Ministrstvo za kulturo je očitno namerno zavlačevalo izročitev kopije raziskave Odnos do maternega jezika in kulture, ki je bila naročena z javnimi sredstvi. Ministrica Bizjak Mlakarjeva je med svojim govorom v državnem svetu, ko je svetnike prepričevala, naj ne vlagajo veta zoper problematični Zakon o medijih, prav to raziskavo držala v rokah in mahala z njo, ampak medijem vpogleda vanjo ni omogočila do zadnjega trenutka.

Julijani Bizjak Mlakar lahko mirno očitamo namerno zavlačevanje do zadnjega zakonskega roka in skrivanje javnih dokumentov pred javnostjo, mediji oziroma davkoplačevalci. Portal PLUS je namreč že 11. februarja 2016 Ministrstvo za kulturo zaprosil za kopijo raziskave, ki jo je v svojih javnih nastopih omenjala ministrica za kulturo. Čeprav bi nam lahko ministrstvo raziskavo poslalo še isti dan ali pa vsaj naslednega dne, tega ni storilo. Raje so nas pustili čakati točno 21 delovnih dni. Čeprav je bila raziskava ves ta čas na ministrstvu in bi zadostovalo nekaj klikov na računalniku, nam je ministrstvo, ki mu načeluje kvota upokojenske stranke Julijana Bizjak Mlakar, ni posredovalo.

Ministrstvo za kulturo je raziskavo dobilo že septembra 2015. Toda javno je ni pokazalo. Ves čas burne razprave o glasbenih kvotah v okviru spremenjenega in zdaj že sprejetega Zakona o medijih, ki naj bi temeljile ravno na tej raziskavi, je ministrstvo skrivalo ta ključni dokument. Celo ko smo zanjo zaprosili, so nas pustili čakati mesec dni, točneje 21 delovnih dni.

S takšnim, zgolj na prvi pogled iracionalnim, na nek način celo ignorantskim in arogantnim obnašanjem si je ministrica Bizjak Mlakarjeva zagotovila, da v času burne razprave o glasbenih kvotah tisti, ki so opozarjali na spornost zakonske rešitve, niso imeli vpogleda v raziskavo. Torej bi lahko rekli, da je ravnala naklepno.

Je raziskava strokovno primerna osnova za poseg v uredniško politiko?

Kaj konkretno prinaša raziskava z naslovom Odnos do maternega jezika in kulture, katere izvajalec je agencija Interstat, ki je v lasti Skladovnice kreativne industrije, to pa obvladuje znameniti mariborski lobist, piarovec in pisatelj Božidar Novak? Kot je navedeno v uvodu, raziskava preverja odnos Slovencev do maternega jezika in kulture, konkretno bralne navade Slovencev, stališča Slovencev do predvajanja glasbe v slovenskem jeziku ter njihova "stališča glede sprejemljivosti nadomeščanja rabe slovenskega z angleškim jezikom v različnih kontekstih".

Raziskava je bila izvedena na reprezentativnem vzorcu n=709 prebivalcev Republike Slovenije, starih med 15 in 75 let, anketiranje je potekalo med 16. in 24. septembrom 2015, in sicer s kombinacijo računalniško podprtega telefonskega in spletnega anketiranja (cca. 60 odstotkov celotnega vzorca so realizirali z metodo spletnega anketiranja). Pred analizo so bili podatki obteženi po spolu, starosti, izobrazbi in statistični regiji, s čimer je izvajalec zagotovil večjo reprezentativnost vzorca... Tako pravi Interstat.

Drugače pa ima raziskava skupaj 14 vprašanj. Slovenski glasbi in radiu so namenjena štiri. Na osnovi prav teh štirih vprašanj je Državni zbor sprejel zakon, ki bo, kot je lucidno zapisal Andrej Karoli iz Vala 202, na nek način "ubil radio". Zakon pa bo veljal tudi za televizijske postaje, čeprav jih v raziskavi sploh ni (!). Zanimivejši del raziskave, ki jo je naročila Julijana Bizjak Mlakar, je tisti, kjer anketiranci določajo odstotek glasbe s slovenskimi besedili. To je nekako tako, kot če bi v anketi navadne državljane spraševali, koliko vitamina C naj otroci zaužijejo med malico v šoli. Žal moramo zapisati, da je bila raziskava, ki so jo o poslušanosti slovenske glasbe naredili dijaki ljubljanske Gimnazije Vič, precej bolj dosledna.

Zakaj? Zato, ker so viški dijaki so ugotovili, da slovensko glasbo res posluša 66% anketirancev. Toda ko so jih prosili, naj naštejejo izvajalce, so našteli večinoma dva. In to je prav to, na kar opozarja Andrej Karoli: kvotam lahko zadostimo tudi z ponavljanjem ene same pesmi. Raziskava ministrstva, na kateri temelji nov zakon, je po naši oceni zelo pavšalna. Sicer pa jo v celoti razkrivamo in si jo lahko ogledate tukaj.

Božidar Novak je dobre volje, saj dobro obvladuje ministrico za kulturo...

Naj v opombo navedemo, da je Interstat, d.o.o., torej agencija, ki je raziskavo opravila, v posredni lasti Božidarja Novaka, enega najpomembnejših slovenskih lobistov in človeka, ki je po upokojitvi Francija Zavrla prevzel pomemben del lobiranja na najvišji ravni. Božidar Novak je tudi svetovalec ministrice za kulturo Julijane Bizjak Mlakar, kar pomeni, da je njeno ministrstvo raziskavo naročilo pri človeku, ki je že tako ali tako zelo "blizu" ministrici in zaradi tega o njegovi nepristranskosti lahko dvomimo.

Ali lahko zaupamo Julijani Bizjak Mlakar?

Kaj si lahko torej mislimo o ministrici, ki z javnim denarjem naroči raziskavo in jo tako dolgo skriva pred javnostjo?Kaj sporoča poteza, ko medij namerno pusti čakati do zadnjega roka 30 dni, čeprav bi nam raziskavo lahko poslala v dnevu ali dveh? In še, kaj nas si mislimo o ministrici, ki med javno razpravo o Zakonu o medijih maha z raziskavo, vpogleda vanjo pa ne omogoči nikomur?

Ali je to transparentno delovanje? Verjetno ni. Ustvarja se celo vtis, da je tudi gospa Julijana Bizjak Mlakar del tiste elite, ki nam je ugrabila državo. To pa so ljudje, ki so pozabili, da v službi vseh nas državljanov. Nenazadnje spletna stran Ministrstva za kulturo izgleda kot osebni Facebook profil Julijane Bizjak Mlakar. Tri objave od štirih se pričnejo z besedo "ministrica" in vsebujejo sliko, na kateri se smehlja Julijana Bizjak Mlakar...

Ministrica je vsepovsod:

Včasih smo temu rekli kult osebnosti. Toda takrat je bila diktatura ljudstva, danes pa imamo oblast ljudstva, demokracijo. Zato ne bomo trdili, da je to, kar počne gospa ministrica, kult posebnosti, ampak je zgolj in samo zelo neokusno.