Ko nato zahteva še, da mu ansambel zaigra pesem Pada vlada!, ga natakar in pevec lepo prosita, naj bo tiho, saj je lokal poln policije, onadva pa imata doma majhne otroke. Teja odgovori s solzami žalosti in besa v očeh: "Mater vam j****, pa to govorim zaradi vaših majhnih otrok! Kaj se bo zgodilo z njimi, če ta satrap ostane na oblasti še naslednjih deset let?! Vsi bodo zapustili državo, ostali boste sami kot grobovi!!!"

Besede, ki nič ne veljajo

Prejšnji mesec sem opisal svoje prigode z Javnim skladom Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije v prispevku Zbogom, Zois! Naslov članka je parafraza nemškega filma Zbogom, Lenin!, na koncu katerega helikopter odnese Leninov kip. Na Wikipediji sicer piše, da Zoisov v Ljubljani še vedno stoji, vseeno pa se zdi, da je precejšenj del Slovencev že zdavnaj pomahal v slovo pameti, ki naj bi jo Žiga Zois simboliziral. Ena od stvari, ki me zelo fascinirajo, je zagotovo nenehno nanašanje in izgovarjanje na pravilnike. Od kakšnega ministra pa do gospe na drugi strani okenca. Čeprav je v Sloveniji že zdaj skoraj vsako dejanje nekako "urejeno" s pravilniki, v kratkem pa nameravajo z njimi precej bolj natančno urediti tudi misli (npr. nova pravila glede omejevanja sovražnega govora) in okus (npr. glasbene kvote v novem Zakonu o medijih), pa se vseeno kar pogosto zgodi, da kdo kaj naredi v nasprotju s pravili. Zato takrat slišimo še fraze kot so "v dobri veri", "po svoji vesti" in podobno. To, da so določena pravila nesmiselna in da je kakšna vest tudi gnila, ni pomembno.

Logika za telebane

Ker je prejšnji mesec na twitterju pod povezavo na moj članek nek lajnar napisal, da sem pokvarjen tudi sam in namignil, da bi v takih primerih spet veljalo dopolnjevati pravila, naj najprej na kratko pokomentiram to.

Kot prvo: davke v Sloveniji vedno plačam, kadar kaj kupim, obdavčljivih prihodkov pa nimam, ker živim od tuje štipendije in žepnine, ki mi jo da žena. Poleg tega od Slovenije že dolgo nisem dobil ničesar (razen zavrnjene vloge za Zoisovo štipendijo). Tudi zdravstveno zavarovanje, do katerega bi bil upravičen prek staršev, sem odjavil že pred časom.

Kot drugo: ne čutim se dolžnega vračati davkoplačevalcem stroškov za šolanje, zdravstvene storitve, varnost ipd., ki sem jih bil deležen 23 let. Te stvari so "dane" otrokom v naprej po zaslugi staršev, ne pa vzete na kredit! In čeprav so se v tem primeru predniki zadolžili za 30 milijard, jih moja generacija nima nobene moralne zaveze odplačati. Zato, kar se tiče "dolga", lahko rečem le, da so moji starši prispevali nadpovprečno. In da zdaj, ko sem na svojem in takrat, ko bom imel svoje otroke, ne bom imel nobenih težav s prispevanjem svojega deleža v žakelj. Je pa res, da to skoraj zagotovo ne bo v Sloveniji.

In kot tretje: kriterija za Zoisovo štipendijo sta zgolj in samo nadarjenost in uspešnost. Obstajajo tudi druge štipendije, ki so precej višje in imajo za pogoj vrnitev v Slovenijo, ampak jaz za takšno štipendijo nisem kandidiral.

Labirinti iz pravilnikov

Prejšnji članek sem napisal zato, ker so določene določbe pravilnika neumne, odnos javnih uslužbencev do vlagateljev pa neprimeren. Članek, ki ga pravkar berete, pa pišem zato, ker se mi zdi, da to ni izjema, temveč stanje duha v Sloveniji. V računalništvu obstaja notacija, reče se ji BPMN, s katero naj bi bilo mogoče zmodelirati kakršenkoli proces. Ta notacija je precej uporabna, saj z njeno pomočjo lahko pretvorimo človeški jezik, ki je dvoumen, v puščice, krogce in kvadratke, ki so definirani praktično enako natančno kot plus in minus v matematiki. Zato se pogosto lahko že iz slike vidi, če je proces sploh izvedljiv in kako bi ga lahko optimizirali ali avtomatizirali.

V času študija sva morala s sošolcem za projektno nalogo zmodelirati proces oddaje diplomske naloge. Ko sva prebrala pravila, ki so precej obširna, sva ugotovila, da se procesa, ki bi upošteval vsa, ne da zmodelirati, saj je nekaj aktivnosti povezanih v zanko (kot na primer: za začetek aktivnosti C je potrebna aktivnost B, za začetek aktivnosti B je potrebna aktivnost A, za začetek aktivnosti A pa je potrebna aktivnost C). Z drugimi besedami: v teoriji diplomske naloge ni (bilo) možno oddati. V praksi jo je seveda bilo, saj sicer ne bi nihče diplomiral. Ampak tukaj pridemo do zanimivega paradoksa: v državi, kjer je vse urejeno po nekih pravilih, zapisanih v zakonih in pravilnikih, se pravil ne držimo/jo, ker so ali nesmiselna ali pa celo neizvedljiva. In to tudi v primerih, ki bi morali biti tako enostavni in v življenju fakultete vsakdanji, kot je oddaja diplomske naloge.

Ne vem, če si želim izvedeti, kako bi izgledali BPMN modeli vseh procesov, ki jih je predpisala država in so za njeno delovanje bolj ali manj pomembni. Vendar glede na lastne izkušnje in pisanje nekaterih medijev o birokratskih avanturah navadnih državljanov mislim, da je še kar precej takšnih labirintov, iz katerih se lahko pride samo, če se poseka živa meja.

Avstro-ogrski sindrom

S takšnimi pravilniki so Slovenci imeli težave že v Jugoslaviji; bojda predvsem zato, ker so jih nemški gospodarji vzgojili v pridne, delavne, redoljubne in na sploh takšne, ki se držijo pravil. Zato je v trenutku, ko so se začela pravila pisati v Beogradu namesto na Dunaju, nastala težava: beograjska pravila namreč niso bila napisana, da bi se upoštevala do črke natančno. Nekaj je na tem avstro-ogrskem sindromu. To vidim predvsem na Južnem Tirolskem, ki je v duhovnem smislu Avstrija, v birokratskem (in geografskem) pa Italija. Avtohtoni prebivalci pravijo, da ni hujšega, kot je imeti italijanske zakone in germanske sodnike. Tudi na naši fakulteti smo imeli dekana iz Nemčije, ki je odstopil, ker je želel delati po pravilih in je ugotovil, da v tem primeru ne more narediti nič. Za njegovo vest in živce je bilo to preveč.

Mediteranski sindrom

Južnim Tirolcem se pravila pišejo v Rimu že skoraj sto let (od leta 1918), Slovencem pa že 25 let v Ljubljani. Smo dovolj "avstrijski", da bi bili za to kaj na boljšem? Seveda nismo: nova slovenska pravila niso nič boljša od italijanskih. Problem, ki nastane zaradi takšnih pravil, pa je, da v okolju, ko se po pravilih ne da storiti več nič, postane najpomembnejša stvar to, da na vrata ne potrka inšpektor. In na ta način slej ko prej sleherni mali človek postane mali lopov, represivni organi pa postanejo mali bogovi – kogarkoli bodo vzeli na piko, je najebal.

Prodane duše

Za sistem in vzdrževanje statusa quo je zato dobro, da si takšni, ki bi imeli moč, da ga spremenijo in takšni, ki vedo preveč, čim prej in čim bolj umažejo roke, ker so šele takrat, ko vsak vsakega močno drži za jajca, lahko vsi mirni in brez skrbi, da bi šel kdo na policijo ali pisal medijem. Menda so se profesorji ob nedavni aferi z dodatki za stalno pripravljenost bolj ustrašili tistega, kar bi še lahko ušlo v javnost, kot pa tistega, kar je že.

Bom navedel povsem izmišljen primer, katerega nauk je enak resničnim zgodbam, ki sem jih slišal iz slovenske akademske sfere (večinoma ljubljanske): oddelek je dobil sredstva za projekt, projekt je bil končan, denarja pa je še nekaj ostalo, zato so asistenti dobili v podpis pogodbe, po katerih bi za izmišljene naloge dobili majhno plačilo. "Nagrada za dosedanje dobro delo!", so rekli nadrejeni. Seveda so podpisali in za nekaj 100 evrov zagazili v blato do kolen. Ko bodo v blatu do vratu, bodo "naši". Mogoče bo kdo od njih postal celo profesor. Ali pa premier.

Med kozolci nič novega

Tistim žrtvam sistema, ki si nočejo mazati rok, pa ostaneta na voljo emigracija ali (bolj ali manj) tiho prenašanje vseh križov in težav. Večina jih ostaja tiho v upanju, da bodo lažje ušli sadističnim pravilnikom in javnim uslužbencem, ki jih uveljavljajo. So se že naučili, da jih tisti, ki postanejo grožnja sistemu, hitro dobijo po glavi. Tudi emigranti, vsaj tisti, ki jih jaz poznam, raje pozabijo na tegobe, kot pa da bi se obrnili in pljunili na to močvirje. Njih ne bo več nazaj, verjemite.

Za razliko od njih pa sam še vedno upam, da se bo nekega dne dovolj ljudi nažrlo vsega tega, da bodo naredili prevrat in se bodo stvari končno obrnile na bolje. Upam! Ker v kolikor bodo sadistično-birokratski satrapi (s pomočjo raznih pravilnikov) vladali še naslednjih deset let, bodo oni in njihovi tihi podporniki ostali sami – kot grobovi!