Razkrivamo

Ob noveli zakona o preprečevanju nasilja v družini: starši, ne bojte se otrok!

Po zaključku javne razprave o spremembah zakona o preprečevanju nasilja v družini so si strokovnjaki zelo neenotni. Hud očitek nevladnih organizacij gre na račun prekratke javne razprave, na socialnih omrežjih pa največkrat zasledimo sarkastične in zgrožene komentarje "ljudstva", ki ga je strah, da bo odslej prepovedano sleherno "kaznovanje" otrok. Zanimivo je tudi to, da se v razpravi tokrat niso oglašali ljudje, ki so bili decembra lani najbolj glasni v referendumski kampanji glede spremenjenega Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij. Kot da zdaj nikogar več ne zanimajo koristi otrok...

07.03.2016 00:19
Piše: Katja Knez Steinbuch
Ključne besede:   otroci   starši   nasilje   zakon   družina   sočutje   avtoriteta   permisivna vzgoja

Foto: arhiv Portala PLUS

"Naj vas ne skrbi, ker vas otroci nikoli ne poslušajo. Skrbi naj vas, ker vas vedno opazujejo."

(R. Fulghum).

Po splošni oceni je (bila) sprememba zakona sicer nujna, saj je bil zadnji zakon premalo jasen, pogosto pa preveč dvoumen pri razlagi nasilja in širše opredelitve nasilja v družini. Toda pri razlagah zakona je še vedno ostalo veliko nejasnosti. Prihaja do napačnih sklepanj, da bo odslej kot nasilje prepovedano celo družinsko skupno delo, pa prepoved izhodov. Tako je tako denimo poročal Planet Tv, kjer so namigovali celo to, da je zakon pisan zgolj za t.i. tiranske starše. Nežnost in vztrajnost prepričevanja, kot omenja dr. Andreja Poljanec, pa so ostali gostje oddaje (predvsem Marko Juhant in Angelca Likovič), napačno razumeli kot permisivno vzgojo. Poraja se vprašanje, ali splošna javnost kot tudi stroka sploh poznata razliko med avtoritarno, permisivnim in sočutnim starševstvom.

 

Sočutno vzgojo strokovnjaki imenujejo tudi povezovalna, rahločutna, varna ali zavestna vzgoja. Avtoritarni stil vzgoje nosi razlago že v sami besedi: pomembna je avtoriteta in meje, dostikrat pa v ekstremnih primerih vsebuje vrsto nasilja. Pomembno je le, da otroke naučimo odgovornosti in poslušnosti. Permisivni stil se je razvil kot odklon avtoritarni in je urejeval vzgojo na način, ki je otroka puščal v svobodi. Ta svoboda je zraven prinesla pomanjkanje meja in občutka za drugega, pa hkrati ponovno novo zlorabo: zanemarjanje otroka. Oba omenjena stila vsebujeta zlorabo otrok! Še vedno pa se v naši javnosti bolj tolerira eno klofuto (zgoraj omenjena televizija poroča, da tako meni tudi Društvo tožilcev!?), kot pa srednja pot. In zakaj ne govorimo o tretjem načinu? Kot da bi nas bilo strah otrok, oziroma natančneje mladostnikov.

 

 

Avtoriteta vs. odgovornost

 

Starši, vaš strah je odveč! Vi imate (še) vedno vso moč, da otroke vzgojite v zdrave, odgovorne in sočutne osebnosti. Sočutna vzgoja namreč temelji na predpostavki, da sta oba zgoraj omenjena stila za otroke škodljiva in da je potrebno poiskati nove načine. Sočutno starševstvo se opira na najnovejše nevroznanstvene raziskave: meje so nujne (za otrokovo varnost in odgovornost), enako pa je nujno, da so postavljene na sočuten in spoštljiv način (ta način otroku da občutek kompetentnost in vrednosti), z ničelno toleranco nasilja (v otroku zbudijo samozaupanje: nekaj spremeni zaradi sebe, ne pa zaradi kazni). Ta stil torej še vedno upošteva pomembnost meja in otrokove odgovornosti, a pri tem ne uporablja nasilja, pač pa razumevanje otroka in svojih občutij. Pomembna so torej občutja vseh. Tu prvič govorimo o tem, da je pomembno zavedanje in stik s sabo: starši morajo biti najprej sočutni s sabo (čutijo sebe), da lahko čutijo in ubesedijo otroke. Ta stil izvajanje nasilja dojema kot staršev padec, kot starševo priznanje, da se ne zmore umiriti v sebi in da samo zato lahko le udari.

 

 

"Javna polemika" na Facebooku hitro pokaže marsikaj. Tudi nerazumevanje.

 

Kazni niso del sočutja, saj niso spoštljive: otroci se s kaznovanjem naučijo izpolnjevanja nalog zaradi strahu, ne pa zaradi lastnega občutka. Kazni in grožnje otroka poneumijo, kot da ne bi imel sposobnosti lastnega umevanja stvari. Sočutno starševstvo zato vsebuje razlago in razumevanje. Sočutno starševstvo verjame, da imajo starši največjo moč, ko pride do otrok, saj so zanje nezamenljivi in edinstveni. Sočutna vzgoja tako globoko vrednoti otroka in starša.

 

Nevarnosti avtoritarne vzgoje so v tem, da otroci vse delajo zaradi zunanje avtoritete in imajo z avtoriteto še vse življenje težave. Ampak to ni še nič v primejavi s posledicami nasilja: otroci, ki so bili pretepani, celo življenje nosijo v svojem telesu sram, gnus, krivdo, strah, agresijo, teror in žalost. Nekateri bolj, drugi manj, a brez posledic ne gre.

 

Otroci, ki so bili vzgajani permisivno, so samorastniki in v svojem življenju ne čutijo občutka varnosti, potrebe po bližini, nikoli se ne počutijo zares varne, hitro pa ujete. Tudi permisivna vzgoja je zloraba, saj je otrok povsem prepuščen sebi.

 

Napačen koncept kazni je možno prikazati v cestnem prometu. Ravno Slovenci smo živ dokaz, kako zelo nefunkcionalne so kazni! Kar seveda ne pomeni, da so pravila v cestnem prometu absolutno nujna, prav tako kot so nujne meje. V Sloveniji organi pregona napišejo ogromno kazni, a kršitev zato ni nič manj. Imamo ogromno preventivnih opozoril, ki nikogar ne ganejo. Kazen človeka morda razjezi, pri redkih pa povzroči spremembo vedenja. Začeti bo potrebno torej drugače - sočutno; individualno pri ljudeh ugotavljati, zakaj potrebujejo na primer toliko adrenalina pri vožnji, zakaj rabijo toliko agresije. A državi za zdaj bolj ustreza polniti proračun, kot pa se soočati s tako težkimi stvarmi, kaj šele financirati pomoč.

 

 

Nasilja ni nič manj

 

Oba stila vzgoje puščata za sabo težke posledice, a kljub vsemu temu v 21. stoletju še vseeno polemiziramo o smislu oziroma nesmislu nasilja. To je sicer v porastu med mladostniki in tudi v družinah. Povsem jasno je, da nasilje rodi nasilje in da se ga otroci naučijo doma, tj. v bližnjih zgledih. A še vseeno bi jim vsiljevali avtoritarno vzgojo, brez razumevanja njihovega notranjega sveta in brez pojasnjevanja njihovih čutenj. Še vedno bi jih spregledali in naredili za robote, vse za ceno tega, da se spoštuje meja. Drugi bi jih prepuščali svobodi in osamljenosti. Toda to, da starši postavljajo meje otroku, je ena izmed osnovnih starševskih dolžnosti. To, da so meje postavljene nasilno, pa bi morala biti povsod prepoved.

 

Z nasiljem se starši lahko soočamo že zgodaj. Otroci že kot dojenčki v starših prebujajo ogromno nemoči, obupa, jeze in občutka nesposobnosti. Starši dojenčke dokaj pogosto proglasijo za tiste, ki jih izsiljujejo. Dojenčka, ki ima na podlagi teorije navezanosti in drugih znanstvenih dognanj (prim. avtorji Ainswort, Bowlby, Stern, Winnicott, Siegel idr.) le željo po bližini, proglasimo za manipulatorja. Že s tem se v družinah začenja prva krivica otrok. To se ponavadi zgodi, ko mati nima dovolj informacij in ne zmore začutiti svoje utrujenosti in napetosti. Kako zelo pomembna je tu edukacija in podpora cele družine, da lahko pride do umiritve mame in sočutja najprej do sebe in nato do svojih otrok. V prvih treh letih se otrokove možganske strukture šele izgrajujejo in vloga staršev je ključnega pomena.

 

Kako težje je to šele v vrtcih, ko uvajanje poteka zelo prehitro. Navadno se od enoletnega otroka pričakuje, da se bo v roku enega tedna navadil nove okolice in to še logično razumel.  A v prvih treh letih se šele izgrajuje varna navezanost in soočanje z novimi ljudmi ni lahko, pravzaprav je za otroka problematično. Glavni problem je v tem, da jaslično varstvo v vrtcu ni zasnovano na način, da bi ustrezalo potrebam tako majhnega otroka. Skupine so očitno prevelike in vzgojiteljice se – četudi so nadpovprečno kompetentne – ne zmorejo uglasiti na vse otroke in na njihove želje po bližini. Ob možnem otroškem joku zagotovo doživljajo napor in nemoč, ko niti nimajo možnosti, da umirjajo vse otroke hkrati. V javnosti se vse premalo govori o preobremenjenosti zaposlenih v vrtcih in šolah. Težko je namreč gojiti sočutje in ga razpršiti na 14 otrok že v vrtcu, še težje pa je umirjati in se uglasiti na cel razred. Strokovnim delavcem se na tak način dela krivica in logično je, da v svojih edukacijskih metodah tudi oni doživljajo veliko napora, skrbi, jeze, nemoči in obupa. Zdi se, da so dostikrat prepuščeni sebi in da zanje ni poskrbljeno na način, kot bi si zaslužili, niti na način ki bi bil dovolj strokoven. Vsem, ki delajo z otroki, bi morala biti vedno na voljo konkretna dodatna pomoč in zunanja supervizija.

 

 

Pomanjkljivost vrtcev

 

Za reševanje problematike "kako poskrbeti za vse dojenčke" naenkrat je zelo priročen Montessori sistem vrtca, ki otroke hitro vzgaja za hitro samostojnost. Mnogi starši so zelo zadovoljni, saj jim je to znanje v veliko pomoč tudi doma. A vseeno ponekod (z)manjka sočutja. Pri Montessori programih to pomeni, da otroka ne bi silili za vsako ceno v samostojnost, da bi bolj ubesedili otrokova občutj in ga ob težavah ne zgolj zamotili, ampak zdrŽali z njim v teh občutjih. Povsem šokirana sem ob pripovedovanju ravnateljice ljubljanskega Montessori elitnega katoliškega vrtca, da otroci pri uvajanju ne smejo imeti dude, čeprav so nanjo navajeni. Niti za spanje. Enako velja za igračke in odejice. Kot da jih bi bilo potrebno še bolj travmirati. Še bolj me preseneča, da ravnateljica teh odločitev znanstveno ne zna pojasniti. Tudi uvajanje by the book en teden in pika, je daleč od sočutja, je kvečjemu avtoritarno in otrokom škodljivo. Pa se vseeno množično izvaja in starši so nad njim celo navdušeni.

 

Na Inštitut Vita bona se je pred nekaj dnevi obrnilo večje število staršev (več kot 20), ki trdijo, da se v enem izmed javnih vrtcev, konkretno na Galjevici v Ljubljani, dogajajo zlorabe. Vsi želijo ostati anonimni, ker ne želijo izpostavljati svojih otrok. Del besedila objavljamo v izvirniku in brez lekture:

 

"Najkrajšo tukaj vedno potegnejo naši otroci, saj so razdraženi, lulajo v hlače od pritiska, so šikanirani s strani nekaterih vzgojiteljic, imajo nočne more o teh in teh vzgojiteljicah, ki se znašajo nad njimi, jokajo, so boječi. Ko otroka pripeljemo v vrtec, ali ga pridemo iskat, pogosto ob predaji ni omogočen dialog o počutju otroka s strani strokovne delavke. Vedno je vse v redu, četudi vidiš, da otrok ni živahen, si želi domov, je jokav. In nikoli se ni zgodilo nič posebnega, kar bi bilo omembe vredno. Četudi se nato doma otrok skriva, dvigne roke v bran, kakor da bi ga kdo želel udariti, pa se mora zaščititi. Žalostno je, da če pa se že potrudijo, nam po večini te vzgojiteljice povejo slabo o naših otrocih. Govorijo nam, da je otrok nemogoč, da je neposlušen, da je že čas, da naj nekaj naredimo z njim doma, naj ga vzamemo v roke. Povejo nam o svojih vzgojnih prijemih in ukrepih vzgojiteljice sicer ne kaj delajo za vzpostavljanje reda in discipline, vendar so nekateri starši osebno videli, da otroke za kazen tudi izolirajo, ali jih z izolacijo zastrašujejo, jih zaprejo v kopalnico, da se umirijo in naučijo lekcije. Zelo veliko je groženj in glasnega govorjenja, pa zmerjanja in zastraševanja, jemanja igrač. Vzgojiteljice se med seboj ščitijo. Tudi one ne vejo o ničemer nič. Nikoli ne zaznavajo nobenih nepravilnosti."

 

Kar so starši opisali, je resno nasilje. O tem, ali se res izvaja in kdo ga izvaja, vedo samo zaposleni. Z novim zakonom bi bila tudi omejevanje svobode gibanja (zapiranje v kopalnico) in zastraševanje predmeta kaznivega nasilnega vedenja. Četudi nimamo takšnega zakona, pa je iz strokovnega stališča takšno ravnanje vrtca ali starša problematično. Gre namreč za naše najmlajše, katerim se možgani še izgrajujejo. In ne govorimo o mladostnikih, za katere se tako zelo bojimo, kaj bodo spet ušpičili. Pri mladostnikih je namreč malce pozno ugotavljati, na kak način bomo morali pristopati k njim, saj najbrž pogrešajo razumevanje, mejo in bližino že od nekdaj. Tudi tu je priporočilo staršem, naj se ne bojijo otrok: naj postavijo jasne in sočutne meje, predvsem pa se vprašajo, zakaj otroci tako zelo opozarjajo nase.

 

"Naj vas ne skrbi, ker vas otroci nikoli ne poslušajo. Skrbi naj vas, ker vas vedno opazujejo", pravi Robert Fulghum. Sočutno starševstvo spodbuja starša, da prihaja v stik s sabo že od otrokovega rojstva in opozarja na to, da so otroci ogledalo staršev. A družba in pedagogi se še vedno sprašujejo, kako postaviti mejo "problematičnim" mladostnikom, prav tistim, ki meje niso nikoli poznali, ali pa so jim jo predstavili prek nasilja. Še vedno pa imamo težavo s sprejemanjem zakona, ker se osredotočamo na otroke, ne pa na tiste, ki morajo prvi sprejeti odgovornost. Največ o tem lahko pojasni spodnji video:

 

 

Ironično je, da se bojimo sprejeti zakon, ki bi omejeval nasilne starše, hkrati pa spodbujamo vzgojo le za meje in odgovornost, ne pa tudi za sočutje. Ravno s takšno uporabo avtoritarne vzgoje vzgajamo otroke v mladostnike, ki bodo nasilni in imeli težave z avtoriteto. Ampak ta povezava je za marsikoga pretežka in v 21. stoletju se tako še vedno sprašujemo, ali bi tolerirali nasilje. Za ceno tega, da se postavijo meje in zgradi odgovornost, pri tem pa pozabljamo na svoje dostojanstvo.

 

A ravno vi, starši, ste za svoje otroke najboljši možni starši in imate vso moč, da nanje vplivate. V vas vidijo svoje ideale, male bogove. Zanje ste popolni in nezamenljivi. Seveda se to v stopnjah odraščanja spremeni, kar vas postavlja pred nove izzive. A pred vami še vedno stoji vaš otrok, ki še vedno nujno potrebuje vaše razumevanje, vaše sočutje, vašo varnost in vaše meje. Le vi ste tisti, ki jim lahko postavite osnove za njihovo doživljanje sebe in sveta. Nujno je, da pri tem čutite sebe, da se tudi vi počutite v redu, suvereni, pomembni, sposobni in vredni. Da si priznate, da ste dovolj dobri starši. Vsa vaša občutja namreč vaši otroci vpijajo kot gobe. Morda je ta občutek strašljiv, a spomnite se ga vsakič, ko boste pred novim izzivom, kako reagirati na otrokov bes in nemir. In vsakič, ko se bo sprejemalo nov zakon o tem, ali je nasilje sprejemljivo, ali ne.

 

 

Katja Knez Steinbuch je družinska terapevtka in direktorica Inštituta za družinsko terapijo Vita Bona

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
10
Pet resnic o pokojninah in upokojencih, ki jih večina izmed nas verjetno ne pozna
9
17.09.2020 21:00
Med miti in legendami izstopajo zlasti prepričanje, da se nam bo vsak čas sesul pokojninski sistem, da imamo že skoraj dve ... Več.
Piše: Bine Kordež
Dosje ekstremisti, 3. del: Zakaj bi nas morale podobnosti med Levico in italijansko skrajno desnico CasaPound skrbeti
7
16.09.2020 22:34
V zadnjem delu bomo naredili primerjavo poudarkov programa CasaPound in Levice do evroatlantskih povezav ter razmišljanja o ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Zagovor svobode govora: Pismo o pravičnosti in odprti javni razpravi
5
14.09.2020 20:59
V slovenskih medijih in javnosti skoraj docela spregledano pismo o pravičnosti in odprti razpravi (A Letter on Justice and Open ... Več.
Piše: Uredništvo
Na invalidih se dobro služi: FIHO kot "družinski podjetje" Omanovih
2
13.09.2020 21:45
Na invalidih se dobro služi, ugotavlja Elena Pečarič, ki se je lotila še ene anomalije znotraj Fundacije za financiranje ... Več.
Piše: Elena Pečarič
Dosje ekstremisti, 2. del: Socialna država, stranka Levica in italijanski neofašisti … isti, isti, isti
6
10.09.2020 21:02
V prvem delu Dosjeja ekstremisti smo si pogledali nekatere osupljive podobnosti med programom italijanskega neofašističnega ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Dosje slovenski gozdovi, 6. del: Počasi se kažejo obrisi ene največjih kriminalno-političnih afer pri nas!
9
09.09.2020 07:29
Zgodba o slovenskih gozdovih, ki smo jo na portalu+ začeli razkrivati že spomladi, se nadaljuje in postaja vedno zanimivejša, ... Več.
Piše: Uredništvo
Pobuda za milijon dolarjev: Kako normalizirati slovenski medijski trg, da se tranzicijski levici ne bo dokončno podrl svet?
10
06.09.2020 21:59
V javno razpravo o medijski zakonodaji, ki v teh časih precej vznemirja zagovornike statusa quo, se je vključila tudi ... Več.
Piše: Uredništvo
Kaj se nam letos zaradi Covid-19 dejansko dogaja v ekonomiji in javnih financah?
3
03.09.2020 20:17
Večine medijev sploh ne zanima več makroekonomski položaj Slovenije, čeprav se zaradi epidemije Covid-19 dogajajo zanimive ... Več.
Piše: Bine Kordež
Dosje ekstremisti, 1. del: Stranka Levica je programsko bližje italijanskim neofašistom kot "janšistična" SDS!
14
02.09.2020 22:30
V naslednjih treh tednih bomo v nadaljevanjih objavili poglobljeno analizo programov dveh strank, ki na prvi pogled nimata dosti ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Sporni nepremičninski posli upokojenskih "pravičnikov" na slovenski Obali
10
24.08.2020 23:59
Ko je bil Tomaž Gantar, ki je danes minister za zdravje in predsednik sveta Demokratične stranke upokojencev Slovenije (DeSUS), ... Več.
Piše: Uredništvo
80 let od Hitlerjevega "Blitzkriega" na Zahodno Evropo in sramotnega poraza Francije
5
19.08.2020 23:59
Pred osmimi desetletji, koncem poletja 1940, so generali nemške vojske na Hitlerjevo zahtevo začeli s pripravami za veliko ... Več.
Piše: Shane Quinn
Skoraj 22 milijard evrov depozitov v slovenskih bankah ni mrtev kapital
9
13.08.2020 21:56
Objava podatka, da imajo Slovenci kar 21,6 milijarde evrov depozitov v naših bankah in da se je obseg samo v zadnjem letu ... Več.
Piše: Bine Kordež
Ameriške predsedniške volitve: Zaradi Covid-19 Trumpu ne kaže najbolje, vse ankete za zdaj dajejo prednost dementnemu Bidenu
13
09.08.2020 23:57
Kaj obetajo novembrske predsedniške volitve v Združenih državah? Da se bosta pomerila Donald Trump in Joe Biden skoraj ni dvoma. ... Več.
Piše: Mitja Kotnik
Zlati časi Titovega socializma (1/3): Berlinski zid v naših glavah še ni povsem padel
22
05.08.2020 00:48
Zakaj to pišem, se bo kdo vprašal. Zato, ker me še danes ob vstopu na ljubljansko univerzo z visokega stebra nad notranjim ... Več.
Piše: Vili Kovačič
Kolobocije z ratifikacijo sporazuma med Slovenijo in Unescom so trajale dolgih osem let
3
04.08.2020 02:24
Državni zbor je pred slabim mesecem, natančneje 9. julija 2020, končno sprejel Zakon o ratifikaciji Sporazuma med Republiko ... Več.
Piše: Tomaž Seljak
Intenzivno zavezniško bombardiranje Hitlerjeve vojaške industrije bi II. svetovno vojno lahko končalo že leta 1943
13
31.07.2020 23:00
Kaj bi se zgodilo, če bi zahodni zavezniki dve ali celo tri leta prej začeli masovno in sistematično bombardirati nemško vojaško ... Več.
Piše: Shane Quinn
Racionalizacija javne hiše: Primerjava poslovanja RTV Slovenije in Slovenskih železnic
13
30.07.2020 08:15
Razprava o medijskih zakonih je prvorazredna politična debata tega poletja. Kot običajno pri takšnih občutljivih temah so se ... Več.
Piše: Bine Kordež
Številke in dejstva: Koliko milijard "koronapomoči" je Slovenija zares dobila v Bruslju
12
26.07.2020 23:59
Voditelji članic Evropske unije so se vsi po vrsti hvalili z dosežki, z dodatnimi ugodnostmi ali popusti, ki da so jih dosegli ... Več.
Piše: Bine Kordež
Jazbinšek piše ministru za okolje Andreju Vizjaku: Plečnikov štadion za Bežigradu je okužen s korupcijo
11
23.07.2020 22:25
Plečnikov štadion je očitno pozabljen od Boga in slovenske države. Zaradi tega bo lahko še naprej v miru propadal, država pa ga ... Več.
Piše: Miha Jazbinšek
Venezuelske emigrantke v Čilu: "To je smrt, ki je nikoli zares ne preboliš ... Moje države ni več."
18
22.07.2020 22:30
Življenjske zgodbe mladih Venezuelk, ki so zaradi nevzdržnih razmer v nesojenem socialističnem paradižu emigrirale v Čile, do ... Več.
Piše: Tjaša Šuštar
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Preveč permisivna Janševa klerofašistična diktatura med ulico in farso
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3.080
02/
Na invalidih se dobro služi: FIHO kot "družinski podjetje" Omanovih
Elena Pečarič
Ogledov: 2.840
03/
Pet resnic o pokojninah in upokojencih, ki jih večina izmed nas verjetno ne pozna
Bine Kordež
Ogledov: 1.765
04/
Preskus demokratičnosti ali kako se boriti proti klišeju, da "desnica v Sloveniji preganja medije in novinarje"
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1.582
05/
Zagovor svobode govora: Pismo o pravičnosti in odprti javni razpravi
Uredništvo
Ogledov: 1.497
06/
Dosje ekstremisti, 3. del: Zakaj bi nas morale podobnosti med Levico in italijansko skrajno desnico CasaPound skrbeti
Andrej Capobianco
Ogledov: 1.362
07/
Ko Američani umirjajo odnose med Beogradom in Prištino, Telekom Slovenije prodaja drugega največjega mobilnega operaterja na Kosovu?!
Aljoša Pečan
Ogledov: 1.453
08/
Tour de France in psihologija množice: Čestitke Pogačarju, škoda za Rogliča. Zakaj že?!
Edvard Kadič
Ogledov: 887
09/
East is East, Vzhod je vzhodno
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1.283
10/
Dosje slovenski gozdovi, 6. del: Počasi se kažejo obrisi ene največjih kriminalno-političnih afer pri nas!
Uredništvo
Ogledov: 4.936