Peter Pomerantsev je višji sodelavec inštituta Legatum in avtor uspešnice Nothing is True and Everything is Possible, Nič ni res in vse je mogoče. Legatum Institute je mednarodni think-tank iz Londona, ki promovira blaginjo prek revitalizacije kapitalizma in demokracije. Misel, češ da ljudje, ko izgubijo zaupanje v katerekoli inštitucije ali trdno uveljavljene vrednote, zlahka sprejmejo zarotniški pogled na svet, je gospod Pomerantsev zapisal v članku Authoritarianism Goes Global (II): The Kremlin’s Information War, ki je bil oktobra 2015 objavljen v ugledni publikaciji Journal of Democracy.

Zdaj pa se vrnimo h komentarju Luisa Rubia, ki sicer opisuje mehiško realnost, vendar bi lahko potegnili številne vzporednice tudi s slovenskim tukaj in zdaj...

V Mehiki so cinizem podedovali od prednikov. Čeprav vladavina starega sistema ni zapustila perverznosti sovjetskega sistema, so duhovite opazke, šale in na splošno cinizem postali del obrambnega mehanizma; družba jih je gojila navkljub slabemu gospodarskemu stanju, vladni korupciji in zlorabam. Vendar je obstajal, in je še vedno prisoten, odsev sovjetskega navdiha manipuliranja z informacijami, ki je vedno vodilo k razcvetu teorij zarote. V tej luči je zanimivo opazovati svojevrstno protislovje protestov – prej in zdaj – proti vedno večji moči mehiških predsednikov: kako celo organizacije civilne družbe, ki se najbolj ponašajo s svojo neodvisnostjo, končajo z gorečo prošnjo predsedniku, od katerega pričakujejo ukrepe, odgovore in rešitve.

Ena glavnih kvalitet starega mehiškega političnega sistema je bilo ravnovesje med kontrolo in svobodo. Čeprav ni bilo dvoma, da se je sistem, prežet z nadzorom, na koncu vedno zatekel k avtoritativnim ukrepom, so bili prostori osebne svobode tudi pomembni. Nasprotje z vojaškimi diktaturami in totalitarnimi družbami je bilo zelo ostro: ni bilo slučajno, da so sistem vedno označevali (in neskončno število akademikov ga je tako opisalo) kot relativno edinstvenega ali vsaj izjemnega. Njegova največja napaka je bila odsotnost prožnih mehanizmov, ki bi dovoljevali prožnost, potrebno za uspešno prilagajanje spreminjajočim se časom. To pomanjkanje prilagoditvenih sposobnosti v dobršni meri pojasnjuje kompleksnost obdobja, ki ga Mehika trenutno doživlja.

Totalitarni sistemi rojevajo lojalnosti, ki nastajajo iz strahu, vendar nikoli ne priznajo dejstva, da so v poskusu absolutne kontrole – vseh družbenih pojavov in vsakdanjega življenja – ti isti režimi omogočili, da je vse postalo vir nasprotovanja. Vaclav Havel, intelektualni disident in pozneje češki predsednik, je spodbujal ljudi, da so izkoristili prednost tega duhovnega nadzora in ga strmoglavili: če je vlada želela imeti monopol nad celotnim življenjem državljanov, so morali državljani, enostavno, živeti "resnico" in ignorirati uradno resnico.

Eden od ciljev KGB, sovjetske obveščevalne in represivne organizacije, je bilo manipuliranje z informacijami v vsakodnevnem življenju in ekonomiji: stvari se niso mogle "enostavno zgoditi"; morale so biti rezultat odločitve od zgoraj, namenjene vsakodnevnemu napredku. Trgi niso mogli biti svobodni; treba jih je bilo voditi. Volitve bi bile lahko nepredvidljive: morale so biti že vnaprej odločene. Vse, kar ni pod kontrolo, je sovražno. S to logiko so Sovjetska zveza in njeni sateliti desetletja pokoravali prebivalstvo.

Mehiški politični sistem se je veliko naučil iz te prakse in se izboljšal skozi neštete primere, začenši z zelo enostavnim: nikoli ni zapadel v skušnjavo, da bi vse nadzoroval. Nekega dne, ko sem objavil članek, ki je vznemiril uradnike, me je poklical notranji minister. Kot da bi bila velika prijatelja, mi je na pretirano domačen način omenil, kot da me povsem nedolžno opominja, da "v Mehiki lahko vsak misli o vsem, o nekaterih stvari se lahko govori, zelo malo pa se lahko napiše". Grožnja je bila jasna, toda to ni bilo isto kot gulag.

Česar se sistem ni naučil, je bila prilagoditev; medtem ko mu je uspelo brzdati disidentska gibanja, potem ko so se v štiridesetih in petdesetih letih pojavili neodvisni kandidati, je zadušitev študentskega gibanja leta 1968 označila konec in začetek. Namesto da bi ga ignorirala, kot je imela navado, ga je vlada takrat razumela kot kljubovanje njenemu bistvu in obstoju in temu primerno ravnala. Petdeset let pozneje še vedno živimo s posledicami; ne samo, da je osnovni namen vsake vlade – vzdrževanje reda in varnosti – odrinjen na stran, izginila je tudi vsaka sled (formalne) vljudnosti.

Se lahko ta začarani krog prekine? Način, na katerega so v zadnjem času rešili različne težavne situacije, daje vtis, da težko. Gledano nazaj, je bila velika volilna reforma leta 1996 tako rekoč dodatna izbira: v resnici se volilni sistem ni spremenil v odprto tekmovanje, raje je v stari sistem privilegijev vključil dve dodatni stranki (PAN – Partido Acción Nacional in PRD – Partido de la Revolución Democrática). V današnjem kongresu je ogromna neenakost v zastopanju, a tudi velika mnogoterost anekdot, ki namigujejo, da se dejanski mehanizem zakonodajne kontrole in glasovanja lahko primerja z najstarejšo prakso na svetu: z denarjem pod mizo. V resnici je to tako očitno in odprto, da gre čez mizo po dobro znanih tarifah. Nekatere odločitve glede dogovorov so izsiljene na osnovi zakonodaje in drugih imenovanih teles z grožnjo demonstracij in stavk. Se pravi, s silo.

Zdi se mi, da sta dva načina za razrešitev tega težkega problema: eden bi bil plod vodenja, ki razume tveganja, ki jih vsebuje nadaljnje vztrajanje na sedanji poti. Drugi bi bil za organizacije civilne družbe, da bi dozorele in razvile strategije in koalicije, posvečene spodbujanju razvoja sistema, v katerem imajo različne skupine moč, da vplivajo in nadzorujejo druge skupine, tako da nobena ne postane premočna.

Ne vem, kako se bo realnost spremenila, če bomo od posameznika, ki kopiči moč (res, to bo vedno težje izvesti), zahtevali ukrepanje, če je to, kar iščemo sistem nadzora in transparentnosti. Druga možnost je cinizem.

Luis Rubio je mehiški publicist, nekdanji finančnik, sicer pa tudi politolog in kolumnist časnika Reforma. Piše za Washington Post, The Wall Street Journal in The Los Angeles Times. Z njegovim privoljenjem in velikim zadovoljstvom objavljamo občasno na našem Portalu PLUS njegove komentarje in upamo, da bomo s tem vsaj malo razširili obzorja zatohlega medijskega prostora na Slovenskem.