Razkrivamo

Ob noveli zakona o preprečevanju nasilja v družini: starši, ne bojte se otrok!

Po zaključku javne razprave o spremembah zakona o preprečevanju nasilja v družini so si strokovnjaki zelo neenotni. Hud očitek nevladnih organizacij gre na račun prekratke javne razprave, na socialnih omrežjih pa največkrat zasledimo sarkastične in zgrožene komentarje "ljudstva", ki ga je strah, da bo odslej prepovedano sleherno "kaznovanje" otrok. Zanimivo je tudi to, da se v razpravi tokrat niso oglašali ljudje, ki so bili decembra lani najbolj glasni v referendumski kampanji glede spremenjenega Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij. Kot da zdaj nikogar več ne zanimajo koristi otrok...

07.03.2016 00:19
Piše: Katja Knez Steinbuch
Ključne besede:   otroci   starši   nasilje   zakon   družina   sočutje   avtoriteta   permisivna vzgoja

Foto: arhiv Portala PLUS

"Naj vas ne skrbi, ker vas otroci nikoli ne poslušajo. Skrbi naj vas, ker vas vedno opazujejo."

(R. Fulghum).

Po splošni oceni je (bila) sprememba zakona sicer nujna, saj je bil zadnji zakon premalo jasen, pogosto pa preveč dvoumen pri razlagi nasilja in širše opredelitve nasilja v družini. Toda pri razlagah zakona je še vedno ostalo veliko nejasnosti. Prihaja do napačnih sklepanj, da bo odslej kot nasilje prepovedano celo družinsko skupno delo, pa prepoved izhodov. Tako je tako denimo poročal Planet Tv, kjer so namigovali celo to, da je zakon pisan zgolj za t.i. tiranske starše. Nežnost in vztrajnost prepričevanja, kot omenja dr. Andreja Poljanec, pa so ostali gostje oddaje (predvsem Marko Juhant in Angelca Likovič), napačno razumeli kot permisivno vzgojo. Poraja se vprašanje, ali splošna javnost kot tudi stroka sploh poznata razliko med avtoritarno, permisivnim in sočutnim starševstvom.

 

Sočutno vzgojo strokovnjaki imenujejo tudi povezovalna, rahločutna, varna ali zavestna vzgoja. Avtoritarni stil vzgoje nosi razlago že v sami besedi: pomembna je avtoriteta in meje, dostikrat pa v ekstremnih primerih vsebuje vrsto nasilja. Pomembno je le, da otroke naučimo odgovornosti in poslušnosti. Permisivni stil se je razvil kot odklon avtoritarni in je urejeval vzgojo na način, ki je otroka puščal v svobodi. Ta svoboda je zraven prinesla pomanjkanje meja in občutka za drugega, pa hkrati ponovno novo zlorabo: zanemarjanje otroka. Oba omenjena stila vsebujeta zlorabo otrok! Še vedno pa se v naši javnosti bolj tolerira eno klofuto (zgoraj omenjena televizija poroča, da tako meni tudi Društvo tožilcev!?), kot pa srednja pot. In zakaj ne govorimo o tretjem načinu? Kot da bi nas bilo strah otrok, oziroma natančneje mladostnikov.

 

 

Avtoriteta vs. odgovornost

 

Starši, vaš strah je odveč! Vi imate (še) vedno vso moč, da otroke vzgojite v zdrave, odgovorne in sočutne osebnosti. Sočutna vzgoja namreč temelji na predpostavki, da sta oba zgoraj omenjena stila za otroke škodljiva in da je potrebno poiskati nove načine. Sočutno starševstvo se opira na najnovejše nevroznanstvene raziskave: meje so nujne (za otrokovo varnost in odgovornost), enako pa je nujno, da so postavljene na sočuten in spoštljiv način (ta način otroku da občutek kompetentnost in vrednosti), z ničelno toleranco nasilja (v otroku zbudijo samozaupanje: nekaj spremeni zaradi sebe, ne pa zaradi kazni). Ta stil torej še vedno upošteva pomembnost meja in otrokove odgovornosti, a pri tem ne uporablja nasilja, pač pa razumevanje otroka in svojih občutij. Pomembna so torej občutja vseh. Tu prvič govorimo o tem, da je pomembno zavedanje in stik s sabo: starši morajo biti najprej sočutni s sabo (čutijo sebe), da lahko čutijo in ubesedijo otroke. Ta stil izvajanje nasilja dojema kot staršev padec, kot starševo priznanje, da se ne zmore umiriti v sebi in da samo zato lahko le udari.

 

 

"Javna polemika" na Facebooku hitro pokaže marsikaj. Tudi nerazumevanje.

 

Kazni niso del sočutja, saj niso spoštljive: otroci se s kaznovanjem naučijo izpolnjevanja nalog zaradi strahu, ne pa zaradi lastnega občutka. Kazni in grožnje otroka poneumijo, kot da ne bi imel sposobnosti lastnega umevanja stvari. Sočutno starševstvo zato vsebuje razlago in razumevanje. Sočutno starševstvo verjame, da imajo starši največjo moč, ko pride do otrok, saj so zanje nezamenljivi in edinstveni. Sočutna vzgoja tako globoko vrednoti otroka in starša.

 

Nevarnosti avtoritarne vzgoje so v tem, da otroci vse delajo zaradi zunanje avtoritete in imajo z avtoriteto še vse življenje težave. Ampak to ni še nič v primejavi s posledicami nasilja: otroci, ki so bili pretepani, celo življenje nosijo v svojem telesu sram, gnus, krivdo, strah, agresijo, teror in žalost. Nekateri bolj, drugi manj, a brez posledic ne gre.

 

Otroci, ki so bili vzgajani permisivno, so samorastniki in v svojem življenju ne čutijo občutka varnosti, potrebe po bližini, nikoli se ne počutijo zares varne, hitro pa ujete. Tudi permisivna vzgoja je zloraba, saj je otrok povsem prepuščen sebi.

 

Napačen koncept kazni je možno prikazati v cestnem prometu. Ravno Slovenci smo živ dokaz, kako zelo nefunkcionalne so kazni! Kar seveda ne pomeni, da so pravila v cestnem prometu absolutno nujna, prav tako kot so nujne meje. V Sloveniji organi pregona napišejo ogromno kazni, a kršitev zato ni nič manj. Imamo ogromno preventivnih opozoril, ki nikogar ne ganejo. Kazen človeka morda razjezi, pri redkih pa povzroči spremembo vedenja. Začeti bo potrebno torej drugače - sočutno; individualno pri ljudeh ugotavljati, zakaj potrebujejo na primer toliko adrenalina pri vožnji, zakaj rabijo toliko agresije. A državi za zdaj bolj ustreza polniti proračun, kot pa se soočati s tako težkimi stvarmi, kaj šele financirati pomoč.

 

 

Nasilja ni nič manj

 

Oba stila vzgoje puščata za sabo težke posledice, a kljub vsemu temu v 21. stoletju še vseeno polemiziramo o smislu oziroma nesmislu nasilja. To je sicer v porastu med mladostniki in tudi v družinah. Povsem jasno je, da nasilje rodi nasilje in da se ga otroci naučijo doma, tj. v bližnjih zgledih. A še vseeno bi jim vsiljevali avtoritarno vzgojo, brez razumevanja njihovega notranjega sveta in brez pojasnjevanja njihovih čutenj. Še vedno bi jih spregledali in naredili za robote, vse za ceno tega, da se spoštuje meja. Drugi bi jih prepuščali svobodi in osamljenosti. Toda to, da starši postavljajo meje otroku, je ena izmed osnovnih starševskih dolžnosti. To, da so meje postavljene nasilno, pa bi morala biti povsod prepoved.

 

Z nasiljem se starši lahko soočamo že zgodaj. Otroci že kot dojenčki v starših prebujajo ogromno nemoči, obupa, jeze in občutka nesposobnosti. Starši dojenčke dokaj pogosto proglasijo za tiste, ki jih izsiljujejo. Dojenčka, ki ima na podlagi teorije navezanosti in drugih znanstvenih dognanj (prim. avtorji Ainswort, Bowlby, Stern, Winnicott, Siegel idr.) le željo po bližini, proglasimo za manipulatorja. Že s tem se v družinah začenja prva krivica otrok. To se ponavadi zgodi, ko mati nima dovolj informacij in ne zmore začutiti svoje utrujenosti in napetosti. Kako zelo pomembna je tu edukacija in podpora cele družine, da lahko pride do umiritve mame in sočutja najprej do sebe in nato do svojih otrok. V prvih treh letih se otrokove možganske strukture šele izgrajujejo in vloga staršev je ključnega pomena.

 

Kako težje je to šele v vrtcih, ko uvajanje poteka zelo prehitro. Navadno se od enoletnega otroka pričakuje, da se bo v roku enega tedna navadil nove okolice in to še logično razumel.  A v prvih treh letih se šele izgrajuje varna navezanost in soočanje z novimi ljudmi ni lahko, pravzaprav je za otroka problematično. Glavni problem je v tem, da jaslično varstvo v vrtcu ni zasnovano na način, da bi ustrezalo potrebam tako majhnega otroka. Skupine so očitno prevelike in vzgojiteljice se – četudi so nadpovprečno kompetentne – ne zmorejo uglasiti na vse otroke in na njihove želje po bližini. Ob možnem otroškem joku zagotovo doživljajo napor in nemoč, ko niti nimajo možnosti, da umirjajo vse otroke hkrati. V javnosti se vse premalo govori o preobremenjenosti zaposlenih v vrtcih in šolah. Težko je namreč gojiti sočutje in ga razpršiti na 14 otrok že v vrtcu, še težje pa je umirjati in se uglasiti na cel razred. Strokovnim delavcem se na tak način dela krivica in logično je, da v svojih edukacijskih metodah tudi oni doživljajo veliko napora, skrbi, jeze, nemoči in obupa. Zdi se, da so dostikrat prepuščeni sebi in da zanje ni poskrbljeno na način, kot bi si zaslužili, niti na način ki bi bil dovolj strokoven. Vsem, ki delajo z otroki, bi morala biti vedno na voljo konkretna dodatna pomoč in zunanja supervizija.

 

 

Pomanjkljivost vrtcev

 

Za reševanje problematike "kako poskrbeti za vse dojenčke" naenkrat je zelo priročen Montessori sistem vrtca, ki otroke hitro vzgaja za hitro samostojnost. Mnogi starši so zelo zadovoljni, saj jim je to znanje v veliko pomoč tudi doma. A vseeno ponekod (z)manjka sočutja. Pri Montessori programih to pomeni, da otroka ne bi silili za vsako ceno v samostojnost, da bi bolj ubesedili otrokova občutj in ga ob težavah ne zgolj zamotili, ampak zdrŽali z njim v teh občutjih. Povsem šokirana sem ob pripovedovanju ravnateljice ljubljanskega Montessori elitnega katoliškega vrtca, da otroci pri uvajanju ne smejo imeti dude, čeprav so nanjo navajeni. Niti za spanje. Enako velja za igračke in odejice. Kot da jih bi bilo potrebno še bolj travmirati. Še bolj me preseneča, da ravnateljica teh odločitev znanstveno ne zna pojasniti. Tudi uvajanje by the book en teden in pika, je daleč od sočutja, je kvečjemu avtoritarno in otrokom škodljivo. Pa se vseeno množično izvaja in starši so nad njim celo navdušeni.

 

Na Inštitut Vita bona se je pred nekaj dnevi obrnilo večje število staršev (več kot 20), ki trdijo, da se v enem izmed javnih vrtcev, konkretno na Galjevici v Ljubljani, dogajajo zlorabe. Vsi želijo ostati anonimni, ker ne želijo izpostavljati svojih otrok. Del besedila objavljamo v izvirniku in brez lekture:

 

"Najkrajšo tukaj vedno potegnejo naši otroci, saj so razdraženi, lulajo v hlače od pritiska, so šikanirani s strani nekaterih vzgojiteljic, imajo nočne more o teh in teh vzgojiteljicah, ki se znašajo nad njimi, jokajo, so boječi. Ko otroka pripeljemo v vrtec, ali ga pridemo iskat, pogosto ob predaji ni omogočen dialog o počutju otroka s strani strokovne delavke. Vedno je vse v redu, četudi vidiš, da otrok ni živahen, si želi domov, je jokav. In nikoli se ni zgodilo nič posebnega, kar bi bilo omembe vredno. Četudi se nato doma otrok skriva, dvigne roke v bran, kakor da bi ga kdo želel udariti, pa se mora zaščititi. Žalostno je, da če pa se že potrudijo, nam po večini te vzgojiteljice povejo slabo o naših otrocih. Govorijo nam, da je otrok nemogoč, da je neposlušen, da je že čas, da naj nekaj naredimo z njim doma, naj ga vzamemo v roke. Povejo nam o svojih vzgojnih prijemih in ukrepih vzgojiteljice sicer ne kaj delajo za vzpostavljanje reda in discipline, vendar so nekateri starši osebno videli, da otroke za kazen tudi izolirajo, ali jih z izolacijo zastrašujejo, jih zaprejo v kopalnico, da se umirijo in naučijo lekcije. Zelo veliko je groženj in glasnega govorjenja, pa zmerjanja in zastraševanja, jemanja igrač. Vzgojiteljice se med seboj ščitijo. Tudi one ne vejo o ničemer nič. Nikoli ne zaznavajo nobenih nepravilnosti."

 

Kar so starši opisali, je resno nasilje. O tem, ali se res izvaja in kdo ga izvaja, vedo samo zaposleni. Z novim zakonom bi bila tudi omejevanje svobode gibanja (zapiranje v kopalnico) in zastraševanje predmeta kaznivega nasilnega vedenja. Četudi nimamo takšnega zakona, pa je iz strokovnega stališča takšno ravnanje vrtca ali starša problematično. Gre namreč za naše najmlajše, katerim se možgani še izgrajujejo. In ne govorimo o mladostnikih, za katere se tako zelo bojimo, kaj bodo spet ušpičili. Pri mladostnikih je namreč malce pozno ugotavljati, na kak način bomo morali pristopati k njim, saj najbrž pogrešajo razumevanje, mejo in bližino že od nekdaj. Tudi tu je priporočilo staršem, naj se ne bojijo otrok: naj postavijo jasne in sočutne meje, predvsem pa se vprašajo, zakaj otroci tako zelo opozarjajo nase.

 

"Naj vas ne skrbi, ker vas otroci nikoli ne poslušajo. Skrbi naj vas, ker vas vedno opazujejo", pravi Robert Fulghum. Sočutno starševstvo spodbuja starša, da prihaja v stik s sabo že od otrokovega rojstva in opozarja na to, da so otroci ogledalo staršev. A družba in pedagogi se še vedno sprašujejo, kako postaviti mejo "problematičnim" mladostnikom, prav tistim, ki meje niso nikoli poznali, ali pa so jim jo predstavili prek nasilja. Še vedno pa imamo težavo s sprejemanjem zakona, ker se osredotočamo na otroke, ne pa na tiste, ki morajo prvi sprejeti odgovornost. Največ o tem lahko pojasni spodnji video:

 

 

Ironično je, da se bojimo sprejeti zakon, ki bi omejeval nasilne starše, hkrati pa spodbujamo vzgojo le za meje in odgovornost, ne pa tudi za sočutje. Ravno s takšno uporabo avtoritarne vzgoje vzgajamo otroke v mladostnike, ki bodo nasilni in imeli težave z avtoriteto. Ampak ta povezava je za marsikoga pretežka in v 21. stoletju se tako še vedno sprašujemo, ali bi tolerirali nasilje. Za ceno tega, da se postavijo meje in zgradi odgovornost, pri tem pa pozabljamo na svoje dostojanstvo.

 

A ravno vi, starši, ste za svoje otroke najboljši možni starši in imate vso moč, da nanje vplivate. V vas vidijo svoje ideale, male bogove. Zanje ste popolni in nezamenljivi. Seveda se to v stopnjah odraščanja spremeni, kar vas postavlja pred nove izzive. A pred vami še vedno stoji vaš otrok, ki še vedno nujno potrebuje vaše razumevanje, vaše sočutje, vašo varnost in vaše meje. Le vi ste tisti, ki jim lahko postavite osnove za njihovo doživljanje sebe in sveta. Nujno je, da pri tem čutite sebe, da se tudi vi počutite v redu, suvereni, pomembni, sposobni in vredni. Da si priznate, da ste dovolj dobri starši. Vsa vaša občutja namreč vaši otroci vpijajo kot gobe. Morda je ta občutek strašljiv, a spomnite se ga vsakič, ko boste pred novim izzivom, kako reagirati na otrokov bes in nemir. In vsakič, ko se bo sprejemalo nov zakon o tem, ali je nasilje sprejemljivo, ali ne.

 

 

Katja Knez Steinbuch je družinska terapevtka in direktorica Inštituta za družinsko terapijo Vita Bona

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
10
50 let človeka na Luni (1969-2019): Kakšne barve je vesolje - temno kot v rogu ali bleščeče kot božično drevo?
0
21.07.2019 17:00
Kako izgleda vesolje, ko zapustiš zemeljsko atmosfero? Bodimo življenjski, resni ljudje ne bodo nikdar razpravljali o tem, ali ... Več.
Piše: Boštjan Pihler
Stoletni pečat Zorka Simčiča (5. del): "Ne morem razumeti, kako ne slutijo, da bi bila odkritje in priznanje resnice v odrešitev, tudi njim in njihovim otrokom."
17
19.07.2019 23:39
Pri založbi Beletrina je izšla knjiga Dohojene stopinje , ki jo podpisujeta France Pibernik in Zorko Simčič. Pogovor med ... Več.
Piše: Uredništvo
Odprto pismo notranjemu ministru: Mrtvaški veter iz pisarne ministra Poklukarja
8
17.07.2019 14:00
Anej Sam je v imenu društva Jasa konec lanskega leta, tik pred božično-novoletnimi ognjemeti in preostalim repertuarjem ... Več.
Piše: Anej Sam
Štiri milijarde evrov bo šlo letos za zdravstvo, kakovost storitev pa še naprej pada!
3
16.07.2019 23:00
V poplavi političnih obljub, predvolilnih sloganov in koalicijskih usklajevanj običajno spregledamo dejstvo, da je v slovenskem ... Več.
Piše: Uredništvo
Evropski veleposlaniki protestirali proti preganjanju Ujgurov v komunistični Kitajski, Slovenija zaenkrat previdno tiho
4
16.07.2019 12:00
Na začetku meseca so so veleposlaniki 22 držav, akreditirani pri OZN v Ženevi, podpisali pismo, ki so ga naslovili na ... Več.
Piše: Uredništvo
Balkanski posli Telemacha: "Arogantno in hinavsko. Ne vem, če bi državljan Malte Dragan Šolak lahko to počel v Evropski uniji. Sramota!"
12
15.07.2019 23:59
Minuli teden je telekomunikacijski trg razburkala novica, da bo Agencija za komunikacijska omrežja in storitve (AKOS) odvzela ... Več.
Piše: Uredništvo
O politično korektnih nemških medijih: "Danes so mediji kot lubenice - zunaj zeleni, znotraj pa še vedno rdeči"
7
15.07.2019 11:01
Danes ni več pomembno, ali mediji objavljajo resnične novinarske zgodbe. Izmišljene zgodbe - kar potrjuje nemški Spiegel - tako ... Več.
Piše: Norbert Bolz
50 let človeka na Luni (1969-2019): "Trenutno lahko letimo le znotraj zemeljske orbite, to je najdlje, kot lahko gremo."
14
14.07.2019 17:00
20. julija 1969 so televizijski ekrani po vsem svetu v živo prenašali Neila Armstronga, prvega človeka, ki je stopil na površje ... Več.
Piše: Boštjan Pihler
Stoletni pečat Zorka Simčiča (4. del): "Ko sem bil prvič v Evropi, so me vedno znova in znova spraševali, kdo nas financira in ali se naši dijaki res urijo z brzostrelkami."
12
12.07.2019 20:00
Pri založbi Beletrina je izšla knjiga Dohojene stopinje , ki jo podpisujeta France Pibernik in Zorko Simčič. Pogovor med ... Več.
Piše: Uredništvo
Mayday, Mayday, Mayday: Dosje Adria Airways ali kako je slovenska oblast uničila slovensko letalstvo
15
10.07.2019 23:00
Adrio Airways lahko reši samo še čudež, to je mrtvec na aparatih, pravi ugledni hrvaški letalski analitik Alen Ščurić, ki je ... Več.
Piše: Alen Ščurić
Se izraelski otroški srčni kirurg, stari znanec David Mishaly vrača v UKC Ljubljana?
8
09.07.2019 20:41
Bojda jutri. Tako čivkajo ptičice, ki rade posedajo po balkonih sedmega nadstropja UKC Ljubljana. Informacijo še preverjamo. ... Več.
Piše: Blaž Mrevlje
Rusko-gruzijsko poletje: Kako je kolonialna aroganca ruskega poslanca sprožila verižno reakcijo
1
09.07.2019 06:00
Avgusta 2008 - ravno v času olimpijskih iger - je Vladimir Putin vojaško kaznoval Gruzijo zaradi poskusa podreditve dveh ... Več.
Piše: Uredništvo
30-letnica padca Berlinskega zidu: "Danes imamo v Nemčiji na tisoče prostovoljnih ovaduhov, ki ovajajo svoje sosede bolj kot včasih v DDR, in to brezplačno!"
7
07.07.2019 19:00
Danes nas hočejo učiti, kaj je moralno in kaj je dobro za človeštvo in da tega mali ljudje, posamezniki, ne moremo razumeti, ... Več.
Piše: Vera Lengsfeld
Stoletni pečat Zorka Simčiča (3. del): "Gledal sem – lahko si mislite, s kakšnimi občutki – a ostal miren. Vedel sem pač, da ne smem preko meje."
12
06.07.2019 06:30
Pri založbi Beletrina je izšla knjiga Dohojene stopinje , ki jo podpisujeta France Pibernik in Zorko Simčič. Pogovor med ... Več.
Piše: Uredništvo
1. julij 2019: Dan velike sramote, ko nas je Miro Cerar izločil iz schengenske Evrope
26
01.07.2019 17:00
V noči na 1. julij je na slovensko-italijanski meji prenehal veljati schengenski režim. Za razliko od slovenskih medijev so bili ... Več.
Piše: Uredništvo
Stoletni pečat Zorka Simčiča (2. del): "Slovenci še danes živimo v zmoti, češ da je upor najodločnejša oblika človekovega udejstvovanja."
8
29.06.2019 06:00
Pri založbi Beletrina je izšla knjiga Dohojene stopinje , ki jo podpisujeta France Pibernik in Zorko Simčič. Pogovor med ... Več.
Piše: Uredništvo
Nemška Adria Airways s kar 30 milijoni evrov minusa: Kdor previsoko leta, bo strmoglavil
11
27.06.2019 19:30
Kljub nenadnemu medijskemu prebujenju vodilnih mož Adrie Airways in zagotovilom, da si intenzivno prizadevajo, da odpravijo ... Več.
Piše: Bine Kordež
Neumnosti s spolom: Aktivisti bi zdaj spreminjali pravopis, uvajali obvezno uporabo ženskega spola
30
26.06.2019 20:00
Igrice s spoljenjem, ki so se začele s predpisovanjem ženskega slovničnega spola v dokumentih treh fakultet, se nikakor niso ... Več.
Piše: Saška Štumberger
Stoletni pečat Zorka Simčiča (1. del): Kako je mogoče, da neki ideologiji uspe prepričati toliko ljudi, da cilj posvečuje sredstvo?
9
21.06.2019 22:30
Pri založbi Beletrina je izšla knjiga Dohojene stopinje , ki jo podpisujeta France Pibernik in Zorko Simčič. Pogovor med ... Več.
Piše: Uredništvo
Auf wiedersehen*, Adria Airways!? Nemški lastniki so slovenskega letalskega prevoznika dokončno potopili, zdaj pa bi radi malce "državne subvencije"
16
19.06.2019 23:59
Že dolgo nismo gledali tako javnega umiranja kakšnega podjetja, ki je registrirano v Sloveniji, kot v primeru nacionalnega ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Balkanski posli Telemacha: "Arogantno in hinavsko. Ne vem, če bi državljan Malte Dragan Šolak lahko to počel v Evropski uniji. Sramota!"
Uredništvo
Ogledov: 1,495
02/
Nova Evropska komisija in pasti Zahodnega Balkana: Zakaj Slovenijo tako zanima resor za širitev
Božo Cerar
Ogledov: 1,362
03/
Odprto pismo notranjemu ministru: Mrtvaški veter iz pisarne ministra Poklukarja
Anej Sam
Ogledov: 1,736
04/
50 let človeka na Luni (1969-2019): "Trenutno lahko letimo le znotraj zemeljske orbite, to je najdlje, kot lahko gremo."
Boštjan Pihler
Ogledov: 1,303
05/
Štiri milijarde evrov bo šlo letos za zdravstvo, kakovost storitev pa še naprej pada!
Uredništvo
Ogledov: 1,192
06/
Norosti Šarčevega medijskega zakona: Bomo tudi za kršitve cestno-prometnih predpisov odslej kaznovali – vzdrževalce cest?
Igor Mekina
Ogledov: 1,011
07/
O politično korektnih nemških medijih: "Danes so mediji kot lubenice - zunaj zeleni, znotraj pa še vedno rdeči"
Norbert Bolz
Ogledov: 1,185
08/
Bi judovsko-arabsko vprašanje v Izraelu lahko rešili na "makedonski" način?
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,124
09/
"Resnice ni brez ideje ali vsaj iluzije. Prinašajo jo zasanjani misleci, plačujejo s kapljami krvi."
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1,029
10/
Zakaj nas večinoma vodijo bleferji?
Edvard Kadič
Ogledov: 3,155