Mel Robbins, CNN-ova analitičarka za pravna vprašanja in ena vodilnih motivacijskih govorcev v Združenih državah Amerike, je prišla do zaključka, da so Donaldu Trumpu po zmagoslavju v Nevadi vrata do nominacije za predsednika ZDA odprta na stežaj. Republikanska stranka, vsaj njeno vodstvo, si tega sicer še ne more priznati, vendar je zanjo Trumpov uspeh v bistvu hud poraz, saj je doslej vsakič zelo odkrito navijala proti njemu. Fenomen Trump ima torej dvojno naravo: po eni strani je predsedniški kandidat za seboj potegnil osupljivo javnomnenjsko podporo, ki podira vse ustaljene vzorce in predstave o tem, kakšni bi naj bili moderni politiki, po drugi pa je znotraj konservativnega pola ameriške politike sprožil morda celo večjo revolucijo kot "čajankarji" pred leti. Kajti za razliko od teh Donald Trump niti slučajno ni ideološki. Pravzaprav ni niti politik, temveč poslovnež in mojster marketinga.

Zakaj ga vodstvo republikanske stranke (GOP) ne mara? Mel Robbins pravi, da iz preprostega razloga: ker ga ne morejo nadzorovati. Za tradicionalno stranko, v kateri sta hierarhija in lojalnost vse, je to smrtni greh. Poleg tega jim gre Trump na živce tudi zato, ker govori povsem ljudski jezik. In govori brez dlake na jeziku, tako da se strokovnjaki za PR in politični marketing kar križajo. Toda Trumpu ne pride nič do živega, pa je doslej užalil že muslimane, mehiške imigrante, ženske, begunce, washingtonske lobiste, Apple, na njegovi strelski tarči pa sta se znašla tudi papež Frančišek in George Walker Bush.

Kljub dragim oblekam, urejeni pričeski in zloščenim čevljem, navkljub bogataškemu poreklu in dolgoletnemu gibanju v središču newyorkšega jet-seta Donald Trump med vodilnimi republikanci velja za nekakšnega vrinjenca, razvajenca in človeka dvomljivih moralnih vrednot. Pravzaprav je velik del njegovega življenjepisa za republikansko aristokracijo preveč plebejski, zato Truma potihem zaničujejo. Ampak to so počeli bržkone že takrat, ko se je prvič poročil. Njegova nevesta je bila namreč iz tedanje Češkoslovaške, torej komunističnega bloka. Z Ivano Zelničkovo je imel tri otroke, preden ga je zalotila z mlajšo ljubico, nekdanjo zmagovalko lokalnega lepotnega tekmovanja iz Georgie Marlo Mapes. Ločitev ni bila poceni, a se je Trumpu splačala. Toda z Marlo Mapes je ostal poročen le nekaj let. Rodila se jima je hči, potem pa je na vrsto prišla nova lepotica iz nekdanjega vzhodnega bloka, Slovenka, ki to zdaj noče biti, Melanija Knavs. Gospa Trump je postala leta 2005.

Donald Trump ruši republikanske tabuje.

Od treh žena sta (bili) kar dve priseljenki iz "Eastern Europe". Za puritanski washingtonski establishment, ki ga je Trump doslej že večkrat ostro napadel, je to prej izjema kot pravilo, medtem ko je za ljudske množice dokaz, da je Donald vsaj v tem smislu "eden od njih". Bogastvo je dodaten plus, kajti ameriška mentaliteta se zelo razlikuje od slovenske. Če je kandidat za predsednika bogataš, pravijo Američani, vsaj ne bo imel razloga, da bi delal za svoj žep. Slovenski pogled pa je diametralno nasproten, saj bi za predsednika ali politika najraje imeli reveža brez premoženja. Bogastvo je namreč pri Slovencih predmet zavisti in obrekovanja, zato ljudje bogataše praviloma sovražijo. 

A če se vrnemo k Trumpu in "njegovi" stranki... V kako hudem precepu so republikanci, ki jim je po Nevadi jasno, da brez Trumpa nimajo niti najmanjših možnosti na volitvah, kaže pomenljivi molk. Brez Trumpa so mrtvi, s Trumpom imajo migreno. Toda bolje glavobol kot pa še štiri ali osem let na hladnem in gledati Belo hišo od daleč. Zaradi tega ga bodo v nekem trenutku, ko noben od tekmecev ne bo več resen protikandidat, podprli. S stisnjenimi zobmi, a vseeno. Že danes je jasno, da je le še vprašanje časa, kajti nihče od strankarskih protikandidatov ga ne ogroža več. Verjetno pa ga bo "velika stara stranka" (Grand Old Party ali GOP) kot pravijo Republikancem nič kaj glasno podprla šele takrat, ko bo to neizogibno potrebno. Trumpa namreč z vsako njegovo zmago potrebujejo bolj kot on njih in v finalni tekmi ima od vseh aktualnih kandidatov daleč največ možnosti, da prekriža načrte favoritki Demokratov Hillary Clinton. Republikanski strankarski centrali je to težko priznati, vendar je Trumpu treba izreči prizanje, ker je, kot pravi Mel Robbins, resničen, ljudski, se požvižga na mnenja drugih, sovraži Washington in je predvsem izjemno dober na televizijskih soočenjih. Ta pa so v Ameriki vse - že od prvega, danes že legendarnega tv duela pred več kot petdesetimi leti med Johnom F. Kennedyjem in Richardom Nixonom. Takrat je zmagal JFK, torej demokrat, in sicer zato, ker se je Nixon v studiu začel potiti.

Trumpu bo zagotovo vroče, vendar se zdi, da je lahko hladnokrvnejši od Hillary Clinton, če bo dobila demokratsko nominacijo. Če je treba, zna biti tudi predrzen in tako zelo samozavesten, da marsikdo ne more verjeti svojim ušesom. Ko je pred časom izjavil, da lahko ustreli kakšnega od svojih podpornikov, pa bo še vedno zmagal, je bilo nepredstavljivo, da jo bo ob takšni izjavi odnesel brez praske. Pa jo je. Govori namreč jezik povprečnih ljudi. Kljub vsem svojim milijonom govori jezik, ki ga razume največji odstotek Američanov. V tem smislu je, kot smo ugotavljali že na začetku, Trump tudi politični revolucionar in v okostenelo bipolarno ameriško strankarsko sceno vnaša elemente ljudskega tribuna. Formalno je sicer republikanec, vendar govori o stvareh, ki pritegnejo tudi volilvce drugega pola oziroma vse tiste, ki so obupali nad politiko in politiki. Nekateri pravijo, da je nekakšna motnja, ki se je pojavila, vendar bo tudi izginila. Toda Trump nič ne kaže, da bi želel odnehati ali "izginiti". Nasprotno, njegova napadalnost je konstantna, proti njej pa konkurenca enostavno nima obrambe. Najprej ga niso jemali resno, potem so ga nekaj časa ignorirali, zdaj pa ugotavljajo, da se ga ne morejo znebiti.

Trumpov križarski pohod na Belo hišo se je komaj dobro začel. Kriza v vodstvu Republikanske stranke pa tudi ni nič manjša, kot je bila pred začetkom volitev za nominacijo. Evropejci se lahko iz vsega tega tudi nekaj naučimo. V politiko prihaja nov profil voditeljev. Če je Donald Trump začetek tega trenda, potem so tradicionalnim političnim igralcem, upehanim in iztrošenim, dejansko šteti dnevi. In tudi če Trump na koncu ne bo predsednik - lahko ga vseeno premaga gospa Clinton, saj ima prednost pri temnopoltih in volivcih latinoameriškega porekla, lahko ga tudi kdo ustreli -, bo njegov uspeh še vedno dovolj jasen signal, da so ljudje siti leporečenja t.i. profesionalnih politikov in da predvsem hočejo korenite spremembe.