Tretjič, problem so prej ko slej neprilagojeni posamezniki, pa čeprav niso več tujci; so že rojeni na Zahodu: druga in celo tretja generacija. To se vklaplja v teorijo o epidemiji pred-ojdipalnosti; izvedenci govorijo o kronični krizi istovetnosti. Ti desperadosi po tem, ko je njihovo življenje že en sam poraz, laže verjamejo, da bodo, če bodo umrli kot islamski "mučenci", zajadrali v islamska nebesa. Tam jih čaka 40 devic.

Je pa v življenju že tako, da en odstotek (ali bolje promil) ljudi povzroča 99 odstotkov problemov.

Racionalna priseljenska politika

Pred leti, ko sem v Montrealu študiral kriminologijo (no, bolj jungovsko psihoanalizo) sem moral na imigracijski urad, da so mi podaljšali študentsko vizo. Uradniki so v Québecu, ne tako kot pri nas, zelo prijazni, trudijo se, da bi človeku ustregli. Spomnim se torej nekega gospoda, ki je bil "uradnik za imigracijo" (immigration officer). Po opravljenem postopku in po tem, ko mi je vizo že podaljšal, mi je namenil vprašanje: "Bi se vi morda želeli za stalno preseliti (imigrirati) v Kanado?" Ker sem takrat že imel štipendijo za univerzo v ZDA (pa tudi iz drugih razlogov), sem moral prijazno ponudbo odkloniti. Kasneje sem se večkrat spomnil na ta dogodek in na to, kako proaktivno Kanada zasleduje svojo racionalno priseljensko politiko.

Kanada ima za razliko od Evrope potrebo po zapolnitvi svojega ogromnega teritorija. Naravni demografski prirastek za kaj takega ne bi zadoščal. Tudi v ameriški tradiciji je stvar le malo drugačna. Zaporedni imigrantski valovi so Ameriki od nekdaj dovajali svežo delovno silo, ki jo je bilo mogoče izkoriščati z nižjimi mezdami; te so bile nižje kot za (takrat še) sindikalizirane ameriške delavce. ZDA imajo za posamezne države, iz katerih bi se ljudje želeli, priseliti, svoje nižje ali višje kvote –, pri tem pa nihče ne pove, kakšna je ta imigracijska politika.

To je skrivnost, katere poanta pa, o tem sem prepričan, sloni na izkustvenem spoznanju s preteklimi imigranti iz posameznih etničnih okolij. Z nekaterimi od teh so težave. Drugi pa se hitro in tvorno, na primer Azijati (Orientals), vključijo v družbeno delitev dela. Že v naslednji generaciji se njihovi otroci vpisujejo na univerzo. Ko sem zadnjič predaval na Harvardu, je bil ta dobesedno preplavljen s Korejci. Korejci so pridni in bistri, imajo zelo stabilen živčni sistem.

Moja sestra je imela svojo pediatrično prakso v Ohiu. Nekoč me je s sabo vzela v porodnišnico, hotela mi je nekaj pokazati. Ker je kot pediater morala preveriti zdravje nekega novorojenčka, sva šla v neonatalni oddelek. V veliki sobi, v kateri je bilo v vrsti poravnanih kakih trideset "banjic", se je na ves glas pridušalo skoraj vseh trideset malih bitij. Peljala pa me je na konec vrste na dnu te sobe, kjer je bil nek azijatski dojenček. Bil je popolnoma miren in je zaupljivo zrl v zrak. Rekla mi je: "No, vidiš, ti imajo veliko bolj stabilen živčni sistem..."

V ZDA, zlasti pa tudi v Kanadi, imajo Azijati zato odprta vrata. ZDA so v času vietnamske vojne sprejele na tisoče t.i. "ljudi s čolnov" (boat people). Vsi so kasneje uspeli, z njimi ni bilo nobenih problemov. Tudi Portugalci (spodaj) so sprejeli od vseh največ Kitajcev. Kanada, Avstralija, Nova Zelandija in ZDA imajo z imigracijo stoletne izkušnje. Mnogi naših izseljencev, kot jih je ganljivo opisovala že Zofka Kveder (vir), je šlo skozi postopek na Ellis Islandu, na otoku v Njujorškem zalivu. V tistem času so jih preverjali glede tuberkuloze in sifilisa (Wassermann test), vpisali so jim ameriško ime in jih, če so bili sprejeti, napotili na delo na gradnjo kakšne železnice v srednji Ameriki (Midwest). Če niso bili sprejeti, so jih z isto ladjo napotili nazaj v Evropo.

Sicer pa je bilo geslo tistega časa, zapisala ga je Emma Lazarus: "Give me your tired, your poor, your huddled masses yearning to breathe free..." (Dajte mi svoje utrujene in revne, svoje zavržene množice, ki si žele svobodno zadihati…) (vir). Ni pa bilo usmiljenje, kakor zdaj v Evropi, niti slučajno glavni motiv imigracije. To se je, ko so zavrnili veliko Judov, pokazalo v času druge svetovne vojne.

Evropska demografska luknja

Tudi Evropa se bo prej ko slej morala opredeliti za intenzivno priseljevanje. V sedemnajstih državah Evropske unije je naravni prirastek manjši od smrtnosti (vir): Nemčija, Avstrija, Madžarska, Hrvaška, Slovenija, Romunija, Bolgarija, Češka republika, Poljska, Slovaška, Švedska, vse baltske države itd. Niti ena evropska država razen Francije nima koeficienta rodnosti nad 2 otroka na žensko, povprečje v Evropi pa je 1, 58. V Sloveniji je rodnost z 1, 58 otroka na žensko, točno v evropskem povprečju. Najnižja (1,30) pa je rodnost na Poljskem.

Demografsko gledano in na dolgi rok se bo Evropa, če ne bo dovolila imigracije, kritično postarala in izumrla. Še prej pa bodo implodirali penzijski fondi. Tudi je jasno, da postarane populacije niso inovativne. Stari ljudje so, kot je to ugotovil že sijajni Lester Thurow, dekan MIT, sebični. Ne glede na vse ostalo glasujejo za tisti "desus", ki jim bo zagotovil višje pokojnine (vir), pa čeprav bi to šlo med drugim na račun sredstev sredstev za izobraževanje... Avstrijski predsednik vlade, ki zdaj seveda molči, je pred meseci, preden je prišlo do krize, izjavil: "Imigracijo moramo dopustiti! Kdo pa nam bo sicer plačeval za pokojnine?"

Francija pa je na primer z rodnostjo 2,01 otroka na žensko in naravnim porastom populacije 3,6 % v Evropi kot edina izvzeta, ker ima že tako ali tako kakih 8 milijonov magrebskih imigrantov. Toda evropski in slovenski demografski manko je znan že par desetletij. Kratkovidni politiki seveda niso nič ukrenili, vsi so se bali prislovičnega "poljskega vodoinštalaterja". Pa bi bilo veliko bolj modro, če bi že takrat pospeševali priseljevanje iz vzhodne Evrope. Ta je zahodni Evropi kulturno bistveno bolj blizu, kot pa begunci iz severne Afrike. Z Ukrajinci, Poljaki, Balti itd. do zdaj ni bilo nikakršnih problemov, toda v Zahodni Evropi je deloval desetletja gojeni predsodek proti Slovanom in sploh vzhodnim Evropejcem. Le Portugalci in Irci so  med sebe sprejeli veliko število Romunov, Ukrajincev, Moldavcev –, pa tudi Kitajcev.

Možnosti za asimilacijo

Kot sem že zapisal (vir), traja štiri generacije, preden se prišlek v novo kulturo integrira, jo asimilira. To velja za bližnje kulture, Merklova pa je za Turke že davno pred migrantsko krizo rekla, da se niti v tretji generaciji v nemško kulturo niso integrirali. In vendar so Turki precej bliže Evropi kot pa na primer Arabci iz severne Afrike.

Švedska, ki ima zato nadpovprečno rodnost (1, 91), že leta vodi proaktivno imigrantsko politiko. Ko sem kolegico povprašal po tem, ali imajo na Švedskem probleme z asimilacijo, je bil njen kvalificirani odgovor naslednji. Ob različnih vojnih in gospodarskih krizah v Evropi je Švedska uvozila predvsem "Jugoslovane", poleg tega pa imigrante iz Finske, Iraka, Irana, Južne Amerike, Somalije, Eritreje itd. (vir). Leta 2010 je na tujem rojena populacija na Švedskem znašala več kot 14%. In, kar je bistveno, švedska kolegica mi je odločno zatrdila, da z asimilacijo absolutno nimajo problemov.

Kaj je tolerantnost in kaj predsodek?

Po mojih življenjskih izkušnjah (zlasti v ZDA) velja načelo "Različno obravnavanje za različne ljudi!" (Different strokes for different folks!). Da bi se temu načelu sledilo, je treba drugačne ljudi dobro poznati. Morda se kdo še spomni pokojnega Mladena Švarca, Juda, ki je bil, ker Slovenija nima rabina, predsednik slovenske judovske občine. Ko sem se vrnil iz New Yorka, kjer so Judje tako rekoč v večini in kjer sem imel opravka s stotinami judovskih študentov, sva z Mladenom postala najboljša prijatelja. Veliko ljudi v Ljubljani ga namreč ni dobro prenašalo, sam pa sem mu zato rekel: "Mladen, ti spadaš v New York. Tam bi se počutil kot riba v vodi…!" Povedano na kratko, z njim sem se razumel, ker sem za razliko od drugih točno vedel, kako misli, doživlja in presoja. Tu torej ni bil govor o površni "tolerantnosti".

Tolerantnost

Beseda "tolerantnost" prihaja od latinskega glagola "tolero", ki pomeni zgolj trpno prenašanje (koga ali česa). Če smo do koga "tolerantni", to pomeni, da ga ne razumemo, a ga vseeno prenašamo. To pa predsodka ne odstranjuje. Predsodek proti neki etnični skupini je najlaže preseči, če se s člani te skupine bolj intimno seznanimo. JLA je imela to politiko, vse njene enote so bile etnično mešane. In to je delovalo. Tudi ni naključje, da vis-à-vis prebežnikom še najmanj predsodka gojijo tisti, ki z njimi zdaj delajo. Bližina je najboljše sredstvo za preseganje predsodkov.

"Multikulti" ideologija, na primer v Nemčiji, predpostavlja osvoboditev od predsodkov, pa tudi tolerantnost do drugačnih navad, običajev, tradicije. Ko sem leta 1974 predaval na Warwicku v Coventryju, so se ljudje tam zgražali, ker se je nek pakistanski šofer avtobusa sredi poti ustavil in šel na cesto molit Alaha. Po eni strani ne verjamem, da se zdaj kaj takega še vedno dogaja. Po drugi strani pa domnevam, da so se Angleži take kulturne različnosti navadili tolerirati, prenašati. Pač traja štiri generacije, da se to spremeni.

Pozitivna identifikacija

Asimilacija tujcev v domače razmere je usodno odvisna od tega, kako tujci to kulturo doživljajo. V ZDA že v prvi generaciji vsi mahajo z ameriškimi zastavami in veselo praznujejo 4. julij, ameriški dan neodvisnosti. Že od otroštva dalje se priseljenci z Ameriko pozitivno enačijo, identificirajo. Morda jim to v prvi generaciji ne uspe, vsekakor pa si želijo, da bi bili čim prej čim bolj ameriški.

Otroci praznujejo Dan neodvisnosti. Bi se kaj podobnega lahko zgodilo pod kako evropsko zastavo?

Za Slovenijo, o tem kako so se naši "južni bratje" integrirali, kolikor je meni znano, ni nobene socialno-psihološke študije. Treba bi bilo preveriti, kako se tisti iz bivše Jugoslavije, ki so tu ostali, odzivajo na življenje v naši družbi. Da se odzivajo pozitivno, je mogoče presoditi tudi po tem, ali se želijo naučiti slovenskega jezika. Znanje jezika je za integracijo v določeno kulturo povsem bistveno! Opažam pa, da jih je veliko, tudi na televiziji, ki se niso samo dobro prilagodili. Pričeli so znatno prispevati k slovenski kulturi in gospodarstvu. Toliko bolje! Ker pa je to šele druga generacija, se lahko nadejamo vse večjega asimilacijskega uspeha v prihodnosti. Vsekakor pa se to da izmeriti.

Tudi s tega stališča je bil mednarodni škandal z izbrisanimi kapitalna neumnost!

Bo pa ta problem povsod v Evropi bolj zaznan, ker je razlika med severno Afriko in zahodno Evropo pač precej večja. To se je nazorno pokazalo med nedavnim škandalom v Kölnu. Če je to sprožilo nestrpne reakcije z desnega političnega pola, je jasno, da bo pozitivno enačenje prišlekov z novo kulturo – eksplozivno negativno. Isto bo veljalo za Slovenijo, ko bo prisiljena zaradi demografskega manka asimilirati zelo različne tujce. Tudi Franciji ni uspelo popolnoma asimilirati velikanskega števila arabskih prišlekov.

Mimogrede, sijajen opis problemov s prilaganjem na novo (ljubljansko) okolje najdemo v romanu Prišleki (vir) pisatelja Lojzeta Kovačiča. Kovačič se je kot otrok z očetom krznarjem in mamo tik pred II. svetovno vojno v Slovenijo priselil iz Švice.

Evropa in ZDA

Za vsak tango pa sta potrebna dva. Švedska in ameriška kultura se na imigracijo odzivata vajeno, skoraj tradicionalno, in pozitivno. Vendar je to v Ameriki veliko lažje, ker ta bivša kolonija ni obremenjena s t.i. preostalimi vrednotami (residual values, vir). Evropa pa ima dolgo in obremenjeno zgodovino. V evropski zgodovinski genom se je zapisalo cel kup "dinozavrskih" antigenov. Čeprav danes ne služijo ničemur, so ti v genomu ostali. V ZDA je na primer razdalja med idejo in akcijo majhna, vse ideje je lahko prevesti v inovacije. V Evropi pa je vse sklerotizirano, stvari se z mesta ne premaknejo. Vse to so zavore, inhibicije. Prihajajo od omenjenih zaviralnih antigenov, pa seveda od staranja evropske populacije (glej spodaj).

Iz istega razloga je v ZDA imigracija manj problematična, skoraj — razen če verjamemo Donaldu Trumpu —neproblematična. Če vzamemo v ozir zdajšnjo zlasti evropsko netoleranco do prišlekov, pa je evropska prognoza kaj slaba. Zanimivo je zato, da je ta netolerantnost posebej izrazita v vzhodni Evropi, v Višegrajski skupini, v bivši Vzhodni Nemčiji, pa tudi pri nas. Tudi tu gre za "preostale vrednote". Te pa so precej drugačne, delno privajene na totalitarizem in pa nacionalno izolacijo.

Kako pereč bo demografski problem v Vzhodni Evropi pa kaže naslednja tabela, ki prikzuje demografski manko. Največ populacije je izgubila Ukrajina, samo Albanija in Azerbajdžan sta jo pridobila. Naslov tabele je "Od skrbi so osiveli":

Malokdo danes ve, da so imeli vojaki v vzhodni Evropi nalog streljati na tiste, ki so ilegalno skušali prekoračiti mejo. Določno vem, da je to veljalo na jugoslovansko-albanski meji, znan pa je tudi škandal podobnega uboja na slovensko-italijanski meji. Na meji med vzhodno in zahodno Nemčijo so imeli vojaki isti nalog. Iz tega je nastal odmeven primer pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (vir). Tudi več desetletna izolacija teh nacionalnih skupnosti vsaj vis-à-vis Zahodu je prav gotovo opravila svoje. Tujcev zdaj ne prenašajo.

Sklep

Matematično je očitno, spričo prenizke rodnosti, da se bomo v Sloveniji prej ko slej prisiljeni podpreti z izdatnim priseljevanjem. To nam ne uide. Vprašanje pa je, brez ozira na sedanjo migrantsko krizo, kakšni prišleki bi se pri nas najbolje prilagodili. Če bi se politika tega zavedala, bi za priseljevanje že davno postavila merila, kvote itd.. Tudi je očitno, da so nam, kot so jih svoje čase imenovali, še najbližje naši "južni bratje". Petinštirideset let smo živeli v skupni državi Jugoslaviji, tudi iz tega so gotovo nastale residual values, preostale vrednote, ki si jih še vedno delimo.

Za druge pa ekonomsko nismo prav privlačni. Čehi, Slovaki, Poljaki, Ukrajinci itd. morda za nas in za naš življenjski standard niti ne vedo. Tu bi torej bila potrebna dolgoročna proaktivna imigracijska politika, sicer bomo kot Nemci prepuščeni na milost in nemilost stihijskemu priseljevanju posledično z veliki prilagoditvenimi težavami.

Za časa Napoleona je veliko njegovih vojakov ostalo v Sloveniji. V stari Avstro-Ogrski je bilo precej priseljevanja zlasti Čehov pa tudi drugih. Danes teh ljudi razen po priimku ne moremo ločiti od drugih, "pravih" Slovencev. Ki jih v resnici sploh ni. Eden takih  je bil "izumitelj" Butalcev, naš ljubi Fran Milčinski.

Dr. Boštjan M. Zupančič je profesor prava, filozof, esejist in avtor številnih knjig. Skoraj dve desetletji je (bil) sodnik na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu, od koder se letos vrača v domovino. Z njim smo se dogovorili, da bo enkrat mesečno pisal tudi za Portal PLUS. Na njegovo željo smo komentiranje njegovih prispevkov onemogočili. Če pa ima kdo kakšno vprašanje zanj ali bi ga rad kontaktiral, nam lahko piše na info@portalplus.si