Zaradi vedno hujših pritiskov na Portal PLUS sem se v četrtek srečal z britansko veleposlanico Sophie Honey in jo opozoril na vrsto anomalij v slovenskem medijskem prostoru. K temu, da sem izbral ravno njo, je botrovalo dejstvo, da se je zgornji dom britanskega parlamenta nedavno seznanil s primerom slovenskega fotoreporterja Janija Božiča, ki ga je naše pravosodje obsodilo na pogojno kazen petih mesecev zapora, ker je pred tremi leti v parlamentu fotografiral mobilni telefon bodoče premierke Alenke Bratušek. Kasneje je zaradi pritiskov in groženj emigriral v London.

Veleposlanici sem naštel še nekaj primerov, ki mečejo čudno luč na delovanje slovenskega pravosodja in po mojem mnenju predstavljajo različne oblike pritiskov na medijsko svobodo. Vseeno sem bil nekoliko presenečen nad njenimi stališči. Veleposlanica je pred prihodom v Slovenijo med drugim službovala v Zimbabveju, kjer svobodo medijev krojijo umori novinarjev in urednikov. Morda se gospe Honey problemi slovenskih medijev z oblastjo ali pravosodjem ravno zaradi tega zdijo nekoliko malenkostni.

Spoznanje, da naših problemov ne bo reševal nihče drug, ampak jih bomo morali rešiti sami, konec koncev ni bilo povsem nepričakovano. Toda včasih se človek slepi z mislijo, da bodo tujci, neobremenjeni z našimi frustracijami, zmogli treznejši pogled. Nekateri sicer ga, toda birokracija tega "uvida" enostavno nima. V tem pogledu je uradniška kasta podobno naivna kot vsi tisti, bojim se, da kar večina, ki verjamejo, da ima pri nas oblast ljudstvo, kot pravi 2. odstavek 3. člena ustave? Pa v pravljice o levici in desnici, ki da se borita za oblast, pri tem pa vedno znova odpirata usodne zgodovinske, ideološke in druge delitve, s pomočjo katerih prepričujeta ljudstvo, ki dejansko nima nobene oblasti, da gre pri njunem političnem boju za načelna vprašanja. Preveč ljudi še vedno misli, da je cilj slehernega javnega delovanja skrb za blagor ljudstva ter ustvarjanje pogojev za boljše življenje. Sliši se imenitno, res je, vendar je resnica mnogo bolj groba in neizprosna; republika je ugrabljena, postala je plen ljudi najslabše vrste, ljudstvo pa ob tem zgolj molči in stoično opazuje to šarado, v kateri tragično vlogo igra vlada, ki v bistvu niti ne vlada.

Kdo potem sploh vlada, če ne vlada vlada, sem se spraševal tudi na okrogli mizi o morali in etiki v politiki, ki jo je nedavno pripravil inštitut IFIMES. Politika je namreč vsak dan manjši faktor v tej državi, oblast so prevzeli lobiji, interesne skupine, gospodarski karteli in vplivni posamezniki. Besedičenje o umiku politike iz gospodarstva, ki ga je "legalizirala" že Pahorjeva vlada, drugače pa je stalna mantra desnice, se je na koncu sprevrglo v čisto nasprotne izvorne ideje – da namreč država v glavnem ni sposobna biti dober gospodar in da je privatizacija najboljša rešitev. Ko se je v naslednjih letih ta sintagma naposled le uveljavila, neformalna omrežja in lobiji ne bi mogli biti bolj veseli, kajti politika, tj. vlada kot nosilka izvršne oblasti jim je brez boja prepustila takorekoč popoln nadzor nad (državnimi) podjetji. Izkazalo se je, da si je vlada zabila avtogol, ker je v imenu nekakšne stroke in profesionalizma nadzor nad državnimi podjetji predala v roke sumljivh posameznikov. Ti so tako pridobili ogromno moč in vpliv, zato so po nastopu Mira Cerarja izkoristili njegov psihološki profil za najbolj drzno akcijo v samostojni Sloveniji; zavedajoč se njegovih osebnih karakteristik so ocenili, da omrežje umazanega kapitala do nadaljnjega ni ogroženo in da je nastopil čas za poravnavo računov. V manj kot letu dni smo tako videli nepričakovano menjavo vodstva Slovenskega državnega holdinga (SDH) in podobno operacijo tudi na Družbi za upravljanje terjatev bank (DUTB), kjer so sprva ključno vlogo odigrali Skandinavci. To, kar se zdaj dogaja na NLB, je le logično nadaljevanje, sledile pa bodo, kot vse kaže, še druge pomembnejše naložbe v državnem portfelju, zlasti Telekom Slovenija.

Nič manj agresivno se plenjenje javnega denarja ne izvaja v okviru javnega zdravstvenega sistema, ker se je sistemska korupcija tako razbohotila, da v osrednji državni bolnišnici niti generalnega direktorja ne morejo več izvoliti. Korupcijo v zdravstvu definira doktrina, po kateri je najpomembnejša "skrb za pacienta", kar z drugimi besedami pomeni, da ni važna cena, temveč posrednik. Če premier Cerar ne bi veljal za blagega in neodločnega, bi se vse skupaj morda odvilo tudi drugače; predvsem bi v Sloveniji ne imeli toliko škandaloznih zgodb in afer, v katerih se pojavljajo ena in ista imena. Imajo denar in vpliv, da neposredno vplivajo tudi na medijsko poročanje, s katerim zmanjšujejo pomen svojih dejanj, potencirajo pa tudi premierjevo temeljno dilemo, kako učinkovito vladati. Kajti če ni sankcij za kršitelje pravil igre, potem (jim) je dovoljeno vse. Tudi grožnje medijem, ki razkrivajo zlorabe, afere in druge škandale v zdravstvu, naj prenehajo s pisanjem, spadajo v ta kontekst.

Verjamem, da se je proti temu treba boriti z vsemi močmi. Kajti korupcija ni le materialna, izražena v denarju ali dobrinah, pač pa je tudi moralna. Še pred letom 2000 sta tedanji ameriški predsednik Bill Clinton in prva dama Hillary Rodham Clinton v Beli hiši prirejala Milenijska predavanja, kjer je ob neki priliki spregovoril tudi nobelovec Elie Wiesel in opozoril na brezbrižnost, čudno in nenaravno stanje, v katerem se "črte zamegljujejo med svetlobo in temo, mrakom in temo, zločinom in kaznijo, krutostjo in sočutjem, dobrim in zlom". S tem je odprl eno temeljnih vprašanj našega časa: ali naj nas svet okoli nas vznemirja, ali pa se pretvarjamo, da se nas nič ne tiče, kar pomeni, da smo indiferentni, brezbrižni. Da nam je vseeno... Brezbrižnost sočloveka zreducira na nivo abstrakcije.

"Na nek način je brezbrižnost do trpljenja tisto, kar človeka naredi nečloveškega. Indiferenca je konec koncev nevarnejša od jeze in sovraštva... Indiferenca ni začetek, temveč je konec... Ni zgolj greh, temveč je tudi kazen. To je ena najpomembnejših lekcij iztekajočega stoletja divjih eksperimentov z dobrim in zlom."

Bistvo je, da če bomo še naprej brezbrižni do države, ljudi in sveta okoli nas, potem se bo uresničila Wieselova misel, da to ni začetek, temveč je konec: indiferenca je namreč tudi kazen. Kazen za molk in gledanje stran. Preveč medijskih hiš je v zadnjih letih gledalo stran, ko ne bi smelo. Na Portalu PLUS ne bomo odnehali, kljub temu da se pritisk na nas stopnjuje in da smo v zadnjih mesecih prejeli že več tožb, kazensko pa preganjajo tudi mene kot odgovornega urednika. Teoretično grem lahko že prihodnje leto v zapor. V tako nori državi, kakršna je naša, to ni izključeno. Strategija je domišljena: radi bi nas "stisnili" do te mere, da bi odnehali in postali takšni, kakršni so drugi. Poročali o partizanih, domobrancih, migrantih, političnih bojih med t.i. desnico in t.i. levico. O vsem, samo o korupciji, klientelizmu, prirejenih razpisih, pranju denarja in zlorabah oblasti ne.

Medij ima mir, dokler ne poseže v ekonomske interese vplivnih posameznikov, ki tako ali drugače vladajo državi. O tej preprosti resnici bi veljalo pogosteje javno razpravljati...