Te dni smo priča objavi seznama domnevnih 22.000 pripadnikov t.i. Islamske države, čigavo verodostojnost je potrdil celo nemški notranji minister Thomas de Maizière. Informacije o tem, iz katerega obdobja je ta seznam, so različne in vprašanje je, koliko je posodobljen in aktualen glede na hitro spreminjanje situacije v Islamski državi in glede na vsa dogajanja okrog nje.

Nekateri objavo seznama poskušajo predstaviti kot veliki dosežek v boju zoper t.i. Islamsko državo. Ali je temu resnično tako? Priča smo estradizaciji ne le političnega prizorišča, temveč tudi varnostno-obveščevalne scene. Zagotovo to ni dober pojav, ko si varnostno obveščevalni sektor prizadeva za pridobitev estradnega statusa v družbi. To tudi ne preseneča, ker je po oceni strokovnjakov s tega področja ta sistem na približno tretjini ravni zmogljivosti in kakovosti kot pred dobrimi dvajsetimi leti oziroma po končanju hladne vojne.

Ob tem ne smemo pozabiti, kako je nastala Islamska država in ob čigavi pomoči. Islamska država je nastala predvsem kot posledica desetletnega zatiranja sunitov pod vladavino iraškega šiitskega premierja Nurija Al Malikija v Iraku in zaradi zatiranja sunitov s strani baasistično-alavitskega režima družine Al Assad v Siriji. Izključitev sunitov iz političnega procesa je bila največja napaka in največje darilo skrajnežev najprej v obliki Al Kaide, kasneje v obliki Islamske države, ki je združila dele območja Iraka in Sirije, približne velikosti Velike Britanije. Takšna tvorba ni mogla nastati brez podpore in/ali (molčečega) soglasja iz soseščine in nekaterih velesil. Več kot očitno je, da Islamska država funkcionira v pravem pomenu države. Po nekaterih ocenah je bolj organizirana kot nekatere njene sosedne države. To tudi ne preseneča, ker je podedovala državni aparat Iraka in Sirije, ki je bil močan in dobro organiziran, pa tudi številne kadre, ki so usposobljeni za različne poklice in dejavnosti ter mnoge borce ne le iz sunitskega sveta, temveč tudi z Zahoda. Prav zahodni bojevniki Islamske države skrbijo te države in njihove varnostno-obveščevalne strukture.

Ocene o številu tujih borcev se gibljejo med 20.000 do 30.000, celo do 50.000. Večina ima državljanstva zahodnih držav in po ocenah tamkajšnjih varnostno-obveščevalnih služb predstavljajo resnično nevarnost za te države. Verjetno nič manjše nevarnosti ne predstavljajo niti številni bojevniki iz tujskih legij in zasebnih varnostnih agencij (privatne vojske), ki so angažirane ne le na Bližnjem vzhodu, temveč po številnih bojiščih po svetu. Tudi v tem primeru gre za desetine tisoč bojevnikov.

Kaj dejansko pomeni objava seznamov? Nekateri to predstavljajo kot veliki dosežek v boju zoper Islamsko državo in udar nanj. Ali je temu resnično tako? Po ocenah strokovnjakov gre prav za nasprotno. Javna objava seznama radikalizira pripadnike Islamske države, kajti razkritje njihovih imen pomeni pot brez vrnitve. Teh 22.000 imen je le veter v jadra različnim skrajnežem in sporoča, da je zanje edina prihodnost ta, da lahko umrejo za Islamsko državo, saj možnosti za vrnitev v njihove matične države glede na državljanstvo enostavno ni več...

Komu so torej v interesu takšni seznami? Zagotovo vodstvu Islamske države, ki se tako dejansko dodatno krepi. Ali drugače povedano, 22.000 imen radikalizira njene že radikalizirane pripadnike in predstavlja neko vrsto dodatne mobilizacije in dvigovanje morale. Objava seznamov nakazuje, da je bilo to v interesu tudi v zahodnih krogih, saj se zdaj celotna zgodba še bolj radikalizira. Zagotovo mnogi nimajo želje (interesa) za končanje sirske vojne in stabilizacijo razmer. Zahod ima močan vojaški sektor, orožarsko industrijo ter vojske s številnimi pripadniki.

Namesto rehabilitacije tovrstnih borcev in njihove postopne integracije v družbe, iz katerih izhajajo, so se "neodgovorni" odločili drugače. Objava seznamov namreč ne le radikalizira že radikalizirano sceno, pač pa ubija še zadnje žarke upanja, da bi tiste, ki so zašli na stranpota in se šli bojevati za Islamsko državo, evropske države in družine morda ne izgubili za vekomaj, ampak bi jih morda sčasoma "normalizirali".

Upravičeno se zastavlja vprašanje o različnih oblikah radikalizacije v posameznih družbah glede na različne podlage. Ali s svojimi (ne)odgovornimi dejanji objave seznama 22.000 osumljenih prispevamo k radikalizaciji družbe, ali pa želimo te posameznike integrirati, v težjih primerih tudi rehabilitirati v družbo? Družba je živ in stohastičen organizem in težko predvidimo, v katero smer lahko zaide vsak od nas ali naših najbližjih. Zaradi tega odgovornosti za takšna početja, čeprav so predvsem na posamezniku, ne moremo osvoboditi posamezne družbe, celo države, ki so s sodobnim načinom življenja zagotovile skoraj vse, pozabile pa na posameznika, na svojega državljana in ga prepustile indoktrinaciji Islamske države. To je namreč na nek način poraz vseh nas. Objava seznama je definitivno prepuščanje državljanov za vekomaj nekomu, ki dobro ve, za kaj jih bo uporabil oziroma zlorabil.

Morda še najbolj slikovito oriše objavo tega seznama zgodovinska prispodoba: vojskovodja je odplul na osvajalski pohod in ko je na drugi strani morja dosegel obalo, je ukazal potopiti vse ladje, potem pa krenil naprej v boj. Objava seznama je potopila zadnje upanje, da lahko komu pomagamo, da po(ostane) del naše družbe.

Dr. Zijad Bećirović je direktor Mednarodnega inštituta za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES) iz Ljubljane.