Afera Zorman ni nedolžna. Gotovo ni najhujša, je pa ena redkih, ki so jo mediji uspeli razkriti. Na nek način simbolizira vse ostale. Prav afero z žilnimi opornicami bi lahko preiskovalni organi vzeli kot šolski primer, kako so leta in leta tekle rabote v slovenskem javnem zdravstvu. Vse potrebne podatke in izračune imajo pristojni organi, mislimo na KPK in Specializirano državno tožilstvo, na mizi že tri leta, pa tudi na Portalu PLUS smo o tem že večkrat izčrpno pisali. Kako se je sfižil sanjski posel s "stenti", smo denimo poročali v petek v članku Izredna seja o korupciji v javnem zdravstvu in nacionalkinih nepozabnih 60 sekund, zato ne bomo ponavljali. Dejstvo je, da smo štirikrat preplačane žilne opornice do leta 2013 financirali davkoplačevalci, astronomske provizije pa so šele v zasebne žepe in na tuje bančne račune. Toda s tem se poslanec Jani Möderndorfer ni ukvarjal, ker je več veselja našel v posmehovanju predlagateljem, češ da lahko razprava poteka v neskončnost in da lahko predlagatelj sklicuje nove in nove seje, toda obenem se boji, da nima resnih namenov "priti stvari do dna".

Kaj natančno je novi poslanec Stranke modernega centra, ki je nazadnje "izdal" Alenko Bratušek, pred tem pa Zorana Jankovića, mislil s tem, ni jasno. Kajti dejstvo je, da je bila izredna seja Državnega zbora na temo sistemske korupcije v zdravstvu sploh prva takšna v četrtstoletni zgodovini samostojne Slovenije. Poleg tega je predlagatelj korektno predstavil svoje argumente in najbolj v nebo vpijoče primere, med drugim že omenjeni primer z žilnimi opornicami, kjer se je na leto prek provizij iz javnega zdravstva "prečrpalo" 2,5 milijona evrov. Nič manj nenavadno se ni obnašal Möderndorferjev strankarski kolega Branko Zorman (nimamo podatka, da bi bil v kakršni koli sorodstveni povezavi s primarijem Darkom Zormanom, op. uredn.), ki je pravzaprav poskusil blokirati parlamentarno preiskovanje sistemske korupcije v zdravstvu.

Nasprotovanje zaradi nasprotovanja?

Res ni jasno, kako je mogoče, da sta kar dva poslanca de facto nasprotovala preiskovanju zla, ki že leta in leta izčrpava naše javno zdravstvo in iz njega črpa milijone, desetine milijonov evrov javnega denarja; kot da poslanca Möderndorfer in Zorman kot predstavnika vsega ljudstva ne bi bila odgovorna vsem državljanom, ki so ju izvolili v parlament, da bosta tam zastopala njihove interese, branila njihove pravice in se borila proti korupciji in kriminalu t.i. belih ovratnikov. Javnost, posebej pa zdravniki, zdravniške sestre in medicinsko osebje so občutljivi na razpravo o sistemski korupciji v javnem zdravstvu, saj še kako dobro vedo, za kaj v resnici gre, vendar si v večini primerov ne upajo izpostaviti, ker jih je strah posledic. Prav zato je bilo obnašanje poslanca Möderndorferja na izredni seji minuli četrtek hladen tuš za vse njegove nekdanje kolegice in kolege, ki so zdaj upravičeno razočarani nad njegovo odločitvijo, da priporočil glede boja proti korupciji ne bo podprl, četudi se z nekaterimi celo strinja, saj podpira boj proti korupciji podpira...

Naj bivšega zdravstvenega delavca in sedanjega poslanca Državnega zbora Janija Möderndorferja vprašamo, kako komentira naslednje sledeče: kolegici iz časnika Finance sta že leta 2012 in 2013 v seriji člankov razkrili raboto na področju žilnih opornic, ki smo jo mi poimenovali afera Zorman. Torej je vse javno, objavljeno in transparentno. Verjetno so članke brali tudi direktorji UKC Ljubljana, vodje dotičnih klinik, Zormanovi predpostavljeni, pa v nabavni službi UKC Ljubljana, pristojne preiskovalne institucije itd. S tem je bil izpolnjen Möderndorferjev prvi pogoj. Če za "nepravilnosti" niso vedeli prej, so to izvedeli po razkritju časnika Finance. So nepravilnosti odpravili? Ne, dokler ni prišel trenutek nepazljivosti in se je "prehranjevalna veriga" prekinila sama od sebe. Celo tako daleč so šli v branjenju teh nepravilnosti, da so javni razpis držali odprt še okoli 60 dni po zadnjem zakonsko možnem roku za zapiranje javnega razpisa.

Gremo naprej: v kolikor je vodstvo UKCL vedelo za kazniva dejanja, bi jih moralo prijaviti po uradni dolžnosti. Cene žilnih opornic so s hudim naporom novinarjev in nekaterih posameznikov končno in dokončno padle za tri do štirikrat glede na cene na tujem prostem evropskem trgu. Prvič se je izkazalo, da je to možno. Prvič se je izkazalo, da so si vodilni zatiskali oči, člani nabavne službe pa javnosti lagali, da kaj takega pač ni možno. Gospoda Bojana Urana, vodjo nabavne službe UKC Ljubljana, smo že večkrat javno pozvali, da nam odgovori na vprašanja v zvezi s korupcijo z žilnimi opornicami. Nikoli nismo dobili odgovorov.

Ista vprašanja smo poslali tudi drugim akterjem, denimo poslovnemu direktorju Interne klinike Zlatku Lazareviću, čigar ena od osnovnih skrbi je dobro gospodarjenje Interne klinike. Tiste klinike, na kateri se je v aferi Zorman na letni ravni pokradlo 2,5 milijona evrov. KPK in Specializirano državno tožilstvo imata vse podatke in dokaze na mizi že tri leta. Pa nič.

Sprenevedanje ali zgolj nevednost?

Če zavod ugotovi večje nepravilnosti, je nadalje dejal gospod Möderndorfer, mora zagotoviti sistemske rešitve. Glede na to, da podobna korupcija, kot je potekala v aferi Zorman z žilnimi opornicami, poteka tudi na področju intervencijske radiologije v aferi Miloševič na področju srčnih spodbujevalnikov, zaklopk, ortopedskega materiala, dializnega materiala in še nešteto drugih v UKC Ljubljana, je res čudno, zakaj bolnišnica ne ukrepa, kot bi morala. Je nabavna služba UKC Ljubljana po razkritju afere Zorman morda našla na poceni nemškem trgu nekajkrat cenejše medicinske pripomočke, sredstva, naprave, zdravila ipd.? Se je poleg padca cen (pa še to samo v UKC Ljubljana!) žilnih opornic zgodilo še kaj? (Namig bralcem: ker se nabavna služba niti malo ne potrudi, se žilne opornice v UKC Ljubljana ponovno preplačuje do trikrat, v drugih bolnišnicah pa celo do petkrat ali šestkrat dražje, saj so cene na nemškem trgu dodatno drastično padle)

Ker sistemska korupcija poteka tudi v drugih slovenskih bolnišnicah, predvsem UKC Maribor in SB Celje, poslanec Möderndorfer nima prav, ko pravi, da ukrepi niso v pristojnosti Ministrstva za zdravje. O, pa so: ravno to ministrstvo je ustanovitelj slovenskih javnih bolnišnic, zato bi ga moralo še kako skrbeti, da sistemska korupcija v zdravstvu ne bi potekala. Najbolj osupli pa smo bili nad argumenti poslanca Möderndorferj, češ ga je "perverzno" misliti, da bi prihranek denarja, ki se v zdravstvu pokrade (govorimo o nekaj 10 milijonih evrov letno!), rešil vse težave v zdravstvu. Tudi če preprečitev kraje nekaj 10 milijonov evrov na letni ravni prek prirejenih razpisov ne bi rešilo celotnega slovenskega zdravstva, pa bi še vedno privarčevali teh "nekaj deset milijonov". To morda ni vredno in pomembno?

Konkretna matematika

UKC Ljubljana je imel po zadnjih podatkih 9 milijonov evrov izgube. Samo v aferi Zorman se je z znižanjem cen privarčevalo na letni ravni 2,5 milijona evrov. Se gospodu poslancu Möderndorferju ne zdi precej enostavno in učinkovito, da bi v primeru, ko bi podobno znižali cene vsaj še štirim artiklom od okoli 20.000, ki jih nabavlja UKC Ljubljana - naša osrednja in univerzitetna bolnišnica takorekoč čez noč izplavala iz rdečih številk?

Za konec pa še eklatantna laž. Naš poslanec je v kamero izjavil, da kupovanje na enotnem evropskem trgu ni možno. Ali res? In da bi sosednje države spravili v neenakopraven položaj. Kakšen?! Vse so članice EU, za vse velja isti prosti evropski trg. Vzemimo banalno primerjavo: bi gospod Möderndorfer za svoj denar kupil trikrat ali štirikrat dražjega mercedesa v Sloveniji, če pa bi ga lahko v Celovcu dobil bisteveno ceneje?

Dokaz, da se da kupiti na prostem evropskem trgu, če za to seveda obstaja interes, je ravno nabava (istega tipa, istega proizvajalca!) žilnih opornic za tri do štirikrat nižjo ceno pri poljskem dobavitelju. Sicer samo enkrat, dokler niso akterji afere Zorman opazili fatalne napake, ki so jo zagrešili, in s tem ustvarili precedens. Ampak sveži poslanec vladajoče SMC nas je na koncu svojega govora ponovno podučil,  da direktna nabava ni možna. Oh, prav vse je možno. Dokaz so ravno nesrečne žilne opornice, kot se je izrazil. Direktna nabava naj bi bila možna samo v primeru naravnih nesreč, na področju obrambe ipd. Ni res. Če je človek lahko pristal na Luni, če je raziskovalna sonda lahko pristala na nekaj 100 milijonov kilometrov oddaljenem kometu (Rosseta), se da tudi medicinski material kupiti na prostem evropskem trgu - in to neposredno, brez mafijskih posrednikov. Zato je bil ustvarjen. Samo treba se je obnašati kot dober gospodar. Vse ostalo je organizirani kriminal. Zanima nas, če poslanec Möderndorfer enako razmetava z lastnim denarjem?

Morda se gospod Möderndorfer tako zelo ne mara nekaterih poslanskih kolegov z "drugega brega", da mu je to zameglilo razum. Kajti deloval je, kot da se ne zaveda, da s tem, ko blokira razčiščevanje sistemske korupcije v zdravstvu in ostre sankcije proti posameznikom iz te zgodbe, v resnici pomaga pri ohranjanju statusa quo in vzdržuje to anomalijo? Saj ni edini, nikakor ne. Podobno lahko ugotovimo tudi za vse ostale v zdravstvenih ustanovah, ki za korupcijo še kako dobro vedo, pa do sedaj niso storili nič, da bi se ji zoperstavili. In ponovno lahko ugotovimo, da kdor molči, ko bi moral in mogel govoriti, podpira to zlo...