Komentar

Dol z demokracijo! Hočemo Ajatolo*!

Težava je, da smo napaljeni na kultaštvo in mite, ki so nam edino vodilo pri odločanju glede konkretnih pogledov na svet, ki definirajo realno prihodnost.

11.06.2014 23:50
Piše: Boris Meglič

Težava je, da večina odloča po kriterijih, ki demokracijo v resnici zanikajo. Vir: www.mediaspeed.net

Razlog za nastanek demokracije seveda ni bil razsvetljenstvo posameznika, ki jo je predlagal. Šlo je za način vzpostavitve sistema odločanja med tistimi, ki so močni in itak že postavljajo pravila ter odločajo.

 

Mi demokracije v resnici nočemo. Ne priznavamo urejenosti razmerij med nami, ne priznavamo inštitucij, odločitve se sprejemajo iz centrov odločanja, ki sploh niso demokratično definirani in legitimni, praviloma pa volimo človeka, ne programa in rešitev.

 

V resnici gremo polagoma in nezavedno po poti uničenja demokracije. In morda, na žalost, je tako kvečjemu prav. 

Demokracija je krhka reč. In Slovenci smo zgolj naučeni, da jo spoštujemo in se deremo o pomenu demokratičnih vrednot, ki nam predstavljajo višek humanizma in civilizacijskega dosežka samega po sebi. Kaj bi z njo, nam pa ni več tako zelo jasno, kot nam niti ni blizu to vprašanje, še manj pa odgovor nanj. (S tem vprašanjem naj se ukvarjajo usekani ekscentrični fetišisti akademskih, od realnosti in srca odtujenih razprav – itak, Slovenija, pač.) 

 

 

Iščemo gazdo, odrešenika, ki bi bil personificiran odgovor na vse naše težave

 

Mi namreč radi povemo, da iščemo zgolj pravega gazdo. Seveda – mi bomo demokratično izbrali maršala, ki pozna vse odgovore na naše tegobe in ki točno ve kako se moramo (re)organizirati. Še več: on najbolje ve kaj mi mislimo, kaj želimo, čutimo in kaj je za nas najpametneje. Zato bi demokratično zavrnili demokracijo. Ker smo demokrati! Kajne?

 

Tega odnosa, oziroma želje Slovenci sploh ne skrivamo. Kje pa! To je naša ultimativna rešitev za vsako stvar. In to je prvi razlog, da demokracija pač ni za nas. V resnici si želimo najti nekoga, na katerega bi prenesli vsa pooblastila demokratične družbe, s tem pa bi demokracijo v resnici zgolj demokratično ukinili. In to bi pomenilo, da si v najboljšem primeru želimo le demokratično izbrati diktatorja. 

 

 

Gradimo kult nekoga, ki personificira naše vrednote (beri: travme); za tisto, kar počne in predlaga nam ni mar

 

Druga težava je, da malikujemo in volimo kult. V tem smislu ne gre za deklarativno iskanje velikega vodje (ker kandidata že imamo), čeprav je to logična posledica tega početja. Tu gre predvsem za to, da na volitvah izražamo pripadnost na osnovi zgodovinskih dejstev in tradicije, pripadnost kultu naših personificiranih vrednot ali bolje – travm. Predstavljene programske ideje in rešitve, če sploh obstajajo, ne štejejo. (Tam po novem šteje ultimativen izraz modrosti: smo za gospodarsko rast.) Ne štejejo niti dejanja tega, ki naše vrednote uteleša.

 

Zgolj zato našo levico in desnico definira odnos njihovega voditelja do NOB, partizanarije in cerkve. Še enkrat: demokracija nam ne služi kot mehanizem izbora programov, idej in rešitev, ampak kot mehanizem ravnanja že tako ravnih vrst, naših in vaših, in vsiljevanje svojega pogleda na svet drugim, ki mislijo drugače. Opaziti moramo, da gre v obeh zgornjih primerih za kult posameznika. Tako na desnici, kot na levici. Kultisti smo. Sprijaznimo se. Ne demokrati. (V tem primeru se gradi kult nekoga, ki pooseblja naša stališča do zgodovinskih vrednot in dogodkov, ki bi lahko zgolj zaradi tega vladal in se ne oziramo na njegov program, ideje.)

 

 

Playerji**, ampak nas resna vprašanja ne brigajo in tudi odločamo ne racionalno

 

Še tretji dokaz, da demokracije nočemo, oziroma, da jo zavračamo in da nam ta družbeni model sploh ni blizu: demokracija služi kot mehanizem izbora rešitev odločanja. Pustimo za trenutek ob strani zgoraj prikazana dejstva, ki nakazujejo, zakaj v bistvu ne izražamo svoje podpore programom in rešitvam. Tu bomo opredelili, da je težava prav v tem – da ne. Demokracija je namreč sistem, kjer morajo posamezniki – playerji odločati racionalno. Kjer mora poteze vleči in zanje odgovarjati tisti, ki ga za to, za te poteze, namreč, pooblastimo. Na tem demokratično organizirana družba stoji in pade.

 

Gre za organiziranost, kjer smo vsi playerji in zato pooblaščeni za odločanje. In kdor odloča, mora biti pri tem pravičen, učinkovit (v smislu zagotavljanja blaginje) in moder. Mi pa, kot povedano, preko demokracije obračunavamo z drugače mislečimi in jim vsiljujemo svoj pogled, izkazujemo svojo pripadnost in predanost posameznikom, tudi idealom, ter izkazujemo svoja stališča do NOB in cerkve, ob vsem tem pa – kar je ključno – zavračamo racionalne debate in argumente (z očitki o neoliberalizmu, klerofašizmu in komunajzarstvu; brez vsakršne racionalne razlage), torej nismo niti modri, ker ne odločamo na podlagi evalvacije idej predlagatelja, ki jih večkrat sploh nima.

 

Za nas je torej demokracija pogreb! Skregani in lačni mitomani postajamo, demokracija pa zgolj sredstvo buzeriranja drugih in uveljavljanja svoje zagrenjenosti, mitomanstva in neumnosti ter celo izživljanja. In demokracija, če bi nastala zato, da bi lahko ravnali, kot ravnamo mi, ne bi nikoli niti zaživela, kaj šele preživela.

 

 

Demokracijo ljubimo, a je ne razumemo

 

Mi ne razumemo usodnosti pomena urejenosti razmerij med vsemi – pravično, učinkovito, modro. In to je tista prava krhkost vsake demokratično organizirane družbe. (Tenzije playerjev so tisto, kar meče sisteme na kolena). Ne zaradi nerazumevanja samega, ampak zaradi posledic našega, posledično nerazumnega ravnanja. Tu najprej poči in tudi najbolj usodno. Zaradi krivic, ki povzročijo nemire in neučinkovitosti vodenja, ki pelje v splošno bedo, kar zopet povzroči nemire.

 

In že smo pri razlogu za nastanek demokracije: da ne bi prihajalo do nestrpnosti in do neučinkovitega vodenja (pustimo razsvetljeno pravičništvo ob strani). Da se playerji uskladijo in uravnajo razmerja še med seboj (za to imamo mi inštitucije). Ampak pri nas to ne deluje, ker družba očitno ni razvila demokratičnih vrednot in mentalitete.

 

In kje je paradoks? Paradoks je v tem, da so pri nas najbolj napaljeni na demokratično odločanje tisti kultaši, ki jih demokracija v bistvu ovira pri zastopanju svoje volje, ker bi brezpogojno na oblasti radi voditelja, ki zastopa njihovo stališče do NOB ali pa cerkve. Pri tem jih programsko delovanje in odgovori na težave družbe sploh ne brigajo, kaj šele, kako ravnati z »vašimi« in ne zgolj našimi. To so tisti, ki bodo v poveličevanju kulta posameznika, ki ga bodo volili ne glede na to, kaj bo ta počel, volili do smrti – ker delijo z njim skupne vrednote glede NOB ali pa cerkve, pri čemer drugo ne šteje.

 

To so tisti, ki bodo zaradi malikovanja svojega favorita na podlagi lastne travme pognali državo čez rob ali pa dovolili, da njihov favorit razkolje narod zaradi lastnega pogleda na dogajanja med drugo svetovno vojno ali pa vaše osebne travme v zvezi s tem. In to so ti, ki v resnici niso zreli za demokratično odločanje, ker v resnici ne vedo, kaj bi z demokracijo drugega, kot nadvladali druge. To pa je skregano z logiko nastanka demokracije. Še več: to je dokaz tega, da smo miselno še vedno v totalitarizmu, čeprav posajenem na demokratičen temelj. In tudi, če bodo besedo demokracija mrmrali, medtem ko bodo spali, to niso tisti pravi demokrati.

 

Natočimo si čistega vina: težje je biti v nedelujoči demokraciji (glej Bosno) kot v delujoči avtokraciji (glej Rusijo). In povejmo neposredno: demokracija (z institucionalnim okvirjem) je varuh interesov posameznika, čemur se lahko odrečemo prostovoljno. In, če nismo pripravljeni odgovorno upravljati s svojo pristojnostjo, s tem pa odgovornostjo (beri: racionalno), potem je resnično bolje, da gremo v avtoritarizem posameznika, ker slabše, kot v sistemu krvolokih tropov organiziranih plenilcev, ne more biti. Bo vsaj kdo polomil prste managerskim prevzemnikom. Mi pa si bomo natočili čistega vina – da smo nesposobni zdraharji. Družbeno gledano bo morda res manjša škoda, če avtoritarni oblasti pustimo nadlegovati manjšine, kot pa da to počne na poti v zlom družbe vsak z vsakim.

 

 

Nastanek demokracije ni delo posameznih razsvetljencev

 

Razlog za nastanek demokracije seveda ni bil razsvetljenstvo posameznika, ki jo je predlagal. (Ker za konstruktorsko mizo zna dobro delujočo in pravično družbeno paradigmo in s tem povezan socialni konstrukt na papir vreči zgolj Karl Marx - veličastni.)

 

Šlo je za način vzpostavitve sistema odločanja med tistimi, ki so močni in itak že postavljajo pravila ter odločajo. Šlo je za dogovor o načinu vladanja med tistimi, ki itak so vladali. Zato, da se ne bi potolkli med seboj. (Grška demokracija je bila omejena na playerje, pri nas pa na vse polnoletne.) Razlog, da mi ne uspemo postaviti temelja demokracije, je sedaj jasen: hočemo, da bi vladali tisti, ki tega nočejo, tisti, ki tega niso niti sposobni – mi vsi. In tu je ključ do rešitve naših težav. Insistiramo v sistemu, ki nam ni blizu, ki se ne prilega delovanju naše družbe. Zato imamo sive like, zato nam inštitucije ne delujejo, zato imamo več opraviti s tem, kako je mislil Gregorij Rožman, kot s tem, kaj mislita Uroš Čufer in njegova šefica Bratuškova.

 

V Sloveniji je težava apatičnost playerjev za vodenje oziroma upravljanje. In v resnici ne gre za neko uzurpacijo ali pa krajo države, kot se rado govori. Gre za uzurpacijo, za katero je dal pooblastilo narod, in narod še vedno večinsko stoji na tem stališču, da je to dobra rešitev.

 

Napihnjeni in samovšečni vaški bebci smo, nerazsodni in nezmožni razmisleka. Ja, tudi tistega razmisleka: ali ima tale pred mano, ki ga ne maram (bebec, seveda), ker spi pod sliko Janeza Janše, tokrat, v zvezi s predlagano dotično rešitvijo, vseeno prav. Ne razumemo, da je na preizkušnji demokracija in s tem naša skupna blaginja, ne pa farovž in NOB, s tem pa ponos naših prednikov in naših pogledov na svet!

 

 

V demokraciji je odgovoren, moder in pravičen "boss" oziroma "player" slehernik, ne gazda

 

Problem je torej ta, da bi morali biti v demokratični družbi pravični, modri in učinkoviti pri odločanju vsi. No, bodimo še realni: večina bi morala biti vsaj racionalna in pragmatična. Pa ni! Je racionalno kričati ob pogledu v proračunski deficit, da gre za neoliberalizem, ali pa da naj dajo denar nazaj tisti, ki ga nimajo več, pa bo? Je racionalno zavrniti spremembe ustave, zato ker jih predlaga klerofašist? Je morda racionalno zablokirati pravice nekim družinam, ker ne ustrezajo splošni predstavi o tem, kako bi morala družina izgledati? Koga briga! Fašisti, neoliberalci, klerikalci, komunjare – to so ultimativni očitki za suspenz pameti, ne racionalni argumenti, ki bi peljali do rešitve.

 

Težava je, da večina odloča po kriterijih, ki demokracijo v resnici zanikajo. Po kriterijih, ki se ne ukvarjajo z učinkovitostjo vodenja. Sploh pa ne pravičnostjo ali pa vsaj urejenostjo razmerij med nami. (Slednje celo radi pohodimo, ker na ta način celo izkazujemo pripadnost svojim.)

 

Nadaljnja težava je, da v resnici demokracijo zgolj oportuno hlinimo. Ljubezen do demokracije nam je položena v zibelko. In fuj ga, primitivca, ki bi si drznil vanjo dvomiti, razen s tisto jako globoko: "demokracija je že res najslabša družbena ureditev, zgolj z izjemo že preizkušenega". (Če k temu pristavite še kak latinski izrek, bodo vsi razumeli veličino vaše razgledanosti. Nato si vzemite 5 sekund tišine, in ko vsem dokažete, da so bebci, jim še prijazno in pokroviteljsko prevedite – vžgalo bo!)

 

Tretja težava je, da smo napaljeni na kultaštvo in mite, ki so nam edino vodilo pri odločanju glede konkretnih pogledov na svet, ki definirajo realno prihodnost. Če kdaj pridemo do spoznanja, da prav to pomilujemo pri manj razvitem muslimanskem svetu, bomo lahko začeli s samopomilovanjem. Razlika bo zgolj v tem, da našo percepcijo definirajo drugačni miti, ki realnost slikajo drugače, ampak enako napačno. Kulti in miti so dogmatični. Realnost pa stvar pragmatizma.

 

 

Demokracije nikoli ne boste izvozili

 

V Afganistanu je naša težava v resnici vidna najbolj. Vsi vemo, da ima največjo politično težo tam vera in zato vrhovni predstavnik verskega združenja – Ajatola. V Afganistanu sploh ni pomembno, kaj kdo mislil, počne ali pa si želi početi. Pomembno ni niti vprašanje, kaj je smiselno in se splača. Pomembno je zgolj stališče, oziroma odobravanje Ajatole, ki je lahko razsvetljenec ali pa tiran. On je predstavnik vernikov, ki ga izberejo fanatiki na podlagi nekih drugačnih (verskih) argumentov, ki jih prepričajo. In ti argumenti v resnici nimajo veze s početjem vrhovnega vodje ali pa z vedenjem o relevantnih dejstvih. Tu je fiksiran vpliv vere, stvar učinkovitosti pa naključna variabla. (Kako smešno, da sta pri nas fiksirani variabli odnos do NOB in cerkve, medtem ko je učinkovitost naključna, kaj?)

 

 

Hočemo Ajatolo!

 

Bistveno za razumevanje težave je, da se tam demokracija ne more prijeti, ker je narod ne upošteva. Ker velja tihi konsenz, da se jo gazi. Ker je tam normalno, da se demokracije gredo samo dokler drugače ne pove Ajatola in takrat bo Ahmedin Edžad zgolj pristal ali pa odletel. Ker narod v resnici podpira Ajatolo in ne Edžada. In to je realna slika. Ne volilni izid. (In ja: pri nas lahko zbijete kakšno šalo na račun kakšnega posameznika, če boste pa to v zvezi s partizanarijo ali pa farovžem, boste pa takoj naši ali pa vaši.)

 

Enako je z institucionalnim okvirjem: nima veze kaj pravi ona ali druga deklaracija, zakon, uredba, nad izvajanjem katere bo bdela inštitucija. Ker oni inštitucije ne bodo upoštevali, ko bo njeni odločitvi nasprotoval Ajatola. Zagotovo je težava tudi raven splošne izobrazbe, saj je v Afganistanu težava že pismenost (pri nas pa osnovno seštevanje, ki iz mita uspešnosti propadle Jugoslavije naredi zgodbo o medgalaktičnem uspehu človeške dobe). Tam delujejo osebni dogovori, veze, poznanstva bolj kot instituti in inštitucije. In to je resnična težava demokracije na slovenskem. V Afganistanu je zgolj toliko bolj očitna.

 

Naj spomnim: mi smo dovolili, da managerski prevzemi postanejo poslovna praksa stoletja, čeprav normalna sodišča obsodijo vsakogar, ki kapital podjetja zlorabi za prevzem tega podjetja samega. Se spomnite, recimo, kako je nastal konglomerat Pivovarne Laško? Tako, da smo od Urada za varstvo konkurence zahtevali, da zamiži, ko se je dogajala koncentracija. Lahovnik je takrat utemeljeval, da 90 odstotna koncentracija ne pomeni nujno prevladujočega deleža. Skratka: mi smo Afganistan. Ne upoštevamo institutov in inštitucij. In čim prej se odkrižajmo demokracije, če je nismo pripravljeni ali pa sposobni imeti, da se vsaj slepili in mučili ne bomo. 

 

Zato se le ne sprenevedajmo in ne pomilujmo afganistanskega naroda. Mi imamo zgolj zaradi geografske lege boljšo platformo, mentaliteto pa podobno.

 

Morda bo zgodba o razpadu Jugoslavije nekoč zasijala v vsej sprevrženosti, ki bo sledeča: v resnici nismo bili proti avtokraciji, kultaštvu in socializmu, niti nam ni bilo mar za blaginjo. Bratstvo in enotnost – v uh me piš – stolkli smo se samo zaradi nacionalističnega vprašanja, ki nam je zameglilo um in smo se stolkli zaradi nasledstva drugega Tita? Ampak o tem drugič.

 

 

Nazaj h Grkom

 

In vrnimo se h Grkom. Grki so sistem demokracije razvili, da bi uravnali sistem playerjev. Da ne bi prihajalo do vojn ali pa spopadov med vplivnimi in za družbo koristnimi, pomembnimi. Da je sistem preživel, ali bolje - obstal, je bilo potrebno to, da največji playerji tako hočejo. Ker so bili playerji, so znali biti tudi gazde (racionalni, modri). In ker so vse to itak že bili, so lahko učinkovito vse to bili še naprej, tudi demokratično organizirani. Problem naše demokracije pa je v tem, da smo vsi gazde, playerji pa nikoli nismo bili in ne znamo biti, niti nismo sposobni biti v vsej zagrenjenosti. Mi smo zgolj iracionalni playerji, in vse kar vidite v naši državi, je posledica tega.

 

Dogovor o demokraciji je obstajal samo zato, ker je bil sklenjen med resničnimi playerji, ki so to pogodbo znali, in so jo bili tudi pripravljeni zastopati. Ker – ne me basat z zgodbicami o razsvetljenstvu in mesijah. Slovenci, recimo, ne znamo takšne pogodbe uresničevati, niti nismo takšne pogodbe v resnici pripravljeni podpisati. In v resnici lahko sistem demokracije razpade samo, če se centri moči prestavijo drugam, sicer bo to demokracija, in njene inštitucije, korigirala, drugače pa narod na ulici z jasnim ciljem in zahtevo, enotno. V Sloveniji se dogaja točno to, da vsi državljani z volilno pravico nismo pravi playerji (ne znamo biti), oziroma se je zgodilo. Ciniki bodo rekli – ostalo je, kot je bilo. 

 

 

Gadafi je lahko nekaterim celo vzor

 

Hočete rešitev? Evo jo: Gadafi je razvil uspešen model obvladovanja vplivnih družin, ki so predstavljale resnične centre moči, zato posledično odločanja. (Gadafi je obvladal kupe puščavskih klanov preko različnih mehanizmov in na ta način vzdrževal red in mir, kakršen pač je bil.) Dokaz o tem vidite. Pred posredovanjem v imenu demokracije (za katero narod ni zrel) je država delovala, kakor pač je. Danes pa ne deluje niti toliko. In to bodo povedali predvsem domačini, ki so že skoraj izgubili vero v demokracijo, ker ne deluje. Ampak hej – mi iz istih razlogov izgubljamo vero v kapitalizem – ker ga nismo sposobni imeti. Saj veste: ko bo nekomu ustrezalo izigrati institucijo, jo bo. In mi ga bomo takrat podprli, ker smo proti, recimo, ameriškemu kapitalizmu, ali pa za naše!

 

 

Odločitev bo na koncu samo naša. In čas je, da se odločimo

 

Mi demokracije v resnici nočemo. Ne priznavamo urejenosti razmerij med nami, ne priznavamo inštitucij, odločitve se sprejemajo iz centrov odločanja, ki sploh niso demokratično definirani in legitimni, praviloma pa volimo človeka, ne programa in rešitev. Imamo sistem, v katerem smo playerji vsi, v bistvu pa tega nismo sposobni, ali pa nočemo biti, niti se s tem ukvarjati, niti nismo zmožni racionalno, modro in pravično odločati in kreirati prihodnosti. 

 

V resnici gremo polagoma in nezavedno po poti uničenja demokracije. In morda, na žalost, je tako kvečjemu prav. Prav zaradi tega, ker bomo tako dobili družbeni model, ki se bolje prilega našim vzorcem delovanja in vedenja in nas ne bo tako utesnjeval. In zato bo v naših glavah, sicer ne tako humanistično dovršen sistem, deloval bolje. Bo pa takrat problem, ko se bo prvi zadrl: "bebci, niste zreli, ne razumete, pa še zmeniti se znate!" … in imel bo prav.

 

 

*Ajatola je v muslimanskem svetu naziv za zelo uglednega teologa in razlagalca islamskega prava, temelječega na koranu

**Player je tisti, ki v resnici, zaradi svojega vpliva, odloča

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
Finci in Estonci imajo lepi premierki, vendar to še ne more biti razlog za kopiranje njihovega zdravstvenega sistema
0
31.01.2023 23:59
Po novem imamo Strateški svet, ki ga vodi predsednik vlade. Imamo lastne strokovnjake, zato nam res ni treba kopirati tujih ... Več.
Piše: Milan Krek
Rusi ne prihajajo, Rusi so že dolgo tukaj med nami
6
31.01.2023 11:10
No pa smo poleg vseh dnevnih dogodivščin, političnih, modnih, protokolarnih, muzejskih peripetij v naši deželici dobili še pravo ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Avtokracija je navzven videti res trdna, a je navznoter v resnici izjemno šibka
12
25.01.2023 20:00
Mediji so eden pomembnejših segmentov vsake avtokracije. Večina medijev tako v državni kot v privatni lasti je oblasti ... Več.
Piše: Andraž Šest
7352 žalitev
12
24.01.2023 20:25
7352 evrov je znesek, ki naj bi ga predsednica Državnega zbora po uradnih podatkih zapravila na račun davkoplačevalcev za njen ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Kot v češki risanki A je to!: Zdravstvena reforma premierja Goloba in ministra Loredana
16
23.01.2023 22:15
V vladne sobane se je naselil strah. Bojijo se sindroma Šarec, ko so mu koalicijski partnerji kljub opozorilom toliko časa ... Več.
Piše: Milan Krek
Gostujoče pero: Januar je pač tak mesec
24
22.01.2023 20:00
Lepota novega leta je v tem, da se ponovno obrne list. Četudi je življenje zvezna stvar, konec decembra vseeno potegnemo črto ... Več.
Piše: Anže Logar
Damnatio memoriae ali koga moti muzej, posvečen slovenski osamosvojitvi
18
21.01.2023 22:40
Odločitev vlade, da sledi predlogu ministrice za kulturo in združi Muzej slovenske osamosvojitve in Muzej novejše zgodovine ... Več.
Piše: Igor Bavčar
Tanki za Ukrajino: Dolgoletno nemško paktiranje s Putinom bo Evropo še drago stalo
23
20.01.2023 19:30
Kot že dvakrat v dobrih sto letih je Nemčija ponovno destruktivna sila Evrope. Nekoč so nemški tanki uničevali evropsko ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Opravičilo s kladivom
27
17.01.2023 20:00
Minister za zdravje Danijel Bešič Loredan je naredil napako v odločilnem trenutku. Nemudoma, pred vsemi televizijskimi kamerami ... Več.
Piše: Milan Krek
Uredniški komentar: Minister za finance kot blagajnik
14
16.01.2023 20:32
V normalni državi je minister za finance steber stabilnosti, kreator jedrne politike vlade. Pogosto celo bolj pomemben kot ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Politična satira: Kako so Nataša, Urška in Robert vrnili ugled najvišjim državnim funkcijam
10
13.01.2023 23:00
Prejeli smo magnetogram sestanka predsednice republike, predsednika vlade in predsednice državnega zbora o vrnitvi načetega ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Nova svetovna ekonomija: Ko bomo sprejeli realnost večpolarnega sveta, bomo lahko rešili probleme, ki so se nam izmikali
23
12.01.2023 20:00
To novo serijo kolumn odpiram v novem letu in novem začetku za Brazilijo z inavguracijo predsednika Lule da Silve. Njegovi ... Več.
Piše: Jeffrey Sachs
Kitajsko leto zajca: Kaj nas letos najverjetneje čaka v mednarodni politiki
12
11.01.2023 20:30
Novo leto močno spominja na svoje tri brate, 2020, 2021 in 2022. Zapletena družina. Videti je, kot da se zgodovina ponavlja. ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Država kot Radio GA GA
21
10.01.2023 19:43
Zadnje čase se novice mainstream medijev berejo kot satirični portali. Ustvarjalci slednjih pa imajo vedno lažje delo, saj se ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Minister za katastrofe v zdravstvu prikriva, da je brez osebnega zdravnika v resnici skoraj 190.000 ljudi!
36
08.01.2023 19:00
Izredne razmere v zdravstvu, ki jih minister za zdravje patološko zanika, vnašajo hudo diskriminacijo, neenakost med državljane. ... Več.
Piše: Milan Krek
Fenomen Lažgoše: Razvpita proslava, ki skruni vojno grobišče in tepta spoštovanje do umrlih
40
07.01.2023 00:50
Politične norije na grobu v Dražgošah povedo, da jim groba sploh ni mar. Kljub večkratnim opozorilom se požvižgajo na 8. člen ... Več.
Piše: Jože Dežman
Vse kočije Urške Klakočar Zupančič
23
05.01.2023 23:25
Natanko na prvi dan novega leta je predsednica Državnega zbora poskrbela za pravi skandal: na tradicionalni novoletni koncert ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
O spodobnosti, patru Rupniku in Prešernovi nagradi
15
03.01.2023 20:00
Poudarjeno govorjenje o svobodi, ki označuje sleherni totalizirajoči ideološki diskurz, je pač znak, da sta tako svoboda kot ... Več.
Piše: Marjan Frankovič
Med socializmom in kapitalizmom: Joc Pečečnik odgovarja Urški Klakočar Zupančič
23
02.01.2023 21:30
Potem ko je predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič v novoletnem intervjuju za spletni portal Siol okrcala Joca ... Več.
Piše: Joc Pečečnik
Učne ure televizijske napovedovalke Nataše
22
02.01.2023 00:00
Od novoizvoljene predsednice imamo pravico pričakovati, da se bo obnašala, kot se predsednica republike mora obnašati. Da se bo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Gostujoče pero: Januar je pač tak mesec
Anže Logar
Ogledov: 2.551
02/
Kot v češki risanki A je to!: Zdravstvena reforma premierja Goloba in ministra Loredana
Milan Krek
Ogledov: 1.742
03/
7352 žalitev
Tilen Majnardi
Ogledov: 1.702
04/
Damnatio memoriae ali koga moti muzej, posvečen slovenski osamosvojitvi
Igor Bavčar
Ogledov: 1.841
05/
Odgovor na vprašanje, kdo najbolj ogroža Rusijo, je enostaven: Rusija.
Maksimiljan Fras
Ogledov: 1.559
06/
Avtokracija je navzven videti res trdna, a je navznoter v resnici izjemno šibka
Andraž Šest
Ogledov: 1.165
07/
Manevrskega prostora za višje plače v Sloveniji na žalost takorekoč ni
Bine Kordež
Ogledov: 1.072
08/
Rusi ne prihajajo, Rusi so že dolgo tukaj med nami
Tilen Majnardi
Ogledov: 721
09/
Tanki za Ukrajino: Dolgoletno nemško paktiranje s Putinom bo Evropo še drago stalo
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.853
10/
Izključitev Rusije iz sistema SWIFT je priložnost za Kitajsko in za internacionalizacijo juana
Valerio Fabbri
Ogledov: 465