Ali je smiselno vlagati upanje v spremembo volilnega sistema? Saj so v končni fazi ključni ljudje, konkretne osebe. Tako tiste, ki zasedajo položaje oblasti, kot tiste, ki so od teh odvisne. Ključno je stanje duha in prepričanja, iz katerih je zgrajena naša družbena mentaliteta. Ključne so prakse, ki gradijo naše sobivanje in našo medsebojnost. Pomembne so konkretne sistemske ovire za učinkovito delovanje naše družbe in gospodarstva.

Toda kljub vsemu temu je nujno razpravljati tudi o temeljitih spremembah naše ustavne ureditve. Če ne zaradi drugega, zato da prevetrimo vse anomalije obstoječega stanja in preverimo, ali današnje težave mogoče koreninijo tudi v volilnem sistemu. Razprava o temeljiti spremembi ustavnega sistema izvolitve in delovanja oblasti je pomembna že zato, ker bi vsaka taka sprememba v politični prostor vnesla novo dinamiko. In ko so cilj spremembe, je vsaka dinamika dobrodošla. Vztrajanje pri obstoječih rešitvah namreč najmočneje prispeva k ohranjanju obstoječega stanja in posledic tega sistema, ki se neprenehno rojevajo v istem genetskem bazenu naše politične ureditve. Zato bi bila dobrodošla temeljita sprememba volilnega sistema, ker je to prvi korak do drugih političnih in družbenih sprememb. Sprememba volilnega sistema torej ni naša končna (od)rešitev, je pa korak v pravo smer, v smer sprememb. Je torej nujen, a nezadosten pogoj, ki terja nadaljevanje, a ga tudi sploh omogoča.

Kakšne možnosti imamo na voljo, kakšna so izhodišča razprave o spremembi volilnega sistema? Recimo, da prevlada težnja po ohranitvi proporcionalnega volilnega sistema, ker je Slovenija korporativna in razdeljena skupnost, ki se rada organizira po manjših interesnih stebrih. Če bi torej prevladala nujnost, da parlament bolj mavrično odseva želje in poglede različnih skupin ljudstva, lahko dosežemo novo dinamiko tudi znotraj tega okvira.

Prva možnost je že ukinitev trenutnega sistema volilnih okrajev in enot. Ta rešitev daje zgolj videz personalizacije volitev, saj je temelj našega obstoječega sistema proporcionalna delitev sedežev na nacionalni ravni. Ljudje imajo sicer vtis, da volijo konkretne kandidatke in kandidate, da se jim torej politika kaže prek imen in obrazov. A ta sistem političnim strankam ustvarja samo zmedo in nepredvidljivost, ki omejuje njihov maneverski prostor. Hkrati pa tudi hromi nacionalno poenotenje, ker ga ovirajo čisto lokalni interesi in potrebe, ki jih obstoječi sistem ne more preseči z izgradnjo skupne nacionalne platforme.

Kaj bi se zgodilo, če bi stranke na volitvah nastopile z enotno nacionalno listo? Najprej bi imele večji nadzor nad tem, kdo bodo njihovi konkretni predstavniki v parlamentu, s tem pa seveda tudi večjo odgovornost za ta vidik volilne izbire. Poleg tega pa bi se odprl maneverski prostor za drugačno povezovanje, predvsem manjših, političnih strank že pred volitvami. To bi seveda pomembno spremenilo končno sestavo parlamenta, predvsem pa v naš politični prostor vneslo neko novo dinamiko, ki bi že sama po sebi odprla pot do temeljitih sprememb. Trenutna loterija pri delitvi konkretnih sedežev v parlamentu namreč to sedaj omejuje.

Že spremembe obstoječega proporcionalnega sistema bi torej vnesle neko dinamiko, še temeljitejše spremembe pa bi prinesel večinski sistem. S to spremembo bi sicer politične stranke izgubile svojo moč pri izbiri konkretnih parlamentarcev in bi se odločitev precej bolj nagnila na ljudi, ki bi tokrat res izbirali konkretna imena in obraze. Ta rešitev bi temeljito počistila politični prostor in parlament bi sestavljalo precej manj strank. Hkrati pa bi se lahko zgodilo, da bi zaradi množice posameznikov, ki bi v takem sistemu izplavali na vrh, dobili parlament s precej več teže kot v današnjem sistemu. Vsaka administracija bi se morala precej bolj potruditi pri prepričevanju parlamentarcev kot pri današnji glasovalni mašini. Ker bi bili poslanci bolj odvisni od volje svojega volilnega okraja in manj od volje stranke, bi temeljito spremenili svoj odnos do oblasti in svoj način delovanja.

Obstaja pa tudi radikalnejša možnost, ki bi v slovensko politiko zagotovo vnesla največjo učinkovitost vladanja. Zakaj pa ne bi uvedli enostavnega predsedniškega sistema? Večkrat se v šali poudari, da potrebuje Slovenija enega župana. Enostaven predsedniški sistem bi omogočil učinkovito oblikovanje vlade in administracije, v kombinaciji z večinskim sistemom pa bi dobili še kontrolni mehanizem z nadzornim parlamentom, ki bi uravnotežil veliko moč vlade v takem sistemu. Ta rešitev bi zagotovila največjo učinkovitost vladanja. In glede na trenutne težave slovenske politike ter zmedo v raztreščenem političnem prostoru je prav učinkovitost naša največja prioriteta. Na vsakih volitvah se uveljavi osrednji profil voditelja, ki ga iščemo. Na prejšnjih volitvah tako recimo nismo iskali nekoga, ki bi bil sposoben sprožiti gospodarskega skoka. Nismo iskali niti nekoga, ki bil sposoben operativnega organiziranja državnih sistemov. Iskali smo moralno avtoriteto in dobili najbolje, kar je v tej disciplini takrat nastopilo na volilnem trgu. Izkazalo se je, da se z moraliziranjem ne da počistiti kriminalnih omrežij v našem državnem gospodarstvu in birokraciji. Operativnih reform in gospodarskega zagona pa niti pričakovali nismo.

Mogoče je čas, da se osredotočimo na ključno težavo Slovenije. Pomanjkanje učinkovitosti. In temeljita ustavna sprememba našega političnega prostora bi lahko odprla pot do iskanja voditelja za izhod iz krize. Za začetek pa je dobrodošla že samo razprava o temeljitih političnih spremembah, ki bi vnesle neko novo dinamiko v ta postan politični prostor.