Gledališka vaja je moja sekularna molitev. Z notranjim glasom se na vaji obračam k absolutnemu niču mojih dni. Na njej preigravam in vadim svojo smrt. Ponavljam stotič: Smrt je komična oblika! Na gledališki vaji ne vidim vsega hkrati, a gledam vse! Tako je bilo tudi danes. Na njej nisem ne igralec, ne režiser, mogoče sem nekaj trenutkov dramaturg, ves preostali čas pa pomnoženo mnoštvo vseh možnih pogledov, se pravi gledalec.

Novoveško gledališče omogoča in osmišlja poklic dramaturga in dramaturginje. Utemeljen je v vektorjih gledališke gradnje predstave. Na današnji gledališki vaji gledam samosprožilno dramaturgijo oblasti, ki preigrava moško moč! Kakšna gledališka struktura je oblast na odru? Notranje je povezana z gledališčem in je neločljiva od njega v vseh časih, za vekomaj. Na odru ne vidim enega samega protagonista, temveč eno samo množico antagonistov.

Kaj že predlaga Chantall Mouffe? Agonistiko!

Neplačan oglas št. I: berite gledališko revijo Maska! Berite njene knjižne izdaje! Zadnja izdana knjiga revije Maska ima naslov Agonistika.

Protagonisti, antagonisti - agonistika.

Med šest tisočimi možnimi dramaturškimi zapleti je odločilna protagonistova pozicija z ontološko razsežnostjo, toda brez antagonista ta ne obstaja. Brez antagonista ni dramaturgije! Skoraj na vsaki vaji gledam, kako se antagonizem upira racionalnemu, univerzalnemu in etičnemu z argumenti, ki so izza vsega razložljivega. Praktikum oblasti si je nadel način, ki je v območju druge zakonodaje, kot jo imata človeštvo in človek. V dramah in dramskih konfliktih XXI. stoletja zaenkrat še ne obstaja racionalno zgrajena igralska naloga protagonistovega istovetenja s časom. Na odru se v XXI. stoletju vzpostavlja masovni antagonizem, ki se zoprstavlja posamičnemu, spolnemu, rasnemu, perspektivam in vrednotam v imenu zahodnega gledališkega reda. Dovolj mi je evropocentričnih dramaturgij! Antonin Artaud je veličasten gledališki izumitelj.

Neplačan oglas št. II: berite Gledališče in njegov dvojnik Antonina Artauda. Knjiga je izšla pri Založbi MGL. Slabo je biti lačen, slabo je biti žejen, slabo je brez toplega ognjišča. Vse troje skupaj je najslabše.

Premišljujem na gledališki vaji: kje je protagonist XXI. stoletja? Zakaj noče biti metodološko naiven in zaslepljen ter zastopati vnaprej propadle pozicije? Morda čaka, da se mu XXI. stoletje še razpre. Ali ni bilo vedno tako, da bi se stoletje razprlo, če bi se on izoblikoval? Vzpostavlja se trenutek odločitve, ko se bo potrebno odločiti znotraj nedoločjivega! Antagonista ni mogoče izločiti, postaja dominanten, tukaj nam ždi, vseprisoten je. XX. stoletje ga je sistematično vtkalo v naše mikrotkivo gledanja. Pri Cankarju šepa, ker ga boli koleno, pri Ionescu je slaboviden, pri Sari Kane pa se slini. Predvsem pa nas poučuje pretvarjanja in oponašanja.

Kako pripraviti in oblikovati dramaturgijo za konflikt idej, za živost različnih oblik, da sploh lahko gledamo, da sploh lahko kaj razumemo, da se sploh lahko orientiramo v kozmosu XXI. stoletja? Kako sprožiti procese reproduciranja gledališkega smisla, ki s proizvajanjem novih identitet sproža v avditoriju bivanjsko simultanost? V svojih oblikah nisem nikoli, nikoli vstopal v politično performativnost, toda zavedam se, da je gledališkemu umetniku prve tretjine XXI. stoletja dodeljena ta gromozanska naloga. Množiti politične identitete. To se bo zgodilo brez moje umetniške investicije.

Odločiti se mora, kaj naj naredi državljan, kaj naj naredi spol, da se ne ponovi hitlerjanstvo, čez-zlo, ki ni ne spodaj, ne zgoraj, ne levo, ne desno, temveč je čez vse! Biva v grozi in strahu, v gnusu in studu.  Njegov mit je čez vstajenje Ješue.

Neplačan oglas št. III: Pojdite si ogledat v kinematografe film Savlov sin.

Presenečenje tedna: Iz zanesljivega in dokumentiranega vira sem bil obveščen, da je bil tržaški časopis Edinost iz konca XIX. stoletja antisemitsko naravnan. Konec presenečenja.

Chantal Mouffe zapiše:

"Menim, da lahko takrat, ko razumemo, da je vsaka identiteta relacijska in da je priznanje razlike nujni pogoj za obstoj sleherne identitete, doumemo, da gre za ukvarjanje s skupinskimi identitetami, za konstitucijo "nas", ki kot pogoj svoje možnosti zahteva razmejitev v obliki "njih". To seveda ne pomeni, da je takšno razmerje nujno antagonistično. V resnici gre pri številnih razmerjih mi/oni zgolj za vprašanje priznavanja razlik. To pomeni, da vselej obstaja možnost, da to razmerje mi/oni postane razmerje prijatelj/sovražnik. To so primeri, kjer se zazdi, da so drugi, ki so doslej veljali za drugačne, začeli postavljati pod vprašanje našo identiteto in ogrožati naš obstoj. Od tega trenutka naprej je sleherna oblika mi/oni - naj bo religiozne, etnične ali ekonomske narave - mesto antagonizma."

Zato:

a.) je potreben boj za družbo, iz katere bi bilo mogoče postopoma izločiti antagonizem iz polja odločanja in uvesti agonizem;

b.) je potrebno nanovo opredeliti kozmopolitski projekt planetarne pravičnosti. Postopoma izločiti multikulturalni urbanizem in dekonstruirati getoizacijo.

c.) je nujen boj proti hegemoniji: prevzemati agonistično odgovornost v imenu nove pozicijske artikulacije, prek katere se bo vzpostavila nova družbena ureditev.

e.) Dragan Živadinov zahtevam povratek človekovih pravic na kontinent.

Takoj, zdaj, brezprizivno! Zahtevam univerzalne pravice za vse bivajoče. Pravite, da so vaši argumenti čvrsti in da to, da ste zavrgli človekove pravice, razumete kot podvojeno obrambo vaših argumentov proti mojim. Zavedam se, da je moj glas za vas nepomemben, nepotreben in nesmiselen, ker so vaši argumenti odločevalsko uravnovešeni, hkrati pa pravičniško neusmiljeni in prikladno urejeni. Tudi vi se strinjate, da so vojne brez pameti, brez kakršnekoli logike. V njej so nameščeni vsi vaši strupeni posli, ki zaudarjajo po žoltem žveplu. Vsesplošni, umni in logično militantni posli.

Zahtevam povratek človekovih pravic na kontinent, takoj zatem zahtevam vzpostavitev razprave o človekovih pravicah in o človekovih potrebah, o človeških nujnostih, interesih, idejah, človekovih konceptih, zahtevam, da z razparavo o človeškem, nikoli, čisto nikoli ne prenehamo. Mi, človeštvo, moramo kljubovati temu, da bi se ta razprava sploh kdaj končala.

Drama je notranje napeta struktura, ki je za zunanjega gledalca razburljiva in pretresljiva. Dramaturgija je nauk o drami in dramski umetnosti, dramaturg je graditelj megastruktur napetosti med civilizacijskimi vektorji. Dramaturgija je večpolarna strategija.

Agonistika je boj, je tekma. Tekmeca se borita med seboj zato, ker želita, da bi njuna interpretacija načel postala hegemonska, vendar pri tem ne postavljata pod vprašaj legitimnosti nasprotnikove pravice do boja za zmago njegovega načela. Takšno spopadanje tekmecev vzpostavi "agonistični boj". Če tega ni, vselej obstaja nevarnost, da bo spopad zamenjal spopad nezdružljivih moralnih vrednot ali esencialističnih oblik identifikacij. Antagonisti proti antagonistom. Smrt za smrt.

Danšnje gledališke vaje je konec! Do kdaj agonija?