Nisem edini, ki z zaskrbljenostjo gleda na prihodnji razvoj dogodkov. Ne le v Evropi, kjer so sredobežne sile močnejše kot kdaj koli prej in grozijo, da bodo raztrgale Unijo, temveč tudi v naši "ljudski republiki", kakor Slovenijo sarkastično imenuje moj prijatelj iz Alzacije. O tem, kdo v resnici ogroža prihodnost, ne more biti dvoma. Jasno je, da smo to lahko samo mi sami, se pravi Evropejci oziroma Slovenci. Povod za zadnjo radikalizacijo so tujci, ekonomski migranti in begunci. Prvih je v tem trenutku več, so tudi vztrajnejši in vzbujajo več nelegodja, strahov ali sovraštva pri domačinih. Vojni begunci so nesrečniki, ki bežijo pred smrtjo in nimajo težav z vrnitvijo, ko je spopadov konec in nastopi mir. Poleg tega so med njimi ženske in otroci, ob katerih empatični Evropejci in zlasti Evropejke ne moremo ostati ravnodušni. Spomnite se posnetkov naplavljenega trupelca nekajletnega dečka lani na egejski obali. Nihče se more brezčutno gledati mrtvega otroka, razen če je psihopat.

Ekonomski migranti so sprožili plaz negativizma takorekoč po vsej Evropi. Iz nekaterih so potegnili najslabše. Zaradi invazije teh mladih samskih moških, če parafraziram češkega predsednika, so se končale simpatije do vojnih beguncev. To je prav tako žalostna resnica neustavljivega človeškega toka proti Evropi, za katerega si demokratično izvoljeni evropski politiki ne upajo javno povedati, kakšno "končno rešitev" si predstavljajo zanj. Prvi, ki je o tem iskreno spregovoril, je bil predsednik Evropskega sveta Donald Tusk. Ne hodite k nam v Evropo, je zabrusil petdesetim milijonom Neevropejcev, ki bi, če bi jim to dopuščale razmere, brez posebnih pomislekov emigrirali v območje Evropske unije. Tusk je sicer Poljak, a v bistvu Nemec, kajti njegova družina je germanskega porekla. Njegova izjava, dana včeraj v Turčiji po srečanju z Erdoganom, je ob izrazito povednem mrkem obrazu sporočala, da so bili pogovori ponovno katastrofalni in da problem masovnih ilegalnih migracij iz turškega ozemlja na ozemlje Evropske unije oziroma schengenskega območja še zdaleč ni rešen.

Če bi Tuskova daljna genetska sorodnica Angela Merkel premogla vsaj trohico njegove iskrenosti, bi se negotovost zaradi nemške politike do migrantov in azilantov verjetno konkretno in predvsem hitro znižala. Posledice "begunske politike", ki jo vodi kanclerka, so namreč vsak dan bolj kaotične razmere na obrobju Unije in schengenskega območja. Najbrž je le vprašanje časa, kdaj bodo migranti, ki so obtičali na grško-makedonsko mejo, podivjali do konca, prebili varnostno ograjo in vdrli na sever. Zakaj se to dogaja, ko pa bi Nemci, če so si res tako želeli poceni delovne sile iz Bližnjega vzhoda, po migrante lahko poslali letala, vojne begunce pa namestili kje bližje njihovi domovini. Zakaj niso pomislili na to in so raje dopustili, da so vsi ti nesrečniki prehodili nekaj tisoč kilometrov poti? Je morda odpovedala pregovorna nemška logika in organizacija? Ali pa ima kanclerka, kot se že previdno šepeta v nekaterih zakulisnih krogih, že nekaj časa svojo lastno, zasebno agendo in jo nemška politika ne zanima več v drugem kontekstu, kot zgolj podpori lastnim ambicijam?

Govorim o njeni kandidaturi za generalno sekretarko OZN. Teza sploh ni iracionalna, prej nasprotno; je edina logična "naslednja poteza" političarke in premierke, ki je izgubila večinsko podporo doma, obenem pa požela neizmerne simpatije v tretjem svetu, zlasti muslimanskih deželah. Tudi stalne članice Varnostnega sveta ne bi smele imeti nič proti njeni kandidaturi. Izpolnjuje takorekoč vse zahteve; je ženska, Vzhodnoevropejka (bivša DDR!), uspešna in ugledna, politično zmerna, takorekoč sredinska, sprejemljiva za večino.

Če se bo Merklova jeseni dejansko podala v boj za najlepšo pisarno v palači OZN, so trenutni strahovi pred novo epizodo nemške avtodestruktivnosti brezpredmetni in gre dejansko za del njene kampanje. Za širšo sliko je takšna interpretacija pravzaprav odlična, saj demantira mit o slabih Nemcih, ki so samo v XX. stoletju dvakrat vrgli s tečajev Evropo, danes pa Frau Merkel počne nekaj podobnega, četudi z drugimi sredstvi; zagotovo ne z brutalno vojaško silo, kot pred dobrimi šestdesetimi leti, pač pa z razkrojem evropske ideje in svoboščin, med katerimi je (bil) prost pretok temeljno vezivo evropske unifikacije in občutka enakosti.

Ne glede na dejanske namene Angele Merkel pa ostajajo tukaj in zdaj aktualni strahovi pred islamizacijo Evrope, nasiljem novih prebivalcev in predrazsvetljensko mentaliteto islamskih migrantov, saj prav ti zaznamujejo večino današnjih razprav, ob katerih se človeku včasih naježijo lasje na glavi, tako primitivne, hujskaške in sovražnega govora polne so. Prav ta nizkotnost jim daje določene vzporednice z obdobjem Weimarske republike (1918 - 1933), katere "zlata leta" so se končala z legalnim (!) vzponom nacionalnih socialistov na oblast. Zgodovina bi se lahko seveda zasukala tudi drugače in namesto rjavosrajčnikov bi prevladali komunisti, vendar je kapital zaradi strahu pred sovjetskim scenarijem raje podprl Hitlerja.

NSDAP je na volitvah leta 1932 dosegla 37% glasov (kar je bil tudi njen najboljši, zgodovinski rezultat). Če upoštevamo volilno udeležbo, ki je bila 70% in podatek, da je za naciste glasovalo 13 milijonov volivcev, potem nam je jasno, da je Adolfa Hitlerja tedaj dejansko podpirala "le" četrtina Nemcev. Toda glede na program in načrte nacionalnih socialistov se zdi, da je ekstremizem v bistvu vseeno podprlo ogromno ljudi. Če upoštevamo, da sta druga in tretja najmočnejša stranka, socialdemokrati in komunistična partija na zadnjih volitvah v Nemčiji pred uvedbo diktature skupaj zbrali toliko glasov kot Hitler, se lahko vprašamo, kaj se je zgodilo z vsemi drugimi, zmernejšimi strankami, denimo sredinskim Centrom in liberalci. Zakaj so jim Nemci obrnili hrbet in se lotili enega najbolj usodnih eksperimentov XX. stoletja, ki je katastrofalno zaznamoval ne le vso Evropo, ampak večji del sveta?

Odgovor je kompleksen in združuje ekonomske, socialne, ideološke, zgodovinske in čustvene elemente. Leta 1932 je bil v potapljajoči se weimarski republiki brezposeln že vsak tretji Nemec, padec gospodarske proizvodnje pa je znašal 40 odstotkov. Nasprotja med obema skrajnima poloma so že desetletje preraščala v ulično nasilje, javnost se je polarizirala, mediji so se spreminjali v agitatorje obeh ekstremov, pri čemer so rekorde glede sovražnega govora zagotovo podirali strankarski časopisi. Deset let je rivalstvo med nacionalnimi socialisti in boljševiki (komunisti) potekalo v relativno marginalni sferi in večina Nemcev se do enih ali drugih ni opredeljevala. Šele posledice gospodarske krize, ki je po letu 1929 iz Združenih držav pljusknila v  Evropo, so resno zamajale družbeno stabilnost. Vedno bolj agresivni javni diskurz in obenem tudi spretna propaganda nacionalnih socialistov sta kmalu spodkopala liberalne temelje weimarske republike, ki jo je formalno uničila njena lastna ustava oziroma volilna zakonodaja; ko so namreč nacisti demokratično "zmagali" na volitvah, so z nekaj manevri odpravili parlamentarizem in v pol leta demontirali demokracijo, potem pa tudi pravno državo.

Kdo ali kaj najbolj ogroža liberalne ideje Weimarske republike, je zdaj že bolj ali manj jasno. Agresivna, na fizično nasilje pripravljena nasprotna pola, ki bosta v nekem trenutku postala vabljiva tudi za molčečo večino. To je tisto, kar bi nas moralo skrbeti tudi v Sloveniji. Kajti naslednje volitve ne bodo več nedolžno lepotno tekmovanje, kjer profesorji deklamirajo pesmice o etiki in morali, kar jim prinese približno toliko podpore kot NSDAP leta 1932. Naslednje volitve bodo ob predpostavki, da se migrantski vozel ne bo razrešil še več let, nekaj povsem drugega, saj bo tudi molčeča večina dovzetnejša za radikalizacijo in posledično lahko na volitvah prevlada celo stranka s programom, ki bi nas danes spravil v stanje šoka. Silovita ideološka konfrontacija med skrajno levico in fundamentalistično desnico je namreč potencialni recept za katastrofo...