Ko govorimo o tem, da se je pomemben del desnice ideološko poistovetil z nemško Pegido, imamo v mislih tako politike kot tudi njihove podpornike ali komentatorje. Tovrstno obnašanja ima več pojavnih oblik, ki jih je dokaj lahko diagnosticirati v povezavi z različnimi javnimi komentarji.

1. Najhujša pojavna oblika takšnega ravnanja je bil v zadnjih dneh bržkone kranjski odpor proti nastanitvi begunskih otrok in mladoletnikov brez staršev ali skrbnikov v tamkajšnji dijaški dom. Kaj žene ljudi, da iz svoje bližine odganjajo otroke in mladoletnike, ki so zaradi vojne izgubili vse in se zatekli v svet, pri tem pa ostali brez staršev ali drugih skrbnikov, je res težko razumeti.

2. Podobno je težko razumeti demonstracije pred zgradbami, kjer so nastanjeni prebežniki. Kakršen je bil denimo nedeljski desničarski shod v Ljubljani. V demokratični družbi je brez dvoma prav in dobrodošlo demonstriranje proti odločitvam oblasti. Toda priti pred zgradbo z nastanjenimi begunci, ki so večinima zbežali pred teroristi, da bi si rešili življenje, in to s protestniškim transparentom "Ne islamskim teroristom", je kruto. Zamislite si, da bi vas neka oblast, denimo komunistična, kot je bil primer po drugi svetovni vojni, izgnala, potem pa bi se nastanjeni nekje na Švedskem znašli v zgradbi, pred katero bi protestniki kričali proti vašemu prihodu z napisom "Ne komunističnim teroristom". Absurd.

3. Razgaljenje slovenske politične desnice je najbolj vidno v zadnjih dneh po tem, da vidni politiki sodelujejo na protestih proti nastanitvi migrantiv v različnih krajih. Seveda se je zelo težko izogniti občutku, da nekateri ne sodelujejo tudi pri organizaciji teh protestov.

4. Prav pri tem pa je največja razlika med našo desnico in večino političnih strank ljudske oziroma krščansko-demokratske opcije v Zahodni Evropi. Tam so se mnogi voditelji te politične opcije jasno ogradili od takšnih dejanj in prepričanj, jih tudi obsodili. Pri nas mnogi voditelji na desnici tega niso storili. Prav pri tem pa se danes evropska človekoljubna krščanska demokracija loči od radikalne desnice.

5. Pomembno je, česa nekdo ne stori, ne pa, kaj stori. To se običajno najbolj kaže pri tako perečih problemih, kot je begunska kriza. Komentatorji z desne politične opcije so to v zadnjih dneh večkrat dokazali. S tem, ko so poudarjali pomen strahu kot dejavnika, ki povzroča takšne proteste. Ali ko so navajali pomanjkanje informacij o Drugih, ki prihajajo iz daljnje Azije, oziroma o razlogih, zakaj bežijo. A recimo bobu bob. Politiki, ki pri tem aktivno sodelujejo, dobro vedo, zakaj ti ljudje bežijo. In številni, ki aktivno protestirajo proti migrantom, bi to storili, četudi bi jim stokrat razložili, kakšni so razlogi za migrantski val in kdo so ti ljudje, ki prehajajo evropske meje.

Nisem pristaš idealiziranja beguncev. Drži, z nenadziranim begunskim tokom se povečuje tudi varnostno tveganje v EU. Drži, da se je zaradi njega podrla zunanja meja EU in schengenskega območja, vzpostavile pa so se notranje meje. Drži, da je treba nujno čim prej spet vzpostaviti zunanjo mejo. Drži trditev Slavoja Žižka, da so med begunci tudi "zabiti, nasilni in nevarni." Vse to je res. Toda zavračati zaradi tega vse begunce, je napak. Slovenska desnica je padla na izpitu. Če bi poslušala papeža Frančiška, bi ravnala drugače. Vsaj malo bi se lahko zgledovala po Angeli Merkel, pa čeprav je nemška kanclerka resda storila tudi marsikatero taktično napako. Je pa zmerni desnici nadela človekoljubni obraz, obenem pa se trudi reševati begunsko krizo na izvoru in v njegovi okolici.

Ne pa kot v Sloveniji, kjer se s pomočjo opisanih dogodkov mobilizira sile in podpornike na desnici. V državi, ki ima številne druge težave. Tudi s sodobno levico, ki se je izrodila. Iz marksizma, ki je slonel "na boju podrejenega razreda za oblast in njegovo osvoboditev", v novi marksizem, ki pravzaprav podpira razred na oblasti. V levico, ki tudi boj za prekarne in begunce pretirano idealizira, kot da so vsi samo revni in dobri ljudje. V levico, ki vidi velikega sovražnika v tako imenovanemu kapitalu, ki ga včasih poistoveti samo z izprijenim konkretnim menedžerjem, včasih z vsemi lastniki in direktorji, včasih s tujim kapitalom (podobnost z desničarji ni zgolj naključna), včasih pa kar s celotnim gospodarstvom. Pri tem namerno pozabljajoč, da je tudi večina aktivnega prebivalstva, delavcev, del tega gospodarstva, ki jim s pretiranim obdavčenjem prav tako onemogočajo višji življenjski standard.

Tudi na levici lahko zasledimo več pojavnih oblik tega fenomena.

1. Pred kakim tednom smo takšen fenomen lahko zasledili v pozni večerni oddaji Panoptikum, kjer je tekla beseda o eksistenci kulturnikov in umetnikov. Mlajša predstavnica kulturnikov je strastno navijala za nekakšen univerzalni temeljni dohodek za umetnike in kulturnike, ker je treba vsem zagotoviti eksistenco. Šele potem lahko ustvarjajo. Pri tem se je celo sklicevala na to, da imamo gospodarsko rast. Uporabila je kvazi ekonomsko stanje, pri tem pa seveda ni povedala, da kljub rasti v zadnjih letih še vedno krepko zaostajamo za bruto domačim produktom iz leta 2008. Najbrž tega sploh ne ve.

A takrat ji je režiser Dušan Jovanović lepo matematično razložil, v čem je problem. Kulturo v sodobni Evropi plačuje država, torej davkoplačevalci. Pred kakimi tridesetimi leti si je lahko, kot je dejal Jovanović, ogledal vse predstave v enem letu vsaj enkrat. Nato pa se je država odločila, da bo podprla super produkcijo kulture. Ni šans, da bi si Jovanović zdaj še lahko ogledal vse predstave, ki jih uprizorijo v Sloveniji na leto, vsaj enkrat. Denarja za kulturo je več, a se razdeli med veliko več ljudi. Podobno kot se je zgodilo z univerzitetnim izobraževanjem, se je zgodilo tudi s kulturo. Tako Jovanović. Mlada predstavnica te preproste matematike seveda ni priznala. Zahteva več, zaradi rasti. In podporo ima na levici.

2. Najbolj vidna je izroditev slovenske levice v tem, kako so sindikati javnega sektorja prevladali nad sindikati v gospodarstvu. Vodji Sviza Branimirju Štruklju je dejstvo, da je povprečna bruto plača v gospodarstvu za okoli 300 evrov nižja od tiste v javnem sektorju, nekaj normalnega. Ker da je izobrazbena struktura v javnem sektorju višja. In nihče mu ne oponira!

Res je izobrazbena struktura v javnem sektorju višja. Toda Slovenija je med zelo redkimi članicami EU, kjer je povprečna plača v gospodarstvu nižja kot v javnem sektorju. Mar v večini drugih državah EU ni visoke izobrazbene strukture v javnem sektorju? Ali pa je morda prav takšna izjava sindikalista dokaz, da slovenska levica podpira nekoga drugega, ne pa, kot bi pričakovali, tradicionalno, prvenstveno delavcev v gospodarstvu.

3. Seveda lahko pričakujemo, da bi na takšno trditev hitro dobili odgovor, da so krivi menedžerji in kapitalisti, ki so nesposobni ustvariti več dodane vrednosti in ki so itak ustvarili bančno luknjo, zadolžili državo in vse nas. Pri tem bi Štrukljevi somišljeniki seveda zatajili, da smo si izrazito velik del dolga nakopali, ker nismo pravočasno zajezili javne porabe in tudi plač v javnem sektorju, že zaradi učinkov globalne krize, takoj na njenem začetku.

Prav tako bi zamolčali, da prav po zaslugi gospodarstva, predvsem izvoznega, plavamo iz krize, po zaslugi zaposlenih in menedžerjev v teh podjetjih. Ki bi si tudi zato že lani zaslužili davčno razbremenitev plač in s tem večjo neto plačo. Vsi aktivno zaposleni. Ne pa da je vlada ob podpori sindikatov 150 milijonov evrov več namenila za 160.000 javnih uslužbencev, le nekaterim od več sto tisoč zaposlenih pa namenila le drobtinice iz mini dohodninske reforme. Ne pozabimo: to se je zgodilo kljub temu, da je Slovenija ena redkih držav EU, kjer je povprečna plača v gospodarstvu nižja kot v javnem sektorju!

Super kulturno, super visokošolsko produkcijo je pač treba dobro plačati. Pa čeprav se tudi veliko posameznikov v javnem sektorju težko prebija skozi življenje s svojo plačo. Zaradi različnih oblik super produkcije. Tudi poročil, med katerimi kar polovica nima ne naslovnika ne razloga, kot je ugotovila funkcionalna analiza javne uprave.

A to ni pomembno. Ideologija je opij za ljudstvo. Premaga vse. Tudi preprosto matematiko super produkcije. In tako nekdo zaradi super velikega državnega aparata (mislim na vse subjekte, ki so plačani z javnim denarjem, ne le na javne uslužbence) dobi veliko članarine, nekdo drug dodatke, nekdo tretji pa volilne glasove. Takšne hude simptome bolezni imata sodobna desnica in sodobna levica v Sloveniji. A najhujša težava je v tem, da zaradi svoje bitke za dobre politične rejtinge to stanje tudi sami vzdržujeta.

Goran Novković je izvršni direktor GZS.