovražni govor. Niti ni vsako glasno protestiranje sovražni govor. Ključni element sovražnosti je dejansko pozivanje k dejanjem, ki predstavljajo neposredni napad na ustavno in zakonsko varovane pravice, dobrine ali vrednote. "Dol s korumpirano vlado!" nikakor še ni sovražni govor, pač pa je takšen govor lahko napis na transparentu "Ministre pred strelski vod!". Pa še glede slednjega bi se dalo debatirati, kajti Svetlana Makarović ali Slavoj Žižek že per definitionem ne moreta biti odgovorna za sovražni govor...

Skratka, predlog Matjaža Hanžka in njegovih radikalnih pajdašev iz Združene levice, s katerim bi ob cenzuri misli in besed drastično omejili tudi svobodo združevanja, sodi v klasični repertuar totalitarne logike in že zaradi tega si zasluži oster javni odziv. Prepoved shodov, na katerih čustveno vznemirjeni državljani izražajo svojo podporo, strinjanje ali nasprotovanje določenim družbeno ali ekonomsko aktualnim vprašanjem, zgolj zaradi nestrinjanja z njimi, je nevaren trend, ki se lahko konča tam, kjer nam je zgodovina že povedala svoje. Če bi bil poslanec Hanžek iz desnega političnega pola, bi zaradi pobude po omejevanju svobode govora in združevanja danes vsi kričali nanj, da je fašist. V Sloveniji to ne bi bilo prvič. Ljudi so zmerjali s fašisti tudi že zaradi bistveno manjših prestopkov.

A ker Matjaž Hanžek spada na skrajno levi politični pol, je v naši ljudski republiki prepovedano zanj uporabljati tako strogo terminologijo. Vprašanje je seveda, kaj pa potemtakem je gospod ali tovariš Hanžek, če ni fašist? Pravzaprav nam na to dilemo odgovarja kar sam v argumentaciji svoje pobude po prepovedi "nekaterih javnih shodov" in 40-dnevne molitve za rešitev življenj nerojenih otrok pred ljubljansko porodnišnico. Ko govori o javnih shodih, misli na proteste na periferiji proti namestitivi azilantov, migrantov in beguncev iz Bližnjega vzhoda. Ko omenja molitev pred porodnišnico, misli na dve ali tri čudake, ki tam občasno držijo kak majhen transparent in tako na svojstven, vendar zakonit in z ustavo zagotovljen način izvajajo svojo pravico do svobode izražanja.

Če torej gospoda ali tovariša Hanžka motijo domačini iz nekaterih slovenskih krajev, ki so nekoliko bolj robati, veljajo za tradicionaliste, ljubitelje goveje muzike in kranjskih klobas, je to predvsem njegov problem. Meni se morda tudi ne dopadejo preveč, pa zaradi tega ne bom zagovarjal fašističnih ukrepov proti njim. Še najmanj pa bi si drznil omejevati versko svobodo ali svobodo vesti peščici katoliških blaznežev - ocena je moja, subjektivna in zanjo sprejemam odgovornost - pred ljubljansko porodnišnico, ki tiho opozarjajo na problem splava in pri tem nikogar ne motijo ali ogrožajo.

Kaj je torej dejanski Hanžkov problem, če ga nekateri deli naše družbe tako zelo motijo, da bi proti njimi ukrepal z represivnimi metodami? Več kot očitno je, da ima Hanžek problem sam s sabo in je ta nekdanji varuh človekovih pravic zelo zelo netolerantna oseba, ki ne zmore sprejemati različnosti okoli sebe. To je njegov problem, drži. Toda s tem, ko ga je kot politik in poslanec potisnil v sfero javne razprave, je iz njega naredil širši družbeni problem, s katerim se zdaj ukvarjamo vsi, ki nas ob takšnih totalitarnih popadkih skrbi, da bi država v prihodnosti, ko se bodo razmere bržkone še bolj zaostrile, počasi zdrsnila na spolzka tla nedemokracije, represije in anarhije.

Še vedno pa mislim, da je bolje, če Hanžek in njegovi levičarski ekstremisti kolikor toliko mirno sedijo v parlamentarnih klopeh in tam zdravijo svoje komplekse, kot pa da bi razbijali po Slovenski ulici, zažigali tradicionalne gostilne ali fizično nadlegovali sodržavljane v narodnih nošah.