Komur se je kdaj v preteklosti godila krivica, bo kasneje v življenju načeloma bolj pozoren in občutljiv na krivice — in sicer ne glede na to, ali bodo dogajale njemu ali ljudem okoli njega. Senzibilnost na nepravičnost, krivice in nepoštenost izvira iz izostrenih čutenj, ki so rezultat negativnih izkušenj ali celo zlorab v preteklosti. Človek jih seveda lahko zanika in se pretvarja, da so minili oziroma da jih ni več, toda s tem jih je zgolj potlačil v podzavest, problema pa ni rešil.

Kdor je že kdaj izkusil krivico, sploh veliko krivico, tega ne bo kar tako pozabil. Tudi če ni zamerljiv ali maščevalen, bo tisti pekoči občutek nosil v sebi. Včasih so to zgolj na prvi pogled nedolžni spomini iz otroštva ali mladosti, morda prizadetost, grenkoba ali razočaranje, za katere smo bili prepričani, da smo jih "preboleli", pa v nekam trenutku, ko jih nekdo ali nekaj sproži, ponovno oživijo v nas. Včasih dobesedno eksplodirajo in paralizirajo racionalni del človeka, ki ga prevzamejo. Zato so že v grški antiki misleci dejali, da je največja umetnost človeka ta, da je sposoben obvladovanja samega sebe. Za marsikoga je to edini odgovor na delfski aforizem gnothi seauton, se pravi "spoznaj samega sebe"; kdor se je sposoben obvladati v najtežjih situacijah, je na najboljši poti samospoznanja.

Toda sposobnost samoobvladovanja je redek dar. Ko iz podzavesti bruhnejo strahovi, jeza ali sovraštvo, za katerimi se morda skriva občutek krivice, je vsakdo izmed nas najprej in predvsem človek. To pa pomeni, da čustva prevladajo nad razumom (in duhom); prevzamejo nas in vplivajo ne samo na trenutno razpoloženje, marveč tudi na reakcije in dejanja. V tem pogledu so naše poteze pogosto zgolj odzivi na podzavestne, včasih tudi potlačene občutke. 

Za ljudi, ki opravljajo najvišje javne funkcije, bi moralo že zaradi tega vedno veljati, da je njihovo duševno zdravje v nacionalnem interesu države, razčiščena preteklost in razjasnjeni medosebni odnosi pa ključnega pomena za normalno funkcioniranje državnih institucij in občutek stabilnosti. Kajti če nam tisti, ki vodijo državo ali so na visokih položajih, ne vzbujajo zaupanja, potem ni nekaj narobe le z njihovim (ne)kompetentnim, (ne)suverenim in (ne)odgovornim vodenjem (kar je ravno nasprotno konceptu t.i. leadership), pač pa imajo težave tudi sami s sabo, se pravi s svojim notranjim mirom in trdnostjo.

Seveda bi bilo izjemno provokativno objaviti psihoterapevtske ali celo psihoanalitične zaznamke pomembnejših slovenskih politikov. A ker gre za področje, ki je v Sloveniji izjemno tabuizirano, je takšen projekt praktično neizvedljiv. Zato lahko podamo kvečjemu ocene za posameznike, ki bi si zaradi svojega položaja ali vedenjskih vzorcev "zaslužili" podrobnejšo obravnavo mimo vseh kvazipolitičnih, svetovnonazorskih ali ideoloških indoktrinacij. O tovrstnem pristopu, ki bi izhajal iz nekakšnega poglobljenega porteta pomembne javne osebnosti, sem razmišljal že večkrat. Morebiti je manjkal le sprožilec...

... na katerega je minuli teden, tik pred velikonočnimi prazniki pritisnil večni vodja opozicije s svojim čivkom na socialnim omrežju twitter.

"Na neki FB strani javne hiše ponujajo poceni usluge odslužnih prostitutk Evgenije C in Mojce PŠ. Eno za 30 €, drugo za 35€. #ZvodnikMilan."

21. marca 2016 ob 19.43 je @JJansaSDS zapisal morda doslej svojo najbolj pomenljivo medijsko fatvo. Po Majerjevih trenirkarjih in opankarskih žurnalistih je eskapada s prostitutkami po pričakovanjih sprožila izjemno negativne odzive medijev, javnosti in seveda tudi političnih krogov. Glede slednjih je hipokrizije še največ, zato se mi je ob javnem zgražanju nekaterih Janševih političnih kolegov, ki v zasebnih pogovorih svinjajo čez novinarje in urednike, res obračal želodec. Če bi objavil, kaj so nekateri nekoč govorili o novinarjih Dnevnika ali Mladine, bi bili njihovi obrazi res rdeči. Sprenevedanje politikov, ki niso nič boljši ali slabši od Janše, je bilo celo bolj degutantno od labodjega speva tistih maloštevilnih junakov, ki so predsednika SDS nespretno poskušali vzeti v bran (kot denimo predsednik programskega sveta RTV Slovenija Mitja Štular).

Politika in politiki se nimajo kaj ukvarjati z mediji, zato so bili edini relevantni odmevi na Janševo provokacijo na twitterju tisti, ki so prihajali iz medijskih vrst. In tudi tu bi morali iz moralističnega politiziranja izluščiti bistvo in priti do edinega vsebinsko relevantnega zaključka, ki upošteva konkretni kontekst Janševe izjave, ki jo je sprožila objava prispevka v osrednjem televizijskem Dnevniku nacionalke. In prispevek Eugenije Carl o domnevni povezavi med neonacisti in nekaterimi vidnejšimi člani SDS na Facebooku je bil res cenen, neprofesionalen, celo smešen. Ker sem v preteklosti nad dosežki "preiskovalnega žurnalizma" gospe Carl že izrazil precejšnjo mero skepse, me tudi njen tokratni prispevek, nad katerim je očitno ponorel Janša, ni presenetil.

A ker gospe Carl osebno ne poznam, se ne bi želel spuščati v morebitna (osebna) ozadja zgodbe o neonacističnih povezavah funkcionarjev SDS. Če ji bo to uspelo dokazati, ji bom rade volje javno čestital za izjemne novinarske dosežke. Dokler pa ostajamo na ravni rumenega tiska, me bolj kot Carlova zanima njena urednica, ki je blagoslovila objavo takšnega umotvora. Za razliko od  Carlove Mojco Pašek Šetinc osebno poznam in tega dejstva zaradi korektnosti do bralcev ne morem zamolčati. Ko sem bil urednik Žurnala, je celo nekaj mesecev pisala za nas. O Paškovi, ki se je kasneje poročila z znanim bivšim politikom in kasnejšim lobistom Miletom Šetincem, nikoli nisem imel slabega mnenja, kajti za razliko od marsikoga svoje in družinske politične opredeljenosti ni nikoli prikrivala. pri njih doma so bili vedno vsi levi. Zame je bila Mojca v času razpadanja takratne LDS dragocen vir insiderskih informacij, ki so bile vedno verodostojne.

Po mojem je ključni problem, s katerim se danes srečuje Mojca kot urednica Dnevnoinformativnega programa na nacionalki, ta, da je poročena z Miletom Šetincom in zaradi tega kontaminirana do te mere, da bi se morala že zaradi tega izločiti iz vseh prispevkov, ki imajo politično vsebino oziroma obstaja sum, da v njih nastopajo osebe, glede katerih bi obstajal konflikt interesov. Biti žena nekdanjega politika, ki je zdaj kot lobist aktiven predvsem v državnem gospodarstvu, enostavno ni deviza, s katero bi nekdo delal uredniško kariero na nacionalni televiziji.

Vse to so objektivno preverljiva dejstva, o katerih je verjetno želel govoriti tudi predsednik programskega sveta RTV Slovenija Mitja Štular, vendar si je za to izbral napačen kraj in čas, poleg tega je med vrsticami branil politika, ki je novinarko in urednico javno označil za prostitutki, zraven pa jima je kot zvodnika nalepil še nekdanjega predsednika Milana Kučana. Najbrž ni odveč zapisati, da bi bil za vsakega politika v vsaki normalni državi takšen "statement" bržkone politični pogreb. Za Janšo očitno ne bo, čeprav se zdi, da je s tem tvitom odprl vrsto tehtnih vprašanj, ki si jih mediji moramo zastaviti, ker so v javnem interesu.

Ali je politik v zaporu res tudi politični zapornik? (Foto: Mediaspeed.net)

Zakaj se je Janez Janša tako silovito odzval na televizijski prispevek, za katerega lahko vsak povprečno inteligenten državljan ugotovi, da je neprofesionalen in vsebinsko prazen? Odgovor je bržkone povezan z občutjivostjo, s katero smo začeli prispevek; in ker je Janša hipersenzibilen za vsako (novo) krivico, je bila njegova reakcija že tako pretirana, da se je zdela povsem iracionalna. Problem, s katerim se JJ srečuje v zadnjem času, je večplasten in po eni strani vključuje burno dogajanje v stranki, po drugi pa relativno visoko javno podporo in s tem povezano paniko političnih nasprotnikov, ki prek nekaterih prijateljskih medijev poskušajo SDS sprovocirati do te mere, da bi njene reakcije potrdile tezo o radikalizaciji Stranke in njenega Vodje. Prav to nenehno namigovanje na nacionalni socializem, rjavosrajčnike in Führerja najbolj načenja Janševo potrpljenje, ki je minuli teden popustilo in privedlo do resnega politično-medijskega škandala, iz katerega prvak opozicije zagotovo ne bo izšel močnejši.

Janšev problem je namreč ga, da je vedno bolj osamljen. Ne le na političnem prostoru desno od sredine, temveč tudi v lastni stranki, iz katere je v zadnjem čas odšlo že preveč ljudi, da bi lahko rekli, da gre za normalne dogodke v življenju neke stranke. Prej ko slej se bo tudi v SDS začelo dogajati članstvo; nihče nima monopola nad nezmotljivostjo, nihče ni večen niti nima dosmrtnega mandata, pa čeprav je edini politik v bližnji in daljni okolici, ki je bil v dobrega četrt stoletja dvakrat za rešetkami in si je že zaradi tega lahko zgradil podobo političnega zapornika. Toda prav ta obsesija s krivičnimi obsodbami je Janšo pripeljala do hipersenzibilnosti, zaradi katere je izgubil občutek za spodobnost in pravo mero, da zdaj z vsemi sredstvi obračunava tudi z mediji. S tem pa se je spustil v boj, ki ga ne more dobiti, kajti še noben politik v demokratični družbi ni doslej obvladal medijev, ampak se je zgodilo ravno obratno — mediji so obvladali njega in ga politično upokojili.