Komentar

Ko bodo v blatu do vratu, bodo "naši". Mogoče bo kdo postal celo profesor. Ali pa premier.

"Narava je potrebovala milijon let, da iz opice naredi človeka, komunizem pa samo petdeset, da iz človeka naredi spet opico", pravi močno pijani Teodor Teja Kraj v odličnem srbskem filmu Profesionalec.

20.03.2016 22:00
Piše: Marko Gašparič
Ključne besede:   birokracija   sistem   univerza   slovenija   status quo

Foto: Wikipedia

Za sistem in vzdrževanje statusa quo je zato dobro, da si takšni, ki bi imeli moč, da ga spremenijo in takšni, ki vedo preveč, čim prej in čim bolj umažejo roke, ker so šele takrat, ko vsak vsakega močno drži za jajca, lahko vsi mirni in brez skrbi, da bi šel kdo na policijo ali pisal medijem. Menda so se profesorji ob nedavni aferi z dodatki za stalno pripravljenost bolj ustrašili tistega, kar bi še lahko ušlo v javnost, kot pa tistega, kar je že.

Ko nato zahteva še, da mu ansambel zaigra pesem Pada vlada!, ga natakar in pevec lepo prosita, naj bo tiho, saj je lokal poln policije, onadva pa imata doma majhne otroke. Teja odgovori s solzami žalosti in besa v očeh: "Mater vam j****, pa to govorim zaradi vaših majhnih otrok! Kaj se bo zgodilo z njimi, če ta satrap ostane na oblasti še naslednjih deset let?! Vsi bodo zapustili državo, ostali boste sami kot grobovi!!!"

 

 

Besede, ki nič ne veljajo

 

Prejšnji mesec sem opisal svoje prigode z Javnim skladom Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije v prispevku Zbogom, Zois! Naslov članka je parafraza nemškega filma Zbogom, Lenin!, na koncu katerega helikopter odnese Leninov kip. Na Wikipediji sicer piše, da Zoisov v Ljubljani še vedno stoji, vseeno pa se zdi, da je precejšenj del Slovencev že zdavnaj pomahal v slovo pameti, ki naj bi jo Žiga Zois simboliziral. Ena od stvari, ki me zelo fascinirajo, je zagotovo nenehno nanašanje in izgovarjanje na pravilnike. Od kakšnega ministra pa do gospe na drugi strani okenca. Čeprav je v Sloveniji že zdaj skoraj vsako dejanje nekako "urejeno" s pravilniki, v kratkem pa nameravajo z njimi precej bolj natančno urediti tudi misli (npr. nova pravila glede omejevanja sovražnega govora) in okus (npr. glasbene kvote v novem Zakonu o medijih), pa se vseeno kar pogosto zgodi, da kdo kaj naredi v nasprotju s pravili. Zato takrat slišimo še fraze kot so "v dobri veri", "po svoji vesti" in podobno. To, da so določena pravila nesmiselna in da je kakšna vest tudi gnila, ni pomembno.

 

 

Logika za telebane

 

Ker je prejšnji mesec na twitterju pod povezavo na moj članek nek lajnar napisal, da sem pokvarjen tudi sam in namignil, da bi v takih primerih spet veljalo dopolnjevati pravila, naj najprej na kratko pokomentiram to.

 

 

Kot prvo: davke v Sloveniji vedno plačam, kadar kaj kupim, obdavčljivih prihodkov pa nimam, ker živim od tuje štipendije in žepnine, ki mi jo da žena. Poleg tega od Slovenije že dolgo nisem dobil ničesar (razen zavrnjene vloge za Zoisovo štipendijo). Tudi zdravstveno zavarovanje, do katerega bi bil upravičen prek staršev, sem odjavil že pred časom.

 

Kot drugo: ne čutim se dolžnega vračati davkoplačevalcem stroškov za šolanje, zdravstvene storitve, varnost ipd., ki sem jih bil deležen 23 let. Te stvari so "dane" otrokom v naprej po zaslugi staršev, ne pa vzete na kredit! In čeprav so se v tem primeru predniki zadolžili za 30 milijard, jih moja generacija nima nobene moralne zaveze odplačati. Zato, kar se tiče "dolga", lahko rečem le, da so moji starši prispevali nadpovprečno. In da zdaj, ko sem na svojem in takrat, ko bom imel svoje otroke, ne bom imel nobenih težav s prispevanjem svojega deleža v žakelj. Je pa res, da to skoraj zagotovo ne bo v Sloveniji.

 

In kot tretje: kriterija za Zoisovo štipendijo sta zgolj in samo nadarjenost in uspešnost. Obstajajo tudi druge štipendije, ki so precej višje in imajo za pogoj vrnitev v Slovenijo, ampak jaz za takšno štipendijo nisem kandidiral.

 

 

Labirinti iz pravilnikov

 

Prejšnji članek sem napisal zato, ker so določene določbe pravilnika neumne, odnos javnih uslužbencev do vlagateljev pa neprimeren. Članek, ki ga pravkar berete, pa pišem zato, ker se mi zdi, da to ni izjema, temveč stanje duha v Sloveniji. V računalništvu obstaja notacija, reče se ji BPMN, s katero naj bi bilo mogoče zmodelirati kakršenkoli proces. Ta notacija je precej uporabna, saj z njeno pomočjo lahko pretvorimo človeški jezik, ki je dvoumen, v puščice, krogce in kvadratke, ki so definirani praktično enako natančno kot plus in minus v matematiki. Zato se pogosto lahko že iz slike vidi, če je proces sploh izvedljiv in kako bi ga lahko optimizirali ali avtomatizirali.

 

V času študija sva morala s sošolcem za projektno nalogo zmodelirati proces oddaje diplomske naloge. Ko sva prebrala pravila, ki so precej obširna, sva ugotovila, da se procesa, ki bi upošteval vsa, ne da zmodelirati, saj je nekaj aktivnosti povezanih v zanko (kot na primer: za začetek aktivnosti C je potrebna aktivnost B, za začetek aktivnosti B je potrebna aktivnost A, za začetek aktivnosti A pa je potrebna aktivnost C). Z drugimi besedami: v teoriji diplomske naloge ni (bilo) možno oddati. V praksi jo je seveda bilo, saj sicer ne bi nihče diplomiral. Ampak tukaj pridemo do zanimivega paradoksa: v državi, kjer je vse urejeno po nekih pravilih, zapisanih v zakonih in pravilnikih, se pravil ne držimo/jo, ker so ali nesmiselna ali pa celo neizvedljiva. In to tudi v primerih, ki bi morali biti tako enostavni in v življenju fakultete vsakdanji, kot je oddaja diplomske naloge.

 

Ne vem, če si želim izvedeti, kako bi izgledali BPMN modeli vseh procesov, ki jih je predpisala država in so za njeno delovanje bolj ali manj pomembni. Vendar glede na lastne izkušnje in pisanje nekaterih medijev o birokratskih avanturah navadnih državljanov mislim, da je še kar precej takšnih labirintov, iz katerih se lahko pride samo, če se poseka živa meja.

 

 

Avstro-ogrski sindrom

 

S takšnimi pravilniki so Slovenci imeli težave že v Jugoslaviji; bojda predvsem zato, ker so jih nemški gospodarji vzgojili v pridne, delavne, redoljubne in na sploh takšne, ki se držijo pravil. Zato je v trenutku, ko so se začela pravila pisati v Beogradu namesto na Dunaju, nastala težava: beograjska pravila namreč niso bila napisana, da bi se upoštevala do črke natančno. Nekaj je na tem avstro-ogrskem sindromu. To vidim predvsem na Južnem Tirolskem, ki je v duhovnem smislu Avstrija, v birokratskem (in geografskem) pa Italija. Avtohtoni prebivalci pravijo, da ni hujšega, kot je imeti italijanske zakone in germanske sodnike. Tudi na naši fakulteti smo imeli dekana iz Nemčije, ki je odstopil, ker je želel delati po pravilih in je ugotovil, da v tem primeru ne more narediti nič. Za njegovo vest in živce je bilo to preveč.

 

 

Mediteranski sindrom

 

Južnim Tirolcem se pravila pišejo v Rimu že skoraj sto let (od leta 1918), Slovencem pa že 25 let v Ljubljani. Smo dovolj "avstrijski", da bi bili za to kaj na boljšem? Seveda nismo: nova slovenska pravila niso nič boljša od italijanskih. Problem, ki nastane zaradi takšnih pravil, pa je, da v okolju, ko se po pravilih ne da storiti več nič, postane najpomembnejša stvar to, da na vrata ne potrka inšpektor. In na ta način slej ko prej sleherni mali človek postane mali lopov, represivni organi pa postanejo mali bogovi – kogarkoli bodo vzeli na piko, je najebal.

 

 

Prodane duše

 

Za sistem in vzdrževanje statusa quo je zato dobro, da si takšni, ki bi imeli moč, da ga spremenijo in takšni, ki vedo preveč, čim prej in čim bolj umažejo roke, ker so šele takrat, ko vsak vsakega močno drži za jajca, lahko vsi mirni in brez skrbi, da bi šel kdo na policijo ali pisal medijem. Menda so se profesorji ob nedavni aferi z dodatki za stalno pripravljenost bolj ustrašili tistega, kar bi še lahko ušlo v javnost, kot pa tistega, kar je že.

 

Bom navedel povsem izmišljen primer, katerega nauk je enak resničnim zgodbam, ki sem jih slišal iz slovenske akademske sfere (večinoma ljubljanske): oddelek je dobil sredstva za projekt, projekt je bil končan, denarja pa je še nekaj ostalo, zato so asistenti dobili v podpis pogodbe, po katerih bi za izmišljene naloge dobili majhno plačilo. "Nagrada za dosedanje dobro delo!", so rekli nadrejeni. Seveda so podpisali in za nekaj 100 evrov zagazili v blato do kolen. Ko bodo v blatu do vratu, bodo "naši". Mogoče bo kdo od njih postal celo profesor. Ali pa premier.

 

 

Med kozolci nič novega

 

Tistim žrtvam sistema, ki si nočejo mazati rok, pa ostaneta na voljo emigracija ali (bolj ali manj) tiho prenašanje vseh križov in težav. Večina jih ostaja tiho v upanju, da bodo lažje ušli sadističnim pravilnikom in javnim uslužbencem, ki jih uveljavljajo. So se že naučili, da jih tisti, ki postanejo grožnja sistemu, hitro dobijo po glavi. Tudi emigranti, vsaj tisti, ki jih jaz poznam, raje pozabijo na tegobe, kot pa da bi se obrnili in pljunili na to močvirje. Njih ne bo več nazaj, verjemite.

 

Za razliko od njih pa sam še vedno upam, da se bo nekega dne dovolj ljudi nažrlo vsega tega, da bodo naredili prevrat in se bodo stvari končno obrnile na bolje. Upam! Ker v kolikor bodo sadistično-birokratski satrapi (s pomočjo raznih pravilnikov) vladali še naslednjih deset let, bodo oni in njihovi tihi podporniki ostali sami – kot grobovi!

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
6
Dediščina komunizma: Vzhodna Evropa in Slovenija plačujeta visoko ceno zaradi nezaupanja javnosti v cepljenje
1
22.01.2022 02:00
Pogled na evropski cepilni zemljevid skoraj s kirurško natančnostjo odslikava nekdanjo Železno zaveso, ki je Evropo delila na ... Več.
Piše: Milan Krek
Težko je živeti v kletki. V mestu Gogi. Biti ves čas talec ene in iste ideologije.
14
20.01.2022 00:00
Iz glasbe kot univerzalne lepote sem z nerazumevanjem gledal na ta ideološki svet ozkosti. Kot so me razburjali tisti, ki so me ... Več.
Piše: Pavle Okorn
Novak Đoković je igral na karto "budi pametan i pravi se glup", a je izpadel samo glup
28
17.01.2022 01:02
Srbi, ki slovijo po konstantnem opevanju lastnega trpljenja, so tudi v Đokovićevem primeru iz muhe naredili slona in za nov kult ... Več.
Piše: Ana Jud
Ne film ne drama, ampak vmesno stanje. Biti na nobeni strani. Biti na svoji zemlji.
10
16.01.2022 01:00
Pier Paolo Pasolini je po mojem mnenju eden ključnih velikanov italjanske umetnosti nasploh. Pesnik, dramatik, gigant filmske ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Ljudje pa nič. Ostajajo doma in čakajo. Na kaj, vas prosim? Na rešilca, ki jih bo odpeljal v bolnišnico?
21
14.01.2022 04:45
Nenehoma se sprašujem, zakaj mora ta narod zaradi popolne neumnosti umirati, ob tem, ko bi se lahko v letu 2021 v celoti ... Več.
Piše: Milan Krek
Ne glejte v zrak! Na Zemlji bodo komedijanti sneli rokavice, maltretirali nepokorne državljane in razkazovali napihnjene mišice
13
09.01.2022 11:00
Tragikomedija Don't Look Up izpostavi ključni in sveto preprosti zgodovinski problem človeštva. Problem so skrajno neumni in ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Razstava: Jože Brumen, modernistični oblikovalec in umetniški erudit
4
08.01.2022 21:56
Takšne vrste razstave zahtevajo veliko več kot posameznikovo satisfakcijo; dolžne so kanonizirati in etično interpretirati ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Kaj ko bi anticepilci odgovarjali za to, kar so storili? Kaj ko bi končno priznali svojo zmoto in se vsaj opravičili?
24
06.01.2022 19:00
Leto 2022 se je začelo natanko tam kjer se je končalo leto 2021. In naša nacionalna televizija je ostala natanko na istem tiru, ... Več.
Piše: Milan Krek
Predlogi k novi ustavi: Slovenija ni Švica, bi pa lahko to postala vsaj na ravni ustave
9
05.01.2022 22:45
Ob osamosvojitvi Slovenije so nam politiki obljubljali, da bomo zaživeli v novi in samostojni državi po švicarskem vzoru. Če bi ... Več.
Piše: Janez Černač
Bolgarske depresije: Ni vse čisto zlato, kar prihaja iz Evropske unije ali Amerike
12
03.01.2022 20:00
Če drži, da je Slovenija do sedaj profitirala s članstvom v EU, je vendarle potrebna zvrhana mera pazljivosti in zadržkov ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
"Človeštvo ima le tri velike sovražnike: vročino, lakoto in vojno. Od teh je daleč najstrašnejša vročina."
8
02.01.2022 20:02
Pandemija se je končala, vendar so njene posledice vidne povsod. Ambrose Bierce je leta 1906 zapisal, da je epidemija bolezen, ... Več.
Piše: Luis Rubio
Evropska kulturna prestolnica 2022: Opera je čutna senzacija ideologije, njen transcendentalni ideal
7
01.01.2022 22:53
Ne more biti resne operne produkcije brez razvite države. Opera nastane vzporedno z nastankom pojma moderna država. Opera je ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Gotova negotovost: V letu 2022 najverjetneje še ne bo "vrnitve v normalnost"
9
01.01.2022 00:00
Omikron je vse postavil na glavo. Če smo bili pred njim že nekoliko optimistični, da bomo zaživeli vsaj del predvirusnega ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Slovenija potrebuje slehernika. Brez izključevanj. Potrebuje velikane. Ne le izjemne, ampak zares velike ljudi.
19
30.12.2021 21:22
Osamosvojili smo se z inovacijo. Slovenci zgodovinsko nismo nikomur nič dolžni. Ne sosedom, ne Evropi in ne svetu. Vse, kar smo ... Več.
Piše: Janez Janša
Demokracija in mi: Dobro je, da v katerem koli odnosu postaviš Kontrolorja svojemu egu
18
29.12.2021 21:00
Aktivni državljan je osrednje geslo razmišljanj Mihe Burgerja na našem portalu v zadnjih šestih letih. Aktivni državljan je zato ... Več.
Piše: Miha Burger
Izkoriščeni, razžaljeni, ponižani, zasmehovani in nazadnje še pozabljeni
18
27.12.2021 20:00
Te dni mi je na portalu+ najbolj v oči padel zapis kolegice Simone Rebolj, ki je opisala realno stanje življenjskega standarda v ... Več.
Piše: Ana Jud
V kakšni državi živim, ko mi premier ne more poslati pisma z dobrim namenom, lahko pa mi pišejo ljudje, ki mi grozijo in me žalijo?
18
26.12.2021 22:00
Veliko manj bi lahko bilo mrtvih to jesen, če bi me poslušali, pa so me raje obtoževali v medijih. Veliko manj bi bilo ... Več.
Piše: Milan Krek
Slovenci obožujejo revne, razžaljene in poniževane, da se lahko naslajajo nad njimi in počutijo večvredne
11
26.12.2021 11:00
Na ljubljanskih ulicah srečujem vedno več in vedno bolj rosno mladih kraljev ulice. Zadeti in odsotni prosjačijo v bojda ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Poplava vulgarizmov in brutizmov naročnikov, ki imajo kapital, nimajo pa zavesti o lepem
2
25.12.2021 20:53
Posebne vrste gnus spreleti človeka, ko se po povratku s potovanja zapelje z letališča v mesto in se mu v vpadnicah začnejo ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Tistih 8 hertzov razlike: Glasba med harmonijo z naravo ter nacističnim topotanjem
14
23.12.2021 23:59
Nekaj hertzov razlike v glasbi je lahko usodnih za ustvarjanje razlike med sozvočjem z naravo in nacističnim dirigiranjem ... Več.
Piše: Pavle Okorn
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Zapomnite si ta imena: Poslanke in poslanci, ki so glasovali za status quo glede prirejenih javnih razpisov in korupcije v zdravstvu!
Uredništvo
Ogledov: 1.913
02/
Novak Đoković je igral na karto "budi pametan i pravi se glup", a je izpadel samo glup
Ana Jud
Ogledov: 2.039
03/
Ljudje pa nič. Ostajajo doma in čakajo. Na kaj, vas prosim? Na rešilca, ki jih bo odpeljal v bolnišnico?
Milan Krek
Ogledov: 1.843
04/
Ruska invazija na Ukrajino je morda le še vprašanje dni, razen če bo Putin v zadnjem hipu presenetil z mirovnim predlogom
Božo Cerar
Ogledov: 1.072
05/
Težko je živeti v kletki. V mestu Gogi. Biti ves čas talec ene in iste ideologije.
Pavle Okorn
Ogledov: 1.100
06/
Poteza, ki si zasluži aplavz: Julian Assange postal častni član slovenskega centra PEN
Uredništvo
Ogledov: 1.394
07/
Od podražitev elektrike bodo na koncu profitirale zlasti domače državne energetske družbe
Bine Kordež
Ogledov: 1.026
08/
China’s Belt and Road Initiative: A win-win or a debt trap? The Case of African States
Valerio Fabbri
Ogledov: 872
09/
Panika na levici: Če jim bo Golob odletel iz rok, jih ne reši niti Kos na strehi!
Uredništvo
Ogledov: 3.002
10/
Ne film ne drama, ampak vmesno stanje. Biti na nobeni strani. Biti na svoji zemlji.
Dragan Živadinov
Ogledov: 620