Spuščamo se navzdol po tekočih stopnicah moskovskega metroja v globoko notranjost mestnih ujm. Namenjeni smo v Nacionalni center za sodobno umetnost (NCCA), ki se nahaja nedaleč stran od metro postaje Majakovskega. Čas nas še ne preganja vse je še pod nadzorom. Šele čez dve uri bomo začeli s procesiranjem gledališkega informansa Postgravityart: AKTUATOR 16.

Gremo naprej: dvigujemo se na površino metropole. Moskva nenehno pretaka zgodovino sveta in vanjo preliva masovnega človeka istočasno pa preliva človeštvo v mesto. V Moskvi vedno vlada umetniško presenečenje, veliko darovanje lepote aboslutnemu niču. Umetnost je v Moskvi hitrejša in ostrejša kot kjerkoli na planetu. Vi, ki še niste bili v megapolisih Rusije, morate vedeti, da ima Sankt Peterburg v svoji asociativnosti duh Benetk, Moskva pa duha Beograda. Danes smo v Moskvi!

Gremo naprej: ko iztopimo iz sekularno zatemnjenega svetišča metroja na površino mesta se nam na trgu zasveti v ranem dnevu monumentalni spomenik, posvečen pesniku XX. stoletja Vladimirjju Vladimiroviču Majakovskemu. To je tisti pesnik, ki ni prenesel gnusa ideolgije, imel pa je izvrstno ustrojene čevlje. Mit: z revolverjem si je pognal kroglo v srce. Hipoteza: ideologija in njena črna agentura mu ga je poslala.

Danes se bom poizkusil izoginiti bližnjim in divjim asociacijam ter mitom in hipotezam. Gremo naprej: s hitro hojo stopamo proti centru za sodobno umetnost. Hodimo skozi arkade nesrečne stavbe filharmonije Čajkovskega. Vsi, ki poznamo zgodovino te stavbe, jo imenjujemo "gledališče Vsevoloda Emiljeviča Meyerholda". Zgrajena je bila za namene novoveškega "totalnega gledališča", danes pa jo Moskovčani uporabljajo za kozervativna simfonična preigravanja večjih in manjših orkestrov, boljših ali slabših virtuozov.

Gremo naprej: ne mislim se zaustavljati ob tej grozljivi epizodi iz življenja umetnika Vsevoloda Emiljeviča Meyerholda, ki se je končala z njegovo nasilno smrtjo pred vojaškim strelskim vodom. Govno ga je obsodilo pod pretvezo, da je bil istočasno japonski in angleški vohun.

Gremo naprej: nekaj deset metrov stran že hodimo mimo doma Mihaila Afanasijeviča Bulgakova. Romanopisca in dramatika, ki ga je Govno oboževalo. Njegovo dramo Bela garda si ga je ogledalo v Mhatu, v Moskovskem umetniškem gledališču, šestnajstkrat. Šestnajstkrat! Metafizični dom Bulgakova in trg vizualno izobraženega divjaka Majakovskega sta si dve nasprotni in nepomirljivi topografiji mesta, dve nepomirljivi pripovedi.

Gremo naprej: tokrat o njunem anatgoizmu ne bom premišljeval, pa bi moral - v njem je nekaj univerzalnega. Morda naslednjič! In že smo pred Nacionalnim centrom za sodobno umetnost. Prvi gledališki informans bomo odigrali ob 16. uri, drugega pa ob 18. uri. Pred nami je več kot dovolj časa za vse predprodukcijske priprave, pred nami je osemurno obredno procesiranje dveh informansov. Z menoj sta moja najbližja sodelavca, ki ju občudujem in obožujem, Dunja Zupančič in Miha Turšič. Fantastično varno se počutim ob njiju. Sta izumitelja postgravitacijske umetnosti in konstruktorja digitalnih supremacij.

Z danšanjim informansom Postgravityart:AKTUATOR 16 bomo začeli letošnja slavja, ki jih programira KSEVT, posvečena stoletnici začetka kozmifikacije umetnosti in kulturalizacije vesolja. Za KSEVT se je vse začelo pred stotimi leti, ko je Kazimir Severinovič Maljevič leta 1916 naslikal Supremus 56, načrt optimalne projekcije človeštva. Zapisal je:

"Zemlja in Luna - med njima lahko zgradimo povsem opremljen, nov suprematistični satelit, ki si bo sam začrtal svojo pot po orbiti_______ Pri delu s Suprematizmom sem odkril, da njegove oblike nimajo nič skupnega s tehnologijo na zemeljskem površju. Vsi tehnični organizmi so pravzaprav zgolj majhni sateliti - ves živi svet je pripravljen, da poleti v vesolje in tam zavzame posebno mesto. Zakaj vsak izmed teh satelitov je opremljen z razumom in zmožen živeti svoje lastno življenje______Abstraktne suprematistične oblike so se spremenile v utilitaristično popolnost. Nimajo več stika z Zemljo, opazovati pa jih je moč kot ločene posamične planete ali kot sistem v celoti. Predlagam, da nimajo stika z Zemljo, vendar ne v smislu odcepitve in zapuščanja; rad bi samo opozoril na to, kako se za suprematistično prihodnost konstruirajo prototipi tehničnih organizmov, ki jih določa čista utilitaristična nujnost - in ta nujnost ostaja vez med njimi."

Kazimir Severinovič Maljevič je v svojem kozmističnem načrtu med Zemljo in Luno vpel tehnoPlanite. Umetniško megastrukturo, ki naj bo meta znak namenjen tuji izvenzemljski inteligenci. Istočasno pa naj manifestira človeštvu lastno strateško mišljenje: vsaka materializcaija, vsaka morfološka obsesija ima v sebi nameščeno potencialno energijo mišljenja. Samo sprožiti jo je potrebno.

Maljevič je besedo Planit sestavil iz besed planet in satelit v novo besedo za potrebe umetnosti - Planit.

Gremo naprej navzgor po stopnicah: v prvem nadstropju muzeja je postavljena razstava z naslovom Mistifikatorji, na vstopnem portalu preberem imena umetnikov, ki razstavljajo v muzeju: Demijen Herst, Bill Viola, Barbara Kruger. Gremo na drugo nadstropje: prostorna in odlično opremljena dvorana bo postala naš novi dom in naslednji hip je že postala naš drugi dom. Gremo naprej proti soncu, proti vetru, proti skrivnem razodetju: v Moskvi poteka utirjeni mimohod zime. Vsi skupaj komaj čakamo grdo odjugo, ki nam bo napovedala nove možnosti. Gledalci vedno pridejo v gledališča, muzeje in galerije.

So že tukaj!

V komentarju bi se rad osrediščil v Supremusu 56. Informans Postgravitart: AKTUATOR 16 je bil množični mimohod lepih digitalnih oblik Dunje Zupančič in Mihe Turšiča, gibkih in pametnih teles Blaža Slaniča in Filipa Kržišnika, ter elektronskih pokrajin Daria Seravala.

Megapolis je monumentalna zlitina dimenzij, taka zlitina ki proizvaja visoke frekvence, ki jih nikjer drugje ne slišite. To je zvok, ki vlada masovnemu človeku. Vsak od nas na svoj način uporablja čas, ki mu je dodeljen, da lahko v njem odživi svoje živeljenje. Mnogo obstoječih ravni življenja se ne bo nikoli uveljavilo, pa jih vidimo, da so tukaj, čakajo, da bodo dobile svojo drugo priložnost. Zanje uporabljamo besedo hrepenenje.

Mogoče celo živimo zadnjo raven miru in reda. Kdo bi vedel? Pospešujeta me Moskva in avantgardna umetnost. Nobene razlike ni, tako je tudi v Ljubljani.