Prvi obisk Vladimirja Putina v Sloveniji 16. junija 2001 ni bil (le) slovensko-ruski, ampak je bil slovensko-rusko-ameriški, torej svetovni dogodek. Slovenija je na Brdu pri Kranju pripravila sestanek Putina in Busha, poleg tega pa več srečanj s Putinom in Bushem. V petnajstih letih (v katerih se je dokazovala trdoživost ruskega političnega sistema) se je vendarle marsikaj spremenilo. Slovensko-ameriški odnosi so (po letu 2008) - kljub temu, da so ZDA slovenski politični in obrambni zaveznik - nazadovali na račun napredovanja slovensko-ruskih odnosov. Če me kdo vpraša, ali se veselim letošnjega Putinovega obiska v Sloveniji, odgovorim, da bi me veselilo, če bi se v Sloveniji sestala Putin in Barack Obama. Putinov prihod brez Obame je porazno sporočilo zaveznikom, tudi vsem Evropejcem, ki Putinu ne morejo odpustiti priključitev Abhazije in Južne Osetije (na račun Gruzije) leta 2008, Krima, Donecka in Luganska (na račun Ukrajine) pa šest let pozneje. Slovenija se ne postavlja na stran Gruzije in Ukrajine, kot bi pričakovali glede na zunanjepolitično tradicijo.

Seveda je vprašanje, kdo si v tem trenutku bolj želi Putinove navzočnosti v Sloveniji? Ruska ali slovenska stran? Ne glede na odgovor pri tem vprašanju in ne glede na ceremonije pri Ruski kapelici se postavlja drugo vprašanje: kako bo obisk izkoristila slovenska stran? Putinov obisk spominja na obisk Gorbačova leta 1988. Takrat je slovenska (komunistična) oblast hotela pokazati, da imamo v Gorbačovu in v Sovjetih somišljenike. Sovjetske reforme in gostova domiselnost (perestrojka, glasnost) so bile po vsem videzu balzam za obupane in ranjene duše slovenskih komunistov, ki tudi pri najboljši volji niso videli rešitve v Beogradu. Po drugi strani se je takrat Gorbačov menda ogreval za jugoslovanski in še posebej za slovenski gospodarski model.

Jugoslovanska in slovenska kriza

Kot je znano, Vladimir Putin razpad Sovjetske zveze ocenjuje kot veliko škodo, če se ne motim, pa v zvezi s tem rabi tudi besedo "napaka". To je približno tako, kot če bi današnji srbski - ali slovenski - voditelji ocenjevali, da je bila napaka razpad Jugoslavije. Sovjetski slog ruske zunanje politike se danes kaže v ruski podpori Asadovemu režimu v Siriji. V Sloveniji smo zaznali nekaj podobnega: nepopustljive simpatije (nekaterih "nevladnih" organizacij) do migrantov in beguncev spominjajo na politiko neuvrščenosti. Da ne bo nesporazuma, ljudi, ki se umikajo iz smrtno nevarnih območij, poleg preproste človeške solidarnosti varujeta slovenska in evropska zakonodaja, le dežele, ki ponuja pomoč, ne smejo zaničevati!

Jugoslovanska kriza je bila tudi slovenska rešitev. Kljub temu, da se je (kriza) zares razvnela proti koncu osemdesetih let, je bil njen začetek povezan s smrtjo dosmrtnega predsednika Josipa Broza Tita maja 1980. Takrat je bil voditelj Sovjetske zveze Leonid Brežnjev, predsednik ZDA je bil Jimmy Carter, Sloveniji pa sta vladala Sergej Kraigher (iz Beograda) in Franc Popit (iz CK ZKS).[1] Nekaj mesecev po Titovi smrti je skupina slovenskih izobražencev predlagala ustanovitev Nove revije, ki je začela izhajati leta 1982. Jeseni leta 1986 je bil objavljen Memorandum Srpske akademije nauka i umetnosti. Znana 57. številka Nove revije s Prispevki za slovenski nacionalni program je izšla februarja 1987. Ko je bil (marca 1988) na obisku v Sloveniji Mihail Gorbačov, je bil predsednik slovenskega CK-ja Milan Kučan.

Gorbačov je v očeh nekdanjega predsednika Partije predstavljal rešitev za izmučeno Jugoslavijo podobno, kot (nemara) v očeh današnje slovenske levice rešitev za Slovenijo (in njen gospodarski model?) predstavlja Putin. Takšno razmišljanje je kratkovidno. Mimogrede bodo morali avtorji spomenika sovjetski vojski popraviti zgodovinsko trditev, da smo se Slovenci (in Jugoslovani) v II. svetovni vojni osvobodili brez tuje pomoči, kar ne bo koristilo niti partizanom niti Sloveniji.

V vsakem primeru je koristno poznati - čeprav od daleč in zviška komaj vidno - slovensko diplomatsko zgodovino, prizadevanja in prispevek zunanje politike k osamosvajanju, katerega 25. obletnico bomo praznovali čez nekaj mesecev. Seveda je prav in nujno poznati in priznati dosežke slovenskih oboroženih sil, ki v teh časih doživljajo "prijateljski ogenj" s strani lastne vlade, vendar bi se morali zavedati tudi dveh notornih dejstev, ki obe zahtevata tehten premislek in oblikovanje strateških, zgodovinskih, strokovnih, znanstvenih raziskav, izračunov in zbirk podatkov:

1. dejstvo je, da Slovenija ne bi mogla postati oz obstati kot samostojna država brez mednarodnega priznanja in ustanov, ki omogočajo mednarodnim merilom primerne odnose z državami in organizacijami;

2. dejstvo je, da Slovenija ne more in ne sme več dopuščati improviziranega, bolje rečeno, kapricioznega oblikovanja in predstavljanja nacionalnih interesov; kar pomeni, da potrebuje domiselno in kompetentno zunanjo politiko.