Tragedija v šempetrski bolnici je pokazala, da se organiziran kriminal, ki obvladuje javno zdravstvo— izraz je oster, vendar se bojim, da edini pravilen —, ne ozira na človeška življenja niti mu ne pade na pamet, da bi sprejel odgovornost za posledice svojih zavržnih dejanj. Pacent je umrl zaradi usodne napake na medicinski opremi. Zaradi napačno povezanih cevi, če smo konkretni. Kako se je ta na videz banalna napaka sploh lahko zgodila, bodo ugotavljali kriminalisti in morda — z veliko sreče — celo našli krivca. Ni pa nujno. Kajti po prvih odzivih sodeč se ponavlja stara, grda zgodba, v kateri nihče nič ne ve, nihče nikogar ne pozna in predvsem nihče ni za nič odgovoren.

Smrt pacienta na Goriškem je vrgla senco na projekt urgentnega centra, s katerim se je hvalila ministrica za zdravje, pri čemer je bilo že pred meseci slišati previdna opozorila, da zaradi naglice in površnosti pri vzpostavljanju Urgentnega centra, ki deluje v okviru bolnišnice v Šempetru, odprli pa so ga šele konec lanskega leta, niso izključeni kakšni problemi. Toda še bolj neprijetno bo za Milojko Kolar Celarc in njeno najožjo ekipo tisti trenutek, ko bo nekdo iz Evropske komisije ugotovil, da izvedba projekta ni bila v skladu z obljubljenim, kar z drugimi besedami pomeni, da bo treba denar vračati. Bo takrat kdo sprejel odgovornost za to? Morda ministrica osebno?!

Seveda ne bo. V tej državi nihče ni kriv za nič. Tragični dogodek v Šempetru dokazuje, da se to sprenevedanje ne konča niti v najvišjih krogih. Koliko ljudi bo še moralo umreti, da bo nekdo odgovarjal za to? 10? 100? Morda 1000? Ko je Portal PLUS lani poleti začel razkrivati škandal s programom otroške srčne kirurgije, v katerem je po naših podatkih zaradi napak in malomarnosti umrlo 11 otrok (mednarodno poročilo o tem škandaloznem in nevarnem programu je sicer obravnavalo štiri smrti, vendar se je omejilo le na eno leto), smo pričakovali, da se bo kaj zgodilo. Da bodo šli v zrak starši mrtvih otrok, javnost, policija, pravosodje... morda celo Zdravniška zbornica Slovenije.

In kaj se je zgodilo? Pravzaprav nič posebnega. Univerzitetni klinični center Ljubljana je vložil tožbo proti našemu mediju, češ da smo škodovali njegovi časti in dobremu imenu. Pred tem se niso niti enkrat odzvali na naše pisanje. Niti enkrat! Ko sem dobil v roke tožbo, sem pomislil, da je danes verjetno biti lažje novinar in urednik v Putinovi Rusiji kot v naši "ljudski republiki", utemeljeni na korupciji in lažeh. Ter sprenevedanju državnih institucij, ki mu ni para daleč naokrog. Zaradi tega je razumljivo, da minister za zdravje ne more biti kar nekdo. Samo tisti, ki jih naplavi negativna selekcija se lahko kvalificirajo za takšen položaj. Ob izjavah Milojke Kolar Celarc je jasno, da lahko uspevajo samo v takšnem okolju, kakršno je slovensko. Kajti minister oziroma minister lahko kvasi še tako očitne neumnosti, pa se ne bo zgodilo nič.

Za Milojko Kolar Celarc bi bilo v primeru tragične "napake" v Šempetru bolje, če bi ostala tiho in si tako prihranila blamažo. O tem, da bi gospa odstopila, seveda ni govora. Če bi bil jaz predsednik vlade, bi jo že zdavnaj upokojil, tako kot Brigito Čokl, še vedno aktualno vršilko dolžnosti generalne direktorice UKC Ljubljana, ki se je pred dobrimi tremi meseci kot članica Sveta UKCL sama predlagala na ta položaj. Če smo zaradi podobnih manir skoraj križali nekdanjo premierko Alenko Bratušek, potem lahko zdaj ugotovimo, da smo jo po krivici. Oziroma da za kadrovanje v Kliničnem centru ne veljajo niti minimalni etični standardi.

Toda premier ne bo nikogar zamenjal, ker tega ne more. Lahko je bilo odsloviti neko Stanko Setnikar Cankar s šolskega resorja, ker reva ni imela za seboj nobenega vplivnega botra, poleg tega pa smo zanjo slišali samo dvakrat - ko je postala kandidatka za ministrico in ko je zaradi afere z dodatki odstopila. Da bi Cerar nagnal ministrico za zdravje, je možno zgolj teoretično. V ozadju so premočni interesi, ki mu tega ne dovoljujejo. Če bi posegel vanje, bi zamenjali njega. O tem ni dvoma.

Strahovito močni finančni interesi ohranjajo status quo v javnem zdravstvu. Klinični center je tipičen primer tega ribarjenja v kalnem. Če bi bile razmere normalne, potem ta instutucija ne bi že leto dni životarila pod različnimi vršilci dolžnosti, zadnja med njimi je prav Brigita Čokl, ki se je spretno zavihtela na čelo največje slovenske bolnišnice in tako morda načrte prekrižala svojemu predsedniku v Svetu UKCL Tomažu Glažarju. Ob imenovanju je obljubila, da se bo po treh mesecih vedejevstva umaknila, vendar zdaj kaže, da to ni tako samoumevno. Doslej edini javno znani kandidat za njenega naslednika Zvonko Hočevar namreč za dobaviteljski lobi ni primeren kandidat, ne ustreza pa niti dejanskim šefom slovenskega zdravstva. Brez njihove podpore pa nihče ne more postati generalni direktor Kliničnega centra. Če torej Hočevar misli resno, ga bodo morali ustaviti zlepa ali zgrda. Grozi mu odpoved delovnega razmerja, saj je dal intervju za Finance. Če kdo misli, da se šalimo, dodajamo faksimile zapisnika s Kolegija poslovnih direktorjev in vodstva UKCL, kjer so besedo ali dve rekli tudi o Hočevarju.

Pod točko 4 so sklenili, da se Zvonka Hočevarja za vsak primer znebijo:

Človeka bi radi vrgli iz službe, ker je ambiciozen in se želi ponovno prijaviti za generalnega direktorja? Ali zato, ker je dal intervju za Finance in povedal preveč? Mu nasprotniki ne ni ponudili protikandidata, se boste vprašali. Morda še kakšnega slamnatega moža? Ali pa novega čudežnega dečka, ekonomista in menedžerja. Ne sicer iz Kabulske banke, kjer se je udejstvoval Andrej Baričič, pač pa iz kakšne znane podjetniške družine, specializirane za lastninjenje. Tudi malce bolj divje, če smo natančni.

Dejanski šefi Kliničnega centra bodo naredili vse, da na čelo UKCL pride človek, ki bo deloval bolj resno in profesionalno od zadnjih treh vršilcev dolžnosti, hkrati pa ne bo pozabil, kdo ga je tja nastavil. Kajti pri nas je dejansko vse tako kot v tisti Ropovi jezni repliki Jankoviću o tem, kdo ga je nastavil za predsednika uprave Mercatorja. Nihče ne pride na vrh zato, ker bi si to zaslužil, ampak zato ker ga tja nastavijo zaradi lojalnosti. Povsod, kjer ima prste zraven država — to pa so dejansko politične stranke, predvsem tiste, ki so na oblasti —, ne boste našli trohice meritokratskih kriterijev, temveč zgolj in samo klientelizem in korupcijo. Zato pravimo, da je korupcija v Sloveniji sistemska. Ko sem bil še mlad in zaletav, sem nekje napisal, da je edina razlika med Sicilijo in Slovenijo ta, da je mafija tam na ulici, pri nas pa na oblasti. Kasneje mi je bilo žal, da sem naredil tako brutalno primerjavo, danes pa se ponovno sprašujem, če morda le nisem imel prav.

Javno zdravstvo, kjer se na leto obrne milijarda evrov — samo proračun UKCL znaša 450 milijonov evrov! —, je zagotovo idealna tarča plenilcev, saj se v nepregledni množici naročil z lahkoto skrije stotine postavk, kjer dobavitelji zaračunavajo mastne provizije. Potemtakem ni težko razumeti, da je prav (javno) zdravstvo že leta in leta plen zdravniško-dobaviteljske mafije in da ni nobenega razloga, da bi se milijonsko izčrpavanje prostovoljno končalo. Zakaj bi se le? So v vsem tem času že koga aretirali, obtožili ali obsodili? Je šel kdo v zapor?

Dokler bodo takšna retorična vprašanja sprožala salve smeha, se lahko s fenomenom ugrabljene države, kjer je javno zdravstvo ob energetiki, telekomunikacijah, infrastrukturi in drugih podsistemih le še ena velika priložnost za tatove javnega denarja, ukvarjamo le dežurni medijski psi čuvaji. Vendar gredo karavane dalje. Koliko milijonov evrov letno pokradejo iz tega žaklja, je nemogoče ugotoviti. Na Portalu PLUS, kjer se več naših sodelavcev že od junija lani intenzivno ukvarja predvsem z ljubljanskim Kliničnim centrom in njegovimi škandali in aferami, smo prišli do približne ocene "nekaj deset milijonov evrov". Toda z izjemo Financ se mediji v glavnem in doslej niso prav intenzivno ukvarjali s tem področjem. O razlogih na tem mestu ne bi ugibal, čeprav korupcija ni izključena.

Toda posledice tega zatiskanja oči pred resnico so izjemno negativne in če t.i. mainstream mediji ne bodo kmalu z vso resnostjo zagrizli v zgodbo o organiziranem kriminalu, ki obvladuje naše zdravstvo, ne bo sprememb na bolje; čakalne vrste bodo enako dolge ali še daljše, pacienti bodo umirali zaradi napak, za katere ne bo nihče odgovarjal, dobavitelji in posredniki bodo v miru služili milijone zaradi astronomskih provizij in marž, kadrovska politika v javnih bolnišnicah in na ministrstvu za zdravje pa bo ostala na enako katastrofalni ravni, hkrati pa bodo posamezni akterji, o katerih si bomo neodvisni mediji drznili poročati, proti nam vlagali tožbe in nas poskušali finančno uničiti. Na sodiščih se tako ali tako obnašajo tako, kot da smo mediji drugorazredni državljani, ki smo zlorabili svoje pravice že s tem, ko smo si sploh drznili pisati o njih. Ob tem me vedno bolj skrbi, kako bodo pod takšnim pritiskom svojo nepristranskost ohranjala sodišča. Nam slovensko sodstvo v teh primerih sploh lahko zagotovi pošteno in pravično sojenje?! Kako se bi na to dilemo odzvala sodnica, če bi jo pred začetkom glavne obravnave kot stranka v postopku izzval s takšnim vprašanjem? Bi me kaznovala zaradi razžalitve sodišča?!

Nikoli si nisem delal utvar, da so razmere znotraj največje slovenske bolnišnice enostavne ali da je možno čez noč spremeniti sistem, ki so ga korupcija, klientelizem in negativna selekcija že tako razžrli, da funkcionira samo še zaradi inercije, ta pa je definitivno v škodo bolnikov. A ko sem se pred dnevi napol tajno srečal s človekom, ki se je in se še bo izjemno izpostavil znotraj moralno opustošenega okolja UKC Ljubljana, sem dobil občutek, da naju je nevidna sila teleportirala v Neapelj, kjer se v zavetju lokalnega bara diskretno, skorajda šepetaje pogovarjava o tem, kako je Camorra prodrla že v vse pore javnih institucij in obvladuje vse ključne figure. Ko sem sogovornika v nekem momentu blago opomnil, da vse to, na kar me kot dolgoletni "insider" ljubljanskega UKC opozarja, v bistvu spominja na mafijsko prakso, se je živčno zasmejal: Oh ne ne, mafija ima vsaj svoja pravila in se jih drži...