Komentar

Gostujoči komentar: Cinizem kot strategija

Ko ljudje izgubijo zaupanje v katere koli inštitucije ali trdno uveljavljene vrednote, zlahka sprejmejo zarotniški pogled na svet. To, pravi Peter Pomerantsev, je dolgoročni cilj kremeljske strategije propagande in kontrole: povzročanje cinizma med prebivalstvom, da bo sprejemalo vladne odredbe. Cinizem postane inštrument političnega nadzora.

16.03.2016 09:03
Piše: Luis Rubio
Ključne besede:   luis rubio   peter pomerantsev   mehika   sovjetska zveza   kgb

Eden od ciljev KGB, sovjetske obveščevalne in represivne organizacije, je bilo manipuliranje z informacijami v vsakodnevnem življenju in ekonomiji: stvari se niso mogle "enostavno zgoditi"; morale so biti rezultat odločitve od zgoraj, namenjene vsakodnevnemu napredku.

Peter Pomerantsev je višji sodelavec inštituta Legatum in avtor uspešnice Nothing is True and Everything is Possible, Nič ni res in vse je mogoče. Legatum Institute je mednarodni think-tank iz Londona, ki promovira blaginjo prek revitalizacije kapitalizma in demokracije. Misel, češ da ljudje, ko izgubijo zaupanje v katerekoli inštitucije ali trdno uveljavljene vrednote, zlahka sprejmejo zarotniški pogled na svet, je gospod Pomerantsev zapisal v članku Authoritarianism Goes Global (II): The Kremlin’s Information War, ki je bil oktobra 2015 objavljen v ugledni publikaciji Journal of Democracy.

 

Zdaj pa se vrnimo h komentarju Luisa Rubia, ki sicer opisuje mehiško realnost, vendar bi lahko potegnili številne vzporednice tudi s slovenskim tukaj in zdaj...

 

V Mehiki so cinizem podedovali od prednikov. Čeprav vladavina starega sistema ni zapustila perverznosti sovjetskega sistema, so duhovite opazke, šale in na splošno cinizem postali del obrambnega mehanizma; družba jih je gojila navkljub slabemu gospodarskemu stanju, vladni korupciji in zlorabam. Vendar je obstajal, in je še vedno prisoten, odsev sovjetskega navdiha manipuliranja z informacijami, ki je vedno vodilo k razcvetu teorij zarote. V tej luči je zanimivo opazovati svojevrstno protislovje protestov – prej in zdaj – proti vedno večji moči mehiških predsednikov: kako celo organizacije civilne družbe, ki se najbolj ponašajo s svojo neodvisnostjo, končajo z gorečo prošnjo predsedniku, od katerega pričakujejo ukrepe, odgovore in rešitve.

 

Ena glavnih kvalitet starega mehiškega političnega sistema je bilo ravnovesje med kontrolo in svobodo. Čeprav ni bilo dvoma, da se je sistem, prežet z nadzorom, na koncu vedno zatekel k avtoritativnim ukrepom, so bili prostori osebne svobode tudi pomembni. Nasprotje z vojaškimi diktaturami in totalitarnimi družbami je bilo zelo ostro: ni bilo slučajno, da so sistem vedno označevali (in neskončno število akademikov ga je tako opisalo) kot relativno edinstvenega ali vsaj izjemnega. Njegova največja napaka je bila odsotnost prožnih mehanizmov, ki bi dovoljevali prožnost, potrebno za uspešno prilagajanje spreminjajočim se časom. To pomanjkanje prilagoditvenih sposobnosti v dobršni meri pojasnjuje kompleksnost obdobja, ki ga Mehika trenutno doživlja.

 

Totalitarni sistemi rojevajo lojalnosti, ki nastajajo iz strahu, vendar nikoli ne priznajo dejstva, da so v poskusu absolutne kontrole – vseh družbenih pojavov in vsakdanjega življenja – ti isti režimi omogočili, da je vse postalo vir nasprotovanja. Vaclav Havel, intelektualni disident in pozneje češki predsednik, je spodbujal ljudi, da so izkoristili prednost tega duhovnega nadzora in ga strmoglavili: če je vlada želela imeti monopol nad celotnim življenjem državljanov, so morali državljani, enostavno, živeti "resnico" in ignorirati uradno resnico.

 

Eden od ciljev KGB, sovjetske obveščevalne in represivne organizacije, je bilo manipuliranje z informacijami v vsakodnevnem življenju in ekonomiji: stvari se niso mogle "enostavno zgoditi"; morale so biti rezultat odločitve od zgoraj, namenjene vsakodnevnemu napredku. Trgi niso mogli biti svobodni; treba jih je bilo voditi. Volitve bi bile lahko nepredvidljive: morale so biti že vnaprej odločene. Vse, kar ni pod kontrolo, je sovražno. S to logiko so Sovjetska zveza in njeni sateliti desetletja pokoravali prebivalstvo.

 

Mehiški politični sistem se je veliko naučil iz te prakse in se izboljšal skozi neštete primere, začenši z zelo enostavnim: nikoli ni zapadel v skušnjavo, da bi vse nadzoroval. Nekega dne, ko sem objavil članek, ki je vznemiril uradnike, me je poklical notranji minister. Kot da bi bila velika prijatelja, mi je na pretirano domačen način omenil, kot da me povsem nedolžno opominja, da "v Mehiki lahko vsak misli o vsem, o nekaterih stvari se lahko govori, zelo malo pa se lahko napiše". Grožnja je bila jasna, toda to ni bilo isto kot gulag.

 

Česar se sistem ni naučil, je bila prilagoditev; medtem ko mu je uspelo brzdati disidentska gibanja, potem ko so se v štiridesetih in petdesetih letih pojavili neodvisni kandidati, je zadušitev študentskega gibanja leta 1968 označila konec in začetek. Namesto da bi ga ignorirala, kot je imela navado, ga je vlada takrat razumela kot kljubovanje njenemu bistvu in obstoju in temu primerno ravnala. Petdeset let pozneje še vedno živimo s posledicami; ne samo, da je osnovni namen vsake vlade – vzdrževanje reda in varnosti – odrinjen na stran, izginila je tudi vsaka sled (formalne) vljudnosti.

 

Se lahko ta začarani krog prekine? Način, na katerega so v zadnjem času rešili različne težavne situacije, daje vtis, da težko. Gledano nazaj, je bila velika volilna reforma leta 1996 tako rekoč dodatna izbira: v resnici se volilni sistem ni spremenil v odprto tekmovanje, raje je v stari sistem privilegijev vključil dve dodatni stranki (PAN – Partido Acción Nacional in PRD – Partido de la Revolución Democrática). V današnjem kongresu je ogromna neenakost v zastopanju, a tudi velika mnogoterost anekdot, ki namigujejo, da se dejanski mehanizem zakonodajne kontrole in glasovanja lahko primerja z najstarejšo prakso na svetu: z denarjem pod mizo. V resnici je to tako očitno in odprto, da gre čez mizo po dobro znanih tarifah. Nekatere odločitve glede dogovorov so izsiljene na osnovi zakonodaje in drugih imenovanih teles z grožnjo demonstracij in stavk. Se pravi, s silo.

 

Zdi se mi, da sta dva načina za razrešitev tega težkega problema: eden bi bil plod vodenja, ki razume tveganja, ki jih vsebuje nadaljnje vztrajanje na sedanji poti. Drugi bi bil za organizacije civilne družbe, da bi dozorele in razvile strategije in koalicije, posvečene spodbujanju razvoja sistema, v katerem imajo različne skupine moč, da vplivajo in nadzorujejo druge skupine, tako da nobena ne postane premočna.

 

Ne vem, kako se bo realnost spremenila, če bomo od posameznika, ki kopiči moč (res, to bo vedno težje izvesti), zahtevali ukrepanje, če je to, kar iščemo sistem nadzora in transparentnosti. Druga možnost je cinizem.

 

 

Luis Rubio je mehiški publicist, nekdanji finančnik, sicer pa tudi politolog in kolumnist časnika Reforma. Piše za Washington Post, The Wall Street Journal in The Los Angeles Times. Z njegovim privoljenjem in velikim zadovoljstvom objavljamo občasno na našem Portalu PLUS njegove komentarje in upamo, da bomo s tem vsaj malo razširili obzorja zatohlega medijskega prostora na Slovenskem.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
6
Ustavimo konje: Intelektualna poštenost in neznosna lahkotnost obtoževanja
0
10.07.2020 00:47
Ko je Janševa vlada sprejela omejevalne ukrepe proti koronavirusu, mi je zaskrbljen prijatelj izItalijeposlal članek (ki se je ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Šarčeva ideja o prehodni vladi je res genialna, skoraj na nivoju traktorista Ivana Serpentinška!
16
08.07.2020 23:30
Ideja o podvigu, s katerim bi z oblasti spravili janšistične fašiste, predstavlja največji možni mentalni domet naše dvorne ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Prizori iz Slovenije: Kučanova igralnica oblasti in besed
8
08.07.2020 11:30
V Sloveniji se je obsedenost z oblastjo obdržala do današnjih dni, saj privrženci revolucionarnih tradicij začno s protesti in ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Volitve na Hrvaškem: Zakaj je Plenkovićeva moderna desnica suvereno povozila socialiste
26
06.07.2020 00:30
Napovedovali so tesen izid, morda celo zmago opozicijskih socialistov, ki so šli na volitve s koalicijo Restart, pa se je na ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Ko sem na odru in so vame uprte stotine oči, se šele zavem, da zares obstajam!
13
04.07.2020 21:59
Katarina Stegnar povezuje svojo osebno obliko z natančno nadzorovanim izjavljanjem. Tudi takrat, ko se v njej sproži ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
13. julij, pomemben mejnik v slovensko-italijanskih odnosih
2
03.07.2020 06:17
V prihodnjih dneh, 13. julija, ob stoletnici njegovega požiga, naj bi Italija naposled vrnila slovenski manjšini Narodni dom v ... Več.
Piše: Božo Cerar
Pismo o janšizmu: Slovenske družbe si niso mogli podrediti niti fašisti niti komunisti, kako naj bi si jo zdaj "janšisti"?!
11
01.07.2020 22:50
Politično etiketiranje z namenom diskvalifikacije je (bilo) zelo razširjeno v diktaturah in totalitarnih režimih. Za totalitarna ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Nihalo kvalitete: Šele človek, ki eksistenčno ni odvisen od države, je lahko res svoboden
7
29.06.2020 22:59
Nihalo kvalitete poimenujem vzgon večnega iskanja, poskusov in raziskav k lepše, boljše, pravičnejše; to, kar počne na tisoče ... Več.
Piše: Miha Burger
Pisma iz emigracije: Vsak bi moral imeti svoj otok, na katerega bi lahko pobegnil
23
29.06.2020 00:00
V svetu, ki ga živimo, bi moral vsakdo imeti svoj otok, na katerega bi se umaknil, ko se ne bi dalo več zdržati z ljudmi, družbo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Državna proslava v času koronavirusa: Nisem normalna, nisem niti človek in ne spoštujem drugačnega mnenja
34
28.06.2020 12:00
Dežela normalnih ljudi ne potrebuje kulture, potrebuje samo vojsko, sovražnika, tradicionalno družinsko formo, domovinske napeve ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Marko Brecelj: Obstajamo, nenadoma pa ne obstajamo več
18
27.06.2020 23:00
Antifašistična Primorska! Pri Marku Breclju je svet etičnih zahtev do skrajnosti izostren. Njegov duh je izven vseh kategorij ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Nov državni praznik: Dileme o tem, kateri datum je najprimernejši za dan športa
0
27.06.2020 15:09
Planica je res slovenski nacionalni praznik. Tako ga dojemajo državljani, tako ga dojemajo mediji, ki oglašajo Planico kot ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Uredniški komentar: O razdeljeni naciji in premierju, ki je sejal veter, zdaj pa žanje orkan
25
25.06.2020 23:59
Čeprav državi grozi še ena epidemija koronavirusa, nas to lahko manj skrbi kot izjemno polarizirana politika, zaradi katere so ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Priročnik za petkove proteste: Kakšna so politična stališča "braniteljev slovenske demokracije"?
16
21.06.2020 23:27
Slovenci smo športni narod. Iz petkovih kolesarskih Tour de Parlement smo prešli na met v daljavo (zaenkrat papirnatih letal), ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Stoletje sramotnega požiga: Fašizem ni ideološka oznaka za politično gibanje, fašizem je zlo samo po sebi
9
20.06.2020 22:15
Ljudje so navkljub vsemu le živalska vrsta. Umetnost je tista, ki omogoča človečnost, posledično pa tudi kultura. Ene brez druge ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Trump najverjetneje umika četrtino vojakov iz Nemčije, Rusi in Kitajci se veselijo
10
18.06.2020 23:15
Gre sicer za še eno v nizu enostranskih potez Trumpove politične doktrine America First! (Na prvem mestu Amerika!). Neuradne ... Več.
Piše: Božo Cerar
Zakaj se Luka Lisjak Gabrijelčič moti oziroma zakaj bo kljub protestom lahko zmeraj tako kot zmeraj
10
18.06.2020 04:30
Prvi korak do bistvenih sprememb v političnem ustroju naše družbe je spoznanje, da dvokrožni večinski volilni sistem ... Več.
Piše: Zoran Božič
Negativna selekcija je v dveh desetletjih potlačila razsodnost posameznika, ubila rahločutnost
4
17.06.2020 00:50
To je zgodba o tem, kako je slovenski zdravstveni sistem pozabil na bolnika in uresničevanje njegovih pravic. Pri tem pa ta isti ... Več.
Piše: Krištof Zevnik
Slovenski kulturniki, nesreča za družbo
12
15.06.2020 23:30
Na nobenem področju življenja se ne zbira toliko duševnih pohabljencev in razkrojevalcev človečnosti, zabitežev in estetskih ... Več.
Piše: Anej Sam
Mali test antijanšizma: O herojih, ki jedo kanibale, da bi nas odrešili ljudožerstva
23
14.06.2020 22:00
V Sloveniji politične empatije skorajda ni. Ni več političnih nasprotnikov, ostali so samo še sovražniki, ki jih je treba za ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Dame in gospodje, eni upajo, da "pada vlada" in da bo Marta Kos bodoča premierka
Uredništvo
Ogledov: 5.269
02/
Šarčeva ideja o prehodni vladi je res genialna, skoraj na nivoju traktorista Ivana Serpentinška!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.648
03/
Volitve na Hrvaškem: Zakaj je Plenkovićeva moderna desnica suvereno povozila socialiste
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.659
04/
Novinarski kodeks nacionalke je v komi že natanko 20 let, skrajni čas torej, da ga prebudimo iz nje
Andrej Capobianco
Ogledov: 1.911
05/
Hrvaška se bo verjetno znašla na t.i. rdečem seznamu, kar pomeni tudi zaprtje meje s Slovenijo
Uredništvo
Ogledov: 1.794
06/
Pismo o janšizmu: Slovenske družbe si niso mogli podrediti niti fašisti niti komunisti, kako naj bi si jo zdaj "janšisti"?!
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1.877
07/
Ali opozorilo predsednika vlade generalnemu državnemu tožilcu res predstavlja nedovoljen poseg v ustavo?
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1.555
08/
Slovenski komunisti so v Beograd sporočali, da so za socializem, doma pa so govorili, da so za demokracijo
Igor Bavčar
Ogledov: 1.479
09/
Prizori iz Slovenije: Kučanova igralnica oblasti in besed
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1.274
10/
Epidemija koronavirusa v neoliberalnem Čilu: Popolna karantena, kakršne si v Sloveniji ne znamo niti predstavljati
Tjaša Šuštar
Ogledov: 1.112